<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 459/95
ECLI:SI:VSRS:1996:II.IPS.459.95

Evidenčna številka:VS02661
Datum odločbe:28.11.1996
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 1184/94
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:pobot - splošni pogoji - izjava o pobotu - kdaj pobot nastane - pobotni ugovor

Jedro

Z ugovorom pobota se lahko v pravdi uveljavlja le še vedno obstoječo terjatev oziroma še vedno nepobotano terjatev. To pomeni, da tožena stranka svoje terjatve, ki jo ima nasproti tožeči stranki, pred pravdo ali izven pravde, še ni pobotala in se šele v pravdi sklicuje na svojo nasprotno pravico. Ob takšnem izhodišču se izkaže ugotovitev sodišča druge stopnje, da sta se pravdni stranki ob sporazumnem razdrtju pogodbe dogovorili tudi, da znesek 2.000 DEM tožena stranka obdrži za poplačilo škode, kot edino materialnopravno relevantna za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke. Navedeni dogovor izkazuje, da sta pravdni stranki izjavili pobotno voljo že pred obravnavanim postopkom (na kar se je tožeča stranka tekom postopka tudi sklicevala), zato je nasprotna terjatev tožene stranke prenehala oziroma ugasnila že pred pravdo. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da navedeni dogovor stranke veže. Pobotna izjava se namreč ne more več preklicati, ko je že enkrat podana. Lahko se le še izpodbija zaradi napake v volji, takšnega zahtevka pa tožena stranka ni postavila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 14.890 DEM, da pa ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Toženi stranki je zato naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 14.890 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo v kraju izpolnitve hranilne vloge za DEM na vpogled za čas od 5.1.1991 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 60.725,00 SIT, v roku 15 dni.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo, v kateri predlaga revizijskemu sodišču, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kjer naj se izvedejo dokazi o pobotnem ugovoru. V reviziji navaja, da je nesporno, da je v lokalu opravila potrebno barvanje in adaptacijo lokala, čeprav to ni bila njena dolžnost. V dokaz opravljenih del je tožena stranka predložila predračun obrtnika, ki ga sodišče nepravilno ni upoštevalo. Toženca sta zato predlagala, naj se oceni delo in porabljeni material. Sodišče je najprej sprejelo njun dokazni predlog in določilo izvedenca, kasneje pa je sklep o izvedbi tega dokaza preklicalo. Iz izvedbe dokaza z izvedencem bi izhajalo, da je pobotna terjatev utemeljena. Tožeča stranka je s tem, ko se je odpovedala odškodnini v višini 2.000 DEM, priznala svojo krivdo. Navedeni znesek pa je prenizek za kritje dejanske izgube, zato sta toženca v pobotnem ugovoru predlagala, da se škoda pravilno oceni. Škodi se nista odpovedala, saj je krivda na strani tožeče stranke. Toženca še navajata, da ne bi smele biti prisojene obresti po zakonu o obrestni meri, temveč bi bilo potrebno uporabiti 3. odstavek 399. člena ZOR, ki velja za pogodbeno obrestno mero. Navajata tudi, da ni moglo priti do sporazumnega razdrtja pogodbe, ki sploh ni bila napisana.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki hkrati predstavljajo tudi neizpodbojno dejansko podlago za revizijsko presojo (3. odstavek 385. člena ZPP), izhaja:

- da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo za gostilno "M.", na podlagi katere je tožeča stranka kot najemnik plačala toženi stranki kot najemodajalcu 26.000 DEM na račun enoletne najemnine,

- da je kasneje prišlo do sporazumnega razdrtja pogodbe, ob tem pa sta se pravdni stranki dogovorili, da tožena stranka vrne tožeči stranki že plačani znesek 26.000 DEM, zmanjšan za znesek 2000 DEM, - da je tožena stranka že vrnila tožeči stranki znesek 9.110 DEM, še vedno pa ji je dolžna znesek 14.890 DEM - obveznost tožene stranke na vrnitev navedenega zneska je nesporna.

Tožena stranka se je v pravdi branila obveznosti vrnitve navedenega zneska s trditvijo, da ima proti tožeči stranki pobotljivo nasprotno terjatev, ki se nanaša na škodo zaradi izpada dohodka, ker je bil lokal mesec dni zaprt in stroške vlaganja v lokal.

Z ugovorom pobota se lahko v pravdi uveljavlja le še vedno obstoječo terjatev oziroma še vedno nepobotano terjatev. To pomeni, da tožena stranka svoje terjatve, ki jo ima nasproti tožeči stranki, pred pravdo ali izven pravde, še ni pobotala in se šele v pravdi sklicuje na svojo nasprotno pravico. Ob takšnem izhodišču se izkaže ugotovitev sodišča druge stopnje, da sta se pravdni stranki ob sporazumnem razdrtju pogodbe dogovorili tudi, da znesek 2.000 DEM tožena stranka obdrži za poplačilo škode, kot edino materialnopravno relevantna za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke. Navedeni dogovor izkazuje, da sta pravdni stranki izjavili pobotno voljo že pred obravnavanim postopkom (na kar se je tožeča stranka tekom postopka tudi sklicevala), zato je nasprotna terjatev tožene stranke prenehala oziroma ugasnila že pred pravdo. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da navedeni dogovor stranke veže. Pobotna izjava se namreč ne more več preklicati, ko je že enkrat podana. Lahko se le še izpodbija zaradi napake v volji, takšnega zahtevka pa tožena stranka ni postavila. Ugotovitve sodišča prve stopnje o neodgovornosti tožeče stranke za nastalo škodo in nedokazanosti njene višine so bile tako odveč, zato so tudi revizijske trditve, ki se nanašajo na oceno zatrjevane škode in trditev, da je znesek 2.000 DEM prenizek za kritje dejanske izgube, brezpredmetne.

Prav tako je brezpredmetna revizijska graja višine prisojenih zamudnih obresti. Tožeči stranki so bile namreč prisojene ravno takšne obresti, kot jih predlaga tožena stranka v reviziji.

Izpodbijana sodba je tako materialnopravno pravilna, zato je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti, ni podana, zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).


Zveza:

ZPP (1977) člen 297.ZOR člen 336, 337, 338.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODE0