<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat

VSRS Sodba in sklep II Ips 6/2020
ECLI:SI:VSRS:2021:II.IPS.6.2020

Evidenčna številka:VS00051842
Datum odločbe:17.11.2021
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 2087/2018
Datum odločbe II.stopnje:08.05.2019
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - regresni zahtevek ZPIZ - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - družinska pokojnina - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - smrt zavarovanca - zavarovalno kritje (jamstvo) - ocena ustavnosti ZOZP - sodna praksa Vrhovnega sodišča - dopuščena revizija

Jedro

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, ZPIZ ni upravičen do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZPIZ, zato je odgovor na dopuščeno vprašanje brezpredmeten.

Izrek

I. Revizijski postopek, prekinjen s sklepom II Ips 6/2020-9 z dne 19. 6. 2020, se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje:

* spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne v celoti ter se še v preostalem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje;

* razveljavi, kolikor je bilo z njo odločeno o pritožbi tožene stranke, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

III. Odločanje o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 21.997,54 EUR (I. točka izreka) ter da ne obstaja terjatev tožene stranke proti tožeči stranki (II. točka izreka). Nato je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 21.997,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek v I. in III. točki izreka zvišalo na 41.900,07 EUR, natančneje opredelilo terjatev tožene stranke in spremenilo odločitev o stroških postopka (I. točka izreka). V preostalem je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka), odločilo pa je tudi o pritožbenih stroških (III. točka izreka).

Dosedanji potek postopka, njegova prekinitev in nadaljevanje

3. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanj:1 1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), ko je odločilo, da je tožeča stranka kot zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja upravičena terjati od tožene stranke celotne izpadle kapitalizirane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od škodnega dogodka do dne, ko bi pokojni izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine? 2. Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo pri presoji pomena izvensodnih poravnav in vpliva plačil odškodnine v skupnem znesku 19.331,60 EUR, izvedenih na podlagi teh poravnav, na višino prisojene terjatve? 3. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, ko je zaključilo, da je prepozna trditev, da iz izvensodnih poravnav izhaja, da je poravnana celotna škoda do konca leta 2012?

4. Tožena stranka je na podlagi navedenega sklepa zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi spremeni, podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Glede prvega dopuščenega vprašanja kot bistveno navaja, da je razlaga, ki jo je zavzelo sodišče druge stopnje, napačna – gramatikalna razlaga 18. člena ZOZP privede do zaključka, ki ga ponuja sodišče prve stopnje, zato tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila celotnih izpadlih prispevkov, temveč so mišljeni le izpadli, torej bodoči prispevki. Če bi sledili stališču sodišča druge stopnje, bi to pomenilo, da bi tožeča stranka prejela prispevke, kot da škodnega dogodka sploh ne bi bilo – v taki razlagi ni nobene sorazmernosti. Pravilna je razlaga sodišča prve stopnje, da se sorazmerni del prispevkov obračuna na podlagi razmerja med že izpolnjeno pokojninsko dobo in polno pokojninsko dobo za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kar v danem primeru pomeni 52,5 %. V nadaljevanju podaja razloge v zvezi z drugim in tretjim dopuščenim vprašanjem, vztraja, da so bila vsa plačila izvedena, česar sodišči neutemeljeno nista upoštevali, pri tem pa je stališče drugostopenjskega sodišča, da je njena pritožbena navedba, da so bile vse obveznosti poravnane, prepozna, neutemeljena, saj je isto navedbo podala že v pripravljalni vlogi s 6. 12. 2016. Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite dokazne ocene poravnav, višje sodišče pa zaradi storjene kršitve tudi ne.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.2

6. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) revizijski postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti prvega odstavka 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) v delu, ki se nanaša na zahtevke zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.3

7. Ustavno sodišče je o zahtevi Vrhovnega sodišča z odločbo U-I-52/20-11 z dne 10. 6. 2021 odločilo, da izpodbijani del prvega odstavka 18. člena ZOZP ni v neskladju z ustavo. Z odločitvijo Ustavnega sodišča o zahtevi za presojo ustavnosti je odpadel razlog za prekinitev odločanja v revizijskem postopku. Zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (156. člen Ustave) - 1. točka izreka te odločbe.

Relevantno dejansko stanje ter razlogi sodišč prve in druge stopnje

8. Predmet postopka je škoda, ki naj bi tožeči stranki (zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) nastala zaradi smrti zavarovanca. Od tožene stranke (nesrečo je povzročil zavarovanec, ki je imel vozilo zavarovano pri tuji zavarovalnici) je terjala: prvič, odškodnino 70.189,36 EUR zaradi izpada prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od škodnega dogodka (5. 8. 2006) do 2. 8. 2027, ko naj bil umrli zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine (v nadaljevanju: zahtevek zaradi izpada prispevkov), in drugič, odškodnino 12.556,89 EUR iz naslova izplačanih družinskih pokojnin – ta del zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo in tožeča stranka se proti tej odločitvi sploh ni pritožila, zato to tudi ni predmet revizijskega preizkusa.

9. Tožena stranka se je zahtevku zaradi izpada prispevkov upirala: prvič, ker naj bi tožeča stranka nepravilno izračunala škodo glede na določbo 18. člena ZOZP, in drugič, je to škodo tožeči stranki že povrnila s plačilom štirih zneskov (skupaj 19.331,60 EUR) na podlagi sklenjenih izvensodnih poravnav, jih je podredno uveljavljala v pobot.

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da 18. člen ZOZP tožeči stranki ne daje podlage, da terja celotne prispevke, ki bi jih plačal pokojni, če bi bil živ, ampak je upravičena le do izplačila sorazmernega deleža, ki se izračuna na podlagi razmerja med že izpolnjeno pokojninsko dobo in polno pokojninsko dobo za starostno upokojitev.4 Umrli zavarovanec je do dneva škodnega dogodka dopolnil 19 let pokojninske dobe, kar pomeni, da bi moral prispevke plačevati še 21 let, kar pomeni 52,5 % celotne pokojninske dobe oziroma 21.997,54 EUR, kar je naložilo toženi stranki v plačilo; njenih predpravdnih plačil ni upoštevalo – presodilo je, da nanašajo na povrnitev plačila družinskih pokojnin, oziroma da se v poravnavah navaja le „škoda“, pri čemer ni moglo z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, kaj obsega ta sorazmerni del škode (del izplačane pokojnine ali sorazmerni del prispevkov).

11. Sodišče druge stopnje je zavzelo drugačno stališče in navedlo, da je ena od vrst škode, ki nastane tožeči stranki zaradi nesreče, v kateri umre njen zavarovanec, izpad prispevkov, do katerih je upravičena po 18. členu ZOZP. Zakonske dikcije „sorazmernega dela prispevkov“ ni mogoče razumeti kot „sorazmerni del izpadlih prispevkov“, sicer bi bila dikcija drugačna. Že s tem, da mora izplačati npr. družinsko pokojnino, nosi del rizika zaradi smrti svojega zavarovanca. Opravilo je še primerjavo z zavodom za zdravstveno zavarovanje, ki ima po 18. členu ZOZP pravico do povračila vseh stroškov zdravljena in drugih nujnih stroškov, nastalih v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju. Na podlagi teh argumentov je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožeči stranki prisodilo celotne izpadle kapitalizirane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 41.900,07 EUR oziroma za obdobje od smrti do trenutka, ko naj bi umrli zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, medtem ko je pritožbo tožene stranke glede upoštevanja plačil po izvensodnih poravnavah zavrnilo.

Odločitev Vrhovnega sodišča

12. Po odločitvi Ustavnega sodišča U-I-52/20-11 z dne 10. 6. 2021 je Vrhovno sodišče o uporabi in dometu 18. člena ZOZP5 že zavzelo naslednja stališča:

* Gre za posebej urejeno podlago, ki tožeči stranki kot posredni oškodovanki zaradi posledic prometne nesreče omogoča povrnitev škode.

* V Republiki Sloveniji je uveljavljen t. i. dokladni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti (2. člen ZPIZ-1).6 To pomeni, da se sredstva za uresničevanje pravic iz tega zavarovanja zagotavljajo iz tekočih prispevkov aktivnih zavarovancev. Z vidika posameznega zavarovanca mu plačilo prispevkov v predpisani višini zagotavlja pravice za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi.7 V takšnem sistemu zavarovanja je zagotovljeno ravnovesje med vplačanimi prispevki zavarovanca in višino dajatev, ki jih bo dolžna izplačevati tožeča stranka kot nosilka zavarovanja (zavarovalnica) po doživetju predpisane starostne meje. Takšen položaj je treba razumeti v smislu normalno pričakovane izpolnitve obveznosti iz zavarovalnega razmerja.

* Tako kot vsako zavarovalno razmerje tudi to vsebuje elemente tveganja, ki posegajo v to ravnovesje. Na strani tožeče stranke se to izraža v možnosti nastanka zavarovanega rizika še pred predvidenim starostnim pogojem zavarovanca za pridobitev starostne pokojnine in v možnosti prenehanja plačil prispevkov zavarovanca, na strani zavarovanca pa je s tem povezano tveganje glede višine dajatev, ki naj bi mu zagotavljale ustrezno varstvo. Tožeči stranki kot posredni oškodovanki je mogoče priznati le škodo, ki se kaže kot njeno prikrajšanje, ker bo poseženo v navedeno ravnovesje v konkretnem razmerju med zavarovancem in zavarovalnico. V primeru, ko je zaradi škodnega dogodka nastopila smrt zavarovanca, takšen pogoj ni izpolnjen, saj izguba bodočih prihodkov tožeče stranke v obliki neplačanih prispevkov zavarovanca ne bo vplivala na obseg obveznosti tožeče stranke iz zavarovalnega razmerja. Ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, tožeča stranka zato ni upravičena do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP.8

13. Vrhovno sodišče ne vidi razlogov, da sprejetih stališč ne bi bilo mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Širša razlaga, za katero se v odgovoru na revizijo zavzema tožeča stranka, izhaja iz statičnega izhodišča, da ima tožeča stranka s sklenitvijo (obveznega) zavarovalnega razmerja zagotovljen vir prihodkov do pridobitve pogoja za starostno upokojitev, ki se stekajo v skupni proračun tožeče stranke na podlagi medgeneracijske solidarnosti po 2. členu ZPIZ-1. Takšno izhodišče izključuje element tveganosti iz zavarovalne pogodbe na strani zavarovalnice, po drugi strani pa bi takšen pristop terjal tudi upoštevanje koristi na strani tožeče stranke zaradi nenastalih njenih bodočih obveznosti iz zavarovalnega razmerja. Zgolj enostransko obravnavanje premoženjskopravnega položaja tožeče stranke bi v konkretnem primeru pripeljalo do rezultata, da bi bil premoženjskopravni položaj tožeče stranke v primeru smrti zavarovanca (iz razloga, za katerega je podana avtomobilska odgovornost) celo boljši kot v pričakovanem primeru poškodovančevega doživetja pogoja za starostno upokojitev. Priznanje pravice do povrnitve izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v okoliščinah, ko tožeči stranki ne bodo nastale obveznosti iz naslova pravice do starostne pokojnine, ne bi pomenilo izenačitve njenega položaja s položajem, v katerem bi bila, če ne bi bilo škodnega primera, temveč njeno neutemeljeno izboljšanje. Takšen rezultat pa je v izrecnem nasprotju z načelom popolne odškodnine (169. člen OZ).9 Tudi ob upoštevanju tega načela navedene zakonske določbe prvega odstavka 18. člena ZOZP ni mogoče razlagati tako, da tožeči stranki daje podlago za povrnitev izpadlih prispevkov v okoliščinah smrti poškodovanca v škodnem dogodku. Brez nastale škode pa ni odškodninske odgovornosti.10

14. Glede na zgoraj predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča v zvezi z 18. členom ZOZP je odgovor na prvo dopuščeno vprašanje brezpredmeten. Višje sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo: tožeča stranka ni upravičena do škode, ki jo uveljavlja. Vendar, za razliko od pritožbenega sodišča, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP), zato je reviziji tožene stranke v tem delu ugodilo tako, da je drugostopenjsko sodbo spremenilo tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne v celoti ter se še v preostalem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

15. Tožena stranka je v postopku trdila, da je treba kot delno plačilo odškodnino, ki jo uveljavlja tožeča stranka, upoštevati štiri plačane zneske v skupni višini 19.331,60 EUR, plačanih na podlagi sklenjenih sodnih poravnav med tožečo in toženo stranko. Da so bila ta plačila v postopku izvedena, ni sporno.

16. Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo iz dveh razlogov: prvič, da bi morala tožena stranka dokazati, ali je plačala škodo po ZPIZ-1 (iz naslova izplačanih družinskih pokojnin) ali po ZOZP (iz naslova sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), saj ne gre za eno in isto škodo, in drugič, da je pritožbena navedba tožene stranke, da iz izvensodnih poravnav izhaja poplačilo celotne škode do konca leta 2002, prepozna – prvič navedena v pritožbi, zato je ni mogoče upoštevati.

17. Revidentka utemeljeno opozarja, da je v pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2016 trdila, da sta „stranki s poravnavami uredili vsa pretekla razmerja, zato tožnik ne more terjati ničesar več“, ne glede na pravno podlago11 in da njena pritožbena navedba, da „iz sodnih poravnav izhaja poplačilo celotne škode do konca leta 2012“, ni nič drugačna oziroma je kvečjemu ožja. Jezikovna in logična razlaga obeh stavkov temu pritrjuje: zapis „vsa pretekla razmerja“ vključuje vsa časovna obdobja, tudi tega „do konca 2012“ iz pritožbene navedbe, in je širši od pojma „poplačilo celotne škode“. Odgovor na tretje dopuščeno vprašanje se tako glasi: sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, ko je zaključilo, da je prepozna trditev, da iz izvensodnih poravnav izhaja, da je poravnana celotna škoda do konca leta 2012. Ker so s tem pritožbene navedbe ostale neizčrpane, se izkaže, da je odgovarjanje na drugo dopuščeno vprašanje nepotrebno, zato Vrhovno sodišče nanj ne bo odgovorilo.

18. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji v tem delu ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, kolikor je bilo z njo odločeno o pritožbi tožene stranke, ter zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje o pritožbi tožene stranke. Višje sodišče bo v ponovnem sojenju moralo upoštevati, da je tožena stranka pravočasno zatrjevala, da iz sodnih poravnav izhaja poplačilo celotne škode do konca leta 2012.

19. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Sklep II DoR 380/2019 z dne 17. 10. 2019.
2 Tožeča stranka se opredeljuje le do argumentov tožene v zvezi s prvim vprašanjem.
3 Sklep II Ips 6/2020-9 z dne 19. 6. 2020.
4 Izvedencu je postavilo nalogo, da poda izračun škode po 18. členu ZOZP, tj. izračun sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost zavarovanca, ki sta potrebni za pridobitev starostne pokojnine, ki pripada tožeči stranki na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornost v skladu z 18. členom ZOZP za obdobje od 5. 8. 2006. do 1. 8. 2027.
5 Ta določa: Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.
6 Enako določbo vsebuje tudi prvi odstavek 2. člena sedaj veljavnega ZPIZ-2.
7 Prvi odstavek 3. člena ZPIZ-1.
8 Stališča so povzeta po odločbi VS RS III Ips 42/2019 z dne 19. 10. 2021. Enaka stališča je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v odločbah III Ips 8/2020 z dne 19. 10. 2021 in III Ips 27/2020 z dne 16. 11. 2021.
9 Primerjaj sodbo VS RS III Ips 87/2015 z dne 24. 1. 2017.
10 Z enakimi razlogi je Vrhovno sodišče tožeči stranki odgovorilo tudi v odločbah VS RS III Ips 42/2019 z dne 19. 10. 2021 in VS RS III Ips 8/2020 z dne 19. 10. 2021.
11 Navedbo je višje sodišče povzelo v opombi št. 4 na 10. strani svoje sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 18
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 3, 3/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.01.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUzMzg5