<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 134/2013
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.134.2013

Evidenčna številka:VS0017798
Datum odločbe:02.07.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 681/2012
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), Janez Vlaj (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Vladimir Horvat, Karmen Iglič Stroligo
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev škode - pravica do povrnitve škode - odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - zastaranje

Jedro

Tožnik zatrjevanih opustitev toženi strank ni uspel dokazati, poleg tega pa mu je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da novo nastala država Republika Slovenija obveznosti iz sklepa IS SRS z dne 18. 3. 1991 ni sprejela (drugi odstavek 8. člena UZITUL).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan stranskemu intervenientu in četrti toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo, vsakemu v višini 1.652,40 EUR v petnajstih dneh od prejema te odločbe, od tedaj dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne nerazdelno plačati tožeči stranki 4,452.542,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter ji povrniti vse stroške postopka (I. točka izreka sodbe) ter odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (II. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta:

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izčrpno in podrobno navaja, zakaj je tožbeni zahtevek utemeljen in kakšna je bila vloga in podlaga odgovornosti vsake izmed toženih strank. Reviziji prilaga izvedenska mnenja, ki bi jih po njegovem mnenju sodišče moralo upoštevati in iz katerih je po njegovem mnenju mogoče razbrati, da so njegovi tožbeni in sedaj revizijski argumenti utemeljeni. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, četrta toženka in stranski intervenient na strani tretje tožene sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Tožnik je vložil odgovor na odgovor na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik zahteva povrnitev (premoženjske in nepremoženjske) škode, ki izvira iz istega pravnega temelja, to je nerealizacije tožnikovega investicijskega programa (projekta), po katerem naj bi njegovo kmetijo v P. spremenil v turistično kmetijo in na njej uvedel določene kmetijske dejavnosti.

7. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo pritožbeni preizkus, je naslednje:

- tožnik je v juliju 1990 pripravil ureditveno investicijski program, načrtovan po programu KZ ... in z njegovo pomočjo,

- Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije (v nadaljevanju IS SRS) je na 65. seji 18. 3. 1991 obravnaval zahtevek tožnika za odobritev domačega dela kredita v višini 2,250.000,00 DIN za izgradnjo investicijskega programa, graditve turistične kmetije z nakupom 8,4 hektarja kmetijskega zemljišča in gradnje hleva,

- Llubljanska banka - Kreditna banka Maribor (LB - KBM) je 10. 12. 1990 izdala poročilo o strokovni preveritvi investicijskega programa „izgradnja turistične kmetije in govejih hlevov P.“,

- IS SRS je 18. 3. 1991 sprejel sklep, da bo namenil za kreditiranje projekta tožnika v okviru proračuna za pospeševanje dinarski kredit v protivrednosti 250.000,00 nemških mark pod določenimi ugodnimi pogoji, vendar do njegove realizacije ni prišlo, ker je Zvezna Republika Nemčija (ZRN) ustavila koriščenje ter je bila s tem onemogočena nadaljnja realizacija posla,

- Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) po tem, ko je postala samostojna država (25. junij 1991 oz. 26. 12. 1991), ni ratificirala sporazuma med Zveznim izvršnim svetom SFRJ in vlado ZRN o sodelovanju na področju poklicne reintegracije državljanov SFRJ, ki so začasno zaposleni v ZRN z dne 23. 3. 1990 (in v posledici katerega je bil izdan sklep Izvršnega sveta SRS dne 28. 3. 1991), in s tem ni prevzela obveznosti, za katere se je zavezala bivša SFRJ,

- 28. 12. 1992 je tožnik na SIB, d. d. naslovil prošnjo za odobritev zdomskega kredita za ureditev turistične kmetije (s pojasnilom, da že dve leti čaka na odobritev kredita glede na sklep IS SRS z dne 18. 3. 1991),

- 4. 2. 1993 je bil objavljen Zakon o ratifikaciji sporazuma med vlado RS in vlado ZRN o finančni pomoči za ustvarjanje eksistence in poklicnem vključevanju kvalificiranih delavcev RS z dne 5. 11 1992 z veljavnostjo od naslednjega dne po objavi (kasneje dopolnjen z objavo dne 30. 11. 1994 in veljavnostjo 1. 12. 1994),

- na podlagi tega zakona je bil tožniku odobren kredit v višini 370.000 DEM s posojilno pogodbo št. ... z dne 8. 11. 1993 (in dodatka k tej z dne 1. 1. 1996), sklenjeno med SIB, d. d. (kot posojilodajalko) in tožnikom (kot posojilojemalcem) - šlo je za zdomski kredit pod ugodnejšimi pogoji in s katerim je tožnik pridobil sredstva nad zgornjo mejo limitiranega zneska 300.000,00 DEM, ob izrecni odobritvi pristojnih organov ZRN,

- tožniku višjega zneska zaradi finančnih težav SIB, d. d. ni mogla odobriti iz naslova zdomskega kredita, kasneje pa je prišlo med njima ponovno do sklenitve kreditne pogodbe št. ... z dne 25. 9. 1995 (z dodatkom k tej z dne 5. 10. 1995), na podlagi katere je tožnik pridobil komercialni (klasični) kredit v višini 16,541.562,50 SIT,

- tožnik je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložil tožbo za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe iz leta 1993 z dodatkom in kreditne pogodbe iz leta 1995 z dodatkom ter plačilo škode, postopek je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 39/2003,

- o sporu je bilo pravnomočno odločeno s sodbo z dne 26. 8. 2010, s katero je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ob ugotovitvi, da je tožnik prevzel pravice in obveznosti v takšni vsebini, kot so bile s pogodbami dogovorjene, posojilo je sprejel in tudi s pogoji soglašal, hkrati pa je tudi ugotovilo, da ni podlage za plačilo odškodnine (iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode),

- za kredit po kreditni pogodbi iz leta 1995 bi lahko tožnik na podlagi javnega razpisa za dodelitev sredstev za regresiranje obrestne mere za najete investicijske kredite v živinorejski prireji in rastlinski pridelavi ter predelavi in dodelavi kmetijskih pridelkov in dopolnilnih dejavnostih na kmetijah, objavljenega v Uradnem listu RS št. 20/1996, pridobil sredstva za regresiranje obrestne mere, če bi se pravočasno prijavil in bi njegova prijava (vsebina zahtevka) izpolnjevala vse formalne predpostavke, kot jih je zahteval razpis in seveda, če bi bil zatem na razpisu tožnik tudi izbran, vendar pa je pravnomočen upravni postopek pokazal, da tožnik ni zadostil niti formalnim pogojem prijave na razpis za dodelitev sredstev za regresiranje obrestne mere, ker ni izpolnil posebnega pogoja pri posameznem namenu (pri izgradnji hleva), saj bi moral kot investitor po priglašenem projektu zagotoviti ustrezno površino (lastno ali najeto) za uporabo gnojevke ali gnoja, kar evidentno izhaja iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS U 220/2007 z dne 17. 3. 2009 (v zvezi s sklepom VSRS X Ips 186/2009 z dne 8. 7. 2009, s katerim je bila revizija tožnika zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča zavržena),

- glede na navedeno tožnik ni bil upravičen do regresiranja obrestne mere za kredit iz leta 1995, sklenjen med njim in SIB, d. d.,

- tožnik je z drugo toženko 18. 3. 1998 sklenil pogodbo o dolgoročnem tolarskem posojilu na podlagi javnega razpisa z dne 24. 7. 1997, po katerem so mu bila odobrena namenska sredstva oziroma namensko posojilo v višini 11,400.000,00 SIT in v kateri je bilo določeno, kako se bo namensko posojilo črpalo, črpanje je bilo dogovorjeno v tranšah, zanj pa je tožnik z drugo toženko sklenil tudi Sporazum o zavarovanju terjatve pred Okrajnim sodiščem v Mariboru št. Riz 213/98 z dne 15. 4. 1998 (posojilo je tožnik zavaroval s hipoteko na svojih nepremičninah),

- z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ, Uradni list RS št. 10/1993 s spremembami) je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad) kot pravna oseba prevzel gospodarjenje in upravljanje kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v lasti RS in od takrat dalje tudi izvaja promet s kmetijskimi zemljišči, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo in kar pritožbeno ni izpodbijano, da pred letom 1995 oz. 1996 odkup kmetijskih zemljišč ni bil možen zaradi odprtih postopkov denacionalizacije (točka 78 obrazložitve),

- tožnik je za izvedbo sanacije zemeljskega plazu na turističnih in gospodarskih objektih prejel nepovratna sredstva, s katerimi je bila sanacija izvedena in o čemer je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 708/2002 (VSM I Cp 1168/2008, VSRS II Ips 55/2009 z dne 11.3.2010).

8. Jedro revizijskih očitkov se nanaša na neizpolnitev „obveze“ iz sklepa IS SRS z dne 18. 3. 1991, da bo država namenila za kreditiranje projekta tožnika v okviru proračuna za pospeševanje dinarski kredit v protivrednosti 250.000,00 nemških mark pod določenimi ugodnimi pogoji. Solidarna odškodninska odgovornost toženih strank je po mnenju revidenta podana, ker so opustile potrebne ukrepe za izvedbo sprejetega sklepa. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, je tožnik za izvedbo investicijskega programa izgradnje turistične kmetije in govejih hlevov v letu 1993 pridobil zdomski kredit v višini 370.000,00 DEM, v nadaljevanju pa mu je bil odobren komercialni kredit v višini 16,541.562,50 SIT ter kredit s strani druge toženke v višini 11,400.000,00 SIT. Kot bo v nadaljevanju pojasnjeno, tožnik zatrjevanih opustitev toženih strank ni uspel dokazati, poleg tega pa mu je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da novo nastala država Republika Slovenija obveznosti iz sklepa IS SRS z dne 18. 3. 1991 ni sprejela (drugi odstavek 8. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine). O delu revizije, v katerem revident pod krinko konstituiranja postopkovnih kršitev ter zmotne uporabe materialnega prava izpodbija dejansko stanje (na primer: da se sklep IS SRS ni izvedel zaradi tega, ker Vlada SRS ni kandidirala za sredstva Fonda na ravni Jugoslavije, da je bil Ustavni zakon pravna podlaga za izvršitev navedenega sklepa), se revizijsko sodišče ni dolžno izreči, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9. Šele na podlagi Zakona o ratifikaciji sporazuma med vlado RS in vlado ZRN o finančni pomoči za ustvarjanje eksistence in poklicnem vključevanju kvalificiranih delavcev RS z dne 5. 11 1992, z veljavnostjo od naslednjega dne po objavi (kasneje dopolnjen z objavo dne 30. 11. 1994 in veljavnostjo 1. 12. 1994), je bil tožniku odobren kredit v višini 370.000 DEM s posojilno pogodbo št. ... z dne 8. 11. 1993 (in dodatka k tej z dne 1. 1. 1996), sklenjene med SIB, d. d. (kot posojilodajalko), in tožnikom (kot posojilojemalcem), kasneje pa sta isti stranki 25. 9. 1995 sklenili še kreditno pogodbo št. ... z (z dodatkom k tej z dne 5. 10. 1995), na podlagi katere je tožnik pridobil komercialni (klasični) kredit v višini 16,541.562,50 SIT. Vse navedene sklenjene pogodbe so bile samostojna pravna podlaga za revidentove pravice in obveznosti, kar je bilo pravnomočno razsojeno tudi s strani sodišča(1), zato sklicevanje na manj ugodne pogoje in premajhen odobren znesek kredita glede na sklep IS SRS z dne 18. 3. 1991 ne more biti uspešno.

10. Pravilni pa so tudi razlogi sodišč druge in prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zastaral. Tožniku je zatrjevana škoda začela nastajati 18. 3. 1991, ko je bil sprejet sklep IS SRS, do realizacije katerega pa ni prišlo. Tožnik je kljub zdaj odločnem zatrjevanju o slabših kreditnih pogojih, podpisal kreditne pogodbe s SIB, d. d. v letih 1993 in 1995, čeprav je bilo jasno, da kreditni pogoji niso enaki vsebini sklepa IS SRS iz leta 1991. Ker je tožnik tožbo vložil 1. 8. 2002, je petletni zastarali rok iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih že potekel. Pravilno pa je tudi materialnopravno stališče sodišč glede neutemeljenosti tožnikovih zatrjevanj o sukcesivnem nastajanju škode in novi škodi.(2)

Glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper prvo in drugo toženo stranko:

11. Odškodninska odgovornost prve toženke je po mnenju revidenta podana, ker je prva toženka opustila potrebne ukrepe za izvedbo sprejetega sklepa IS SRS z dne 18. 3. 1991. Pojem protipravnosti iz 26. člena Ustave (ki ureja odškodninsko odgovornost države) v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa; ta je izkazana zlasti v situacijah, kot so: 1) nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, 2) neuporaba povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, 3) grobo kršenje pravil postopka, 4) napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka), ter druge podobne kvalificirane kršitve. Da bi bilo torej mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja organa tožene stranke, mora biti protipravnost ravnanja jasna in očitna. Tako v literaturi kot v posameznih sodnih odločbah je bilo opozorjeno na prepletanje pojmov protipravnosti in krivde oziroma zahtevane skrbnosti ravnanja, pri čemer pa je treba upoštevati načela, ki definirajo način dela upravnega organa, zlasti prosto presojo dokazov, samostojnost pri odločanju ter odločanje po prostem preudarku. Tako je za presojo protipravnosti ravnanja (ravnanja upravnega organa) odločilno, ali se je oseba, zaposlena v okviru upravnega organa, v dani situaciji pregrešila zoper profesionalne standarde, ki veljajo za opravljanje njegove službe.(3) Na področju odškodninskega prava namreč velja: „kadar je določen za abstraktno merilo standard vedenja človeka, je merilo, kaj se zahteva od človeka, ne samo merilo za presojo krivde, ampak tudi merilo za presojo o protipravnosti“.(4) Ta standard obenem opredeljuje okvir za presojo protipravnosti ravnanja kot predpostavke pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave. Ker sodišče, ki odloča v odškodninskem sporu zoper državo, ni funkcionalno nadrejeno upravnim organom, njegova naloga (tudi zato) ni podrobna analiza posameznih ravnanj ali opustitev ter vrednotenje razčlenjenega postopka, pač pa presoja, ali je postopanje organa, upoštevaje vse okoliščine primera (gledano kot celote), zadostilo zahtevanim standardom.(5)

12. Razlogi sodišč druge in prve stopnje, ki izključujejo protipravnost prve tožene stranke, so pravilni, saj tožnik ni uspel dokazati, da bi do izpada dohodka kmetije prišlo zaradi ravnanja države in njenih organov. Revident je poskušal na različne načine izpeljati projekt „turistična kmetija P.“, pri čemer kljub vloženim lastnim sredstvom, komercialnim kreditom in nepovratnim sredstvom pri tem ni bil uspešen. Dokazni postopek je pokazal, da odgovornost za neuspeh ni v ravnanju ali opustitvah države in njenih organov. Tožnik je za izvedbo investicijskega programa izgradnje turistične kmetije in govejih hlevov v letu 1993 pridobil zdomski kredit v višini 370.000,00 DEM, v nadaljevanju pa mu je bil odobren komercialni kredit v višini 16,541.562,50 SIT ter kredit s strani druge toženke v višini 11,400.000,00 SIT.

13. Prav tako je pravilna presoja sodišč, da tudi v zvezi z neuspehom tožnika na javnem razpisu za dodelitev sredstev za regresiranje obrestne mere za najete investicijske kredite v živinorejski prireji in rastlinski pridelavi odškodninska odgovornost države oziroma njenih organov ni podana. Kot izhaja že iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS U 220/2007 z dne 17. 3. 2009 ( v zvezi s sklepom VSRS X Ips 186/2009 z dne 8. 7. 2009, s katerim je bila revizija tožnika zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča zavržena), je bila odločitev Ministrstva, da revident do sredstev ni upravičen, pravilna.

Glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper tretje toženo stranko (NLB, d. d.):

14. Pravilna je presoja sodišč druge in prve stopnje, da tretja tožena stranka ni pasivno legitimirana, saj med tožnikom in tretjo toženko ni nobenega pravno poslovnega razmerja. Pravilna je tudi razlaga sodišč, da se patronatska izjava tretje toženke z dne 16. 5. 1993 nanaša na upnike SIB, d. d., revident pa je dolžnik SIB, d. d. Prav tako ne morejo biti uspešni revidentovi očitki zoper SIB, d. d., spričo pravnomočne sodbe Okrožnega sodiščem v Ljubljani opr. št. P 39/2003, s katero je bil zahtevek za ničnost pogodb, sklenjenih med tožnikom in SIB, d. d., zavrnjen. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik prevzel pravice in obveznosti v takšni vsebini, kot so bile s pogodbami dogovorjene, posojilo je sprejel in tudi s pogoji soglašal, hkrati pa je sodišče ugotovilo, da ni podlage za plačilo odškodnine (iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode). Nesporno je, da je SIB, d. d., denarne zneske po sklenjenih pogodbah tožniku izplačala.

Glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper četrto toženo stranko (Občina P.):

15. Zmotno je revidentovo naziranje, da se je četrta toženka pravno obvezala zagotoviti mu kmetijsko zemljišče določene površine. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je četrta toženka izrazila zgolj namero pomoči tožniku pri njegovih prizadevanjih v zvezi s projektom turistične in kmetijske dejavnosti. V nadaljevanju je sodišče tudi pojasnilo razloge, zakaj zaradi objektivnih okoliščin (odprti denacionalizacijski procesi) pred obdobjem 1995-96 ni bilo možnosti prodaje kmetijskih zemljišč na območju, na katerem je imel interes tožnik.

16. Neutemeljene pa so tudi vse tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na plačilo odškodnine v zvezi s sanacijo zemeljskega plazu. Upoštevaje odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 55/2009, gre v tem delu za pravnomočno razsojeno stvar, kot sta tožniku že pravilno pojasnili sodišči druge in prve stopnje.

Glede zatrjevanih procesnih kršitev:

17. Neutemeljeni so tudi očitki, ki se nanašajo na kršitve pravdnega postopka. Odločitev o tem, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka. Presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo in s katerimi dokazi, je namreč prepuščena sodišču (220. člen ZPP). Zavrnitev dokaznih predlogov ima lahko za posledico zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni pa s tem stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je bila zavrnitev predlaganih dokazov s sodbama sodišč nižjih stopenj tudi ustrezno in pravilno argumentirana, revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevanih kršitev pravdnega postopka ni bilo. Glede na to, da je bilo v konkretnem primeru procesno pravo uporabljeno pravilno, tožnikovo nestrinjanje z neizvedbo nekaterih (z njegove strani podanih) dokaznih predlogov pomeni neupoštevno izpodbijanje dokazne ocene (tretji odstavek 370. člena ZPP).

18. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Ker tožnik z revizijo ni uspel, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP stranskemu intervenientu na strani tretje toženke in četrti toženi stranki dolžan povrnitvi stroške odgovora na revizijo po stroškovnikih in odgovorih na revizijo in v skladu z Odvetniško tarifo (druga točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 39/2003, ki je postala pravnomočna 26. 8. 2010.

Op. št. (2): Glej odločbe VS RS II Ips 265/2006, II Ips 495/2007, II Ips 3/2004 in II Ips 68/2011.

Op. št. (3): Glej sodbo VS RS III Ips 123/2009 z dne 29. 3. 2011.

Op. št. (4): S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I.-IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984-1986, str. 599.

Op. št. )5): Tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-1082/12 z dne 29. maja 2014.


Zveza:

URS člen 26. UZITUL člen 8, 8/2. ZOR člen 371. ZPP člen 220.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzODk5