<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Gospodarski oddelek

VSC sklep Cpg 216/2015
ECLI:SI:VSCE:2015:CPG.216.2015

Evidenčna številka:VSC0004326
Datum odločbe:18.11.2015
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Pešec (preds.), Branko Vitez (poroč.), Irena Leskovšek Jurjec
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:odškodninska odgovornost poslovodstva - omejitev odškodninske odgovornosti

Jedro

Posamezen član poslovodstva (ali nadzornega sveta) ne more biti odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP pri veliki družbi manj kot 150.000 eurov. Ker se odškodninska odgovornost po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP ne omeji, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno namenoma ali iz hude malomarnosti (drugi odstavek 44. člena ZFPPIPP), in ker odškodninske odgovornosti po 42. ali 43. členu ZFPPIPP ni mogoče izključiti niti je omejiti v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 44. člena ZFPPIPP (tretji odstavek 44. člena ZFPPIPP), zato na cit. absolutni znesek omejeno odškodninsko odgovornost posameznega člana poslovodstva (ali nadzornega sveta) ne vpliva (morebitna manjša) višina povzročene škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v zavrnilnem izreku pod II. točko in v izreku o pravdnih stroških pod III. točko, razveljavi ter se zadeve vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 828/2014 z dne 31. 3. 2015 izreklo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 6.601,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), da se v presežku, to je glede plačila 143.398,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2014 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) ter da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki 2.910,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (do plačila (III. točka izreka)).

2. Tožena stranka se je zoper ugoditveni izrek pod I. točko in izrek o pravdnih stroškov pod III. točko, kolikor ji niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški, sodbe prve stopnje ni pritožila.

3. Tožeča stranka pa z 2. 6. 2015 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v zavrnilnem izreku pod II. točko in v izreku o pravdnih stroških pod III. točko iz vseh (treh) pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (“… ker je sodišče: - zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, prav tako pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, zato se sodbe ne da preizkusiti (14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), - zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je sodišče zmotno interpretiralo določbe glede nujno potrebnih plačil, - sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo.”). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu primarno spremeni tako, da (v celoti) ugodi (njenemu) tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov njene pritožbe, v roku 15 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do dne plačila.

4. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

5. Tožena stranka v 30. 6. 2015 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke (“Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, saj je sodba sodišča v izpodbijanem delu v celoti pravilna in zakonita. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo ter v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje.”) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo prve stopnje.

6. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožbi je bilo ugoditi.

8. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo (tudi na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP)), zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, se pritožbeno sodišče s preostalima uveljavljenima pritožbenima razlogoma (bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in zmotna ugotovitev dejanskega stanja (1. ter 2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP)) ni (posebej) ukvarjalo.

9. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev (med drugim) obrazložilo takole: “Med pravdnima strankama ni sporno, da je dne 16. 4. 2012 upravni odbor tožeče stranke (katerega član je bila tudi tožena stranka) sprejel sklep, v katerem je ugotovil insolventnost tožeče stranke ter si zadal nalogo pripraviti načrt finančnega prestrukturiranja, oziroma predlog za prisilno poravnavo. S tem dnem je tožeča stranka postala insolventna in je s tem dnem tudi nastopila obveznost spoštovanja določil 34. člena ZFPPIPP (Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).” (23. točka obrazložitve sodbe); “Ta člen v prvem odstavku določa, da v primeru če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Velja, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila: 1. terjatev upnikov do družbe, ki so v postopku zaradi insolventnosti prednostne terjatve po prvem odstavku 21. člena tega zakona, 2.) tekočih stroškov rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno), 3.) tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe, 4. davka na dodano vrednost, trošarin in drugih davkov in prispevkov, ki jih mora dolžnik obračunati in plačati v skladu s predpisi (2. odstavek 34. člena ZFPPIPP). Po tem, ko družba postane insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani (3. odstavek 34. člena ZFPPIPP). Po 2. točki 4. odstavka 34. člena ZFPPIPP se za dejanje, ki je prepovedano po 3. odstavku tega člena štejejo zlasti pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu tega zakona.” (24. točka obrazložitve sodbe); “Tožena stranka ni prerekala dejstva, da je v tožbi navedene asignacije/cesije podpisala, zato sodišče šteje to okoliščino kot nesporno.” (25. točka obrazložitve sodbe); “Tožena stranka je izpovedala, da je imela tožnica v tem obdobju blokirane račune, da so se banke vsedle na račune, vsi prihodki in prilivi, ki bi prišli na račune tožeče stranke bi prišli k bankam. Banke so se postavile v prioritetni položaj in bi se one prednostno poplačevale pred ostalimi upniki. Z obvodom financiranja preko družb V. in Š. g., je tožeča stranka v tem obdobju zaposlenim omogočala izplačilo plač, nakupe bitumna, organizirala proizvodnjo. To so od nje zahtevale tudi banke, ker bi začeli investitorji unovčevati bančne garancije za resnost posla in bi na ta način upnikom povzročili še večjo škodo. Tožeča stranka je bila tako prisiljena poslovati preko cesij in asignacij. V tem času je bil vložen tudi predlog za prisilno poravnavo. Vsi stroški v zvezi s tem predlogom (cenilci, revizorji, sodne takse) so bili prav tako poravnani na ta način, saj preko TRR tožnice to ni bilo možno. Ravno tako se je na ta način plačevala elektrika, plin, preko V. se je financirala izvedba dokončanja preplastitvenih del na avtocesti mimo ... Obveznosti tožeče stranke so se v celoti poravnavale na ta način, saj za kaj drugega ni bilo. Zmanjkovalo je prihodkov in je bilo potrebno biti strašno racionalen in so vsa ta sredstva uporabili za financiranje proizvodnje.” (26. točka obrazložitve sodbe); “Izpoved tožene stranke je potrdila priča S. B., ki je bila v spornem obdobju vodja financ pri tožeči stranki. Priča je potrdila, da so v spornem obdobju imeli blokirane račune in niso mogli poslovati in da so z odstopi terjatev preko ... poplačevali najnujnejše, da so lahko sploh funkcionirali. Najnujnejše stvari so bile plače, stroški elektrike, vode, Petrol, bitumen za asfaltiranje, material na gradbišču, da so potem lahko izstavili situacijo. Tudi priča P. Š. je potrdil, da so po blokadi bank, preko ... in Š. plačevali najnujnejše, saj je bilo denarja vedno premalo. Priča je izpostavila, da se je na ta način plačeval bitumen, da je lahko tekla proizvodnja, plače, elektrika, voda. Navsezadnje je tudi upraviteljica tožeče stranke M. S. potrdila, da so se s temi asignacijami in cesijami poplačevale obveznosti tožeče stranke in sicer je to zasledila pri asfaltu, kjer je bil tipičen primer, da je bil ... lastnik asfaltne baze. ... je dobival račune za surovino, za proizvodnjo asfalta, poravnale pa so to ...” (27. točka obrazložitve sodbe); “Glede na skladne izpovedbe strank in prič sodišče sledi navedbam tožene stranke, da so zaradi blokade tožeče stranke za nadaljevanje proizvodnje, izplačila plač ter stroškov vložitve predloga prisilne poravnave s cesijami in asignacijami preko družb ... in ... zagotavljali financiranje teh stroškov. Navedeno nenazadnje potrjuje tudi listina Dopolnitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave z dne 31. 7. 2012, kjer je iz priloženega plačilnega naloga razvidno, da je bil začetni predujem za prisilno poravnavo ... poravnan s strani ...” (28. točka obrazložitve sodbe); “V prvem odstavku 34. člena ZFPPIPP je določeno, da družba lahko tudi po tem, ko postane insolventna, opravlja plačila ali prevzema obveznosti, ki so nujne za redno poslovanje družbe. V drugem odstavku je določeno, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila: 1.) terjatev upnikov do družbe, ki so v postopku zaradi insolventnosti prednostne terjatve po prvem odstavku 21. člena tega zakona, 2.) tekočih stroškov rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno), 3.) tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe.” (29. točka obrazložitve sodbe); “V konkretnem primeru se je preko družb V. in Š. g. plačevalo ravno stroške, ki so bili nujni za redno poslovanje družbe. Zagotovo plače predstavljajo tak strošek, saj je ta izjema tudi izrecno opredeljena v 1. točki drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP. Glede na datume spornih cesij (od 10. 5. 2012 do 1. 8. 2012) sodišče ugotavlja, da so bile vse cesije sklenjene znotraj obdobja 3. mesecev pred začetkom prisilne poravnave (2. 8. 2012) in so tako plače v tem obdobju celo prednostne terjatve glede na določila 21. člena ZFPPIPP.” (30. točka obrazložitve sodbe); “Priča S. B. je tudi izpovedala, da je največji del teh zneskov bil namenjen ravno izplačilu plač. Tudi stroški materiala (bitumen, cevi in podobno), ki so bili potrebni za dokončanje odprtih projektov predstavljajo plačila tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe.” (31. točka obrazložitve sodbe); “Sodišče ocenjuje, da je bilo dokončanje projektov za družbo tudi koristno, saj iz izpovedb strank in prič izhaja, da so le na ta način lahko dokončali nekatere objekte in nato investitorjem izstavili situacije in tako prišli do likvidnostnih sredstev. Glede na določilo 151. člena ZFPPIPP pa so po uvedbi postopka prisilne poravnave dovoljena plačila tudi plačila za storitve revizorjev, odvetnikov, pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti podjetja in drugih strokovnjakov v zvezi s pripravo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali listin, ki jih je takemu predlogu treba priložiti.” (32. točka obrazložitve sodbe); “Iz izpovedb zgoraj navedenih prič izhaja, da so se preko cesij/asignacij poplačevali ravno ti najnujnejši stroške, saj glede na omejene prihodke, za kaj drugega tožeča stranka niti ni imela sredstev.” (33. točka obrazložitve sodbe); “Tožeča stranka navedb tožene stranke, da bi se naj preko družb V. in Š. g. s spornimi asigancijami/cesijami dejansko financirali nujni stroški za redno poslovanje tožeče stranke (plače, material, stroški priprave predloga prisilne poravnave) ni substancirano prerekala. Tožeča stranka tako ni ne substancirano zatrjevala in ne dokazovala, da bi se naj s spornimi cesijami poplačevale stare (navadne) terjatve družb V. in Š. g., torej terjatve, ki nimajo narave nujnih stroškov.” (34. točka obrazložitve sodbe); “V konkretni situaciji, ko ima tožeča stranka celoten vpogled v poslovanje tožeče stranke in dostop do celotne dokumentacije tožeče stranke, tožena stranka pa te možnosti nima je procesno dokazno breme zagotovo bilo na njeni strani, oziroma ga je tožena stranka prevalila nanjo.” (35. točka obrazložitve sodbe); “Tožeča stranka bi tako morala substancirano navajati in tudi dokazovati, da so s spornimi cesijami bile družbama … in ..., plačane njune terjatve do tožeče stranke, ki so stare, oziroma izhajajo iz poslov, ki ne pomenijo rednega poslovanja družbe. Tako kot je to, na primer tožeča stranka to navajala in dokazovala za asignacijo z dne 6. 1. 2012 z družbo S. d. o. o. in cesijo z dne 3. 5. 2012 z B. M.” (36. točka obrazložitve sodbe); “Tožeča stranka tudi ni zatrjevala in dokazovala, da bi omenjeni stroški tožeče stranke (plače, bitumen, elektrika, voda …) bili poravnani na drugačen način in na kakšen, upoštevaje okoliščino, da je imela tožeča stranka blokiran TRR. V situaciji, ko tožena stranka nima dostopa do dokumentacije in ko celo stečajna upraviteljica priznava, da so določena plačila nujnih stroškov bila izvedena na omenjeni način, bi drugačno stališče predstavljalo pretirano procesno breme za toženo stranko, ki dostopa do dokumentacije tožeče stranke nima.” (37. točka obrazložitve sodbe); “Trditveno in dokazno breme neenakopravnega obravnavanja upnikov nosi tožeča stranka. Razen splošnega prerekanja tožeča stranka ni podala konkretnejših navedb, da bi bili upniki, ki so do družbe v enakem položaju neenako obravnavani. Tožeča stranka tako ni podala konkretnih navedb o tem, kateri upniki so do družbe bili v enakem položaju, da bi sodišče sploh lahko presojalo, ali so res bili neenako obravnavani. Tožeča stranka ni individualizirala niti enega upnika, ki bi glede na določila ZFPPIPP v spornem obdobju imel položaj upnika za terjatev, ki je bila nujna za redno poslovanje družbe in je bil zaradi njenega neplačila neenakopravno obravnavan v primerjavi z drugimi upniki takšnih terjatev. Ta okoliščina pa je pomembna tako za presojo protipravnosti ravnanja tožene stranke, kot tudi za izkaz same višine škode. Navadni upniki ter upniki terjatev, ki so bile nujne za redno poslovanje družbe namreč niso v enakem položaju do družbe.” (38. točka obrazložitve sodbe); “Sodišče se na tem mestu opredeljuje tudi do razlogov sodbe Višjega sodišča v Celju opr. št Cpg 134/2014, na katero se sklicuje tožeča stranka. Sodišče ugotavlja, da se poleg dejanskih okoliščin, tudi procesna situacija v omenjenem sporu, bistveno razlikuje od konkretne, saj je iz citirane sodbe moč razbrati, da se je tam tožena stranka, do spornih asignacij in cesij povsem pavšalno opredelila in da pravzaprav niti ni (pravočasno) zatrjevala, da je šlo v primeru sklenjenih cesijskih pogodb in asignacij za plačilo tekočih dobav blaga in storitev (zadnji odstavek v 9. točki ter 14. točka obrazložitve) in da so te navedbe bile pritožbena novota, kar pa ni enako procesni situaciji v tem sporu.” (39. točka obrazložitve sodbe); “Razen cesij z družbama ... in ... je tožeča stranka sklenila asignacijo z družbo S. d. o. o. ter cesije z B. M., K. d. o. o. in G. s. p.” (40. točka obrazložitve sodbe); “Tožeča stranka je za asignacijo z dne 6. 1. 2012 z družbo S. d. o. o. zatrjevala, da gre za plačilo starih terjatev in da ne gre za tekoče obveznosti družbe. Tudi iz priloženih kontnih kartic izhaja, da je bila valuta obveznosti tožeče stranke do S. 16. 6. 2011, kar pa ne more predstavljati plačila nujnih poslov po ugotovljeni insolventnosti tožeče stranke. Vendar, glede te asignacije sodišče ugotavlja, da je bila sklenjena časovno pred nesporno ugotovljenim in po tožeči stranki zatrjevanim datumom insolventnosti tožeče stranke (16. 4. 2012) in tako v obdobju, ko prepovedi iz 34. člena ZFPPIPP še niso veljale in tako tudi ne more biti podana odškodninska odgovornost tožene stranke na podlagi določb 42. člena ZFPPIPP.” (41. točka obrazložitve sodbe); “Cesija z dne 30. 8. 2011, sklenjena z B. M. za znesek 2.124,66 €, s katero je bila plačana njena terjatev z valuto 30. 7. 2011 predstavlja privilegiranje te upnice za znesek te terjatve nasproti drugim navadnim upnikom. Za znesek te cesije je prišlo do neenakopravne obravnave navadnih upnikov, saj je bila B. M. za ta znesek poplačana in ji ni bilo potrebno prijavljati terjatve v stečajni postopek.” (42. točka obrazložitve sodbe); “Glede pogodbe o cesiji z dne 26. 6. 2012, na podlagi katere je bila družbi K. d. o. o. iz ... odstopljena terjatev do občine ... v vrednosti 2.323,65 € ter pogodbe o cesiji z dne 26. 6. 2012, na podlagi katere je bila družbi B. M. ... odstopljena terjatev do občine ... v vrednosti 2.153,42 € pa tožena stranka ni niti zatrjevala in dokazovala, da bi šlo za plačila, ki so nujna za redno poslovanje družbe. Za znesek teh cesij sodišče šteje, da je ravno tako prišlo do neenakopravne obravnave navadnih upnikov, saj sta bila ta dva upnika za ta znesek poplačana in jima ni bilo potrebno prijavljati terjatve v stečajni postopek.” (43. točka obrazložitve sodbe); “Na koncu sodišče pojasnjuje svoje stališče glede trditve tožeče stranke, da so navadni upniki v stečajnem postopku prijavili terjatve v skupni višini 125,643.472,77 € in da je upraviteljica terjatve priznala v skupni višini 111,500.000,00 € ter da navadni upniki ne bodo prejeli nobenega poplačila, saj bo premoženje zadoščalo zgolj za poplačilo ločitvenih upnikov ter stroškov postopka.” (44. točka obrazložitve sodbe); “Upraviteljica je izpovedala, da bodo terjatve z naravo stroškov stečaja, uspeli poplačati v višini 20 % in da je teh stroškov za 3,600.000,00 €. Namen določbe 42. člena ZFPPIPP je vzpostavitev enakopravnega stanja (5. odstavek 44. člena ZFPPIPP), saj se odškodninski zahtevek uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku. Upoštevaje dejstvo, ki ga navaja sama tožeča stranka in ga potrjuje izjava upraviteljice, da stečajna masa ne bo zadoščala, niti za plačilo stroškov stečajnega postopka, tudi v primeru vračila spornih sredstev v stečajno maso, navadni upniki, ki bi naj po navedbah tožeče stranke bili v konkretnem primeru neenakopravno obravnavani, ne bodo prejeli nikakršnega poplačila. Njihov položaj se zaradi predmetne tožbe, tudi v primeru njenega uspeha, ne bi v ničemer spremenil, saj še vedno ne bodo poplačani (niti sorazmerno ne).” (45. točka obrazložitve sodbe); ter “Na podlagi gornjih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov je sodišče toženi stranki naložilo plačilo zneska 6.601,73 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2014 (vložitev tožbe) dalje do plačila, v presežku, to je glede plačila zneska 143.398,27 € s pp pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.” (46. točka obrazložitve sodbe).

10. Toda 44. člen (omejitev, izključitev in uveljavitev odškodninske odgovornosti) ZFPPIPP (med drugim) določa: (1) Posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta je odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva ne manj kot: 1. pri veliki družbi 150.000 eurov, 2. pri srednji družbi 50.000 eurov in 3. pri majhni družbi ali drugi pravni osebi 20.000 eurov. (2) Odškodninska odgovornost po prvem odstavku tega člena se ne omeji, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno namenoma ali iz hude malomarnosti. (3) Odškodninske odgovornosti po 42. ali 43. členu tega zakona ni mogoče izključiti niti je omejiti v nasprotju s prvim in drugim odstavkom tega člena.

11. Določba prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP je povsem jasna, nesporna, določna in razumljiva, ter je kako drugače, širše ali ožje kot se glasi, ni mogoče uporabljati. To pa pomeni, da posamezen član poslovodstva (ali nadzornega sveta) ne more biti odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP pri veliki družbi manj kot 150.000 eurov. Ker se odškodninska odgovornost po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP ne omeji, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno namenoma ali iz hude malomarnosti (drugi odstavek 44. člena ZFPPIPP), in ker odškodninske odgovornosti po 42. ali 43. členu ZFPPIPP ni mogoče izključiti niti je omejiti v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 44. člena ZFPPIPP (tretji odstavek 44. člena ZFPPIPP), zato na cit. absolutni znesek omejeno odškodninsko odgovornost posameznega člana poslovodstva (ali nadzornega sveta) ne vpliva (morebitna manjša) višina povzročene škode(1). Da je bil stečajni dolžnik velika družba (55. člen Zakona o gospodarskih družbah), pa med pravdnima strankama ni sporno.

12. Posamezen član poslovodstva (ali nadzornega sveta) pa se vendarle lahko razbremeni odškodninske odgovornosti (tudi), če izpodbije domnevo o vzročni zvezi in škodi. To pa stori tako, da dokaže, da zaradi očitane kršitve družbi ni nastala škoda ali da je ta škoda (dosti) manjša od skupnega zneska domnevane škode (npr. da je po nastopu insolventnosti opravil le manjša plačila, ki niso bila nujna za poslovanje družbe).(2)

13. Ker je po povedanem sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe prvega do tretjega odstavka 44. člena ZFPPIPP (ki je v sodbi niti ni obrazložilo) nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je bilo treba pritožbi ugoditi, in ker je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari ter okoliščine primera in zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave) ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča (za nadaljnje delo) v 10.-12. točki obrazložitve njegovega sklepa (prvi odstavek 362. člena ZPP) razpisati novo glavno obravnavo, na njej odrediti izvedbo ter izvesti vse dokaze pravdnih strank, za katere bo ocenilo, da so pomembni za (pravilno in) popolno ugotovitev za odločitev odločilnih dejstev oziroma dejanskega stanja, podati dokazno oceno izvedenih dokazov ter nato nanjo pravilno uporabiti materialno pravo. Če bo potrebno, bo pred tem še moralo kritično obravnavati tudi druga vprašanja, ki jih v pritožbi (glede preostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov) navaja tožeča stranka.

-----

Op. št. (1): Prim.: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) / razširjena uvodna pojasnila Nina Plavšak. - 1. natis. - Ljubljana : GV Založba, 2008, 2.8.4., 68. str.: Odškodninska odgovornost posameznega člana poslovodstva ali nadzornega sveta je po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP omejena na znesek, ki je enak dvakratnemu skupnemu znesku vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno oziroma opuščeno ravnanje, ki je predpostavka njegove odgovornosti. Če je pri posameznem članu poslovodstva dvakratnik skupnega zneska njegovih prejemkov za opravljanje te funkcije nižji od 150.000 eurov pri veliki družbi, 50.000 eurov pri srednji družbi oziroma 20.000 eurov pri majhni družbi ali drugi pravni osebi, se njegova odgovornost omeji na navedeni absolutni znesek. Odškodninska odgovornost se ne omeji, če je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti (drugi odstavek 44. člena ZFPPIPP).

Op. št. (2): Ibidem, 2.8.2, 66. str.: Poslovodstvo se razbremeni odškodninske odgovornosti tudi, če izpodbije domnevo o vzročni zvezi in škodi. To stori tako, da dokaže, da zaradi očitane kršitve družbi ni nastala škoda ali da je škoda manjša od skupnega zneska domnevane škode. Najpreprosteje je izpodbiti to domnevo, če poslovodstvo zamudi z izvedbo dejanj iz 35. do 39. člena le za nekaj dni. Podstat navedene domneve pri tem položaju je okoliščina, da je v obdobju od takrat, ko bi poslovodstvo moralo opraviti posamezno dejanje, do takrat, ko ga je opravilo (z zamudo), nastala dodatna izguba, ki je enaka znesku domnevane škode, zaradi česar upniki ne morejo doseči polnega plačila svojih terjatev iz stečajne mase. V nekaj dneh pa taka izguba (dodatno zmanjšanje čiste vrednosti premoženja družbe) navadno ne more nastati. Smiselno enako velja tudi, če poslovodstvo po nastopu insolventnosti opravi le manjša plačila, ki niso nujna za poslovanje družbe.


Zveza:

ZFPPIPP člen 42, 42/1, 43, 43/1, 44, 44/1, 44/2, 44/3.
Datum zadnje spremembe:
24.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxMTE5