<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba in sklep II Ips 16/2020
ECLI:SI:VSRS:2020:II.IPS.16.2020

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00040710
Datum odločbe:23.10.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 1548/2018
Datum odločbe II.stopnje:29.05.2019
Senat:Jan Zobec (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), dr. Ana Božič Penko, mag. Matej Čujovič, Vladimir Horvat
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:fiduciarna cesija - fiduciarni odstop terjatve v zavarovanje - globalna cesija - neupravičeno unovčenje zavarovanja - neupravičena obogatitev - pravdno pobotanje - zakonsko pobotanje - pobotanje terjatev po ZFPPIPP - ugasnitev terjatve - materialnopravni ugovor - ugovor prenehanja terjatve - izvršitev povratne cesije - osebni stečaj - fiduciant - fiduciar - cedent - cesionar - ločitvena pravica - statusno preoblikovanje - delitev - izčlenitev - sprejem ponudbe - konkludentni sprejem ponudbe - dopuščena revizija

Jedro

Pogodba 2013 je bila med tožnico in prvo toženko veljavno sklenjena s prvim tožničinim naročilom lekarniškega blaga prvi toženki po tožničinem prejemu Pogodbe 2013.

Načeloma je fiduciarna cesija (za razliko od zastavne pravice) neakcesorna oblika zavarovanja. Vendar pa drugi stavek prvega odstavka 207. člena SPZ (neakcesornost relativizira, ker) vsebuje pravno domnevo, da je pridobitelj/fiduciar pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. S konstrukcijo fiduciarnega prenosa kot pogojnega odstopa terjatve ta pravna domneva ustvarja učinke, ki so zelo podobni akcesornosti. To pomeni, da se s plačilom zavarovane terjatve imetništvo terjatve avtomatično vrne k odstopniku/cedentu. Vendar imata stranki možnost, da se dogovorita drugače (npr. da pride po plačilu zavarovane terjatve do prenosa terjatve nazaj na odstopnika šele s povratnim prenosom) - torej da cesija ni pogojna. V konkretnem primeru je tak dogovor obstajal. Po Sporazumu je namreč obstajala obveznost povratne cesije; ni torej šlo za samodejno povratno cesijo ob plačilu zavarovanega dolga, temveč je bilo v drugem odstavku 5. člena Sporazuma dogovorjeno, da bo prevzemnik s povratno cesijo vrnil odstopljene terjatve.

Prvo toženkino terjatev, priznano v stečajnem postopku, je mogoče (kot nasprotno terjatev) uveljavljati z materialnopravnim ugovorom, da je terjatev tožnice ugasnila zaradi pobotanja na podlagi zakona (ZFPPIPP), ker je (še vedno) obstoječa in nepobotana.

Ker je bil v konkretnem primeru tudi izrecno dogovorjen povratni prenos terjatev na cedenta in je fiduciarna cesija praviloma diskretnega značaja (kar pomeni, da zanjo vesta le odstopnik/cedent in prevzemnik/cesionar ter kvečjemu še dolžnik zastavljene terjatve), se v konkretnem primeru odstopljene terjatve zaradi stečaja tožnice niso avtomatično/samodejno vrnile v sfero cedenta, temveč je potrebna povratna cesija odstopljenih terjatev.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da se pritožbi toženk delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se:

I. točko izreka (s katero je sodišče prve stopnje zavrglo pobotni ugovor prve toženke) razveljavi;

in tožbeni zahtevek, s katerim je prvi toženki naloženo, da mora tožnici plačati znesek 508.533,88 EUR z obrestmi, zavrne (prvi odstavek II/1. točke izreka).

V ostalem delu (drugi odstavek II/1. točke, III. točka in IV. točka izreka) se pritožba toženk zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. V ostalem delu se revizija zavrne.

III. Vsaka stranka (stranski intervenient na strani tožnice in toženki) krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi1 tožnica od prve toženke na podlagi neupravičene obogatitve zahteva plačilo 508.533,88 EUR in povratno cesijo odstopljenih terjatev, ker naj bi prva toženka neupravičeno (v nasprotju s sklenjenimi pravnimi posli) unovčevala zavarovanja, nastala s fiduciarno cesijo, dogovorjeno z Dogovorom o zavarovanju terjatev z dne 10. 12. 2012 in Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z zastavo terjatve po 207. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) z dne 10. 12. 2012. Zoper drugo toženko pa tožnica zahteva ugotovitev neobstoja ločitvene pravice na terjatvah, ki jih ima tožnica do zdravstvenih zavarovalnic. Nad tožnico je bil namreč uveden stečajni postopek. Prva toženka je v pobot uveljavljala svojo terjatev zoper tožnico v višini 619.388,65 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je zavrglo pobotni ugovor prve toženke v višini 619.388,65 EUR (I. točka izreka). Prvi toženki je naložilo, da mora tožnici plačati 508.533,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz II/1. točke izreka, in da mora na tožnico s povratno cesijo prenesti terjatve, ki so ji bile odstopljene na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavo terjatev po 207. členu SPZ z dne 11. 12. 2012 do dolžnikov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) na podlagi Pogodbe z dne 13. 8. 2012, B,, d. v. z., na podlagi Pogodbe z dne 20. 5. 2009, Zavarovalnice C., d. d., na podlagi Pogodbe z dne 11. 11. 2011 in Zavarovalnice Č., d. d., na podlagi Pogodbe z dne 8. 11. 2011 (II/1. točka izreka). Za znesek 76.264,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo (II/2. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja ločitvena pravica druge toženke na denarnih terjatvah, ki jih ima tožnica do ZZZS na podlagi Pogodbe z dne 13. 8. 2012, B., d. v. z., na podlagi Pogodbe z dne 20. 5. 2009, Zavarovalnice C., d. d., na podlagi Pogodbe z dne 11. 11. 2011 in Zavarovalnice Č., d. d., na podlagi Pogodbe z dne 8. 11. 2011, ki so bile odstopljene na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavo terjatev po 207. členu SPZ z dne 11. 12. 2012, in da druga toženka nima pravice do ločenega poplačila iz tega premoženja (III. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženk zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženki vložili predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 395/2019 dopustilo glede šestih vprašanj, (1) ali sta bili v konkretnem primeru pravilno uporabljeni določbi 28. in 30. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede sprejema ponudbe za sklenitev Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 7 (v nadaljevanju Pogodba 2013) ter Aneksa k tej pogodbi in ali je bila v konkretnem primeru predmetna pogodba veljavno sklenjena; (2) ali se fiduciarni odstop terjatev v zavarovanje po Dogovoru o zavarovanju terjatev (v nadaljevanju Dogovor) in Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve po 207. členu SPZ (v nadaljevanju Sporazum) razteza tudi na novo nastalo terjatev po Pogodbi o poslovnem sodelovanju št. 7; (3) ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede obstoja predpostavk neupravičene obogatitve na podlagi določbe 190. člena OZ glede vrnitve unovčenih terjatev na podlagi fiduciarne cesije ter glede na prenos unovčenih terjatev in zavarovanja na drugo toženko v posledici izčlenitve; (4) ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede podanih pobotnih ugovorov; (5) ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede izvršitve povratne cesije odstopljenih terjatev glede na to, da je odstopnik v stečaju ter glede na prenos zavarovanja na drugo toženko v posledici izčlenitve; in (6) ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede obstoja ločitvene pravice druge toženke na terjatvah do zdravstvenih zavarovalnic.

Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) sta toženki zoper drugostopenjsko sodbo vložili pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Ne sprejemata zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je bila Pogodba 2013 med tožnico in prvo toženko veljavno sklenjena, čeprav prva toženka od tožnice ni prejela podpisanega izvoda Pogodbe 2013. Navajata, da tretji odstavek 30. člena OZ govori o stalni poslovni zvezi glede „določenega blaga“, kar je ožji pojem od „istovrstnega blaga“. Pogodbeni stranki pa sta bili v poslovni zvezi glede različnih vrst blaga. Pogodba 2013 se namreč ne nanaša na točno določeno blago, temveč predstavlja t. i. krovni dogovor o medsebojnem poslovnem sodelovanju. Blago je bilo samo določljivo. Poleg tega je treba določbo tretjega odstavka 30. člena OZ razlagati restriktivno. Menita, da je prva toženka možnost sprejema ponudbe z molkom (oziroma konkludentnim ravnanjem) izrecno izključila s tem, ko je v spremnem dopisu k (novi) Pogodbi 2013 napisala „da jo, v kolikor se z njo (pogodbo) strinjate, podpišite in nam en izvod vrnite“. Sicer pa je bila prva toženka prvič seznanjena, da tožnica ponudbo sprejema šele na sestanku 17. 7. 2013, zato Pogodba 2013 ne more veljati že od februarja 2013. V obdobju med februarjem in julijem 2013 sta pravdni stranki poslovali izključno na način in pod pogoji iz Pogodbe 2008 in nobena stranka ni uporabila nobene določbe iz (nove) Pogodbe 2013. Zato vztrajata, da do sklenitve Pogodbe 2013 nikoli ni prišlo.

Glede učinkov konkretne fiduciarne cesije navajata, da je bila z Dogovorom in Sporazumom (ki ju je treba presojati skupaj) zaradi določbe drugega odstavka 5. člena Sporazuma (ki določa, da je treba v primeru odstopnikovega/tožničinega plačila zavarovane terjatve opraviti povratno cesijo) med tožnico in prvo toženko sklenjena nepogojna (globalna neakcesorna) fiduciarna cesija za zavarovanje obstoječih in bodočih terjatev iz poslovnega razmerja, katerega vsebina je dobava lekarniških produktov. To pomeni, da se v konkretnem primeru zavarovanje nanaša na vse terjatve, ki izhajajo iz Pogodbe 2008, in na vse terjatve, ki so nastale po trenutku, ko naj bi bila sklenjena Pogodba 2013. Bistvo in glavna prednost fiduciarne cesije je namreč ravno v tem, da je neakcesorna zavarovani terjatvi in lahko služi tudi zavarovanju novih terjatev (ob tem se sklicujeta na pravno teorijo2). Zato je nepomembno, ali so terjatve nastajale po Pogodbi 2008 ali po Pogodbi 2013. Pomembno je le, da nastajajo v okviru določenega poslovnega razmerja. Skleneta, da je bilo unovčenje zavarovanj zakonito, ker so bile odstopljene terjatve do zavarovalnic v času unovčevanja v pravni sferi toženk (vse do stečaja tožnice). Zatrjujeta tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, ker se sodišči prve in druge stopnje nista argumentirano opredelili do argumenta neakcesornosti zavarovanja.

Nadalje trdita, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno uporabili določbo 190. člena OZ. Poudarjata, da se zaradi nakazil zdravstvenih zavarovalnic na račun prve toženke ni povečalo premoženje prve toženke, temveč so bila nakazila zdravstvenih zavarovalnic do 31. 7. 2013 porabljena za zapiranje terjatev prve toženke do tožnice na podlagi zapadlih računov za dobavo lekarniškega materiala. Vsa nakazila, ki jih je prva toženka prejela po 1. 8. 2013, pa je prejela za račun druge toženke3 in jih še isti dan prenakazala na njen račun. To pomeni, da prva toženka ni prejela nobene koristi, tožnica pa ni bila v ničemer prikrajšana. Poleg navedenega so nakazila prvi toženki izvirala iz sfere ZZZS in zavarovalnic, ne pa iz sfere tožnice same. Če so ti drugi subjekti prvi toženki plačali nekaj brez pravnega temelja, potem so tožnici še vedno dolžni. Tožnica namreč ohrani svojo pogodbeno terjatev do njih (prvi odstavek 280. člena OZ). Gre za tristrano razmerje, v katero je treba pravilno umestiti obogatitveno razmerje in nato uporabiti pravila kondiciranja; obogatitveno razmerje nastane v razmerju, ki je obremenjeno z „napako“, torej v razmerju med drugo toženko ter ZZZS in zavarovalnicami (ob tem se sklicujeta na zadevo VS RS III Ips 75/2014). Ne glede na navedeno pa v konkretnem primeru ni bilo nobene „napake“, saj cedirane terjatve takrat (še) niso bile s povratno cesijo vrnjene v pravno sfero tožnice, zato so ZZZS in zavarovalnice povsem utemeljeno plačali prvi toženki, kar pa izključuje neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ.

Sodiščema prve in druge stopnje tudi očitata, da sta prezrli zakonsko pobotanje po 261. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in posledično zmotno zavrgli pobotni ugovor prve toženke. Sklicujeta se na zadevi VSL I Cp 1224/2014 in I Cp 1176/2016 ter zadevi VS RS III Ips 99/2013 in III Ips 54/2017, iz katerih izhaja stališče, da se v pobot lahko uveljavlja tudi judikatno terjatev, razlika je le v tem, da se ne ugotavlja ponovno obstoja terjatve, temveč se pobotanje samo izvede.

Glede (izvršitve) povratne cesije pa menita, da je z uvedbo stečaja nad tožnico dne 16. 1. 2014 prenehala lastninska komponenta fiducije in je prišla do izraza njena zastavnopravna komponenta. Prenesene terjatve so z dnem uvedbe stečaja nad tožnico po samem zakonu prešle nazaj v pravno sfero tožnice. Zato tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za zahtevek za povratno cesijo. Poleg navedenega so bile z izčlenitvijo vse zavarovane terjatve prenesene v pravno sfero druge toženke, zato prva toženka v nobenem primeru ni več pasivno legitimirana.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo glede veljavnosti Pogodbe 2013 in glede učinkov neakcesornosti fiduciarnega zavarovanja, je posledično zmotna tudi odločitev o neobstoju ločitvene pravice druge toženke na terjatvah do zdravstvenih zavarovalnic.

Predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Priglašata še revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožnici in stranskemu intervenientu (na strani tožnice). Slednji je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnih vprašanj, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Sprva je zaradi lažjega razumevanja le na kratko opisalo zadevo, v nadaljevanju pa je odgovarjalo na dopuščena vprašanja.

Kratek opis zadeve/ dejanski okvir zadeve

8. Tožnica je opravljala lekarniško dejavnost na podlagi koncesije, ki jo je dobila od Občine D. in je za ta namen z občino 12. 9. 2012 sklenila koncesijsko pogodbo za 25 let. Tožnica je nabavljala zdravila in ostalo blago za lekarniško dejavnost pri prvi toženki.4 Poslovali sta od leta 1999. Dne 3. 1. 2008 sta sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 8 (Pogodba 2008) in kasneje poslovne dogovore k tej pogodbi (Poslovni dogovor št. 8 z 10. 3. 2008, Poslovni dogovor št. 9 s 6. 4. 2009 in Poslovni dogovor št. 1 z 31. 3. 2010). Dne 7. 2. 2013 pa je prva toženka z dopisom (z dne 7. 2. 2013) poslala tožnici (novo) Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 7 (Pogodba 2013), ki jo je prva toženka tudi podpisala 7. 2. 2013. V spisu se nahaja Pogodba 2013, podpisana s strani obeh strank (tudi tožnice dne 18. 2. 2013). K Pogodbi 2013 sta stranki sklenili Aneks, ki ga je prva toženka podpisala 20. 2. 2013, tožnica pa 22. 2. 2013. Ker je imela tožnica do prve toženke neporavnane obveznosti, ki so na dan 30. 4. 2012 znašale 721.004,94 EUR, sta tožnica in prva toženka dolžniško upniško razmerje uredili z Dogovorom o zavarovanju terjatev z dne 10. 12. 2012 (Dogovor) in Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z zastavo terjatve po 207. členu SPZ (Sporazum). Prva toženka je prejela iz naslova unovčenja zavarovanj nakazila v višini 508.533,88 EUR. (Med pravdnima strankama je, kot je bilo že prej navedeno, sporno ravno unovčevanje zavarovanj, dogovorjenih z Dogovorom in Sporazumom.) Zoper tožnico je bil začet postopek osebnega stečaja s sklepom St 2372/2013 z dne 16. 1. 2014. Druga toženka je nastala z delitvijo (oziroma izčlenitvijo) prve toženke. Natančneje so pogoji izčlenitve in nadaljnje poslovanje strank po izčlenitvi navedeni v nadaljevanju (23. točka obrazložitve).

(1) Ali sta bili v konkretnem primeru pravilno uporabljeni določbi 28. in 30. člena Obligacijskega zakonika glede sprejema ponudbe za sklenitev Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. št. 7 ter Aneksa k tej pogodbi in ali je bila v konkretnem primeru predmetna pogodba veljavno sklenjena?

9. Gre za vprašanje, ali je bila Pogodba 2013 med tožnico in prvo toženko veljavno sklenjena, ker s strani tožnice podpisana Pogodba 2013 (po pošti ali komercialistu) do prve toženke ni prispela.

10. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je prva toženka zaradi zahtev regulatornih organov (predvsem 8. člen pogodbe) pripravila novo Pogodbo o poslovnem sodelovanju (t. j. Pogodbo 2013), ki jo je tožnici poslala z dopisom 7. 2. 2013. V dopisu prva toženka tožnico prosi, da jo, v kolikor se z njo strinja, podpiše in ji en izvod vrne. Navaja še, da je zaradi hitrejšega in kakovostnejšega reševanja reklamacij spremenila 5. člen (prevzem in reklamacije). Prva toženka je 7. 2. 2013 podpisala Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 7 (Pogodbo 2013), Aneks k pogodbi pa 20. 2. 2013. Tožnica je Pogodbo 2013 podpisala 18. 2. 2013, Aneks pa 22. 2. 2013 (navedeno izhaja iz podpisane pogodbe v prilogi A13 sodnega spisa in aneksa v prilogi A14 sodnega spisa). Vendar prva toženka od tožnice ni prejela podpisanega izvoda Pogodbe 2013. Nadalje je bilo ugotovljeno, da sta tožnica in prva toženka stalno poslovali vse od leta 1999. Ne glede na to, da prva toženka od tožnice ni prejela podpisane Pogodbe 2013 in da je imela tožnica do prve toženke dolg, sta še naprej poslovali na ustaljen način. Tožnica je naročala blago, prva toženka pa ga je po njenem naročilu dostavljala tudi po tem, ko je tožnica prejela v podpis (novo) Pogodbo 2013, tožnica pa je nekaj na račun tega tudi plačala. Ker je imela tožnica do prve toženke dolg, sta se (zaradi pogajanj o načinu poplačila obveznosti tožnice do prve toženke) tožnica in prva toženka 17. 7. 2013 sestali. Po sestanku 17. 7. 2013 pa je prva toženka posredovala tožnici umik ponudbe za sklenitev Pogodbe 2013. Na sestanku 17. 7. 2013 je namreč tožnica izpostavila problem zavarovanj po (novi) Pogodbi 2013. Terjatve, nastale po Pogodbi 2013, namreč nimajo dogovorjenih takšnih zavarovanj kot terjatve, nastale po Pogodbi 2008, ker v Dogovoru in Sporazumu z dne 10. 12. 2012 niso zajete (kot je obrazloženo v nadaljevanju).

11. V prvem odstavku 28. člena OZ je določeno, da je ponudba sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da je ponudba sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali če stori kaj drugega, kar na podlagi ponudbe, prakse, vzpostavljene med strankama ali običaja lahko šteje za izjavo o sprejemu. Sprejem učinkuje v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, če je bilo storjeno v rokih, ko ponudba še veže. To pomeni, da je za sprejem ponudbe potreben njen izrecen (prvi odstavek 28. člena OZ) ali konkludenten sprejem (drugi odstavek 28. člena OZ).

12. V obravnavanem primeru sta tožnica in prva toženka stalno poslovali vse od leta 1999, še naprej sta poslovali na ustaljen način tudi po tožničinem prejemu Pogodbe 2013 dne 7. 2. 2013, čeprav prva toženka od tožnice ni prejela podpisane Pogodbe 2013. Tudi po tem, ko je tožnica prejela v podpis (novo) Pogodbo 2013, je namreč tožnica naročala blago, prva toženka pa ga je po njenem naročilu dostavljala in tožnica je nekaj na račun tega tudi plačala. Zato je v okoliščinah konkretnega primera tožnica sprejela ponudbo prve toženke (in s tem veljavno sklenila Pogodbo 2013) s prvim naročilom po prejemu Pogodbe 2013. Slednje je smiselno potrdil tudi direktor prve toženke E. E., ko je povedal, da so stranke po dostavi Pogodbe 2013 pozivali na vrnitev podpisane pogodbe ali pa prekinili dostavo. Pri tožnici pa tega niso storili (primerjaj 34. točko prvostopenjske sodbe), ker so očitno sklepali, da imajo s tožnico kontinuirano urejen poslovni odnos po novi pogodbi. Nesprejemljiva je namreč teza revidentk, da je prva toženka izključila konkludentni sprejem ponudbe z navedbo v dopisu z dne 7. 2. 2013, naj tožnica „v kolikor se z njo (pogodbo) strinja, podpiše in ji en izvod vrne“.

13. Tako se izkaže, da je materialno pravno pravilen odgovor na dopuščeno vprašanje, da je bila Pogodba 2013 med tožnico in prvo toženko veljavno sklenjena s prvim tožničinim naročilom lekarniškega blaga prvi toženki po tožničinem prejemu Pogodbe 2013. To pa je bilo nesporno pred prvotoženkinim umikom ponudbe za sprejem Pogodbe 2013 z dne 17. 7. 2013, zato je umik prve toženke brez pravnega učinka.5 Kdaj točno (med 7. 2. 2013 in 17. 7. 2013) je tožnica prvič naročila lekarniško blago za konkretni primer niti ni odločilno, ker je že prvo naročilo tožnice prvi toženki po 7. 2. 2013 in posledično prva terjatev prvo toženke zoper tožnico po 7. 2. 2013 imela podlago v Pogodbi 2013. Torej lahko za konkretni primer štejemo, da je Pogodba 2013 med pravdnima strankama začela veljati/učinkovati že 7. 2. 2013 (do enakega zaključka glede začetka veljavnosti pogodbe pa bi prišli tudi z institutom molka organa, ko sta stranki v stalni poslovni zvezi glede določenega blaga, v konkretnem primeru lekarniškega blaga6).

(2) Ali se fiduciarni odstop terjatev v zavarovanje po Dogovoru o zavarovanju terjatev in Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve po 207. členu Stvarnopravnega zakonika razteza tudi na novo nastalo terjatev po Pogodbi o poslovnem sodelovanju št. 7?

14. Gre za vprašanje obsega/vsebine konkretne fiduciarne cesije in siceršnjih pravnih učinkov fiduciarne cesije (odstopa terjatve v zavarovanje).

15. Tožnica je imela na dan 30. 11. 2012 do prve toženke neporavnan skupni dolg v višini 721.004,90 EUR. Zato sta tožnica in prva toženka pri notarki 10. 12. 2012 v notarskem zapisu sklenili Dogovor o zavarovanju terjatev (Dogovor) in Sporazum o zavarovanju denarne terjatev z zastavo terjatve po 207. členu SPZ (Sporazum) ter tako uredili dolžniško-upniško razmerje.7

16. V 1. členu Dogovora sta ugotovili, da so znašale na dan 30. 11. 2012 obveznosti tožnice do prve toženke 721.004,90 EUR in da ima dolg podlago v poslovanju na podlagi Pogodbe 2008. Dogovorili sta se za odlog izterjave zapadle obveznosti tožnice ter za zavarovanje celotne terjatve upnice do dolžnice (721.004,90 EUR) z različnimi instrumenti (zastavno pravico na lekarniških produktih oziroma zalogah, fiduciarnim odstopom terjatve v zavarovanje, izročitvijo overjenih izvršnic)8 in (tudi) za zavarovanje vseh bodočih terjatev iz naslova Pogodbe 2008 in poslovnih dogovorov, vezanih na Pogodbo 2008. V 4. členu Dogovora sta se dogovorili za zavarovanje obstoječe terjatve upnice (prve toženke) v višini 721.004,90 EUR in vseh bodočih terjatev upnice do dolžnice, nastalih na podlagi Pogodbe 2008, z odstopom obstoječih in bodočih terjatev v zavarovanje na upnico, katerih imetnica je dolžnica (tožnica) do ZZZS in zavarovalnic. V istem (4.) členu sta se zavezali še, da bosta sklenili Sporazum o fiduciarnem odstopu terjatve v zavarovanje v obliki notarskega zapisa najkasneje v roku treh dni od sklenitve tega dogovora. V 6. členu pa sta določili, da je Dogovor sklenjen pod razveznim pogojem, in sicer sklenitve sporazumov v obliki notarskega zapisa v vsebini, kot izhaja (med drugim tudi) iz 4. člena Dogovora.

17. Dne 10. 12. 2012 sta tožnica in prva toženka v obliki notarskega zapisa (poleg Dogovora) sklenili tudi Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z zastavo terjatve po 207. členu SPZ (Sporazum), v katerem sta se v 3. členu sporazumeli, da se terjatev v višini 449.590,31 EUR in terjatev v višini 271.414,60 EUR s pripadki zavarujeta z ustanovitvijo zastavnih pravic oziroma rubežem na terjatvah tožnice, ki jih ima do poslovnih partnerjev. Po presoji Vrhovnega sodišča iz 3. člena Sporazuma izhaja, da gre za zavarovanje točno določenega obstoječega dolga, ne pa tudi za zavarovanje bodočih terjatev. Besedilo 3. člena Sporazuma je namreč ožje kot besedilo 2. člena Sporazuma (v katerem sta pogodbeni stranki (le) ugotovili, da ima odstopnik obstoječe in bodoče terjatve do svojih pogodbenih strank/partnerjev) in besedilo Dogovora9, saj ne vključuje bodočih terjatev po katerikoli pogodbi o sodelovanju, temveč samo obstoječe terjatve (primerjaj prilogo A9 sodnega spisa). Navedenega ne more spremeniti teza revidentk, da je bistvo in glavna prednost fiduciarne cesije ravno v tem, da je fiduciarna cesija neakcesorna oblika zavarovanja in zato služi tudi zavarovanju bodočih terjatev.

18. Ureditev fiduciarne cesije je v SPZ zelo skopa in obsega zgolj člene 207 do 209. Zakonodajalec je namreč uredil samo nekaj ključnih vprašanj, urejanje razmerja med strankama pa je skorajda v celoti prepustil avtonomiji volje.

19. Načeloma se je sicer strinjati z revidentkama, da je fiduciarna cesija (za razliko od zastavne pravice) neakcesorna oblika zavarovanja. Vendar pa drugi stavek prvega odstavka 207. člena SPZ (neakcesornost relativizira, ker) vsebuje pravno domnevo, da je pridobitelj/fiduciar pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. S konstrukcijo fiduciarnega prenosa kot pogojnega odstopa terjatve ta pravna domneva ustvarja učinke, ki so zelo podobni akcesornosti. To pomeni, da se s plačilom zavarovane terjatve imetništvo terjatve avtomatično vrne k odstopniku/cedentu. Vendar imata stranki možnost, da se dogovorita drugače (npr. da pride po plačilu zavarovane terjatve do prenosa terjatve nazaj na odstopnika šele s povratnim prenosom) - torej da cesija ni pogojna. V konkretnem primeru je tak dogovor obstajal. Po Sporazumu je namreč obstajala obveznost povratne cesije; ni torej šlo za samodejno povratno cesijo ob plačilu zavarovanega dolga, temveč je bilo v drugem odstavku 5. člena Sporazuma dogovorjeno, da bo prevzemnik s povratno cesijo vrnil odstopljene terjatve.

20. Vse navedeno pomeni, da v konkretnem primeru ne gre za t. i. globalno cesijo (kot skušata prikazati revidentki), temveč za zavarovanje dveh točno določenih terjatev, in sicer terjatve v višini 449.590,31 EUR in terjatve v višini 271.414,60 EUR s pripadki, pri čemer je bilo v Sporazumu izrecno dogovorjeno še, da je po plačilu dolga prevzemnik dolžan opraviti tudi povratni prenos terjatev na cedenta/odstopnika.

21. Tako se izkaže, da je odgovor na dopuščeno vprašanje nikalen. Na podlagi Sporazuma namreč bodoče terjatve niso bile zavarovane, na podlagi Dogovora pa so bile zavarovane obstoječe in bodoče terjatve, nastale na podlagi Pogodbe 2008. Fiduciarni odstop terjatev v zavarovanje po Dogovoru o zavarovanju terjatev in Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve po 207. členu SPZ se torej v konkretnem primeru ne razteza (tudi) na Pogodbo 2013, temveč samo na terjatvi, nastali na podlagi Pogodbe 2008, v višini 449.590,31 EUR in 271.414,60 EUR s pripadki, ki ju je tožnica (pred svojim stečajem) tudi že poplačala.

(3) Ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede obstoja predpostavk neupravičene obogatitve na podlagi določbe 190. člena Obligacijskega zakonika glede vrnitve unovčenih terjatev na podlagi fiduciarne cesije ter glede na prenos unovčenih terjatev in zavarovanja na drugo toženko v posledici izčlenitve?

22. Gre poenostavljeno za vprašanje, ali je bila prva toženka v razmerju do tožnice obogatena.

23. Z delitvijo oziroma izčlenitvijo prve toženke je nastala nova družba G., d. o. o. (druga toženka). Nanjo je prva toženka prenesla celotno dejavnost prodaje na debelo in tudi celotno poslovanje s tožnico. Kot dan obračuna izčlenitve je štel 31. 12. 2012. Druga toženka je bila vpisana v register 1. 7. 2013, poslovati pa je začela 1. 8. 2013. Vsa nakazila iz naslova unovčenja zavarovanj od 22. 7. 2013 do 11. 10. 2013 pa so bila nakazana na račun prve toženke. Prva toženka je torej unovčevala zavarovanja tudi po tem, ko je bila druga toženka že vpisana v register in je že poslovala, čeprav prva toženka za unovčevanje zavarovanj ni imela podlage v fiduciarni pogodbi (Dogovoru in Sporazumu). Odstop terjatev v zavarovanje, ki je bil dogovorjen v Dogovoru in Sporazumu, se namreč (kot je bilo prej obrazloženo) ni nanašal na terjatve, nastale na podlagi Pogodbe 2013.

24. Glede tristranega razmerja med tožnico, prvo toženko ter ZZZS in zavarovalnicami velja revidentkama odgovoriti, da v razmerju med prvo toženko ter ZZZS in zavarovalnicami res ni bilo „napake“ (oziroma je temelj obstajal). Odstopljene/cedirane terjatve so bile v trenutku izplačil A. in zavarovalnic prvi toženki še v sferi prve toženke, ker jih prva toženka „pravočasno“ (ko je tožnica poravnala svoje obveznosti po Dogovoru) s povratno cesijo ni prenesla nazaj na tožnico. ZZZS in zavarovalnice so v resnici morale plačati njej. Ravnale so torej pravilno in niso tožnici nič več dolžne. „Napaka“ izvira iz sfere prve toženke, ki bi morala s povratno cesijo tožnici vrniti odstopljene terjatve, vendar jih ni, temveč je namesto tega sama izterjevala terjatve od A. in zavarovalnic. Izterjevala je torej terjatve, katerih imetnica je takrat sicer dejansko še bila, a je hkrati že imela obligacijsko zavezo v drugem odstavku 5. člena Sporazuma (ker so bile terjatve po Dogovoru že poplačane), da jih prenese nazaj na tožnico kot odstopnico.

25. Teza revidentk, da prva toženka ni bila obogatena, ker je tožnica (še naprej) njena dolžnica in je prva toženka z unovčevanji zavarovanj samo delno zaprla svojo terjatev do nje, je nesprejemljiva. Ta teza temelji na zmotni predpostavki, da lahko prva toženka svojo terjatev izterja oziroma zapre na kakršen koli način, tudi zunaj za to predvidenih pravnih institutov in postopkov. Tako kot ni samoumevno, da se lahko upnik poplača kar iz katerekoli dolžnikove stvari, ki jo ima v posesti (če na njej npr. nima zastavne pravice za plačilo konkretnega dolga), tudi ni samoumevno, da se lahko poplača z izterjavo terjatve, ki mu je bila fiduciarno prenesena za zavarovanje nekega drugega dolga. Obogatitev ali oškodovanje se namreč vedno presoja v okviru nekega ožje določenega pravnega razmerja.

26. Tako se izkaže, da je odgovor na tretje dopuščeno vprašanje pritrdilen. Vtoževana plačila (neupravičeno, v nasprotju s sklenjenimi pravnimi posli, unovčena zavarovanja) v skupni višini 508.533,88 EUR je prva toženka prejela brez pravnega temelja in jih je zato dolžna na podlagi 190. člena OZ vrniti tožnici. Ob tem velja še odgovoriti, da delitev prve toženke (kot vrsta materialnega statusnega preoblikovanja, ki je usmerjena v dekoncentracijo/cepitev prej enovite premoženjske strukture kapitalske družbe) na konkretno odločitev nima vpliva, ker je bila neupravičeno obogatena prva toženka, ki z delitvijo ni prenehala, temveč še naprej obstaja. Nadaljnji prenos prejetih nakazil od A. in zavarovalnic na drugo toženko torej na odločitev ne vpliva.

(4) Ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede podanih pobotnih ugovorov?

27. Gre za vprašanje, ali je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo pobotni ugovor prve toženke v višini 619.388,65 EUR, potrjena s strani pritožbenega sodišča, pravilna in zakonita.

28. Pobot je način prenehanja obveznosti (311. člen OZ). Dovoljenost pobota v stečaju je izjema od pravila o hkratnem sorazmernem poplačilu vseh (nezavarovanih) terjatev, saj zaradi pobota upnik, ki je hkrati dolžnik (ker ima stečajni dolžnik nasprotno terjatev do tega upnika) doseže plačilo celotnega (in ne le sorazmernega) zneska svoje terjatve. Glede dovoljenosti pobota določa ZFPPIPP v členih 261 do 264 pravila za položaj, da je terjatev upnika (prve toženke) do stečajnega dolžnika nastala do začetka stečajnega postopka, za kar gre tudi v konkretnem primeru.

29. Prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP določa, da v primeru, če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika (prve toženke) do stečajnega dolžnika (tožnice) in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, veljata terjatvi z začetkom stečajnega postopka za pobotani (zaradi česar upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki je prenehala zaradi pobota, ne prijavi v stečajnem postopku, primerjaj četrti odstavek 261. člena ZFPPIPP). To pomeni, da lahko prva toženka s svojim ugovorom prenehanja terjatve tožnice uspe ob predpostavki, da je pravočasno podala ustrezne trditve in ponudila dokaze, da je do višine vtoževane terjatve na dan začetka stečajnega postopka nad tožnico njena nasprotna terjatev obstajala.

30. Tožnica je obravnavano tožbo vložila 29. 10. 2013; dne 16. 1. 2014 pa je bil zoper tožnico začet postopek osebnega stečaja s sklepom St 2372/2013 z dne 16. 1. 2014. Iz sodnega spisa nadalje izhaja, da se je prva toženka že v odgovoru na tožbo sklicevala tako na zakonsko pobotanje (po pravilih insolvenčnega prava) kot na pravdno pobotanje (po pravilih procesnega prava), ko je v pobot uveljavljala svojo terjatev do tožnice v višini 619.388,65 EUR. Poleg tega je prva toženka v stečajnem postopku, uvedenem nad tožnico St 2372/2013, pogojno prijavila svojo terjatev do tožnice v višini 508.533,88 EUR (z obrestmi 524.748,70 EUR) in stečajno sodišče ji jo je priznalo pod pogojem, da bo morala prva toženka (upnica) na podlagi odločbe sodišča v obravnavanem postopku, tožnici (dolžnici) plačati vtoževani znesek 508.533,88 EUR z obrestmi.

31. V 26. točki te obrazložitve je že potrjen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je prva toženka dolžna tožnici vrniti/plačati 508.533,88 EUR (z obrestmi), s tem pa se je izpolnil pogoj, pod katerim je bila priznana terjatev prve toženke v stečajnem postopku nad tožnico. To pomeni, da je imela z začetkom stečajnega postopka prva toženka (nasprotno) obstoječo, izkazano in nepobotano terjatev do tožnice v višini 508.533,88 EUR (z obrestmi 524.748,70 EUR). Zaradi priznanja terjatve prve toženke v stečajnem postopku njenega obstoja in višine v tem pravdnem postopku ni bilo treba ugotavljati. Tožnica pa je imela ob začetku stečajnega postopka obstoječo, vendar tedaj med pravdnima strankama še sporno, terjatev do prve toženke v višini 508.533,88 EUR (z obrestmi), ki jo vtožuje/zahteva s tu obravnavano tožbo in jo je tudi uspešno izkazala (kot je bilo že prej obrazloženo).

32. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da je prvo toženkino terjatev, priznano v stečajnem postopku, mogoče (kot nasprotno terjatev) uveljavljati z materialnopravnim ugovorom, da je terjatev tožnice ugasnila zaradi pobotanja na podlagi zakona (ZFPPIPP), ker je (še vedno) obstoječa in nepobotana. Ob tem ne moti, da je prva toženka svojo terjatev pogojno prijavila tudi v stečajnem postopku nad tožnico10, temveč je bistveno, da sta terjatev stečajne dolžnice do upnice in nasprotna terjatev upnice do stečajne dolžnice obstajali v trenutku začetka stečajnega postopka nad tožnico. V takem primeru sta namreč terjatvi pobotani po samem zakonu po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP. Zato Vrhovno sodišče v izreku odločbe ni odločilo o obstoju nasprotne (v pobot uveljavljane) terjatve, niti ni izreklo pobota, temveč je zgolj tožničin zahtevek za plačilo 508.533,88 EUR z obrestmi zavrnilo, ker je tožničina terjatev že 16. 1. 2014 (datum začetka stečajnega postopka) ugasnila zaradi zakonskega pobotanja (po pravilih insolvenčnega prava) s prvotoženkino terjatvijo v višini 508.533,88 EUR (z obrestmi 524.748,70 EUR).

33. Tako se izkaže, da je prvotoženkin materialnopravni ugovor prenehanja tožničine terjatve utemeljen, odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo prvotoženkin pobotni ugovor, potrjena s strani pritožbenega sodišča, pa nepravilna in nezakonita. Za razmerje med pravdnim pobotanjem (po pravilih procesnega prava) in zakonskim pobotanjem (po pravilih insolvenčnega prava) je odločilen čas enega ali drugega pobotanja. Tisto pobotanje, ki učinkuje prvo (in povzroči ugasnitev obeh nasproti si stoječih terjatev), namreč prepreči drugo (saj ni več kaj pobotati). Ker je v obravnavanem primeru do zakonskega pobotanja po pravilih insolvenčnega prava prišlo časovno pred morebitnim pobotanjem po pravilih procesnega prava, je Vrhovno sodišče odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prvotoženkinega pobotnega ugovora razveljavilo (zakonsko pobotanje je namreč preprečilo pravdno pobotanje).

(5) Ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede izvršitve povratne cesije odstopljenih terjatev glede na to, da je odstopnik v stečaju ter glede na prenos zavarovanja na drugo toženko v posledici izčlenitve?

34. ZFPPIPP v prvem odstavku 246. člena določa, da z začetkom stečajnega postopka prenehajo veljati nalogi za izvedbo pravnega posla ali drugega pravnega dejanja za račun stečajnega dolžnika, ki jih je ta izdal pred začetkom stečajnega postopka. To velja tako v postopku stečaja nad pravno osebo, kot tudi v postopku osebnega stečaja, saj se pravila iz stečajnega postopka nad pravno osebo po prvem odstavku 383. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo za postopek osebnega stečaja.

35. V primeru stečaja prenosnika/fiducianta ima prevzemnik/fiduciar, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa, na preneseni terjatvi v zavarovanje ločitveno pravico (drugi odstavek 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 206. člena SPZ). Poenostavljeno povedano to pomeni, da prevzemnik/fiduciar v primeru stečaja prenosnika/fiducianta/cedenta ne šteje za polnega imetnika („lastnika“) terjatve, temveč le za zastavnega upnika, ki ima na terjatvah ločitveno pravico.

36. Ob analogni uporabi navedenih členov fiduciarno razmerje z začetkom stečajnega postopka nad fiduciantom/cedentom preneha. Samo prenehanje fiduciarnega razmerja nima vpliva na stvarne pravice, a je fiduciar zaradi prenehanja razmerja dolžan prenesti predmet fiduciarnega razmerja (terjatev) nazaj na fiducianta. To je tudi razlog, da se fiduciarju v tem primeru ne priznava izločitvena pravica.

37. Ker je bil v konkretnem primeru v drugem odstavku 5. člena Sporazuma tudi izrecno dogovorjen povratni prenos terjatev na cedenta (torej sta se stranki smiselno dogovorili, da pravno gledano pripadajo terjatve prevzemniku/cesionarju) in je fiduciarna cesija praviloma diskretnega značaja (kar pomeni, da zanjo vesta le odstopnik/cedent in prevzemnik/cesionar ter kvečjemu še dolžnik zastavljene terjatve), se v konkretnem primeru odstopljene terjatve zaradi stečaja tožnice niso avtomatično/samodejno vrnile v sfero cedenta, temveč je potrebna povratna cesija odstopljenih terjatev. Ob tem velja še odgovoriti, da do prenosa zavarovanja na drugo toženko (v posledici izčlenitve) sploh ni prišlo, ker terjatve po Pogodbi 2013 niso bile zavarovane s fiduciarno cesijo (kot je bilo že prej obrazloženo).

(6) Ali je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo glede obstoja ločitvene pravice druge toženke na terjatvah do zdravstvenih zavarovalnic?

38. Kot je bilo prej ugotovljeno so vse terjatve prve toženke, ki jih je prenesla na drugo toženko in so nastale na podlagi Pogodbe 2008, bile poplačane že pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnice; terjatve, nastale na podlagi Pogodbe 2013, pa niso bile zavarovane z odstopom terjatev tožnice v zavarovanje. Zato je pritrditi zaključku sodišč prve in druge stopnje, da zavarovanje (z odstopom terjatev v zavarovanje) za terjatve drugo toženke ne obstaja, zaradi česar druga toženka nima ločitvene pravice na prijavljeni denarni terjatvi v višini 145.171,19 EUR. Druga toženka ima torej nezavarovano terjatev zoper tožnico.

Odločitev o reviziji

39. Revizija toženk je torej delno utemeljena, ker je prvotoženkin materialnopravni ugovor prenehanja tožničine terjatve zaradi pobotanja utemeljen. Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišč prve in druge stopnje ustrezno spremenilo, tako da je odločitev o zavrženju pobotnega ugovora razveljavilo, tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 508.533,88 EUR z obrestmi pa zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem delu je revizijo toženk kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

40. Ker je vsaka stranka deloma zmagala v pravdi, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka (oziroma stranski interveniet na strani tožnice) krije svoje stroške revizijskega postopka; v že pravnomočni odločitvi o prvostopenjskih in pritožbenih stroških pa ni posegalo, ker je tožnica utemeljeno trdila, da je prva toženka neupravičeno unovčevala zavarovanja, prva toženka pa je uspela samo zaradi zakonskega pobotanja po ZFPPIPP.

Sestava senata in glasovanje

41. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 V revizijsko spornem delu.
2 Prispevke mag. Andreja Ekarta, dr. Matjaža Tratnika in dr. Renata Vrenčurja.
3 Na katero je po izčlenitvi prenesla celotno poslovno razmerje do tožnice.
4 Po 1. 7. 2013 pa pri izčlenjeni družbi G., d. o. o. (druga toženka).
5 Zelo verjetno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je prva toženka podala umik ponudbe le iz razloga, ker si ni zagotovila ustreznih zavarovanj, kot jih je imela za terjatve, nastale na podlagi Pogodbe 2008.
6 Primerjaj tretji odstavek 30. člena OZ.
7 Del notarskega zapisa so tudi drugi pravni posli, ki za obravnavani postopek niso relevantni, ker se nanašajo na zastavo zalog.
8 Glej 3., 4. in 5. člen Dogovora.
9 V 1. členu Dogovora med pravnimi posli, iz katerih izvira tožničin dolg, Pogodba 2013 in Aneks 2013, nista navedena. Dogovor res omenja tudi bodoče terjatve, vendar le tiste, nastale na podlagi Pogodbe 2008.
10 V četrtem odstavku 261. člena ZFPPIPP je namreč določeno, da upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki preneha zaradi pobota po prvem odstavku tega člena, ne prijavi v stečajnem postopku, mora pa v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka o pobotu obvestiti upravitelja.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 28, 30
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 207, 209
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 246, 261, 261/1, 261/4
Datum zadnje spremembe:
24.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyMzYx