<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sklep II Ips 62/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.62.2018

Evidenčna številka:VS00012562
Datum odločbe:17.05.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 2081/2017
Datum odločbe II.stopnje:27.09.2017
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, Janez Vlaj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - veljavnost oporoke - oporočna sposobnost zapustnika - napake volje - sklepčnost tožbe - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - procesna skrbnost stranke v postopku - materialno procesno vodstvo in njegove meje - sprememba sodne prakse - sodba presenečenja - rok za izpodbijanje oporoke - zastaranje zahtevka - pravica do sodnega varstva

Jedro

Obravnavana procesna situacija, ko je sodišče prve stopnje brez oprave materialnega procesnega vodstva izvedlo dokazni postopek in o (nepravilnem) zahtevku vsebinsko odločilo, je ireverzibilna in jo je mogoče presojati zgolj ex post, ob tehtanju položaja ene in druge stranke. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka na pritožbeni stopnji zaradi nesklepčnosti bi tožnici sicer imeli možnost vložitve nove, sklepčne tožbe, vendar bi bili pri tem zaradi poteka časa izpostavljeni zastaranju svojega zahtevka. Takšna posledica bi bila, upoštevaje, da nepravilno postavljena zahtevka niti sodišče prve stopnje niti nasprotna stranka nista zaznala, nesorazmerna in bi pomenila poseg v njuno pravico do učinkovitega pravnega varstva. Obenem pa vsebinska presoja zahtevka ne bo posegla v položaj tožene stranke, saj ta pravilnosti postavljenega zahtevka ni nasprotovala, pri čemer sta ji bila predmet in razlogi izpodbijanja vseskozi znana.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je oporoka zapustnice A. A., umrle 3. 7. 2012, neveljavna. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da pokojna ni razumela pomena svoje izjave in njenih pravnih posledic, njena sposobnost za razsojanje pa je bila omejena zaradi škodljive uporabe alkohola, jemanja močnih zdravil, začetka demence in depresije. Njena volja je imela napako, saj ni vedela, da podpisuje oporoko, ampak je mislila, da podpisuje listino o vračilu dolga bratu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca v prvotnem sojenju ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti. Odločilo je še o pravdnih stroških. Pojasnilo je, da sta tožnici postavili ugotovitveni, pravilen pa bi bil oblikovalni tožbeni zahtevek, saj gre v primeru zatrjevane oporočne nesposobnosti in napake volje za izpodbojno oporoko.

3. Vrhovno sodišče je nato s sklepom II Ips 227/2016 z dne 10. 8. 2017 ugodilo reviziji tožnic, odločitev sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Ocenilo je, da je presoja sodišča druge stopnje o nesklepčnosti zahtevka pomenila poseg v pravico tožnic do sodnega varstva. Odločilno je, kako je postopek potekal pred sodiščem prve stopnje in v kaj je bila usmerjena procesna aktivnost toženca. Tožnici sta bili s strani zapuščinskega sodišča napoteni na vložitev zahtevka, da oporoka ni veljavna, čemur sta sledili in vložili tožbo z ugotovitvenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje nepravilnosti pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni opazilo, na (ne)sklepčnost tožbe ni opozoril niti toženec. Navedeno napotuje na sklep, da razlogi za napačno oblikovanje tožbenega predloga niso bili zgolj na strani tožnic. Razlaga pravnega standarda procesne skrbnosti, po kateri se od stranke zahteva, da kljub ustvarjanju lažnega vtisa o sklepčnosti tožbenega zahtevka s strani sodišča nosi negativne posledice svojega ravnanja, ker da je oblikovanje tožbenega zahtevka njena stvar, bi bila v nasprotju z ustavnim jamstvom pravice do sodnega varstva. Očitno je namreč, da tožnici zaradi poteka subjektivnega roka za vložitev izpodbojne tožbe iz prvega odstavka 61. člena Zakona o dedovanju (ZD) ne moreta več uresničiti pravice do sodnega varstva. Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da bi bilo v neskladju s človekovo pravico do sodnega varstva, če bi sodišče druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti, na katero se nasprotna stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni sklicevala, ter ob tem stranki ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati.

4. V ponovljenem sojenju je sodišče druge stopnje ponovno ugodilo pritožbi toženca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da je bila tožba že od vsega začetka neodpravljivo nesklepčna, saj tožnici zahtevata nekaj, do česar po materialnem pravu nista upravičeni – ugotovitev neveljavnosti oporoke. Zaradi oporočne nesposobnosti in zmote zapustnice oporoka po materialnem pravu ni neveljavna, temveč velja, če se je ne razveljavi. Pritožbeno sodišče meni, da vsebinske presoje ni odklonilo, saj je odločilo, da tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen. Četudi so v preteklosti sodišča v primerljivih zadevah dopuščala tudi ugotovitvene tožbene zahtevke, je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 336/2009 že 11. 11. 2010 jasno in izrecno povedalo, da takšna praksa ni (več) dopustna in da je treba postaviti oblikovalni zahtevek za razveljavitev oporoke. Zaradi spremembe sodne prakse ne sme biti prizadeta pravica do poštenega sodnega varstva. Zato bi sodišče smelo (vsebinsko) presojati tudi napačno postavljene tožbene zahtevke, dokler stranka nima realne možnosti, da se s stališči sodne prakse seznani in jim svoje ravnanje prilagodi. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena več kot dve leti po objavi citirane odločbe Vrhovnega sodišča, zato napačnega zahtevka ni več mogoče pripisati neenotni sodni praksi, pač pa nepoznavanju sodne prakse. Skrb za vložitev in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka nosi stranka sama, ki je imela pri tem kvalificirano pomoč pooblaščene odvetnice. Sodišče prve stopnje tako ni bilo dolžno opozarjati na spremembo zahtevka, saj mora v skladu s pravili o materialnem procesnem vodstvu delovati le v smeri dopolnitve trditev, ne pa v smeri postavitve zahtevka, ki bi se prilegal trditveni podlagi. Sodišče mora namreč v postopku delovati nepristransko. Nepoznavanje prava s strani sodišča prve stopnje ne more iti stranki v korist. Dodaja še, da tudi če bi prvostopenjsko sodišče opazilo nesklepčnost tožbe in tudi če bi moralo tožnici na to opozoriti oziroma ju spodbuditi k ustrezni spremembi tožbe, je bil prvi narok, na katerem bi bilo dolžno izvesti materialno procesno vodstvo, opravljen v času, ko je bil enoletni rok za izpodbijanje oporoke po 61. členu ZD že zamujen. Vrhovno sodišče ni zavzelo stališča, da bi bil tek tega roka prekinjen z vložitvijo nesklepčne tožbe.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnici vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata ugoditev reviziji, razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje drugemu senatu oziroma podrejeno spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba toženca zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

6. Pritožba tožene stranke je bila vložena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka med postopkom na prvi stopnji nikoli ni oporekala postavljenemu tožbenemu zahtevku kot tudi o njem ni podvomilo sodišče prve stopnje, ki je v celoti izpeljalo dokazni postopek z zaslišanjem prič, pravdnih strank in pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke. Tožba je bila vložena po napotilu Okrajnega sodišča v Radovljici, ki je vodilo zapuščinski postopek po pokojni A. A., pri čemer sta bili tožnici napoteni na pravdo z zahtevkom, da oporoka zapustnice z dne 29. 4. 2008 ni veljavna. Napačen pravni pouk ne sme biti v škodo strank. Tudi sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ni opozorilo na morebitno napačno postavljeni tožbeni zahtevek. Skladno z običajno prakso v letu 2012 in napotilom zapuščinskega sodišča je bil postavljen ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je oporoka neveljavna.

7. Namen tožnic je bil, da sporna oporoka zapustnice ne bi imela nobene veljave in ne pravnih učinkov. Pravno podlago predstavlja 59. člen ZD, ki določa, da je oporoka neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, še ni bil star petnajst let ali ni bil sposoben za razsojanje. Tožnici sta zatrjevali, da zapustnica ni bila sposobna za razsojanje in to v postopku tudi dokazovali. Kot podlago sta navedli tudi 60. člen ZD, ki prav tako govori o tem, da je oporoka neveljavna, če je bil oporočitelj z grožnjo ali silo prisiljen, da jo napravi, če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali ker je bil v zmoti. Sodišče druge stopnje je vsebinsko presojo ponovno odklonilo, pri čemer ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča, naj se zgolj opredeli do pritožbenih ugovorov toženca. Sodišče druge stopnje je prekoračilo svojo pristojnost, pri čemer se ne more sklicevati na odločanje v okviru materialnega prava, ter je tako zanikano tudi načelo hierarhije sodišč v skladu z njihovo stvarno in funkcionalno pristojnostjo, tožnicama pa kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom.

8. Obrazložitev sodišča druge stopnje ni razumljiva in so razlogi med seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje najprej zaključuje, da bi tožnici lahko prilagodili zahtevek po odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 336/2009 iz leta 2010 še v postopku do prvega naroka, po drugi strani pa kot ključno navaja okoliščino, da tožnici zahtevka ne bi mogli spremeniti niti na prvem naroku, saj je enoletni rok za izpodbijanje oporoke že potekel, torej sprememba v nobenem primeru ne bi bila mogoča, kar ne drži. Vsekakor pa v letu 2012 sodna praksa še ni bila enotna.

9. Cilj konkretne pravde je bil jasen - doseči neveljavnost oporoke in takšno sodno varstvo je tožeča stranka uveljavljala s svojim zahtevkom. Odločitev sodišča druge stopnje je prestroga. Tožnicama je bila z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na drugi stopnji kršena ustavna pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave, pa tudi pravica do dedovanja, saj tožnici novega razveljavitvenega zahtevka ne moreta več postaviti.

10. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

O utemeljenosti revizije

11. Revizija je utemeljena.

12. Procesno dejansko stanje v obravnavani zadevi je sledeče:

− Okrajno sodišče v Radovljici je s sklepom D 234/2012 z dne 17. 12. 2012 tožnici napotilo na pravdo z zahtevkom, da oporoka zapustnice z dne 29. 4. 2008 ni veljavna;

− tožnici uveljavljata ugotovitveni tožbeni zahtevek, da „je neveljavna oporoka z dne 29. 4. 2008 zapustnice A. A., roj. 19. 4. 1934, umrle 3. 7. 2012, nazadnje stanujoče ...“; kot razloge za neveljavnost oporoke navajata oporočno nesposobnost zapustnice in da je bila ob sestavi oporoke v zmoti;

− sodišče prve stopnje je o zadevi meritorno odločalo in, potem ko je izpeljalo celoten dokazni postopek, vključno s postavitvijo izvedenke psihiatrične stroke, tožbenemu zahtevku ugodilo;

− toženec niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni oporekal pravilnosti postavljenega ugotovitvenega tožbenega zahtevka.

13. Pritožbeno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, saj bi zapustničino zmoto in oporočno nesposobnost tožnici morali uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom. Tožnici v reviziji izpostavljata, da ZD v 59. in 60. členu tudi v primeru oporočne nesposobnosti in zmote govori o „neveljavnosti“ oporoke. S tem smiselno grajata stališče v izpodbijani sodbi, da zahtevek ni bil postavljen pravilno.

14. Neveljavne pravne posle delimo na absolutno neveljavne ali nične, relativno neveljavne ali izpodbojne ter neobstoječe pravne posle, pri katerih predpostavk za veljavnost pravnega posla sploh ni. Ničnost kot skrajna sankcija pride v poštev pri tistih pravnih poslih, s katerimi se kršijo ustava, prisilni predpisi ali moralna načela. Takšnim poslom se ne priznava nobenih pravnih posledic, uveljavljanje ničnosti ne zastara in sodišče ničnost upošteva po uradni dolžnosti. Relativno neveljavni oziroma izpodbojni pa so pravni posli s takšnimi pomanjkljivostmi, ki niso splošno družbeno pomembne. Krog subjektov, ki lahko zahtevajo razveljavitev pravnega posla, je tako omejen, možnost zahtevati razveljavitev je vezana na rok, sodna odločba pa je v tem primeru konstitutivna.

15. 59. in 60. člen ZD res govorita o „neveljavnosti“ oporoke, ki jo sestavi oseba, ki ni sposobna za razsojanje ali ki se je za sestavo oporoke odločila v zmoti. Vendar že iz naslednje zakonske določbe izrecno izhaja, da je iz navedenih razlogov oporoka izpodbojna. Po 61. členu ZD mora namreč zainteresirana oseba v primeru oporočne nesposobnosti ali zmote zapustnika zahtevati razveljavitev oporoke. Zahtevek za „neveljavnost“ oporoke, ki je bil postavljen v obravnavani zadevi in ni vseboval oblikovalne zahteve za njeno razveljavitev, tako ni bil pravilen. Pritožbeno sodišče pravilno ugotavlja, da je bil postavljeni zahtevek tako pred spremembo kot tudi po njej ugotovitveni. Tožnici sta sprva od sodišča zahtevali, naj „ugotovi, da je oporoka neveljavna“, nato pa na naroku za glavno obravnavo zahtevek „popravili“ tako, da sta izpustili uvodno frazo „ugotovi se“ in od sodišča zahtevali, naj razsodi, da „je oporoka neveljavna“. Zahtevek torej tudi po spremembi ni vseboval eksekutivnega elementa, naj se oporoka razveljavi. Četudi drži, da pojem neveljavnosti vključuje pojma ničnosti in izpodbojnosti, to ne vpliva na zavezo tožnic, da za vsako izmed obeh oblik neveljavnosti izbereta predpisan način njenega uveljavljanja oziroma da postavita zahtevek po pravnem varstvu določene (konkretne) vsebine.1 V primeru dvoma o veljavnosti oporoke mora torej stranka sodno varstvo zahtevati tako, da postavi bodisi izpodbojni bodisi ničnostni zahtevek.2 Zanjo neugodnim posledicam se ne more izogniti tako, da postavi (enoten) zahtevek za neveljavnost oporoke. Če dvomi, katera oblika neveljavnosti je po materialnem pravu pravilna, ima možnost postavitve eventualnega zahtevka (tretji odstavek 182. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

16. Sodišča so sicer v preteklosti (zlasti ob odsotnosti izrecnega ugovora o nesklepčnosti) dopuščala zahtevke za ugotovitev neveljavnosti oporoke, ne da bi bilo natančneje opredeljeno, za katero vrsto neveljavnosti gre. Vrhovno sodišče je nato v zadevi II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010 decidirano pojasnilo, da takšen zahtevek v primeru uveljavljanja oporočne nesposobnosti ni ustrezen, temveč je potrebna postavitev oblikovalnega zahtevka za razveljavitev oporoke. Najpozneje od navedene odločbe bi moralo biti jasno, kako mora biti zahtevek v primeru izpodbijanja oporoke oblikovan. V zadevi II Ips 276/2014 z dne 26. 11. 2014 je nato Vrhovno sodišče pojasnilo, da morajo sodišča v vmesnem obdobju vsebinsko presojati tudi napačne tožbene zahtevke, ki so bili podani pred sprejemom odločbe II Ips 336/2009, saj sicer v vmesnem obdobju tožnikom ne bi bila zagotovljena pravna varnost (2. člen Ustave) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave), zaradi poteka zastaralnega roka pa bi lahko prišlo tudi do posega v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravico do dedovanja (33. člen Ustave).

17. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka imela dovolj možnosti, da bi se s stališči sodne prakse seznanila, saj je od objave odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 336/2009 do vložitve tožbe minilo več kot dve leti, posledično pa vložitve napačnega zahtevka ni več mogoče pripisati neenotni sodni praksi, temveč nepoznavanju stališč Vrhovnega sodišča. Menilo je še, da je bila obravnavana tožba že od njene vložitve neodpravljivo nesklepčna, česar z materialnim procesnim vodstvom ni mogoče sanirati. Po prepričanju pritožbenega sodišča materialnega procesnega vodstva v konkretni situaciji sodišče ne bi smelo izvajati, saj bi s tem prekoračilo svoje pristojnosti in kršilo načelo nepristranskosti. Revidentka nasprotno trdi, da je bil zahtevek postavljen v skladu z „običajno“ prakso v letu 2012 in napotilom zapuščinskega sodišča; trdi torej, da ji pri postavitvi napačnega zahtevka ni mogoče očitati neskrbnosti.

18. Meje, kdaj sodnik preseže pooblastila oziroma kdaj bi njegovo ravnanje celo vzbudilo dvom o nepristranskosti, pogosto ni enostavno določiti, saj je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Na področju stvarnih predlogov se tako uporabi merilo, da se zaradi pobude sodišča ne sme spremeniti cilj pravde, gledano z očmi nepravnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde).3 Namen materialnega procesnega vodstva je namreč preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je po uspehu obravnave povsem jasno, da ima prav, le njen tožbeni predlog je napačno formuliran. Materialno procesno vodstvo pa bi sodišče prekoračilo, če bi stranki dalo pobudo za postavitev povsem drugega zahtevka ali da že postavljeni zahtevek utemelji z drugimi dejstvi.

19. Kdaj je sodišče dolžno izvesti materialno procesno vodstvo, je tako odvisno od različnih dejanskih okoliščin, med drugim tudi od tega, ali je na nesklepčnost opozorila že nasprotna stranka ter ali je sodna praksa ustaljena in bi tako stranka ob zadostni skrbnosti zahtevek lahko pravilno oblikovala. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališču višjega sodišča, da je dveletno obdobje po sprejemu odločbe II Ips 336/2009 tožeči stranki omogočalo, da bi se z njo seznanila. Višja sodišča so v kasnejšem obdobju zaradi varovanja ustavnih pravic tožnikov do sodnega varstva z nepravilno postavljenimi ugotovitvenimi zahtevki za neveljavnost oporoke različno postopala: ali so jih presojala vsebinsko brez opredelitve glede sklepčnosti (VSL II Cp 1451/2012) ali pa so nesklepčnost uporabila le kot dodatni argument za zavrnitev zahtevka, hkrati pa razloge za takšno odločitev utemeljila tudi s sicer neizkazanimi razlogi za neveljavnost oporoke (VSL II Cp 307/2012, VSL II Cp 4333/2010, podobno tudi VSL II Cp 3465/2011). V posamičnih primerih so zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke štela kot nedoločen in stranko pozvala k popravi (VSL I Cp 37/2011) oziroma sodišče prve stopnje k opravi materialnega procesnega vodstva (VSL I Cp 1213/2016); v zadevi VSL II Cp 2746/2013 pa je sodišče zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke iz razloga oporočne nesposobnosti celo izrecno štelo kot pravilen. Glede teh vprašanj se torej sodna praksa višjih sodišč v času vložitve tožbe še ni povsem ustalila.

20. Predvsem pa je za presojo, ali je zavrnitev zahtevka zaradi nesklepčnosti v obravnavani zadevi utemeljena, treba celovito upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera. Ni namreč mogoče spregledati, da sta bili v konkretnem primeru tožnici (kljub poteku skoraj dveletnega obdobja od odločbe II Ips 336/2009) s strani zapuščinskega sodišča izrecno napoteni k vložitvi spornega zahtevka; da toženec med postopkom pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni ugovarjal postavljenemu zahtevku; tudi sodišče prve stopnje nepravilnosti pri oblikovanju zahtevka ni opazilo, temveč je izvedlo dokazni postopek z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenke psihiatrične stroke ter ugotovilo, da je zahtevek utemeljen. Obravnavane procesne situacije tako ni mogoče primerjati z zadevami, v katerih je tožnik kljub ugovoru nasprotne stranke o nesklepčnosti tožbe vztrajal pri postavljenem zahtevku, čeprav je imel vse možnosti, da bi preveril pravilnost postavljenega zahtevka in ga prilagodil (kot denimo v citirani zadevi II Ips 336/2009 ter zadevah VSL I Cp 4108/2011 in VSL II Cp 307/2012); ali ko je pri njem vztrajal tudi po tem, ko ga je na nepravilnost zahtevka opozorilo (tudi) sodišče (VSC Cp 512/2017, VSL I Cp 883/2017, VSL I Cp 1934/2014). V obravnavani zadevi glede na potek postopka in ravnanje nasprotne stranke tožnici do sodbe pritožbenega sodišča nista imeli nobenega indica za dvom, da je z njunim zahtevkom kaj narobe. Sodba pritožbenega sodišča, ki je zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrnila, je zato zanju sodba presenečenja. Gre namreč za položaj, ko sodišče svojega pravnega gledanja sicer stranki ni izrecno pojasnilo,4 je pa ta lahko o njem konkludentno sklepala iz postopanja sodišča prve stopnje, ki je zahtevek vsebinsko obravnavalo in izvajalo dokazni postopek.

21. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo o zadevi v razumnem času vsebinsko odločilo. Pomen ustavne pravice do sodnega varstva ni izčrpan že s tem, da je zagotovljena možnost predložiti zadevo sodišču. Namen Ustave namreč ni, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. Smisel pravice do sodnega varstva je v tem, da je zagotovljeno, da sodišče v razumnem času vsebinsko meritorno odloči v zadevi, ki mu je predložena v odločitev. Gre torej za jamstvo odločitve o pravicah in obveznostih oziroma odločitve o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Argumentacija pritožbenega sodišča, da o posegu v pravico do sodnega varstva ni mogoče govoriti, ker je presoja sklepčnosti vsebinska presoja, ni prepričljiva. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu II Ips 227/2016, se pomembna ustavnopravna vprašanja z vidika človekove pravice do sodnega varstva lahko pojavijo tudi v primerih, ko sodišče sicer formalno odloči meritorno, vendar se dejansko ni v polnem obsegu ukvarjalo z vsebinskimi argumenti stranke.

22. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila zavrnitev zahtevka zaradi nesklepčnosti na pritožbeni stopnji, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretne zadeve ter ob primerjavi procesnega položaja obeh pravdnih strank, do tožnic pretirano stroga in je pomenila poseg v njuno pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V obravnavani zadevi namreč očitanje neskrbnega ravnanja tožnicama ni na mestu, saj sta enako neskrbno – z nepravilno vsebino napotitvenega sklepa ter spregledom pomanjkljivosti postavljenega zahtevka ravnali tudi zapuščinsko sodišče in sodišče prve stopnje. Nepravilnosti zahtevka ni opazila niti nasprotna stranka. Sicer pa je bilo povsem nedvoumno, kakšno pravno varstvo sta tožnici želeli in v kakšen obsegu - to je bilo jasno tako tožencu, ki se je spustil v vsebinsko grajanje tožbenih podlag, kot tudi sodišču prve stopnje, ki je izvedlo dokazni postopek in zahtevku ugodilo.

23. Nenazadnje pa stališče v izpodbijani sodbi, da sodišče prve stopnje na prvem naroku materialnega procesnega vodstva zaradi poteka roka po 61. členu ZD ne bi več moglo izvesti, očitno temelji na hipotetični predpostavki, da bi tožena stranka ob spremembi zahtevka podala ugovor zastaranja. Roki za izpodbijanje oporoke po 61. členu ZD so namreč zastaralni in ne prekluzivni, o čemer sta si enotni tako teorija5 kot sodna praksa.6 Seveda bi se postopek v primeru, da bi sodišče prve stopnje na prvem naroku izvedlo materialno procesno vodstvo in tožečo stranko pozvalo k popravi zahtevka, lahko odvil povsem drugače. O tem, kako bi tožena stranka v takšnem primeru reagirala, za nazaj (ex post) ni mogoče špekulirati. Sicer pa iz ravnanja tožene stranke, ki na nepravilnost postavljenega zahtevka nikdar ni opozorila, očitno ni mogoče sklepati, da bi ugovor zastaranja hranila za primer spremembe tožbenega zahtevka. Če bi imela tak namen, bi na nepravilnost postavljenega zahtevka opozorila najpozneje v pritožbi, pa tega ni storila.

24. V dani situaciji izvajanje materialnega procesnega vodstva ne bi imelo pravega smisla, saj ne bi več služilo svojemu namenu. Zatečena procesna situacija, ko je sodišče prve stopnje brez oprave materialnega procesnega vodstva izvedlo dokazni postopek in o (nepravilnem) zahtevku vsebinsko odločilo, je ireverzibilna in jo je mogoče presojati zgolj ex post, ob tehtanju položaja ene in druge stranke. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka na pritožbeni stopnji zaradi nesklepčnosti bi tožnici sicer imeli možnost vložitve nove, sklepčne tožbe, vendar bi bili pri tem zaradi poteka časa izpostavljeni zastaranju svojega zahtevka. Takšna posledica bi bila upoštevaje, da nepravilno postavljenega zahtevka niti sodišče prve stopnje niti nasprotna stranka nista zaznala, nesorazmerna in bi pomenila poseg v njuno pravico do učinkovitega pravnega varstva. Obenem pa vsebinska presoja zahtevka ne bo posegala v položaj tožene stranke, saj ta pravilnosti postavljenega zahtevka ni nasprotovala, pri čemer sta ji bila predmet in razlogi izpodbijanja vseskozi znana. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da je treba (sicer nepravilno postavljeni) zahtevek tožnic vsebinsko presojati takšen kot je, torej ga upoštevati kot pravilnega.

Odločitev o reviziji

25. Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), da se opredeli do pritožbenih navedb toženca. Tožnici sta v reviziji predlagali, naj se ob razveljavitvi zadeva dodeli drugemu senatu. Ker se je višje sodišče do spornih vprašanj že opredelilo v sodbi I Cp 6/2016 z dne 24. 2. 2016 in svoje stališče ponovilo tudi v izpodbijani sodbi I Cp 2081/2017 z dne 27. 9. 2017, je Vrhovno sodišče, ob dejstvu, da višje sodišče ni vezano na pravno stališče Vrhovnega sodišča, zaradi smotrnosti zadevo vrnilo v sojenje pred spremenjenim senatom (356. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP).

O stroških revizijskega postopka

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010.
2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 275/2014 z dne 11. 12. 2014.
3 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 172/2016, II Ips 1213/2008 in II Ips 141/2010.
4 Za sodbo presenečenja gre tudi v primeru, ko sodišče v teku pravde spremeni svoje pravno stališče, ki ga je predhodno strankam že predstavilo. Prim.: A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, str. 293.
5 K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, 2009, str. 118. Glej tudi: M. Končina Peternel, Dedno pravo - novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, št. 2/2015, str. 113.
6 II Ips 240/2012, II Ips 563/2001; smiselno to izhaja tudi iz odločb II Ips 388/2010, II Ips 1071/2007 in II Ips 242/1997.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 23/1
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 59, 60, 61
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NTY4