<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat

VSRS Sklep II DoR 550/2020
ECLI:SI:VSRS:2021:II.DOR.550.2020

Evidenčna številka:VS00043380
Datum odločbe:06.01.2021
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba Cp 259/2020
Datum odločbe II.stopnje:17.09.2020
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev solastninske pravice - dogovor o vlaganju v nepremičnino - causa - odpadla pravna podlaga (causa) - višina solastnega deleža - neto tlorisna površina - uporabna površina - smrt pogodbene stranke - konkretizirano prerekanje dejstev

Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se pri ugotavljanju povišanja solastniškega deleža upošteva neto tlorisna ali uporabna površina prostorov.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se pri ugotavljanju povišanja solastniškega deleža upošteva neto tlorisna ali uporabna površina prostorov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžan toženec tožniku v 15 dneh izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim mu izrecno in nepogojno dovoljuje, da se na nepremičnini z ID znakom ... vpiše lastninska pravica v korist tožnika do 2225/20000, sicer bo to listino nadomestila sodba. Tožencu je naložilo, da mora tožniku povrniti tudi njegove pravdne stroške v znesku 773,06 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 684,32 EUR pritožbenih in revizijskih stroškov (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga toženec predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj:

1) Ali je sodišče glede vprašanja toženčeve ne/dobrovernosti v trenutku pridobitve solastninske pravice do ene polovice deleža na predmetni nepremičnini storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zlasti ali je ustrezno dokazno ocenilo vse trditve in dokaze pravdnih strank in v tej zvezi ali so podane kršitve ustavno varovanih pravic toženca do enakega varstva pravic in do poštenega postopka?

2) Ali je na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) tožnik lahko pridobil oziroma povečal solastniški delež na nepremičnini na podlagi vlaganj vanjo, če ni pri tem nastala nova stvar in ali je pogodba z dne 30. 3. 2002 veljavna pravna podlaga za povečanje solastniškega deleža?

3) Ali je s smrtjo A. A. odpadla kavza pravnega posla in ali je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se do pritožbenih navedb toženca v tem delu sploh ni opredelilo?

4) Ali je sodišče v okoliščinah konkretnega primera kršilo načelo „superficies solo cedit“?

5) Ali se pri ugotavljanju povišanja solastniškega deleža upošteva neto tlorisna ali uporabna površina?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 30/2020 z s 3. 7. 2020 zavzelo stališče, da je tožnik konkretizirano zanikal navedbe toženca o dobrovernosti. Odločitev naj bi bila z vidika ustavno varovanih pravic toženca skrajno sporna in bo terjala ustavnopravno presojo. Tožnik ni argumentirano zanikal njegovih trditev o dobrovernosti v trenutku pridobitve solastninske pravice na nepremičnini, zaradi česar bi se morale te trditve šteti za priznane. Le pavšalno je navedel, da prereka vse navedbe toženca v zadnjem odstavku pripravljalne vloge. Takšna splošna dikcija ne pomeni konkretiziranega zanikanja dejstev. Namen zanikanja ne izhaja niti iz drugih tožnikovih navedb. Nelogično je sklicevanje sodišča na navedbe tožnika v vlogi z 28. 1. 2016, saj je toženec vprašanje dobre vere odprl šele v vlogi z 2. 2. 2016. Zanikanje toženčeve dobrovernosti ne more izhajati iz tožnikovih navedb, da ga toženec izsiljuje, čeprav je iz listin razvidno, da s pogodbo s 30. 3. 2002 razpolaga in pozna njeno vsebino, ter da je že večkrat posredno pripoznal večji solastniški delež tožnika na hiši. Tožnik ni pojasnil, iz katerih listin naj bi to izhajalo. Toženec ni priznaval tožniku večjega deleža na nepremičnini. Odgovor na tožbo v zadevi I P 674/2013 s 23. 10. 2013 je nastal, ko je toženec že bil solastnik, sicer pa je tožnik s to vlogo dokazoval le, da toženec s pogodbo razpolaga. Tožnik nikoli ni trdil, da je toženec vsebino pogodbe poznal že ob sklepanju izročilne pogodbe oziroma vpisu v zemljiško knjigo. Drugačna interpretacija sodišča pomeni, da je prekršilo trditve tožnika v škodo toženca, kar je kršitev pravice do enakega varstva pravic in do poštenega sodnega postopka. Tudi toženčevo pismo ne dokazuje, da bi bil v času sklepanja izročilne pogodbe nedobroveren. Nastalo je, ko je toženec že bil solastnik, ter bilo predloženo le kot dokaz, da naj bi toženec priznaval večji solastniški delež tožnika na podstrešju. Pristransko in arbitrarno je razlogovanje revizijskega sodišča, da je tožnik dobrovernost toženca prerekal z navedbami o njegovem sprenevedanju, saj so se te navedbe nanašale le na način sestave, vsebino in pristnost pogodbe z 30. 3. 2002. Trditvam in dokazom tožnika je sodišče pripisalo povsem drug pomen. Sodišče je protispisno zaključilo, da je bil toženec seznanjen z dogovorom. Takšnih trditev tožnik ni podal, niti nista o tem izpovedala toženec ali C. C. Če toženec ni vedel za obstoj pogodbe oziroma je razumel, da dogovori niso bili uspešni, ni bil slaboveren. Tudi sam zapis izročilne pogodbe, ki ne izvzema podstrešja, kaže na dobrovernost toženca. Sodišče ni dokazno ovrednotilo trditev toženca, da tožnik ob smrti A. A. ni nasprotoval prenosu njenega solastniškega deleža v celoti na C. C. in ni priglasil izločitvenega zahtevka v zapuščinski postopek, niti ni nasprotoval izročilni pogodbi, sklenjeni med C. C. in tožencem. Nelogično je, da po adaptaciji ni zahteval ureditve zemljiškoknjižnega stanja, do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče je neutemeljeno navedbam toženca očitalo nekonsistentnost, ker je trdil, da je za pogodbo izvedel šele proti koncu leta 2013, saj konec oktobra pomeni zadnjo četrtino leta. Poleg tega so zaključki sodišča v ponovnem sojenju glede toženčeve nedobrovernosti v nasprotju z zaključki v prvem sojenju, ko je sodišče jasno zapisalo, da toženec v letu 2002 ni sodeloval pri pogovorih glede podstrešja in da je za vsebino dogovora le bežno izvedel od očeta. V ponovnem sojenju je sodišče to dejstvo, ne da bi izvedlo dodatne dokaze, ugotovilo v škodo toženca, samo da bi dalo legitimnost svoji odločitvi. Do te graje se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Iz navedb v nepravdni zadevi N 59/2014 izhaja, da toženec tudi po navedbah tožnika za obstoj dogovora ni vedel, česar sodišče ni dokazno ovrednotilo. Glede drugega postavljenega vprašanja navaja, da ZTLR ni omogočal pridobitve lastninske pravice na nepremičnini na podlagi vlaganj, če pri tem ni nastala nova stvar. Sama pogodba s 30. 3. 2002 je zelo nedoločna in iz nje ne izhaja jasno predmet pogodbe. Ni jasno, kolikšen delež B. B. na podstrešju naj bi tožnik prejel, koliko ta delež znaša glede na celoto hiše oziroma nepremičnine, niti kaj vse obsega potrebna adaptacija strehe in hiše. Pogodba ne določa jasno, za koliko naj bi se zaradi vlaganj povečal tožnikov solastniški delež, zato ne more imeti pravnega učinka. Nadalje se je tožnik lotil adaptacijskih del šele po več kot osmih letih od sklenitve pogodbe, pri čemer naj bi bila pogodba sklenjena z namenom, da bi se čim prej preprečilo nastajanje škode na hiši zaradi zamakanja strehe in ker B. B. ni imela sredstev za sanacijo. Ker tožnik ni poskrbel za sanacijo strehe v času, ki bi se pričakoval od povprečnega človeka, poleg tega je relativno kmalu po sklenitvi pogodbe B. B. umrla, je odpadla kavza posla. O teh trditvah toženca sodba pritožbenega sodišča nima razlogov. Tožnik je očitno tudi sam štel, da pogodba ne velja več, sicer ni logično, zakaj po adaptaciji ni zahteval ureditve zemljiškoknjižnega stanja, zakaj ni priglasil izločitvenega zahtevka v zapuščinskem postopku po B. B. oziroma nasprotoval prenosu deleža C. C. na toženca. Ker je C. C. s svojim solastniškim deležem do ½ razpolagal, je šteti, da ni več obstajalo njegovo morebitno soglasje za pridobitev solastniškega deleža tožnika na podlagi vlaganj. Tega dejstva sodišče ni presojalo. Glede četrtega postavljenega vprašanja poudarja, da je izvedenec ugotavljal delež podstrešja le glede na velikost celotne stavbe, ne da bi upošteval velikost parcele. Stanovanjska hiša nesporno ne zaseda celotne nepremičnine. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri ugotavljanju deleža, ki naj bi ga z vlaganji v podstrešje stavbe na celotni nepremičnini dobil tožnik, in mu je priznalo večji solastniški delež na celotni nepremičnini. Takšno izhodišče negira temeljno stvarnopravno načelo superficies solo cedit. Hkrati je sodišče tožniku priznalo več, kot bi mu pripadalo po pogodbi, saj pogodba govori le o podstrešju, ne o celotni nepremičnini. Pritožbeno sodišče je tožencu neutemeljeno očitalo, da gre za nedopustne pritožbene novote. Gre namreč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Nenazadnje pa je sodišče pri ugotavljanju povišanja solastniškega deleža tožnika upoštevalo velikost celotne površine podstrešja in ne velikosti uporabne površine. Velikost celotne površine podstrešja skupaj s stopniščem je sicer približno enaka kot velikost ostalih etaž v stavbi, ima pa podstrešje znatno manjšo uporabno površino. Toženec je prepričan, da bi moralo sodišče upoštevati uporabno površino, saj je to tisti podatek, ki govori o dejanski velikosti posameznega dela stavbe. O tem vprašanju sodna praksa še ni izoblikovana.

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/21, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 106
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 23, 23/6
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 182, 182/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.03.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1NjE0