<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 18/2020
ECLI:SI:VSRS:2020:II.IPS.18.2020

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00037558
Datum odločbe:28.08.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 264/2019
Datum odločbe II.stopnje:18.07.2019
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Tomaž Pavčnik (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost direktorja - odgovornost pravne osebe - poslovodenje - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - odškodninska odgovornost članov uprave - odgovornost nasproti tretjemu - splošna pravila o odškodninski odgovornosti - uporaba določb Obligacijskega zakonika (OZ) - nelikvidnost - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - vzročna zveza - izključitev odškodninske odgovornosti - omejitev odškodninske odgovornosti - pasivna legitimacija - dopuščena revizija

Jedro

Revitija je bila dopuščena glede vprašanja ali protipravno ravnanje kršitve obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost na podlagi 131. člena OZ oziroma ali je lahko 131. člen OZ "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod. Odgovor Vrhovnega sodišča je sledeč: Da, kršitev obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod lahko predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost in da, 131. člen OZ je lahko "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod, s pristavkom, da ga je treba uporabiti takšnega, kot je - torej v celoti, tudi upoštevaje 148. člen, ki predvideva odgovornost pravne osebe, ne pa njenega organa.

Za uspeh tožeče stranke bi bilo treba to določbo teleološko prebiti. To je bilo mogoče, ker je glede na izjemna dejstva primera podan samostojen civilni delikt toženca, pri čemer pravne kršitve presegajo tako golo opustitev ravnanj po ZFPPod, kakor tudi pojem poslovodenja ter je zato pravna podlaga obsodilne sodbe lahko 131. člen OZ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec je dolžan tožnici plačati stroške za odgovor na revizijo v znesku 1.343,95 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Toženec je bil od 1. 1. 2005 do 16. 12. 2006 direktor družbe A., d. o. o. Družbo je nato prodal B. B. (hrvaški državljanki) za 1 SIT. Dne 22. 1. 2009 je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Tožnica trdi, da že od marca (ali najkasneje avgusta) 2006 družba ni poslovala. Vse od tedaj naj bi bila tudi nelikvidna. Tožencu očita, da kljub temu ni izvedel nobenih ukrepov, ki bi jih po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) moral. Namesto tega naj bi še naprej naročal in koristil usluge tožnice, čeprav se je ves čas zavedal, da jih ne bo mogel plačati. Zato naj bi odgovarjal za škodo, ki ji je zaradi izvedenih, a ne plačanih storitev, nastala. Pravno podlago odgovornosti naj bi predstavljale določbe ZFPPod, določba Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) o spregledu pravne osebnosti ali določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče prve stopnje je o zahtevku odločalo trikrat. Vsakič mu je ugodilo. Odgovornost toženca je vedno oprlo na splošno določbo 131. člena OZ.

3. Višje sodišče je v zadnji (sedaj izpodbijani) sodbi stališče sodišča prve stopnje sprejelo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Vrhovno sodišče je zoper takšno sodbo dopustilo revizijo glede vprašanja: ali protipravno ravnanje kršitve obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost na podlagi 131. člena OZ oziroma ali je lahko 131. člen OZ „drugi zakon“ iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod?

5. Toženec je nato pravočasno vložil dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču v njej predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožnica v pravočasnem odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Povzetek relevantnih revizijskih navedb

7. Toženec navaja, da po ustaljeni sodni praksi edino podlago za osebno odgovornost direktorjev družb za obveznosti družbe predstavljajo določbe insolvenčne in korporacijske zakonodaje (ob tem se sklicuje na sodbi VSRS II Ips 132/2016 in II Ips 101/2013). Sicer (po 148. členu OZ) za škodo, ki jo povzročijo slednji, odgovarja družba. Tako meni, da direktorjeve odgovornosti ni mogoče opreti na določbo 131. člena OZ - ta naj niti na načelni ravni ne bi mogla biti „drug zakon“ v smislu četrtega odstavka 21. člena ZFPPod. Dodaja pa, da tudi sicer ne bi mogel odgovarjati za tisti del škode, ki bi tožnici nastal tudi, če protipravnega ravnanja (kršitev določb 12. člena ZFPPod) ne bi bilo - če bi torej pravočasno predlagal stečaj. Tožnica naj tekom postopka sploh ne bi povedala, kolikšen del terjatve bi dobila plačan, če bi bil stečaj marca (ali avgusta) 2006 začet. Tako naj višine terjatve, za katero bi toženec načeloma lahko odgovarjal, sploh ne bi zatrjevala.

8. Nižjima sodiščema očita še, da sta zmotno uporabili določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj naj bi argumentirano prerekal vse, kar je tožnica navedla.

Presoja Vrhovnega sodišča

9. Revizija ni utemeljena.

10. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v tem postopku toženčeva odškodninska odgovornost ni bila presojana v luči pravila 8. člena ZGD-1, ki ureja odgovornost družbenika ob spregledu pravne osebnosti. Tudi dopuščeno revizijsko vprašanje ne odpira tega vidika.

Nosilno stališče razveljavitvenega sklepa v predhodnem postopku

11. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi odloča drugič. V prvem postopku sta nižji sodišči toženca obsodili, ker kot direktor družbe A., d. o. o. ni izvedel nobenega od ukrepov, ki mu jih je je za položaj nelikvidnosti nalagal 12. člen ZFPPod. Ta opustitev naj bi predstavljala protipravno ravnanje po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Navedli sta tudi, da toženec višine škode ni prerekal. Obstoj vzročne zveze pa je višje sodišče oprlo na domnevo iz 2. točke tretjega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).1 Zahtevku je bilo tako (formalno) ugodeno na podlagi 131. člena OZ, ob čemer je ugotovitev protipravnosti ravnanja temeljila na kršitvi določb ZFPPod, odločitev o vzročni zvezi pa na domnevi vzročne zveze iz ZFPPIPP. Navedeno je predstavljalo izrazito znižane in poenostavljene standarde pri presoji prvin civilnega delikta (ti so bili v delu utemeljene tudi na goli domnevi).

12. Vrhovno sodišče je takšno odločitev presojalo s sklepom II Ips 329/2015 z dne 16. 2. 2017 ter sodbi nižjih sodišč razveljavilo. Nosilno stališče razveljavitvenega sklepa je bilo: „Nižji sodišči sta - čeprav sta se sklicevali na splošno odškodninsko odgovornost - v resnici ravnali, kakor da gre za primer posebne odškodninske odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov, ki je določena v 19. členu ZFPPod.“ Pojasnjeno je bilo, da odškodninska odgovornost po določbah ZFPPod ne pride v poštev že zato, ker je ta zasnovana v korist celotne stečajne mase, procesno legitimiran pa je stečajni upravitelj (22. člen ZFPPod). V obravnavani zadevi pa ne gre za tožbo stečajnega upravitelja za račun vseh upnikov, marveč za direktno tožbo upnice zoper poslovodjo izbrisane družbe (dolžnice). Razveljavitveni razlog je bila opisana zmotna uporaba materialnega prava.

Vrnitev zadeve v ponovno sojenje zaradi presoje zatrjevane odškodninske odgovornosti po splošnih predpisih

13. Vrhovno sodišče je ob tem pustilo odprta vrata še za presojo tožbene teze, da je podana odškodninska odgovornost po splošnih pravilih odškodninskega prava. Pri tem je obiter dictum navedlo: „Res pa je, da je četrti odstavek 21. člena ZFPPod izrecno določal, da določbe 19. in 20. člena zakona ne izključujejo odškodninske odgovornosti članov uprave, članov nadzornega sveta in družbenikov po drugih zakonih. Na načelni ravni torej tudi zato ni mogoče izključiti, da je tak drug zakon tudi OZ in njegove splošne določbe o odškodninski odgovornosti.“ Nižjima sodiščema je bilo naloženo, naj torej presodita splošni odškodninski temelj z upoštevanjem (zahtevnejših) prvin splošnega odškodninskega prava.

14. V ponovljenem postopku je nato vsako od nižjih sodišč odločalo še dvakrat. Zadnja odločitev je v svojem bistvu enaka prvi: ugotovljena je toženčeva odškodninska odgovornost po splošni določbi 131. člena OZ. Dopuščeno revizijsko vprašanje pa odpira dilemo, ali ta določba res lahko predstavlja pravno podlago za odškodninsko odgovornost direktorja družbe, ki je s svojim ravnanjem povzročil škodo družbinim upnikom.

Splošno o odškodninski odgovornosti organov gospodarskih družb

15. Gospodarske družbe so pravne osebe, ki samostojno prevzemajo pravice in obveznosti (drugi odstavek 4. člena ZGD-1). Za prevzete obveznosti tudi samostojno odgovarjajo - so tako poslovno, kot deliktno sposobne. Kdaj so za njihove obveznosti poleg njih samih odgovorni tudi družbeniki, določa zakon (7. člen ZGD‑1). Prav tako zakon določa, kdaj lahko za dejanja, ki jih opravijo v funkciji organa družbe, osebno odgovarjajo člani teh organov (npr. direktorji, člani uprave). Takšna odgovornost je urejena v korporacijski in insolvenčni zakonodaji.2

Splošno o odgovornosti poslovodje po korporacijski zakonodaji (ZGD-1)

16. Prva ureja odgovornost članov poslovodnih organov družbe, ki družbi sami odgovarjajo za njej povzročeno škodo (263. člen ZGD-1). Osrednje bistvo tega tipa odgovornosti se nanaša na notranje razmerje, na odgovornost poslovodje v razmerju do družbe. Predpostavka neposrednega upnikovega zahtevka (torej zahtevka tretje osebe, zunanjega subjekta) do poslovodje po četrtem odstavku 263. člena ZGD-1 je, da ima tudi sama družba odškodninski zahtevek do poslovodje in ne le, da družba sama upnika ne more poplačati. Na takšen dejanski stan se tožničin zahtevek ne opira.

Splošno o odgovornosti po insolvenčni zakonodaji (ZFPPod)

17. Po insolvenčni zakonodaji (za predmetni postopek so relevantne določbe ZFPPod) pa člani uprave osebno odgovarjajo za škodo, ki upnikom nastane, ker v stečajnem postopku ne dosežejo polnega poplačila svojih terjatev, če ob nastopu nelikvidnosti (ali insolventnosti) družbe niso izpolnili dolžnosti, ki jim jih nalaga ZFPPod (prvi odstavek 19. člena ZFPPod). Gre za posebno odškodninsko odgovornost poslovodnih organov, katere bistvena predpostavka je, da nad družbo teče stečajni postopek.3

Ali za upnika obstaja še tretja možnost?

18. Besedilo četrtega odstavka 21. člena ZFPPod sporoča, da določbe 19. člena ne izključujejo odškodninske odgovornosti članov uprave po drugih zakonih.4 Pomen tega dela zakonskega besedila je lahko le naslednji: ZFPPod je specialni zakon, vendar naj zgolj zato, ker je specialen, še ne izključuje morebitne uporabe splošnega zakona. Gre za izključitev morebitnega razlagalnega avtomatizma, češ, ker je „odškodninska odgovornost uprave, nadzornega sveta oziroma družbenikov v primeru stečaja podjetja“ zakonsko urejena na tem mestu, po razlagalnem načelu lex specialis derogat legi generali, odpade odgovornost navedenih subjektov po splošnih predpisih (v konkretni zadevi: po OZ).

19. Splošna pravila odškodninskega prava so potemtakem lahko izključena le z argumentom, ki izhaja (a) iz teh predpisov samih (npr. 148. člen OZ) ali (b) iz načela notranje povezanosti in zaokroženosti pravnega reda. Poenostavljeno povedano za konkreten primer: vzporedna (splošna) odškodninska odgovornost je lahko izključena le v primeru, če nepomirljivo spodjeda kakšno temeljno načelo pravnega reda; npr. načelo paritete upnikov po stečajnem pravu ali pa načelo proste podjetniške presoje (business judgement rule) po korporacijskem pravu.

Kakšen je zavezujoč precedenčni učinek predhodnih odločb Vrhovnega sodišča?

20. Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča pokaže, da ta - ne glede na zgoraj povedano - ni naklonjena razlagi, po kateri bi poslovodja tretji osebi neposredno odgovarjal po splošnih predpisih. Res pa je, da ne okoliščine življenjskega primera v predhodnih zadevah ne procesni položaji v njih niso identični kot v obravnavani zadevi.

21. Načelo celovitosti in notranje povezanosti pravnega reda (argumentum a completudine in argumentum a coherentia) vseeno terja, da nosilni razlogi v tej zadevi ne trčijo zoper nosilne razloge v predhodnih zadevah.

22. V zadevi II Ips 111/2009 (sodba z dne 10. 9. 2012) je šlo sicer za vprašanje odškodninske odgovornosti tožilca – a sodišče je v njej pojasnilo razliko med neposredno odgovornostjo delavca za naklepno ravnanje po drugem odstavku 147. člena OZ ter drugačnim položajem, ko gre za škodljivo, škodo povzročajoče ravnanje organa pravne osebe. Organ (oz. fizična oseba, ki je ravnala v zvezi z opravljanjem funkcije v pravni osebi) bo po drugem odstavku 148. člena OZ le regresno odgovorna v notranjem razmerju do pravne osebe (s tem naj bi se uresničevala preventivna funkcija odškodninskega prava). Navzven bo vselej odgovarjala le pravna oseba. Razlog za omejitev osebne odgovornosti (pri delavcih le za nenaklepno ravnanje, pri organih pravne osebe pa v celoti) naj bi bil pravnopolitičen: zagotavlja se primerna spodbuda za njihovo samoiniciativnost5.

23. Primeri uspešnih zahtevkov zoper člana uprave ali nadzornega sveta so tisti, ki so bili sproženi v skladu z insolvenčno zakonodajo ter je bila tožba vložena v korist stečajne mase. Takšni sta zadevi II Ips 1081/2008 (Sodba z dne 18. 6. 2009) ter zadeva II Ips 60/2018 (Sklep z dne 19. 7. 2018)6.

24. Zadeva II Ips 101/2013 (Sodba z dne 19. 2. 2015) je z obravnavano primerljiva zato, ker v njej upnik za lasten račun uveljavlja odškodnino od članov uprave (ki so bili obenem tudi družbeniki). Zahtevek je bil zavrnjen, možnost odškodninske podlage po OZ pa izključena. Ker je upnik uveljavljal le lastno škodo, mu je bilo odrečeno tudi varstvo po korporacijski zakonodaji (ZGD-1). V zvezi z odškodninsko podlago po insolvenčni zakonodaji pa je bilo poudarjeno, da je obstoj stečaja nujna predpostavka zahtevkov po ZFPPod. Razlika med to in obravnavano zadevo je, da je bil v predhodni zadevi stečaj uveden in končan. Obrazloženo je (10. točka citirane zadeve), da z ustavitvijo stečaja preneha tudi odškodninska terjatev, ker po zaključku stečaja odškodninske terjatve ni več mogoče vplačati v stečajno maso. Podobna stališča ob bistveno podobnih dejstvih so bila sprejeta tudi v zadevah II Ips 115/2015 (Sodba in sklep z dne 8. 10. 2015) in II Ips 132/2016 (Sodba z dne 17. 5. 2018).

25. Bistveno stališče predhodnih zadev torej je: OZ ne more biti podlaga odškodninske odgovornosti članov uprav in nadzornih svetov, saj po 148. členu OZ vselej odgovarja pravna oseba, poslovodja, član nadzornega sveta itd. pa (drugače kot delavec – drugi odstavek 147. člena OZ) ne odgovarja neposredno niti v primeru naklepa.

Ali stališče Vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Ips 329/2015 odstopa od predstavljene sodne prakse?

26. Bistvo napotitvenih razlogov (povzetih v 12. točki te odločbe) na besedni ravni nedvomno odstopa od zgoraj predstavljenih stališč. To Vrhovnemu sodišču nalaga najmanj to, da jih postavi v drugačen kontekst. Zato je treba najprej ponoviti: „Na načelni ravni torej tudi zato ni mogoče izključiti, da je tak drug zakon tudi OZ in njegove splošne določbe o odškodninski odgovornosti.“ A takoj zatem je treba dodati tisto, česar Vrhovno sodišče ob sprejemanju razveljavitvenega sklepa ni imelo dovolj pred očmi: Če je OZ drug zakon, potem je treba seveda upoštevati tudi njegov 148. člen, ki določa da za škodo, ki jo povzroči organ pravne osebe, odgovarja pravna oseba.

27. Pravna oseba (gospodarska družba) svojo voljo, potrebno za nastopanje v pravnem prometu, lahko oblikuje in izraža le preko fizičnih oseb, ki so člani njenih (poslovodnih ali drugih) organov. Neposredno torej ravnanja pravne osebe (tudi tista, ki povzročijo škodo tretjim osebam) vedno opravijo fizične osebe. A ker ravnajo v funkciji organa pravne osebe, gre (pravno gledano) za ravnanja pravne osebe same. OZ zato v prvem odstavku 148. člena določa, da je za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, odgovorna pravna oseba. Praviloma torej v razmerju do tretjih oseb ni osebne odgovornosti poslovodij za škodo, ki jo povzročijo pri opravljanju funkcij organa družbe.7

Ali je mogoče pravilo 148. člena OZ vseeno teleološko prebiti?

28. Pravilo iz 148. člena OZ temelji na naslednjih teleoloških premisah:

- s tem, da za škodljivo ravnanje organa pravne osebe odgovarja pravna oseba in ne njen organ, se varuje načelo proste podjetniške presoje (business judgement rule);

- tveganja, zvezana s prosto podjetniško presojo, naj nosi tisti, ki ima od tega (lahko) korist, to je pravna oseba;

- odškodninsko jamstvo pravne osebe bo praviloma za oškodovanca ugodnejše kot jamstvo personalnega substrata pravne osebe.

29. Položajem, ko slednja premisa odpove, je namenjena posebna odgovornost poslovodij po že večkrat navedenih pravilih insolvenčne zakonodaje. Njeno neločljivo bistvo je, da naj ne ruši načela paritete upnikov. Zato je za zahtevek legitimiran stečajni upravitelj, ki tožbo vloži korist stečajne mase.

30. Zastavlja se vprašanje, kaj tedaj, ko je ravnanje poslovodje takšno, da upnikom poleg povzročene jim škode, izmakne še rešilno bilko, ki jo nudi insolvenčna zakonodaja? Se tudi v takšnih primerih poslovodja, ki je sicer deliktno sposoben subjekt, lahko v celoti izogne sleherni odgovornosti?

31. Po stališču Vrhovnega sodišča a priori ni mogoče izključiti življenjskega dogodka, v katerem prvine civilnega delikta posameznika prevladajo nad prvinami korporacijskega delikta organa pravne osebe na tak način, da je že mogoče govoriti o relativno samostojnem odškodninskem dejanskem stanu, kjer je odškodninsko odgovornost brez škode za pravni red in za pravice tretjih oseb vrednotno utemeljeno pripisati posamezniku.

Ali konkretne dejanske okoliščine v obravnavani zadevi utemeljujejo obstoj samostojnega odškodninskega delikta toženca?

32. Toženčevo ravnanje ter njegov statusno – poslovni kontekst, kakor je oboje ugotovljeno v sodbah nižjih sodišč, se sestoji iz naslednjih bistvenih dejanskih prvin:

- Edina družbenica Družbe A. d. o. o. je bila družba C. d. o.. o.;

- Toženec je bil direktor obeh družb in obenem edini družbenik družbe C. d. o. o. ter tako „de facto edini oblikovalec poslovne volje družbe“ (Sodba sodišča prve stopnje, str. 20, točka 32 );

- Družba A. d. o. o., katere direktor je bil v tistem času toženec, je s tožnico sklenila dve pogodbi (17. 3. 2005 in 4. 1, 2006) o opravljanju poštnih in ostalih storitev;

- Tožnica je izstavljala račune, družba A. je zadnjega plačala 17. 3 2006. Naslednjih 23 računov (v času med 13. 4 2006 in 24. 6. 2006) ni plačala ter je tako tožnici ostala dolžna 108.907,75 EUR.

- Tožencu „je bilo popolnoma jasno, da storitev tožnice ne bo mogel plačati, pa jih je vseeno naročal in koristil, vse dokler ni tožnica zaradi njegovega neplačevanja odstopila od pogodbe.“ (Sodba sodišča prve stopnje, str. 18, točka 28);

- Tožnica je 15. 11. 2006 za dolgovani znesek vložila predlog za izvršbo. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen 14. 3. 2007. Poplačila ni bilo;

- Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom 3. 6. 2008 začelo postopek izbrisa družbe A. iz sodnega registra brez likvidacije ter družbo 22. 1. 2009 izbrisalo iz sodnega registra;

- Družba A., d. o. o., katere direktor je bil toženec v tistem času, je postala nelikvidna v letu 2006;

- Toženec bi bil zato dolžan izvesti ukrepe po 12. členu ZFPPod, a ni ukrenil ničesar in tudi ni predlagal začetka stečajnega postopka;

- Namesto tega se je zgodilo nekaj drugega: Celoten (100 odstoten) poslovni delež je bil 16. 12. 2006 za 1 tolar prodan hrvaški državljanki B. B.. Poslovna dokumentacija ji ob tem sploh ni bila izročena in družba odtlej tudi ni več poslovala. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje (stran 20, točka 32 obrazložitve) je bil toženčev namen izključno ta, da bi obšel pravna pravila in se izognil svoji odgovornosti. Z „gotovostjo je pričakoval, da bo družba v dogledni prihodnosti izbrisana iz registra brez likvidacije, do česar je nato dejansko prišlo leta 2008, potem ko je Carinska uprava sporočila, da je družba na naslovu, kot je vpisana v poslovni register, neznana.“ (prav tam).

Odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno revizijsko vprašanje (in abstracto ter in concreto)

33. Odgovora na zastavljeno vprašanje sta dva. Prvi je splošne narave ter je, kot je razvidno iz doslej povedanega, pritrdilen: Da, kršitev obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod lahko predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost in da, 131. člen OZ je lahko „drug zakon“ iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod, s pristavkom, da ga je treba uporabiti takšnega, kot je – torej v celoti.

34. Drug odgovor na zastavljeno vprašanje, je odgovor v vsaki konkretni zadevi. Ta zaradi določbe 148. člena OZ ni samodejen. Kot je bilo že rečeno, je (za poslovodjo) varno zavetje 148. člena OZ mogoče prebiti res le izjemoma. Namreč šele tedaj, ko konkretne okoliščine primera utemeljujejo obstoj relativno samostojnega odškodninskega delikta poslovodje ter ko vzpostavitev odškodninske odgovornosti obenem ne posega v načelo paritete upnikov.

35. Ključen očitek tožencu v konkretnem primeru je, da ob nastopu nelikvidnosti družbe ni sprejel ukrepov za zagotavljanje njene likvidnosti (predpisanih v 12. členu ZFPPod).8 Nižji sodišči tako poudarjata, da bi moral (ko je družba postala nelikvidna) prenehati z naročanjem in uporabo nadaljnjih tožničinih storitev. Toženec pa naj bi namesto tega storitve še naprej koristil (in naročal), s tem pa naj bi prevzemal nove obveznosti, čeprav je vedel, da jih družba ne bo mogla poravnati. S tem naj bi kršil svoje zakonske dolžnosti iz 12. člena in iz prvega odstavka 15. člena ZFPPod (enako obravnavanje upnikov) ter splošno dolžnost direktorja skrbeti za pravilno delovanje družbe na trgu. Takšno ravnanje naj bi bilo protipravno tudi z vidika določbe 131. člena OZ in naj bi utemeljevalo toženčevo osebno odškodninsko odgovornost.

36. Naročanje in koriščenje storitev v imenu in za račun pravne osebe je tipično ravnanje, potrebno za njeno poslovanje. Nedvomno gre torej za dejanja, ki jih direktor opravlja v okviru opravljanja svoje funkcije. To, da naj v konkretnem primeru z naročili ne bi prenehal takoj, ko je ugotovil, da ima do tožnice neplačane zapadle obveznosti, je tako sicer lahko protipravno. A zgolj to ne zadošča za izključitev uporabe določbe prvega odstavka 148. člena OZ (in s tem pravila, da so ravnanja direktorja pravno gledano ravnanja pravne osebe, ki mora zanje tudi odgovarjati).

37. Niti okoliščina, da se je toženec jasno zavedal, da družba dolgov, za katere se je v njenem imenu zavezoval, ne bo nikoli plačala, še ne vzpostavlja njegove samostojne odškodninske odgovornosti po OZ. Takšen dejanski stan je še vedno zajet z varnim zavetjem 148. člena, ki (drugače kot 147. člen OZ, kjer gre za naklepno ravnanje delavca) oškodovancu ne omogoča direktne tožbe, marveč le tožbo zoper pravno osebo.

38. V predhodni obrazložitvi so bile že pojasnjene teleološke premise 148. člena OZ. Te seveda niso namenjene temu, da bi favorizirale položaj pravnega kršitelja v neposredno škodo načela varstva oškodovanca. Pravni kršitelj ne more in ne sme biti brez stvarno utemeljenega razloga prost na oškodovančev rovaš. Le njegova odgovornost mora biti uglašena z načeli korporacijskega in insolvenčnega prava. Za škodo, ki je povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti, bo odgovarjal po pravilih ZFPPod in sicer brez omejitev iz prvega odstavka 21. člena ZFPPod (drugi odstavek 21. člena ZFPPOd), torej za celoten obseg škode.

39. Pojasnjeno je že bilo, da v tej pravdi ne gre ne za procesni ne za materialnopravni položaj po ZFPPod. A kar je bistveno, je to, da tak položaj niti ni bil niti ne bi bil mogoč, saj družba A., d. o. o. nikoli ni bila v stečajnem postopku in tudi nikoli ne bo. Iz registra je bila izbrisana brez likvidacije. Zaradi izmaknitve stečajnemu postopku upnica možnosti, da bi se poplačala s pomočjo instituta odgovornosti poslovodje (19. člen ZFPPod) ni imela. Ker stečajnega postopka ni bilo in ga nikoli ne bo, se načelo paritete upnikov sploh ni moglo in se ne bo moglo udejanjiti – kar logično pomeni, da to načelo tudi ne predstavlja ovire za tožničin zahtevek v tem postopku.

40. Sodišče prve stopnje ugotavlja še, da je toženec družbo A., d. o. o. za 1 SIT prodal hrvaški državljanki B. B.. Ob tem je vedel, da ta z družbo ne bo poslovala (predal ji ni niti poslovne dokumentacije) in bo zato družba izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Namen takšne prodaje je bil izigrati upnike (toženca razrešiti s položaja direktorja družbe in ga s tem razbremeniti vsakršne odgovornosti). Šlo je za zavestno in namerno zlorabo družbe za oškodovanje upnikov.

41. Celotno toženčevo ravnanje in njegov končni (za tožečo stranko škodljiv) učinek na ta način presega pojem poslovodenja in nima več nobene zveze z načelom proste podjetniške presoje. Prav zato tudi ni nobenega pravno utemeljenega razloga, da bi bilo varovano z načeli korporacijskega prava, marveč gre za ravnanje, ki je preraslo v samostojen civilni delikt.

42. S tem je podan tudi odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje v konkretni zadevi. Glede na dejstva primera je podan samostojen civilni delikt toženca, pri čemer pravne kršitve presegajo tako golo opustitev ravnanj po ZFPPod, kakor tudi pojem poslovodenja ter je zato pravna podlaga obsodilne sodbe lahko 131. člen OZ.

43. Toženec podredno nasprotuje tudi višine terjatve, ki mu je naložena v plačilo. Tožnica mu v odgovoru na revizijo oporeka, češ da to pravno vprašanje presega domet dopuščenega revizijskega vprašanja. To ne drži. Višina tožnici nastale škode ni sporna. Sporno je le, ali je mogoče odškodninsko odgovornost za vso škodo pripisati tožencu. To pa je vprašanje vzročne zveze, ki se neločljivo povezuje s podlago tožbenega zahtevka. Na to vprašanje zato Vrhovno sodišče odgovarja, odgovor pa je pritrdilen. Toženec odgovarja za vso škodo, ki bi jo tožnica dobila poplačano v stečajnem postopku. Ker bi se stečajna masa zaradi toženčevega naklepnega ravnanja (v tem delu: pravnoposlovnega zadolževanja brez kritja) v celoti (brez omejitve po 21. členu ZFPPod) dopolnila iz njegovega premoženja, bi bila celotna tožničina terjatev poplačana. V tej pravdi ni bilo trditev (in jih ni niti v reviziji), ki bi to ovrgle.

44. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

45. Ker toženec z revizijo ni uspel, krije po merilu uspeha svoje stroške sam (154. člena ZPP). Po istem merilu pa mora nasprotni stranki povrniti njene stroške za odgovor na revizijo. Sodišče ji je stroške, priglašene v odgovoru na revizijo, v celoti priznalo, saj so skladni tar. št. 21 Odvetniške tarife ter njunima 11. in 12. členom. Skupaj sešteti znašajo 1.343,95 EUR.

46. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
1 Ki se sklicuje na domnevo iz drugega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ta pa se glasi: „Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi opustitev ali dejanj poslovodstva iz prvega odstavka tega člena škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku.“
2 V katerih primerih lahko direktor družbe, za ravnanja, ki jih je storil pri ali v zvezi z opravljanjem funkcije, osebno odškodninsko odgovarja, je Vrhovno sodišče natančno obrazložilo v sodbah II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015 in II Ips 132/2016 z dne 17. 5. 2018.
3 Ureditev v veljavnem ZFPPIPP je drugačna. Ta tudi za primer izbrisa družbe brez likvidacije predpisuje smiselno enako odgovornost poslovodstva kot za primer, ko se nad družbo vodi stečajni postopek (442. člen ZFPPIPP).
4 D. Volk v: Upniki v sodnih postopkih, Založba Aletheia, Ljubljana, 2004, na str. 668 navaja, da gre pri tem lahko za odgovornost po ZGD ali po OZ; medtem ko dr. N. Plavšak in mag. Ž. Bergant v: Zakon o finančnem poslovanju podjetij s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2000, str. 955 in 977; omenjata le odgovornost po določbah ZGD.
5 Prim 10. točko obrazložitve sodbe II Ips 111/2019.
6 V tej zadevi je bilo revizijsko preizkušeno le vprašanje omejenosti odškodninske odgovornosti po višini.
7 Zoper neposrednega povzročitelja škode ima regresni zahtevek pravna oseba, ki je tretji osebi povzročeno škodo povrnila (drugi odstavek 148.člena OZ).
8 Določba poslovodnim organom nalaga, da analizirajo vzroke za (kratkoročno) nelikvidnost ter oblikujejo in izvedejo ustrezne ukrepe za zagotavljanje likvidnosti. Če ukrepi likvidnosti ne zagotovijo, morajo predlagati začetek stečaja ali postopka prisilne poravnave.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 148
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 4, 7, 8, 263
Zakon o finančnem poslovanju podjetij (1999) - ZFPPod - člen 12, 15, 19, 21, 21/4
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 442
Datum zadnje spremembe:
05.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNDYw