<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sklep in sodba II Ips 133/2019
ECLI:SI:VSRS:2020:II.IPS.133.2019

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00039587
Datum odločbe:02.10.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 2395/2018
Datum odločbe II.stopnje:15.05.2019
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko, mag. Matej Čujovič, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:objektivna odškodninska odgovornost - prometna nesreča - trčenje motornega vozila in kolesarja - prehod za pešce - nevarna stvar - soprispevek oškodovanca - nepričakovano ravnanje oškodovanca - kršitev cestnoprometnih predpisov - načelo zaupanja v prometu - načelo defenzivne vožnje - restriktivna razlaga - oprostitev odškodninske odgovornosti - zastaranje odškodninske terjatve - dopuščena revizija - odklonilno ločeno mnenje

Jedro

Pogoji za popolno oprostitev zavarovanke toženca kot imetnice nevarne stvari niso izpolnjeni, saj bi voznica osebnega vozila tožnico in njeno namero prečkati prehod za pešce ob posebni pozornosti lahko zaznala. Četudi je bila kolesarka tista, ki je ustvarila prepovedani položaj, njenemu ravnanju ni mogoče pripisati pomena izključnega vzroka za nesrečo. Ni namreč mogoče reči, da je zavarovanka toženca, ki tožničine namere očitno ni zaznala in pred prehodom ni zavirala, ravnala s skrajno skrbnostjo. Ob takšni skrbnosti bi trk še lahko preprečila.

Po oceni Vrhovnega sodišča je nevarno prometno situacijo s tveganim manevrom povzročila tožnica, zato je njenemu ravnanju pripisati pomen pretežnega vzroka za nesrečo. Pritožbeno sodišče je zmotno menilo, da težo tožničinim kršitvam jemlje okoliščina, da je do nesreče prišlo na prehodu za pešce. Konkretni prehod ni bil namenjen prečkanju kolesarjev, zato je bila tožnica, ki ga je kot kolesarka prevozila (in ne prehodila), v prepovedanem položaju. Njen soprispevek znaša 80 %.

Izrek

I. Reviziji se ugodi glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči, sodbi nižjih sodišč se v tem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Reviziji se delno ugodi glede temelja odškodninske odgovornosti in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožnice zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Sicer se revizija zavrne.

IV. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v prometni nezgodi 17. 11 2011, ko je kot kolesarka prečkala prehod za pešce in je vanjo trčilo vozilo zavarovanke toženca. Zahtevala je plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 149.660,00 EUR s pripadki.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan do 20 %, medtem ko je v 80 % tožnica sama odgovorna za nastalo škodo. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je temelj tožbenega zahtevka podan v deležu 40 %, v deležu 60 % pa je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo. V preostanku je tožničino pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Sklep o dopustitvi revizije

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom 2019 z dne 25. 7. 2019 dopustilo revizijo tožene stranke glede vprašanj:

1. ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (153. člen Obligacijskega zakonika – OZ), ko je presodilo, da je temelj zahtevka podan v višini 40 %, v preostanku, to je v višini 60 %, pa je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo;

2. ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 352. člena OZ), ko je presodilo, da škoda iz naslova tuje pomoči, ki se uveljavlja za obdobje enega leta in desetih mesecev, torej do septembra 2013, ni zastarana.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), izhaja:

- tožnica je kot kolesarka peljala po kolesarski stezi na Šubičevi ulici iz smeri Slovenske ceste proti Prešernovi ulici; med vožnjo je zapustila kolesarsko stezo, ne da bi nakazala smer in prečkala vozišče Muzejske ulice povprek, kjer kolesarjem ni dovoljeno; ob 14.44 uri in 34,5 sekund je s hitrostjo okoli 13 km/h po levi strani (tj. strani ob cesti) obvozila nepravilno parkirano vozilo in nato, ne da bi nakazala spremembo smeri, pri 36,5 sekundah po kratkem zaviranju s hitrostjo okoli 4 km/h ostro zapeljala na prehod za pešce, vendar ne pri začetku prehoda (tj. pločniku), temveč od strani (sredi) prehoda; spremljala je vožnjo neznanega vozila, ki se je prehodu za pešce bližal iz nasprotne smeri vožnje, tj. od Prešernove ulice proti Slovenski; ko je ugotovila, da bo neznano vozilo iz desne prevozilo prehod za pešce pred njo, se ni prepričala, ali bo prehod lahko varno prečkala, in je prezrla vozilo zavarovanke toženca, ki je pripeljalo iz njene smeri vožnje; zapeljala je čez prehod in s hitrostjo približno 7,2 km/h trčila v vozilo zavarovanke toženca; kolesarji so imeli prehod čez cesto urejen nekoliko naprej od prehoda za pešce;

- zavarovanka toženca je peljala iz parkirne platforme pri NLB po Šubičevi ulici v smeri proti Prešernovi cesti; vozilo je imelo hitrost približno 50 km/h, nato je pri 35 sekundah voznica povsem odvzela plin, vozilo pa je zniževalo hitrost vse do trka, ko je imelo hitrost približno 31,7 km/h; tožnica se je v vidnem polju voznice pojavila pri 33,5 sekundah, ko je bila še ob nepravilno parkiranem avtomobilu; pri 35 sekundah je bila tožnica v temnih oblačilih na beli silhueti parkiranega vozila jasno vidna; voznica tožnice očitno ni opazila, ker nanjo ni reagirala; voznica bi trk lahko preprečila, če bi nevarno in nepravilno približevanje tožnice prehodu za pešce zaznala med 34 in 36,5 sekundami in takoj zavirala; voznica bi tožničino namero prečkati vozišče zaradi lege tožnice lahko prvič opazila pri 34 sekundah, opazila jo je šele pri 36,5 sekundah, ko je tožnica uvozila na prehod za pešce in ob 37,5 sekundah reagirala z rahlim zavojem v levo in ne z zaviranjem; tudi z zaviranjem ob 36,5 sekundah, ko je voznica zaznala nevarno situacijo, trka ne bi mogla preprečiti.

Presoja sodišča prve stopnje

6. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je odškodninska odgovornost voznice motornega vozila v razmerju do tožnice (kolesarke) objektivna, ker je premikajoče se motorno vozilo nevarna stvar. Na podlagi 153. člena OZ se objektivno odgovorni subjekt lahko v celoti razbremeni svoje odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Z načinom vožnje je tožnica (prečkanje ceste izven kolesarske steze, sprememba smeri vožnje, ne da bi to nakazala, prečkanje prehoda za pešce, na katerega je zapeljala s strani in ne na začetku prehoda, ni sestopila s kolesa) resda storila vrsto hudih cestno prometnih prekrškov, a njeno ravnanje ni bilo nekaj nepredvidljivega in nepričakovanega, zlasti ne v mestnem, urbanem okolju, zato sodišče toženca ni oprostilo objektivne odgovornosti. Voznica je bila na dogajanje okrog križišča premalo pozorna, saj bi ob večji in potrebni pozornosti tožnico lahko videla. Tožnica je bila namreč v vidnem polju voznice že pri 33,5 sekundah, ko je bila še za nepravilno parkiranim avtomobilom in tudi pri 35 sekundah, ko je bila na beli silhueti parkiranega vozila jasno vidna. Odločilna je tako ugotovitev, da bi voznica pri 34 sekundah zaradi lege tožnice lahko prvič opazila, da bo tožnica prečkala njeno vozišče, čeprav tožnica svoje namere ni nakazala, in bi lahko z začetnim zaviranjem med 34 in 36,5 sekundami trk preprečila. Nereagiranje voznice na gibanje kolesarke pri 34 sekundah ji sicer ne gre šteti v slabo zaradi načela zaupanja v cestnem prometu, vendar to ni razlog za oprostitev odgovornosti v pomenu 153. člena OZ. Sicer se je voznica križišču približevala v skladu s pravili varne vožnje, saj je zniževala hitrost in ji razen premajhne pozornosti na dogajanje okrog križišča ni mogoče očitati nič drugega. K nastanku nezgode je bistveno prispevala tožnica, glede na ugotovljene (hude) kršitve cestnih predpisov je njen soprispevek 80 %.

7. Glede ugovora zastaranja pa je presodilo, da ta ni utemeljen, saj je bilo tožničino zdravljenje zaključeno 16. 1. 2016, po tem datumu večjih sprememb pri tožnici ni bilo mogoče pričakovati in je morala svoje življenjske dejavnosti prilagoditi aktualnim zmožnostim. Ker je bila tožba vložena 3. 4. 2017, zastaralni rok iz 352. člena OZ do vložitve tožbe ni potekel.

Presoja sodišča druge stopnje

8. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da vožnja tožnice, ki je nepravilno in nepremišljeno prečkala prehod za pešce, ni vzrok, ki ga zavarovanka toženca ni mogla pričakovati. Čas in kraj prometne nezgode (delovni dan ob 14.44 uri, urbano središče, prehod za pešce) izključujeta nepričakovanost tožničinega dejanja. Tožnica pa je s svojim ravnanjem prispevala k nastali škodi. Kolesarji morajo v skladu s prvim odstavkom 93. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) za vožnjo uporabljati kolesarsko pot, glede vožnje preko prehoda za pešce bi morala nakazati spremembo vožnje in se prepričati, ali lahko to stori varno, in spustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po cesti. Vožnja zavarovanke toženca ni bila v nasprotju s predpisi. V trenutku, ko je zavarovanka toženca tožnico opazila (tj. pri 36,5 sekundah), z zaviranjem ne bi mogla več preprečiti prometne nesreče. Lahko bi jo preprečila, če bi bila bolj pozorna na nepravilno in nevarno gibanje tožnice, in bi jo opazila že pri 34 sekundah, tako da bi že pred 36,5 sekundami, ko je tožnica uvozila na prehod za pešce, začela z zaviranjem, pri čemer pa je smela zavarovanka toženca tedaj pričakovati ravnanje tožnice v skladu s prometnimi predpisi. Ne drži, da bi morala voznica zavirati že pri 33,5 sekundah, ko se je tožnica prvič pojavila v njenem vidnem polju, saj ta svoje namere prečkanja ceste tedaj ni nakazala, ZPrCP pa ne določa preventivne ustavitve pred praznim prehodom za pešce. Presodilo je, da je tožnica z nepravilno vožnjo (prečkanje ceste na prehodu za pešce namesto na prehodu za kolesarje; prečkanje brez sestopa s kolesa, ne da bi se prepričala, ali lahko cesto varno prečka) k nastanku škode prispevala 60 %, pri čemer je upoštevalo, da je do nepravilnega prečkanja ceste prišlo na prehodu za pešce. Glede ugovora višjega soprispevka tožnice, ker ob nezgodi tožnica ni nosila kolesarske čelade, pa je menilo, da se ta nanaša na višino škode in ne na prispevek tožnice k nastanku škode, zato bo utemeljenost ugovora sodišče presojalo v nadaljevanju postopka, ko bo odločalo o višini škode.

9. Pritrdilo pa je stališču sodišča prve stopnje glede zastaranja. Tožnica se je šele ob zaključku zdravljenja 16. 1. 2016 lahko seznanila z obsegom nepremoženjske škode in delovne zmožnosti, zato ugovor zastaranja glede odškodnine za nepremoženjsko škodo in rente zaradi nezmožnosti za delo ni utemeljen. Enako velja glede ugovora zastaranja za zahtevano premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči, ki jo je tožnica uveljavljala za obdobje do oktobra 2013. Iz istega škodnega dogodka lahko nastanejo različne posledice z različnimi teki zastaralnega roka, vendar pa mora sodišče pravilo o zastaralnem roku uporabiti glede na okoliščine konkretnega primera tako, da tožeči stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago (prim. Up-117/12, Up 89/14, VSRS sklep II Ips 163/2015). Glede na okoliščine konkretnega primera je pritožbeno sodišče presodilo, da bi bilo z drugačnim stališčem tožnici uveljavljanje zahtevka nesorazmerno oteženo.

Povzetek revizijskih navedb

10. Revident meni, da je bila prometna nezgoda posledica nepredvidljive vožnje tožnice, ki je ne bi mogel pričakovati niti posebej skrben voznik, zato je tožnica sama izključno odgovorna za nastalo škodo. Nižji sodišči sta dali napačen pomen dejstvu, da je do nesreče prišlo na prehodu za pešce in v urbanem okolju. Pešci in kolesarji so v mestnem središču res pričakovani, vendar to še ne pomeni, da je bilo mogoče pričakovati konkretno ravnanje tožnice. Sodišče bi moralo presoditi, ali bi posebno skrben človek lahko pričakoval konkretno ravnanje tožnice in nesrečo preprečil. Iz tožničine vožnje ni bilo mogoče zaključiti, da bo prečkala Šubičevo cesto, in to tako, da bo preprosto vdrla na cestišče. Predvidljivost ravnanja tožnice je treba presojati skozi informacije, znane v času pred prometno nesrečo. Ko je tožnica peljala ob parkiranem avtu, je celo zmanjševala hitrost in skoraj ustavila, kar je bil lahko znak zavarovanki toženca, da se bo ustavila pred prehodom, nato pa je nenadoma in ostro zapeljala preko ceste. Nesrečo bi zavarovanka toženca lahko preprečila le, če bi že malo pred 35,5 sekundami začela najbolj intenzivno zavirati, vendar pa takrat ni mogla pričakovati, da bo kolesarka vdrla na prehod za pešce. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da približevanje prehodu za pešce od voznika zahteva pazljivejše ravnanje, vendar pa ZPrCP ne predvideva preventivne ustavitve pred praznim prehodom za pešce.

11. Podredno se zavzema za prisojo večjega soprispevka tožnice. Sodišče druge stopnje je izrazito premajhen pomen pripisalo teži tožničinega zelo tveganega in malomarnega ravnanja. Zavarovanka toženca kot voznica nevarne stvari je upravičeno pričakovala, da bodo drugi udeleženci prometa spoštovali predpise. V njenem ravnanju ni bilo nobene kršitve. Sodna praksa, ki jo je citiralo višje sodišče (II Ips 32/2009, II Ips 152/2016 in II Ips 556/2006), odločitve o 60 % soprispevku tožnice ne podpira. Z obravnavano zadevo sta najbolj primerljivi zadevi II Ips 32/2009 in II Ips 152/2016, v katerih je odgovornost voznika temeljila izključno na objektivni odgovornosti, ravnanje oškodovancev (pešca ali kolesarja) pa je bilo hudo malomarno in tvegano ter odločilni razlog nesreče. V teh primerih je bil soprispevek oškodovanca ocenjen na 80 %. V zadevi II Ips 556/2006 je bila ravno tako prepoznana višja odgovornost kolesarke, in to kljub temu, da je najprej zaradi gostega prometa čakala ob robu ceste in je bila njena namera prečkati vozišče povsem jasna. V zadevi VSL II Cp 2247/2010 je bila odgovornost kolesarke ocenjena na 75 % (nedovoljeno prehitevanje po desni), kljub temu, da je bila ugotovljena tudi protipredpisna vožnja voznice osebnega vozila, ki bi lahko kolesarko pravočasno videla in zavirala. Pritožbeno sodišče je izpostavilo, da je do nesreče prišlo na prehodu za pešce, vendar to ni razlog niti za manjšo odgovornost (krivdo) tožnice niti za večjo odgovornost zavarovanke toženca. Prezrto je bilo, da se tožnica po prehodu ne bi smela peljati, pa tudi, da je na cesto vdrla s strani prehoda in tik pred vozilo. Poleg tega je tudi kolo vozilo, zato položaja kolesarja kot šibkejšega udeleženca ne gre enačiti s položajem, ki ga ima v prometu pešec.

12. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker pri oceni prispevka ni upoštevalo, da tožnica ni nosila zaščitne kolesarske čelade. Čeprav ta za odrasle kolesarje po 34. členu ZPrCP ni obvezna, pa njeno uporabo narekujejo pravila skrbnega ravnanja. Sodišče je zmotno menilo, da to vprašanje spada v okvir višine odškodnine in ne temelja zahtevka. Tožnica je večji del škode utrpela zaradi poškodbe glave, ki je ne bi bilo oziroma bi bila bistveno lažja, če bi nosila zaščitno kolesarsko čelado. Gre za vprašanje vzročne zveze med ravnanjem tožnice in nastalo škodo.

13. Končno meni, da je napačna presoja nižjih sodišč, da škoda iz naslova tuje pomoči, ki se uveljavlja za obdobje do septembra 2013, ni zastarana. Sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče druge stopnje, ni uporabljiva, ker se nanaša na primere izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Pri presoji odškodninske odgovornosti države je treba upoštevati specifičnosti, ki izvirajo iz oblastne narave delovanja njenih organov; sodišče mora pravila splošnega obligacijskega prava v takem primeru prilagoditi značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti. V zadevi II Ips 163/2015 pa je šlo za vprašanje, kdaj je mogel oškodovanec ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Ali bo nastala škoda, je bilo odvisno od rezultata upravnega postopka denacionalizacije, zato je Vrhovno sodišče na pravnomočen zaključek denacionalizacijskega postopka vezalo začetek teka zastaralnega roka. V obeh primerih je šlo za izjemne in specifične situacije, v obravnavani zadevi pa gre za tipičen odškodninski delikt. Odločitev pritožbenega sodišča pomeni nedopusten obid zakonskih pravil o zastaranju in kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Niti OZ niti sodna praksa takšnega poenotenja zastaralnih rokov, kot se ga je poslužilo sodišče druge stopnje, ne pozna. Sodba ne pove, v čem naj bi bilo uveljavljanje zahtevka tožnice za tujo pomoč ob uporabi določbe prvega odstavka 352. člena OZ nesorazmerno oteženo; zaradi različnega začetka tekov zastaralnega roka ni mogoče govoriti o bistveno oteženem uveljavljanju odškodnine. Institut zastaranja zasleduje več legitimnih ciljev: zagotovitvi pravne varnosti in varstvu dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z uporabo pravil o zastaranju določajo, da upnik zaradi poteka časa izgubi pravico do sodnega varstva svojih pravic. Upnik namreč ne sme biti pasiven in mora poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, prav tako je treba v nekem trenutku zagotoviti dokončnost ureditve pravnega razmerja.

Povzetek navedb iz odgovora na revizijo

14. Tožnica v odgovoru na revizijo meni, da ni odgovorna za nesrečo. Bistveno je, da voznica svoje pozornosti ni dovolj intenzivno usmerila na razmere pred vozilom in okolico prehoda, saj bi s pravočasno reakcijo trčenje lahko preprečila. Iz zaslišanja voznice izhaja, da kolesarke sploh ni videla, ker na promet ni bila pozorna. Tudi če bi tožnica nakazala namero prečkati prehod z roko in tudi če bi šla peš ob kolesu, to ne bi preprečilo trka, ker voznica ni bila pozorna na promet. Temeljno vprašanje je, ali je sodišče prve stopnje pravilno sledilo stališču izvedenca, da voznica ni bila dolžna pričakovati nepravilne vožnje kolesarke. Zdravorazumsko je treba biti pred približevanjem prehodu za pešce posebej pozoren in ustaviti celo, če pešec samo čaka na prečkanje, in ne le, ko že stopi na prehod. Nenadni sestop na prehod ni nič neobičajnega. Po ZPrCP moramo voziti tako, da lahko ustavimo pred vsako oviro. Prav tako je v zavesti ljudi, da je treba biti ob približevanju prehodu za pešce pozoren na vse udeležence v prometu, ki so v okolici prehoda. Nesprejemljivo je stališče, da bi vozniki morali biti pozorni samo na pešce, na ostale udeležence v prometu (kolesarje, osebe na skirojih) pa ne. Tožnica se ni kar naenkrat pojavila na prehodu, bila je vidna glede na prometno situacijo iz smeri, iz katere je prihajala voznica. Navedbe, da iz njene vožnje ni bilo mogoče sklepati o nameri prečkanja prehoda, so nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Kolesarka je zapustila kolesarsko stezo, se s steze usmerila jasno v levo in se gibala proti prehodu za pešce. Zaznava vožnje, usmerjene proti prehodu, je najbolj jasen znak namere prečkanja in običajno skrben voznik to lahko predvidi. Treba je upoštevati, da je tožnica vožnjo oziroma uvoz na prehod prilagodila napačno parkiranemu vozilu na prehodu za pešce. Voznica bi lahko videla, da kolesarka njenega vozila ne upošteva in ga ne vidi. Videoposnetek prikazuje več kolesarjev, ki so prečkali prehod, torej kolesar na tem prehodu ni bil nekaj neobičajnega in nepričakovanega.

15. Sodišče druge stopnje možnosti preprečitve nesreče v konkretnem primeru sploh ni upoštevalo kot relevantno dejstvo, kar je v nasprotju s tretjim odstavkom 153. člena OZ. Citirana sodna praksa ni primerljiva, saj oškodovanci niso prečkali prehoda za pešce. Prečkanje prehoda je manjša kršitev, saj je prehod namenjen prečkanju, voznica pa bi lahko trčenje preprečila, ker bi kolesarko mogla in morala videti. Na prehodu za pešce so praviloma šibkejši udeleženci (ne nujno pešci). Trditev, da kolesarka ni bila šibkejši udeleženec v prometu, nima pravne podlage. Prav tako je neupoštevno zavzemanje za višji soprispevek, ker tožnica ni nosila čelade. Tožnica je ni bila dolžna nositi, tudi izvedenec v tem ni videl kršitve.

16. Pravilna pa je presoja sodišč, da terjatev tožnice ni zastarana. Toženec ne pojasni, zakaj bi za oškodovance veljala različna merila. Tožnica je utrpela kompleksno škodo, ki je zahtevala dolgotrajno zdravljenje, ki še ni zaključeno. Septembra 2016, ko naj bi se iztekel zastaralni rok glede potrebe po tuji pomoči, je bila še v postopku zdravljenja. Zahteva, da mora v tej situaciji paziti na zastaralne roke za posamezne oblike škode, še posebej, ker ni sporno, da glavna oblika škode – nepremoženjska škoda, ni zastarala, je nesorazmerna. Ne gre za obid pravil o zastaranju, temveč za omogočanje pravne varnosti oškodovancu. Uveljavljanje posameznih tožb za posamezno obliko škode ni v duhu 2. in 22. člena Ustave; toženec bi oškodovanca, ki je še v procesu zdravljenja, silil v tožbo za eno od oblik škode.

O utemeljenosti revizije

17. Revizija je delno utemeljena.

O prvem dopuščenem vprašanju glede pravilne uporabe materialnega prava pri presoji o tožničinem 60 % soprispevku

18. Revident se primarno zavzema za oprostitev objektivne odgovornosti svoje zavarovanke, saj meni, da je bilo ravnanje oškodovanke za njegovo zavarovanko povsem nepričakovano, podrejeno pa meni, da bi moralo sodišče tožnici prisoditi višji soprispevek.

O oprostitvi objektivne odgovornosti zavarovanke toženca

19. V obravnavani zadevi je predmet presoje prometna nezgoda, do katere je prišlo med tožnico kot kolesarko in zavarovanko toženca kot voznico osebnega avtomobila. Že nižji sodišči sta pojasnili, da je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, saj je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do kolesarja objektivne narave. V tem odnosu je treba premikajoče se motorno vozilo šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ), za katero se domneva, da je vzrok nastali škodi. Objektivno gledano je sicer škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. V določenih primerih pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal. V takih izjemnih primerih lahko ravnanju oškodovanca pripišemo pomen izključnega vzroka nesreče.

20. Za oprostitev odgovornosti bi moral imetnik nevarne stvari v skladu s 153. členom OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odvrniti. Ker gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost.1 V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari tako spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovancev. Če je oškodovanec sicer ravnal neskrbno, a bi imetnik moral takšno ravnanje pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil posledice njegovega ravnanja, oprostitve odgovornosti ne bo.

21. Vrhovno sodišče sledi presoji nižjih sodišč, da pogoji za popolno oprostitev zavarovanke toženca kot imetnice nevarne stvari niso izpolnjeni. Odločilne so dejanske ugotovitve, ki utemeljujejo sklep, da bi voznica osebnega vozila tožnico in njeno namero prečkati prehod za pešce ob posebni pozornosti lahko zaznala. Tako tožnica kot tudi voznica osebnega avtomobila sta se namreč peljali iz iste smeri; tožnica se je v vidnem polju voznice pojavila že štiri sekunde pred samim trkom (pri 33,5 sekundah), pri 35 sekundah, ko je obvozila belo parkirano vozilo, je bila tožnica iz vozničine smeri jasno vidna. Po oceni Vrhovnega sodišča je pomembno, da tožnica ni vozila po kolesarski poti niti ob robu vozišča, temveč je kolesarsko pot zapustila in ob cestišču obvozila nepravilno parkirano vozilo. Na podlagi tega manevra je bilo mogoče sklepati, da je namenjena k prehodu za pešce; če bi tožnica želela svojo pot nadaljevati naravnost, razloga za zapustitev kolesarske poti ne bi imela. Da namerava prečkati prehod za pešce, je bilo mogoče sklepati tudi iz načina njene vožnje, ko je zniževala hitrost in na prehodu za pešce na kratko zastala, ker je čakala, da bo prehod prevozilo iz nasprotne smeri vozeče osebno vozilo. Voznica osebnega vozila bi nesrečo lahko preprečila, če bi bila bolj pozorna na nepravilno vožnjo tožnice in bi njeno namero prečkati prehod za pešce, čeprav je tožnica ni z roko nakazala, zaznala; to namero bi lahko pazila pri 34 sekundah, trk pa bi lahko preprečila, če bi v času med 34 in 36,5 sekundami intenzivno zavirala.

22. Nižji sodišči sta menili, da je voznica osebnega vozila v času, ko je imela možnost trk preprečiti (torej med 34 in 36,5 sekundami), smela pričakovati ravnanje oškodovanke v skladu s prometnimi predpisi. Iz obrazložitev sicer ni povsem jasno, kakšno ravnanje oškodovanke naj bi zavarovanka toženca ob načelu zaupanja v prometu mogla pričakovati – ali da oškodovanka kot kolesarka prehoda za pešce ne bo uporabila, ker na tem mestu prehod za kolesarje ni bil predviden, ali da ne bo prečkala prehoda, ne da bi se prepričala, ali lahko to varno stori. Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče poudarja, da načelo zaupanja v prometu ne velja absolutno, temveč je korigirano z načelom defenzivne vožnje. Po tem načelu mora udeleženec v cestnem prometu bdeti tudi nad ravnanjem drugih udeležencev v prometu in mora storiti vse, da prepreči nevarnost, če ugotovi, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Ker je bilo mogoče zaznati namero oškodovanke, da bo kot kolesarka prečkala prehod za pešce, se v skladu z načelom defenzivne vožnje toženec ne more razbremeniti s sklicevanjem, da se tožnica kot kolesarka na konkretnem prehodu za pešce sploh ne bi smela nahajati. Ravno okoliščina, da se je tožnica nahajala v neposredni bližini prehoda za pešce ter njena pot vožnje ni bila običajna (ni vozila po kolesarski stezi), je zavarovanki toženca narekovala skrajno previdnost. Revident meni, da je bilo zaradi tožničinega zniževanja hitrosti in skorajšnje ustavitve mogoče sklepati, da bo ustavila pred prehodom za pešce. Vendar mu ta argument ni v prid. Če je bilo namero tožnice po prečkanju prehoda za pešce mogoče zaznati, mora skrben voznik ob zaznavi te namere zavirati, ne pa računati, da se bo kolesar pred prehodom za pešce ustavil. Drugačna presoja – da vozniku kljub zaznavi, da namerava kolesar prečkati cestišče na nepravilnem mestu, ni treba reagirati – bi bila skrajno nevarna in bi udeležencem v prometu posredovala napačno sporočilo.

23. Četudi je bila tožnica tista, ki je ustvarila prepovedani položaj, njenemu ravnanju ni mogoče pripisati pomena izključnega vzroka za nesrečo. Ni namreč mogoče reči, da je zavarovanka toženca, ki tožničine namere očitno ni zaznala in pred prehodom ni zavirala, ravnala s skrajno skrbnostjo. Ob takšni skrbnosti bi trk še lahko preprečila. Tudi primerjava s preteklimi primeri iz sodne prakse, v katerih je Vrhovno sodišče ravnanje oškodovanca ovrednotilo kot izključni vzrok nastale škode, pokaže, da je šlo za bistveno drugačne okoliščine. Vrhovno sodišče je denimo v zadevah II Ips 500/2007 in II Ips 211/2016 zavrnilo tožbene zahtevke oškodovancev, ker je presodilo, ker je bila z ravnanjem oškodovanca vzročna zveza ovržena. V prvem primeru je šlo za hojo oškodovanca po železniški progi, v drugem pa za skok na vlak, torej za povsem nerazumni ravnanji, s katerimi se ni uresničila nevarnost, zaradi katere je predpisano, da je vlak nevarna stvar. Enako je bilo presojano v zadevi II Ips 112/98, v kateri je bila objektivna odgovornost železnice izključena, ker je do škode prišlo zaradi samomora.

O tožničinem soprispevku

24. Kadar oškodovanec sam ravna nepazljivo in utrpi škodo, vendar pogoji za izključitev objektivne odgovornosti niso podani, je to v skladu s tretjim odstavkom 153. člena OZ razlog za delno razbremenitev imetnikove odgovornosti. Sodišče pri presoji soprispevka oškodovanca upošteva več okoliščin: na eni strani pomen povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škode samo po sebi pomeni motorno vozilo, po drugi strani pa vrednoti težo oškodovančevega nepravilnega ravnanja in tudi morebitno neskrbnost ravnanja imetnika motornega vozila. Za revidenta je sporna višina soprispevka tožnice, zavzema se za to, da ta znaša vsaj 80 %.

25. Pri presoji soprispevka je pomembno, da je tožnica na svoji poti pred prometno nesrečo zagrešila več cestno prometnih kršitev. Vozila je izven kolesarske steze, ob cesti obvozila nepravilno parkirano vozilo ter nato na prehod zapeljala s strani in ne s pločnika. Svoje namere, da bo spremenila smer vožnje in zapeljala na prehod, ni pravilno z roko nakazala; pred prečkanjem prehoda za pešce s kolesa ni sestopila, temveč je nanj zapeljala. Predvsem pa se pred prečkanjem prehoda ni prepričala, ali to lahko stori varno, in je zapeljala skoraj neposredno pred vozilo zavarovanke toženca. Takšno ravnanje je bilo vsekakor zelo tvegano in nepremišljeno. Na drugi strani se je zavarovanka toženca prehodu približevala pravilno, hitrost vožnje je zniževala. Ob dolžni skrbnosti pa bi lahko kljub temu, da tožnica spremembe smeri ni nakazala, iz načina njene vožnje sklepala, da namerava cestišče prečkati na prehodu za pešce, in trk preprečila. Po oceni Vrhovnega sodišča je nevarno prometno situacijo s tveganim manevrom povzročila tožnica, zato je njenemu ravnanju pripisati pomen pretežnega vzroka za nesrečo. Pritožbeno sodišče je zmotno menilo, da težo tožničinim kršitvam jemlje okoliščina, da je do nesreče prišlo na prehodu za pešce. Konkretni prehod ni bil namenjen prečkanju kolesarjev, zato je bila tožnica, ki ga je kot kolesarka prevozila (in ne prehodila), v prepovedanem položaju. Kršitev prometnih predpisov ne more utemeljevati tožničinega nižjega soprispevka. Zaradi te pomembne okoliščine je tožničino ravnanje primerljivo z ravnanji oškodovancev v zadevah II Ips 32/2009, II Ips 152/2016 in II Ips 556/2006, na katere se sklicuje revident in v katerih je bil soprispevek oškodovanca ocenjen na 70 ali 80 %.2 Tako se kot utemeljena izkaže graja revidenta, da je pritožbeno sodišče prispevek tožnice k povzročitvi škode prenizko ovrednotilo. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovornostno razmerje pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, in sicer tako, da je zavarovanka toženca do 20 % odgovorna za nastanek škode, tožničin soprispevek pa znaša 80 %.

O (ne)skrbnosti v primeru neuporabe kolesarske čelade

26. Revident se zavzema za višji soprispevek tožnice tudi zato, ker ni nosila kolesarske čelade. Pritožbeno sodišče je menilo, da bo navedeno vprašanje predmet presoje v okviru višine odškodnine in ne temelja zahtevka, Vrhovno sodišče pa ocenjuje, da je v konkretnem primeru o tožničinem soprispevku zaradi neuporabe kolesarske čelade mogoče odločiti že ob presoji temelja zahtevka.

27. Varnostni predpisi v času škodnega dogodka obvezne uporabe kolesarske čelade za odrasle kolesarje niso predpisovali (tretji odstavek 34. člena ZPrCP). Na abstraktni ravni torej zakonodajalec ravnanja odraslega kolesarja, ki ne uporablja kolesarske čelade, ni ocenil kot neskrbnega. Drži, da načeloma velja splošna dolžnost prepovedi povzročanja škode in da bi posebej skrben kolesar pri vožnji uporabljal kolesarsko čelado. Toženec se s takšno argumentacijo zavzema za uporabo merila posebej skrbnega kolesarja, medtem ko je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Tožnici zaradi neuporabe čelade v konkretnih okoliščinah, ko je šlo za relativno počasno vožnjo po mestnem središču, sredi dneva in ob dobri vidljivosti, ni mogoče pripisati neskrbnega ravnanja. Iz tega razloga zavzemanje toženca za (dodatno) višji soprispevek tožnice zaradi neuporabe kolesarske čelade ni utemeljeno.

O drugem dopuščenem revizijskem vprašanju glede zastaranja zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči

28. Nazadnje pa je sporno še vprašanje zastaranja odškodninskega zahtevka za plačilo premoženjske škode iz naslova tuje nege in pomoči. Zastaranje je institut, ki je v prvi vrsti namenjen varstvu dolžnika. ESČP je v številnih odločbah poudarilo, da zastaralni roki zagotavljajo pravno varnost in dokončnost ustaljenih razmerij med strankama, potencialne tožence pa varujejo pred zastarelimi zahtevki, zoper katere se je težko braniti, ter preprečujejo nepravilne in krivične sodbe o dogodkih, o katerih bi sodišča zaradi poteka časa odločala na podlagi zbledelih in nezanesljivih dokazov. Po drugi strani bi pretoga razlaga predpisov o zastaranju, ki ne upošteva okoliščin konkretnega primera, lahko privedla do okrnitve pravice upnika do sodnega varstva oziroma bi to pravico izvotlila.3 Tudi Ustavno sodišče je v odločbah Up-1177/12, Up-89/14 in U-1195/12, na katere se je sklicevalo pritožbeno sodišče, poudarilo, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Revident zmotno meni, da je navedeno stališče, ki se je nanašalo na t. i. izbrisane, uporabljivo le v primerih javnopravne odškodninske odgovornosti. Tudi pri presoji klasičnih odškodninskih zahtevkov morajo sodišča pravila o zastaranju terjatev razlagati skladno z Ustavo in vselej upoštevati specifične okoliščine posamezne zadeve. Pri tem se morajo izogniti pretiranemu formalizmu, ki bi lahko stranki prikrajšal za pravico do poštenega postopka, ter na drugi strani pretirano fleksibilni razlagi pravil, ki bi pomenila izničenje zakonskih določb o zastaranju.4

29. V skladu s 360. členom OZ zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Zadržanje zastaranja povzročijo vse tiste ovire, subjektivne in objektivne, ki imajo takšno težo oziroma pomen, da upniku dejansko preprečijo uveljavljanje zahtevka pred sodiščem. Nepremagljiva ovira na strani upnika je lahko, odvisno od konkretnih okoliščin primera, tudi huda bolezen ali poškodba, zlasti, če je upnik zaradi nje hospitaliziran.5

30. Tožnica je trdila, da je štiri leta po škodnem dogodku zaradi možganskih poškodb trpela hude motnje zaznavanja, tudi halucinacije. Bila naj bi izgubljena v času, ni vedela, v katerem časovnem obdobju živi. Motnja se je sanirala šele julija 2014, po zdravljenju v EKI, PB Polje. Po tem zdravljenju je tožnica trpela le še občasne motnje zaznavanja (halucinacije) v letu 2015. Navajala je, da vse do leta dni pred vložitvijo tožbe ni razbrala pomena povsem splošnih in enostavnih besed (mama, umivanje) in se je bila veliko najosnovnejših besed prisiljena naučiti na novo.

31. Te navedbe so zahtevale presojo nižjih sodišč z vidika zadržanja zastaranja, toda zaključek pritožbenega sodišča, da bi bilo tožničino pravo varstvo ob uveljavitvi ugovora zastaranja nesorazmerno oteženo, je pavšalen, saj ne vsebuje razlogov za to stališče. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do okoliščin, ki jih je zatrjevala tožnica in ki naj bi ji onemogočale (pravočasno) vložitev tožbe. Posledično ni opravilo tehtanja med pravico dolžnika do pravne varnosti in pravico upnice do sodnega varstva, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere je ostalo dejansko stanje glede relevantnih okoliščin, ki bi lahko utemeljevale zadržanje zastaranja, nepopolno ugotovljeno.

32. Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov odločitvi nižjih sodišč v delu, v katerem se nanašata na odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče pripominja, da bo za presojo, ali so podane okoliščine, s katerimi je tožnica utemeljevala zadržanje zastaranja, potrebno mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bo ravno tako potrebno zaradi presoje višine škode, ki jo je v nezgodi utrpela tožnica. V skladu z načelom ekonomičnosti postopka lahko nižji sodišči o presoji zastaranja te odškodninske postavke presojata hkrati z odločanjem o višini zahtevka, ne da bi ponovno izdali vmesno sodbo o podlagi še odprtega zahtevka iz naslova premoženjske škode.

Odločitev o reviziji

33. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči ter sodbi sodišča druge in prve stopnje v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP); reviziji je delno ugodilo tudi glede temelja odškodninske odgovornosti ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in v tem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sicer je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

34. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

35. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo z večino glasov. Proti je glasoval sodnik Tomaž Pavčnik, ki je glasoval za ugoditev reviziji in zavrnitev tožbenega zahtevka (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 D. Jadek Pensa, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, komentar k 153. členu, str. 865.
2 V zadevi II Ips 556/2006 je bil prisojen 70 % soprispevek kolesarke v primeru, ko je cesto prečkala, kjer ji prometna signalizacija ni dovoljevala, saj ni bilo prehoda za kolesarje. Višji, 80 % soprispevek, je bil prisojen v zadevi II Ips 32/2009, ko je pešec sredi delovnega dne, ob 16.05 uri, izven prehoda za pešce v naselju nenadoma stopil na cestišče; v neposredni bližini so bile stanovanjske ceste ter konec pločnika na eni strani vozišča in njegov začetek na nasprotni. Soprispevek v enaki višini je bil prisojen tudi v zadevi II Ips 152/2016, ko je pešec pozimi ob 19.45 uri, ko je bila že tema, oblečen v temna oblačila hodil vinjen po neosvetljeni cesti ter prečkal cestišče; v bližini ni bilo prehoda za pešce. Primerjaj tudi II Ips 515/2003, v kateri je bil prisojen 79 % soprispevek oškodovanca, pešca, ki je neprevidno prečkal cestišče v času jutranje konice v bližini avtobusne postaje.
3 Glej J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, v: Pravni letopis 2015, str. 144-149, ter tam citirano judikaturo ESČP, zlasti zadeve Stubbings in druge proti Združenemu kraljestvu (št. 22083/93), Stagno proti Belgiji (št. 1062/07) in Eşim proti Turčiji (št. 59601/09).
4 Prim. zlasti Eşim proti Turčiji (št. 59601/09), pa tudi nedavno odločitev ESČP v zadevi Sanofi Pasteur proti Franciji (št. 25137/16).
5 M. Damjan, Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev, Pravni letopis 2015, str. 192.

********************************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA TOMAŽA PAVČNIKA

Povezava na pdf dokument


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/2, 153, 153/1, 153/2, 153/3, 352, 352/1, 360
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 381a
Datum zadnje spremembe:
30.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxNTkz