<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sklep II Ips 227/2016
ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.227.2016

Evidenčna številka:VS00003403
Datum odločbe:10.08.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 6/2016
Datum odločbe II.stopnje:24.02.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO
Institut:napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - veljavnost oporoke - oporočna sposobnost zapustnika - sklepčnost tožbe - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - procesna skrbnost stranke v postopku - pravica do sodnega varstva

Jedro

Usmerjenost pravdnega sodišča k vsebinskemu odločanju, ki je sledilo napačnemu pravnemu pouku zapuščinskega sodišča, nujno vodi k sklepu, da razlogi za napačno oblikovanje tožbenega predloga niso bili samo na strani tožnic. K temu je v odsotnosti ugovora nesklepčnosti s strani toženca bistveno prispevalo sodišče s svojimi opravljenimi procesnimi dejanji, katerih namen je bil preveriti resničnost trditev strank, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva v predmetnem sporu. Poznavanje prava ni samo dolžnost strank, ampak tudi in predvsem sodišča. Razlaga pravnega standarda procesne skrbnosti, po kateri se od stranke zahteva, da kljub ustvarjanju lažnega vtisa o sklepčnosti tožbenega zahtevka s strani sodišča nosi negativne posledice svojega ravnanja, češ da je oblikovanje tožbenega zahtevka njena stvar, bi bila v nasprotju z ustavnim jamstvom pravice do sodnega varstva.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je oporoka zapustnice A. A., umrle ..., neveljavna. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da pokojna ni razumela pomena svoje izjave in njenih pravnih posledic, njena sposobnost za razsojanje pa je bila omejena zaradi škodljive uporabe alkohola, jemanja močnih zdravil, začetka demence in depresije. Njena volja je imela napako, saj ni vedela, da podpisuje oporoko, ampak je mislila, da podpisuje listino o vračilu dolga bratu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi njegove nesklepčnosti. Odločilo je še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da sta tožnici postavili ugotovitveni, pravilen pa bi bil oblikovalni tožbeni zahtevek, saj gre v primeru zatrjevane oporočne nesposobnosti in napake volje za izpodbojno oporoko. Sklicuje se na sodbo II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta tožnici vložili revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da toženec ni oporekal pravilnosti postavljenega tožbenega zahtevka, vanjo pa ni podvomilo niti sodišče prve stopnje, ki je izpeljalo celoten dokazni postopek. Sodišče druge stopnje je zato prekoračilo svojo vlogo, tožnici pa nista bili opozorjeni na napačno postavljeni zahtevek. Tožba je bila vložena po napotitvenem sklepu Okrajnega sodišča v Radovljici, iz katerega med drugim izhaja, da sta bili tožnici napoteni na pravdo z zahtevkom, da oporoka zapustnice ni veljavna. Prikrajšani sta v učinkoviti pravici do sodnega varstva in pravici do dedovanja, saj novega zahtevka za razveljavitev oporoke glede na potek rokov ne more postaviti.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožnici korektno povzemata procesno dejansko stanje v zadevi, ki ga je mogoče v bistvenem strniti v naslednje:

- Okrajno sodišče v Radovljici je s sklepom D 234/2012 z dne 17. 12. 2012 tožnici napotilo na pravdo z zahtevkom, da oporoka zapustnice z dne 29. 4. 2008 ni veljavna;

- tožnici uveljavljata ugotovitveni tožbeni zahtevek, da "je neveljavna oporoka z dne 29. 4. 2008 zapustnice A. A., roj. ..., umrle ..., nazadnje stanujoče ... ";

- sodišče prve stopnje je o zadevi meritorno odločalo in, potem ko je izpeljalo celoten dokazni postopek, vključno s postavitvijo izvedenke psihiatrične stroke, tožbenemu zahtevku ugodilo;

- toženec ni oporekal pravilnosti postavljenega ugotovitvenega tožbenega zahtevka.

7. Tožnici med drugim navajata, da jima je sodišče druge stopnje z odrekom dejanske in vsebinske presoje sodbe sodišča prve stopnje kršilo človekove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Sodišče druge stopnje naj bi "prekoračilo svojo vlogo" s tem, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, čeprav pravilnosti tožbenega zahtevka toženec ni oporekal, vanjo pa ni podvomilo niti sodišče prve stopnje.

8. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je pravica vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z z zakonom ustanovljeno sodišče. Navedena pravica zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo v zadevi v razumnem času vsebinsko odločilo. Gre torej za jamstvo odločitve o pravicah in obveznostih oziroma odločitve o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali neutemeljen.1 Pomembna ustavnopravna vprašanja z vidika človekove pravice do sodnega varstva se lahko pojavijo tudi v primerih, kot je konkretni, ko sodišče izda zavrnilno (torej po zunanji obliki meritorno) sodbo. Če zavrnilna sodba ni bila izdana na podlagi polne vsebinske presoje in tehtanja argumentov strank sodnega postopka, pač pa je sodišče ukvarjanje z vsebinskimi argumenti omejilo ali celo odklonilo, takšno vsebinsko osiromašeno odločanje sodišča ni sojenje oziroma zagotavljanje sodnega varstva v polnem in dejanskem pomenu besede.2

9. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da bi morali tožnici glede na njune trditve o oporočni nesposobnosti zapustnice in napakah njene volje postaviti oblikovalni, ne pa ugotovitveni zahtevek. Sodišče druge stopnje pri tem poudarja, da so sodišča v preteklosti v primerljivih zadevah dopuščala tudi ugotovitvene tožbene zahtevke, vendar je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010 jasno in izrecno povedalo, da takšna napačna praksa ni (več) dopustna. Ocenjuje, da sta imeli tožnici do vložitve tožbe 7. 2. 2013 dovolj časa, da se z navedenimi stališči seznanita in jim prilagodita svoje ravnanje.

10. Prav vprašanje procesne skrbnosti tožnikov oziroma njunega pooblaščenca je osrednje vprašanje v obravnavani zadevi. Ni dvoma, da je dolžnost stranke, da s skrbno in vestno pripravo pripomore k učinkovitemu in uspešnemu postopku. Drži, da je tudi oblikovanje tožbenega zahtevka v skladu z načelom dispozitivnosti stvar stranke, in če bi sodišče stranko navedlo na spremembo tožbe, bi bil lahko okrnjen videz nepristranskosti sojenja.

11. Ne glede na povedano so meje pravnega standarda procesne skrbnosti stranke začrtane z okoliščinami konkretnega primera: npr. ali se je sodna praksa v zvezi z oblikovanjem tožbenega predloga o pravnem vprašanju že izrekla in ali je ustaljena; ali stranko zastopa odvetnik; h kateri pravni podlagi je bilo usmerjeno delovanje procesnih subjektov, to je nasprotne stranke in sodišča. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da mora biti standard procesne skrbnosti profesionalen, kar predpostavlja, da odvetnik ne pozna samo zakonov, ampak tudi (ustaljeno in poenoteno) sodno prakso, vendar pa ocenjuje, da je v konkretnem primeru za presojo skrbnosti odločilno, kako je postopek potekal na prvi stopnji in v kaj je bila usmerjena procesna aktivnost toženca. Obravnavana pravdna zadeva izvira iz zapuščinskega postopka, v katerem je zapuščinsko sodišče tožnici s sklepom napotilo na pravdo z zahtevkom, da oporoka zapustnice z dne 29. 4. 2008 ni veljavna. Tožnici sta temu sledili in vložili tožbo z ugotovitvenim zahtevkom. Čeprav je tožnik tisti, ki ne glede na napačno vsebino napotitvenega sklepa nosi skrb za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka,3 ni mogoče zanemariti dejstva, da sodišče prve stopnje nepravilnosti pri oblikovanju tožbenega predloga sodišče prve stopnje ni opazilo. Nasprotno, izpeljalo je celoten dokazni postopek s številnim izvedenimi dokazi in meritorno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Prav tako na (ne)sklepčnost tožbe ni opozoril toženec.

12. Usmerjenost pravdnega sodišča k vsebinskemu odločanju, ki je sledilo napačnemu pravnemu pouku zapuščinskega sodišča, nujno vodi k sklepu, da razlogi za napačno oblikovanje tožbenega predloga niso bili samo na strani tožnic. K temu je v odsotnosti ugovora nesklepčnosti s strani toženca bistveno prispevalo sodišče s svojimi opravljenimi procesnimi dejanji, katerih namen je bil preveriti resničnost trditev strank, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva v predmetnem sporu. Poznavanje prava ni samo dolžnost strank, ampak tudi in predvsem sodišča. Razlaga pravnega standarda procesne skrbnosti, po kateri se od stranke zahteva, da kljub ustvarjanju lažnega vtisa o sklepčnosti tožbenega zahtevka s strani sodišča nosi negativne posledice svojega ravnanja, češ da je oblikovanje tožbenega zahtevka njena stvar, bi bila v nasprotju z ustavnim jamstvom pravice do sodnega varstva. Očitno je namreč, da tožnici zaradi specifičnih okoliščin primera ne moreta več uresničiti pravice do sodnega varstva glede na potek subjektivnega roka za vložitev izpodbojne tožbe iz prvega odstavka 61. člena Zakona o dedovanju. Po oceni Vrhovnega sodišča bi bilo v neskladju s človekovo pravico do sodnega varstva, če bi zakonodajalec določil, da lahko sodišče druge stopnje zavrne tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti, na katero se nasprotna stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni sklicevala, ter ob tem stranki ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati.

13. Glede na zmotno materialnopravno presojo sklepčnosti tožbenega zahtevka, ki je povzročila kršitev človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, da se opredeli do pritožbenih ugovorov toženca. Pravno mnenje sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi po oceni Vrhovnega sodišča ne bo ogrozilo učinkovitega poteka ponovnega sojenja, zato predlogu tožnic, naj odredi, da se zadeva obravnava pred drugim senatom (356. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) ni sledilo.

14. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Up 974/13 z dne 20. 11. 2014, točka 9.
2 Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča Up 974/13 z dne 20. 11. 2014, točka 9, in U-I-290/12 z dne 25. 4. 2013, točka 6.
3 Sodba II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 23/1
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 61, 61/1
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExMTE1