<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep I Cp 2322/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.2322.2014

Evidenčna številka:VSL0072242
Datum odločbe:24.09.2014
Senat, sodnik posameznik:Tanja Kumer (preds.), Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - OSEBNOSTNE PRAVICE -PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:uresničevanje in omejevanje pravic - postopek pred Javno agencijo za varstvo konkurence - preiskava poslovnih prostorov - pregled elektronskih naprav - poslovna korespondenca - varstvo tajnosti pisem in drugih občil - pravica do komunikacijske zasebnosti - preiskava elektronskih komunikacijskih sredstev brez predhodne odobritve sodišča - stvarna pristojnost

Jedro

Ustava dovoljuje posege v komunikacijsko tajnost, če gre za časovno omejen poseg, če je tak poseg predviden z zakonom, če ga predhodno odobri sodišče in če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Odločilne za presojo o verjetni izkazanosti nedopustnega posega v tožničino komunikacijsko zasebnost so tako ugotovitve, 1) da je v času sporne preiskave obstajala zakonska podlaga za pridobitev poslovne dokumentacije, ki se je nahajala v prostorih preiskovane pravne osebe na kateremkoli nosilcu, 2) da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 kljub ugotovitvi, da je preiskava elektronskih komunikacijskih sredstev brez predhodne odobritve sodišča v nasprotju s 37. členom Ustave, za obdobje enega leta dopustilo nadaljnjo uporabo zakonskih določb in 3) da je vsebina elektronskih sporočil, najdena na elektronskih napravah, ki so se nahajale v prostorih preiskovane pravne osebe, povezana s predmetom preiskave.

Odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper državo, ki temeljijo na trditvah o nezakonitosti ravnanj državnih organov, je v domeni sodišč splošne pristojnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj se toženki prepove vpogled, odpiranje, pregledovanje, kopiranje, izpisovanje, razkrivanje, širjenje, posredovanje tretjim osebam ali drugo dajanje ter kakršnakoli bodoča uporaba v zvezi s tremi (v predlogu opredeljenimi) elektronskimi sporočili tožnice, ki se nahajajo v upravnem spisu pri toženki št. 306-90/2009 ali kateremkoli drugem spisu pri toženki in ki jih je toženka pridobila med preiskavo na osebnih računalnikih ali katerikoli drugi elektronski napravi pri podjetju P. d.o.o., med 11. 8. 2011 in 16. 8. 2011, za primer kršitve začasne odredbe pa izreče denarna kazen v znesku 100.000 EUR.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom in z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zaključek sklepa, da je bilo toženkino ravnanje zakonito iz razloga, ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-40/12 za določen čas pustilo nadaljnjo uporabo protiustavne zakonske določbe, je zmoten. Primarno je treba upoštevati Ustavo, to pa nujno pomeni zaključek, da so bile sporne listine pridobljene s kršitvijo 37. člena Ustave. Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) omejuje toženkine pristojnosti na poslovno dokumentacijo podjetja in ne katerihkoli fizičnih oseb. Tožnica je izkazala, da gre pri spornih elektronskih sporočilih za zasebna elektronska sporočila. Uradna poslovna komunikacija se vodi v listinski obliki in se poslovnim partnerjem posreduje po redni pošti. Elektronska komunikacija pa je bila vodena v neformalni neposlovni obliki z namenom komunikacije med dvema fizičnima osebama, ki nista zakonita zastopnika pravnih oseb, kjer sta morebiti v delovnem razmerju. V sklepu ni navedeno, zakaj ni bil uporabljen 33. člen ZPOmK-1, ampak se le sklicuje na razloge sodbe VS RS G 7/2013. Sodba je bila izdana v postopku, ki je tekel med toženko in podjetjem P. d.o.o. in v katerem niti tožnica niti druge fizične osebe, katerih elektronski predali so bili pregledani, niso bili zaslišani. V tistem postopku toženkini posegi v elektronske predale fizičnih oseb in pridobitev elektronskih sporočil niso bili ocenjeni z vidika pravnega položaja fizičnih oseb. Da je stališče sklepa nepravilno, pokaže že dejstvo, da bi bil ob njegovi pravilnosti dopusten toženkin poseg in preiskava vseh elektronskih naprav, dokumentov, podatkov, sporočil tretjih podjetij ali fizičnih oseb, do katerih bi lahko dostopala prek naprav v preiskovanem podjetju. Ugotovitve o razmerju med tožnico in toženko v sklepu G 7/2013 so napačne. Toženkini delavci so samostojno in nenadzorovano vpogledali v elektronske poštne predale, ne da bi bili zaposleni v preiskovanem podjetju pri tem navzoči in ne da bi karkoli izločili. Tožnica ni bila nikdar v nobenem pravnem razmerju s toženko, niti ni bila obveščena, da toženka uporablja njeno elektronsko poštno komunikacijo. Preiskovano podjetje je drug subjekt, s katerim tožnica ni v takem razmerju, ki bi opravičevala uporabo 29. člena ZPOmK-1. Ker se do tega sklep ni opredelil, nima razlogov o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je stališče sklepa, povzeto po sklepu VSL I Cp 896/2014 z dne 9. 4. 2014, da ni varovana celotna elektronska korespondenca tožnice, pridobljena med preiskavo. V zadevi Copland proti Združenemu kraljestvu (št. 62617/00 z dne 3. 4. 2007) je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izpostavilo, da so tudi telefonski klici in elektronska pošta iz poslovnih prostorov prima facie del zasebnega življenja in dopisovanja. V primeru Halford proti Združenemu kraljestvu je isto sodišče odločilo, da imajo zaposleni na delovnem mestu utemeljeno pričakovano zasebnost. Podobno stališče je zavzelo francosko kasacijsko sodišče v odločbi 99-42.942 z dne 2. 10. 2001. Ker ZPOmK-1 ne daje podlage za poseg v komunikacijsko tajnost tožnice (razen 33. člena, ki v obravnavani zadevi ni bil uporabljen), je poseg neustaven in nezakonit, posledično pa gre za kršitev osebnostnih pravic iz 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker se sklep o navedenem ni izrekel, gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Še več drugih stališč iz sklepa VSL I Cp 896/2014 je napačnih. Sodišče ni tisto, ki bi smelo presojati, ali je neko elektronsko sporočilo zasebne ali poslovne narave. Vsa elektronska pošta je zasebne narave, dokler drugače ne določi fizična oseba, ki je bila udeležena v komunikaciji. V nasprotnem primeru bi odpadel smisel ustavnega varstva. Položaj je enak, kot da bi toženka v tajništvu preiskovane pravne osebe zasegla pismo, naslovljeno na določeno fizično osebo.

3. Toženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano začasno odredbo (pravilno: sklep) razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže. Trdi, da za odločanje v zadevi ni pristojno redno, ampak upravno sodišče. Poleg tega gre za odločanje o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno. Za presojo ravnanj in aktov toženke na podlagi 56. člena ZPOmK-1 je izključno pristojno upravno sodišče. Navedeno potrjuje tudi sodna praksa (sklep Upravnega sodišča I U 1296/2013 z dne 2. 9. 2013 v zvezi s sklepom VS RS I Up 358/2013). Zavzeto je bilo stališče, da bi uveljavljanje istih kršitev v dveh postopkih različne stvarne pristojnosti bilo nedopustno in v nasprotju z načelom delitve oblasti. Po 1. členu ZPP se po tem zakonu vodijo postopki v sporih iz civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Toženka ni oseba civilnega prava, ampak organ, ki svoje pristojnosti izvaja na podlagi ZPOmK-1, o njenih ravnanjih pa presoja specializirano sodišče. Predmet presoje, ki jo zahteva tožnica, so torej ravnanja državnega organa, izvršena v okviru izvrševanja njegovih zakonskih pooblastil. Je tudi prekrškovni organ. Redno sodišče bi brez pomisleka zavrglo tožbo, s katero bi tožnica zahtevala izločitev dokazov, pridobljenih v (pred)kazenskem postopku ali celo po pravnomočni kazenski sodbi. Obravnavani primer je po vsebini temu enak. Tožnica namreč zahteva izločitev dokazov iz upravnega spisa. Poleg tega zahteva obnovo postopka pred toženko. V sodbi VS RS G 7/2013 je navedeno, da je elektronska pošta zajeta v pojmu poslovna korespondenca, da je bila pridobljena le elektronska pošta zaposlenih, ki se striktno nanaša na poslovno dokumentacijo, vezano na predmet preiskave, da so pooblaščene osebe postopkovno ustrezno pri pregledu dokumentov v elektronski obliki izločale pošto in dokumente zasebne narave, da je bila vsa sporna dokumentacija pridobljena v poslovnih prostorih preiskovane pravne osebe, da so bili zaposleni pravilno opozorjeni na možnost izreka denarne kazni v primeru oviranja preiskave in da iz tožbe ne izhaja, da bi prišlo do zlorabe zakonskih pooblastil s strani toženke. Ustavni sodnik Jan Zobec je v pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi US RS U-I-40/12 navedel, da zaposlene fizične osebe v poslovnih prostorih in v poslovni komunikaciji na daljavo uživajo pravico do zasebnosti v mejah, ki gre po navedeni odločbi pravni osebi. Zato pritožnica meni, da se odločitev VS RS G 7/2013 subjektivno razteza na tožnico.

4. Tožnica in toženka v odgovorih na pritožbi nasprotne stranke predlagata njuno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O toženkini pritožbi

6. Toženkin očitek, da je o zadevi že pravnomočno razsojeno, ni utemeljen. Predmet presoje pred upravnim sodiščem je bila odločba, izdana v postopku, ki je tekel zoper družbo P. d.o.o. in v katerem tožnica ni bila udeležena. V tistem postopku tožnica tako ni imela možnosti uveljavljati varstva svojih pravic. Stranka postopka je le preiskovana pravna oseba, odločba je izdana zoper njo in le ona je upravičena zahtevati preizkus (ustavnosti in) zakonitosti odločbe v upravnem sporu. Nič drugega ne izhaja iz sklepa VS RS I Up 358/2013. Tožba pravne osebe, zoper katero je tekel postopek po ZPOmK-1 in s katero je uveljavljala kršitev ustavnih pravic v postopku izvedbe preiskave, je bila zavržena, ker ji je sodno varstvo zagotovljeno v drugem postopku, tj. v postopku sodnega varstva zoper končno odločbo. Tožba oseb, ki so bili v tisti zadevi v primerljivem položaju s položajem tožnice v tej pravdi, je bila zavržena na podlagi ugotovitve, da niso zatrjevale, da so bile v postopku preiskave kršene njihove pravice, in da glede na to, da niso uveljavljale varstva svojih pravic, nimajo procesne legitimacije za tožbo.

7. Tožnica s tožbo v tem postopku uveljavlja kršitev njene pravice do komunikacijske tajnosti iz 37. člena Ustave. Pritožbeno sodišče se strinja s tožničinim stališčem, da ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo zoper morebitne kršitve ustavnih pravic, storjene v postopku preiskave, ki je (in čeprav je) tekla zoper pravno osebo, pri kateri je bila tedaj zaposlena. Takega stališča ne potrjuje le sodna praksa ESČP, na katero se sklicuje tožnica, ampak izhaja iz pravice do sodnega varstva ustavnih pravic in pravice do odprave posledic njihovih kršitev, izrecno zagotovljene v četrtem odstavku 15. člena Ustave. Manj enoznačen je odgovor, ali je sodno varstvo v sporih zaradi kršitve ustavnih pravic zagotovljeno v upravnem sporu ali pred sodiščem splošne pristojnosti. Ni mogoče odreči vsake teže toženkinemu argumentu, da gre za presojo ravnanj državnega organa, storjenih pri izvrševanju njegovih pristojnosti, sodišče splošne pristojnosti pa v skladu s 1. členom ZPP odloča v sporih iz civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Na drugi strani Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pušča prostor za razlago. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (šele), če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po utrjenem stališču sodne prakse je odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper državo, ki temeljijo na trditvah o nezakonitosti ravnanj državnih organov, v domeni sodišč splošne pristojnosti. O vprašanju, katero sodišče je stvarno pristojno za obravnavanje zahtevkov, s katerimi prizadeta oseba uveljavlja zahtevek za odpravo kršitve ustavne pravice, storjene z ravnanjem državnega organa, se sodna praksa še ni izrekla.

8. Ker ne gre za vprašanje sodne pristojnosti, ampak za vprašanje, katero od sodišče je stvarno pristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe (in o postavljenem tožbenem zahtevku), morebitna pristojnost upravnega sodišča ne more privesti do odločitve o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe, ampak le do odstopa zadeve pristojnemu sodišču. Glede na to za obravnavanje pritožbene trditve, da zadeva sodi v pristojnost upravnega sodišča, pritožnica ne izkazuje pravnega interesa kot ene od predpostavk za dovoljenost pritožbe (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes je podan, če bi ugoditev pritožbi prinesla pritožniku konkretno in neposredno pravno korist, se pravi, da bi povzročila spremembo njegovega pravnega položaja glede na tisto, za kar se je zavzemal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, ugodnejše odločitve pritožnica tudi pred upravnim sodiščem ne bi mogla doseči.

O tožničini pritožbi

9. Stališče izpodbijanega sklepa, da terjatev, ki jo uveljavlja tožnica, ni verjetno izkazana, ker ni verjetno izkazano, da bi bila korespondenca, na katero se nanaša tožba, pridobljena protipravno, temelji na naslednjih ugotovitvah:

- da je toženka v družbi P. d.o.o. med 10. 8. 2011 in 16. 8. 2011 izvedla preiskavo v zvezi s postopkom ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja družbe na trgu televizijskega oglaševanja, ki naj bi bila storjena s tem, da je od oglaševalskih agencij oziroma drugih strank zahtevala ekskluzivnost oziroma jih je vezala nase s ponujanjem pogojnih popustov za zvestobo,

- da je bila predmet preiskave poslovna korespondenca, poslovne evidence in drugi podatki v zvezi s poslovanjem družbe ne glede na nosilec, na katerem so zapisani ali shranjeni,

- da je bila tožnica v času izvedbe preiskave v delovnem razmerju pri preiskovani pravni osebi,

- da se tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe nanašata na tri elektronska sporočila, 1) od katerih je dve poslala tožnica, eno pa je bilo poslano tožnici, 2) so naslovljena z "Re: predlog pogodbe", 3) so se nahajala na elektronskih napravah v prostorih preiskovane pravne osebe in 4) po svoji vsebini ne predstavljajo zasebnih elektronskih sporočil tožnice, ampak izključno poslovno korespondenco.

10. Zatrjevani očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Z navedbami, s katerimi pritožnica utemeljuje obstoj te kršitve, utemeljuje obstoj zmotne presoje o verjetni izkazanosti nezakonitega oziroma protiustavnega posega v njeno komunikacijsko zasebnost, se pravi zmotno uporabo materialnega prava, ne pa izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi onemogočal preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa. Tudi preizkus po uradni dolžnosti navedene kršitve ne pokaže.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da ni verjetno izkazano, da bi bila elektronska sporočila pridobljena v nasprotju z ustavnim jamstvom komunikacijske tajnosti (37. člen Ustave). Ustava dovoljuje posege v komunikacijsko tajnost, če gre za časovno omejen poseg, če je tak poseg predviden z zakonom, če ga predhodno odobri sodišče in če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Odločilne za presojo o verjetni izkazanosti nedopustnega posega v tožničino komunikacijsko zasebnost so tako ugotovitve, 1) da je v času sporne preiskave obstajala zakonska podlaga za pridobitev poslovne dokumentacije, ki se je nahajala v prostorih preiskovane pravne osebe na kateremkoli nosilcu, 2) da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 kljub ugotovitvi, da je preiskava elektronskih komunikacijskih sredstev brez predhodne odobritve sodišča v nasprotju s 37. členom Ustave, za obdobje enega leta dopustilo nadaljnjo uporabo zakonskih določb in 3) da je vsebina elektronskih sporočil, najdena na elektronskih napravah, ki so se nahajale v prostorih preiskovane pravne osebe, povezana s predmetom preiskave.

12. Stališče izpodbijanega sklepa ni spregledalo sporočila sodb ESČP, na kateri se sklicuje pritožnica. Izpodbijani sklep upošteva, da vpogled v elektronsko pošto zaposlenega pri preiskovani pravni osebi lahko predstavlja poseg v njegovo z Ustavo varovano komunikacijsko zasebnost. O tem, da ti posegi pod nobenim pogojem ne bi bili dopustni, pa se ESČP v zadevah Copland in Halford ni izreklo. Nasprotno, tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) dopušča posege v zasebnost, če so ti določeni z zakonom in nujni iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 8. člena, med katerimi je tudi ekonomska blaginja države.

13. Pravilno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da v obravnavanem primeru ne gre za položaj iz 33. člena ZPOmK-1.(1) Razlog za posebno ureditev je v varstvu prostorske zasebnosti tretjih, sporna elektronska sporočila pa so se nahajala na elektronskih napravah v prostorih preiskovane pravne osebe.

14. Zaključka o verjetni izkazanosti zahtevka za prepoved uporabe elektronskih sporočil (in še manj za odreditev obnove upravnega postopka) ne utemeljujeta niti pritožbena očitka, da je preiskava potekala zoper pravno osebo in ne zoper tožnico ter da tožnica ni bila obveščena o pregledu njenih elektronskih sporočil. Četudi je bila tožnica v konkretnem preiskovalnem postopku vključena v premajhni meri,(2) to še ne pomeni, da je njen zahtevek za prepoved uporabe elektronskih sporočil (in še manj za odreditev obnove upravnega postopka), kot ga je postavila v tej pravdi, verjetno izkazan. Odločilno je, da ni verjetno izkazano, da ne bi bile podane (s strani Ustavnega sodišča preizkušene) zakonske predpostavke za pregled in uporabo elektronskih sporočil.

15. Pritožbeni argument, da vsa elektronska sporočila, poslana ali prejeta na tožničin elektronski naslov, ki ga je uporabljala kot zaposlena v preiskovani pravni osebi, predstavljajo zasebna elektronska sporočila, in da le pošiljatelj in naslovnik elektronskega sporočila lahko določita njegovo drugačno naravo, ker bi sicer ustavno varstvo izgubilo svoj pomen, ni utemeljen. Ustava ne pogojuje dopustnosti posegov v komunikacijsko zasebnost s privolitvijo prizadete osebe, ampak ob zgoraj (točka 8) navedenih predpostavkah. V pritožbi ponujena analogija s pismom, naslovljenim na fizično osebo na naslovu pravne osebe, že zaradi razlik v "tehniki" posredovanja sporočil ne more imeti odločilne teže.

16. Pritožbeni argument o nesprejemljivosti stališča, da je v okviru preiskave pravne osebe dovoljena preiskava vseh elektronskih naprav, dokumentov, podatkov in sporočil, do katerih bi lahko toženka dostopala prek elektronskih naprav v preiskovanem podjetju, ne zahteva odgovora. V obravnavanem primeru gre za elektronska sporočila, v katerih je bila tožnica udeležena kot zaposlena v preiskovanem podjetju in za katera ni izkazano, da njihova vsebina ne bi bila povezana s predmetom preiskave.

17. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino in tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Določba se glasi: Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da se poslovne knjige in druga dokumentacija, ki je povezana s predmetom preiskave, nahaja v prostorih podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek, ali v stanovanjskih prostorih članov organov vodenja podjetja ali nadzora, zaposlenih ali drugih sodelavcev podjetja, proti kateremu se vodi postopek, pridobi agencija odredbo za preiskavo teh prostorov od sodnika ali sodnice (v nadaljevanju: sodnik) pristojnega sodišča v Ljubljani.

(2) Z zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPOmK-1 (Uradni list RS, št. 22/14), s katero se je zakonodajalec odzval na odločbo US RS U-I-40/12, je bil vnesen nov peti odstavek 29. člena, ki uporabniku s preiskavo zajete elektronske naprave, "ki

upravičeno pričakuje zasebnost glede njene vsebine", zagotavlja pravico biti navzoč ob pregledu vsebine elektronske naprave

.


Zveza:

EKČP člen 8. URS člen 15, 15/4, 37. ZPOmK-1 člen 29, 29/5, 33. ZUS-1 člen 4. ZPP člen 1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczNzYw