<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sklep II Ips 115/2019
ECLI:SI:VSRS:2020:II.IPS.115.2019

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00037148
Datum odločbe:17.07.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 958/2018
Datum odločbe II.stopnje:21.12.2018
Senat:Jan Zobec (preds.), mag. Rudi Štravs (poroč.), dr. Ana Božič Penko, mag. Matej Čujovič, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO
Institut:pisna oporoka pred pričami - veljavnost oporoke - tožba na ugotovitev neveljavnosti oporoke - oblikovanje tožbenega zahtevka - sklepčnost tožbe - oblikovalni zahtevek - ugotovitveni zahtevek - ničnost in izpodbojnost - akt testamentiranja - enotnost testamentiranja - napaka v obličnosti oporoke - lastnoročni podpis oporočitelja - navzočnost prič - procesna skrbnost stranke v postopku - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija

Jedro

Glede na to, da je sporna oporoka podpisana s strani zapustnika in dveh prič, daje videz pisne oporoke pred pričami. Oporoka torej obstaja, ker pa je zapustnik ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je formalno hibna in zaradi takšnih hib izpodbojna. To pomeni, da v primeru, ko zapustnik pisne oporoke pred pričama (po 64. členu ZD) ne podpiše v njuni navzočnosti in je to razvidno že iz vsebine oporoke, zahtevek za ugotovitev ničnosti ni utemeljen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, v III. in IV. točki izreka pa oba podredna tožbena zahtevka, s katerimi so tožniki uveljavljali, da oporoka zapustnika ni veljavna in nima pravnih učinkov (primarni tožbeni zahtevek) oziroma da oporoka, ki jo je v zapuščinskem postopku predložil toženec kot oporoko zapustnika ni nastala in je nična ter nima pravnih učinkov (prvi podredni tožbeni zahtevek) oziroma da je oporoka zapustnika neveljavna (drugi podredni tožbeni zahtevek). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnikov za povrnitev pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in jim naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe povrnejo pravdne stroške v znesku 1.980,06 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo: v III. točki izreka (glede prvega podrednega zahtevka) spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je oporoka, ki jo je v zapuščinskem postopku predložil toženec kot oporoko zapustnika, nična ter nima pravnih učinkov; v IV. točki izreka pa je izpodbijano sodbo razveljavilo. V preostalem delu (v II. točki izreka in v III. točki izreka glede ugotovitve, da oporoka ni nastala) je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o stroških v V. točki izreka je spremenilo tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Enako odločitev glede plačila stroškov je sprejelo tudi za stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 71/2019 z dne 13. 6. 2019 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v primeru, ko zapustnik pisne oporoke pred pričama (po 64. členu Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD) ne podpiše v njuni navzočnosti in je to razvidno že iz vsebine oporoke, zahtevek za ugotovitev ničnosti utemeljen?

Procesno in dejansko stanje ter presoja sodišč nižjih stopenj

4. Tožniki so zakoniti dediči po pok. A. A. (v nadaljevanju zapustnik) in so bili v zapuščinskem postopku napoteni na pravdo na ugotovitev neveljavnosti oporoke, s katero je zapustnik razpolagal z vsem svojim premoženjem v korist toženca kot oporočnega dediča.1

5. Neveljavnost oporoke so utemeljevali s tremi razlogi: 1. Zapustnik v času, ko je bila oporoka sestavljena in pred pričami podpisana, ni bil sposoben za razsojanje, saj je bil odvisnik od alkohola. 2. Podpis na oporoki ni zapustnikov podpis. 3. Tretji razlog se je nanašal na priče oporoke. Tožniki so trdili, da so preverili verodostojnost podpisa zapustnika tudi pri samih oporočnih pričah, ki sta jim ustno zatrdili, da zapustnika nista nikoli videli in ga osebno ne poznata, podpisov na oporoki pa nista opravili istočasno kot domnevno zapustnik in sta naknadno podpisali dokument »oporoka« kot uslugo tožencu, pri čemer tudi nista vedeli, kaj njun podpis pomeni. Na podlagi navedenega so tožniki sklepali, da je toženec sam sestavil oporoko sebi v prid, pri čemer je poneveril tudi zapustnikov podpis.

6. Tožeča stranka je postavila primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da oporoka pokojnega A. A. z dne 20. 7. 2012 ni veljavna in nima pravnih učinkov, ter dva podredna tožbena zahtevka: prvega na ugotovitev, da oporoka pokojnega A. A. z dne 20. 7. 2012 ni nastala in je nična ter nima pravnih učinkov, ter drugega na ugotovitev, da je omenjena oporoka neveljavna.

7. Sodišče prve stopnje je v okviru opravljenega materialnega procesnega vodstva tožečo stranko opozorilo na sodno prakso glede pravilnega postavljanja tožbenih zahtevkov, in sicer na zadeve VS RS II Ips 275/2014 in II Ips 336/2009 ter VSL II Cp 2847/2011, ter poudarilo, da gre le za nekatere odločbe, ki pa vsebujejo tudi citate druge sodne prakse, ki se nanaša na pravilno oblikovan zahtevek glede izpodbijanja oporoke in tudi na dolžnost sodišča, da ko pride do spremembe sodne prakse, da na to opozori.2

8. Glede pravilnosti postavljenih tožbenih zahtevkov se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo tudi v obrazložitvi sodbe in se pri tem sklicevalo na razlago citiranih zakonskih določil ZD, kot jih je sprejela sodna praksa, predvsem odločbe VS RS II Ips 923/93, II Ips 336/2009 in II Ips 275/2014 ter odločbe VSL II Cp 2847/2011, I Cp 3262/2013 in I Cp 3377/2016. Posebej je poudarilo, da mora stranka v primeru dvoma o veljavnosti oporoke sodno varstvo zahtevati tako, da postavi bodisi izpodbojni bodisi ničnostni zahtevek ne glede na to, da pojem neveljavnosti zajema obe navedeni obliki. Po oceni sodišča prve stopnje so postavljeni zahtevki (primarni in oba podredna) postavljeni v skladu s to zahtevo, njihovo ponavljanje pa je nepotrebno.

9. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zapustnik napravil pisno oporoko pred pričami, kot je opredeljena v 64. členu ZD, in da je ta oporoka veljavna, saj je bil tedaj, ko je oporoko napravil, zapustnik sposoben za razsojanje, njegov podpis na oporoki ni ponarejen, zadoščeno pa je bilo tudi zahtevam po formalni obličnosti oporoke.

10. V zvezi z okoliščinami glede obličnosti in podpisa oporoke je zaslišalo obe oporočni priči, B. B. in C. C.. B. B. je pojasnil, da je sam podpis oporoke potekal tako, da so bili v istem prostoru on sam, pokojni zapustnik in druga oporočna priča C. C.. Ni vedel s popolno gotovostjo povedati vrstnega reda podpisovanja, zatrdil pa je, da je zapustnik ob istem dogodku podpisal oporoko, kot jo je kot priča podpisal on sam, prav tako jo je takrat podpisala tudi druga oporočna priča C. C.. Tudi druga zaslišana oporočna priča, C. C., je sam dogodek podpisovanja oporoke opisala zelo podobno kot prva oporočna priča. Povedala je, da ko je zapustnik zadnjič prišel k njim v pisarno, je povedal za svojo odločitev, da bo podaril nepremičnino in je imel s seboj pripravljen dokument, ki ga je priča podpisala, tako kot ga je podpisal B. B.. Tudi ona je z visoko stopnjo gotovosti potrdila, da so vsi trije hkrati podpisali oporoko, tudi ona sama je oporoko prebrala. Večkrat je potrdila, da je pokojni izjavil, da se je odločil, da ne bo prodal svojega premoženja, temveč da ga bo zapustil, da potrebuje dve priči in če lahko podpišeta oporoko kot priči.

11. Ker s samo grafološko preiskavo ni bilo mogoče niti potrditi niti zanikati, da sporni podpis oziroma parafa res pripada pokojnemu zapustniku, je sodišče prve stopnje kot odločilen dokaz upoštevalo izpovedi obeh oporočnih prič, da je zapustnik izpodbijano oporoko resnično podpisal v njuni prisotnosti. To izjavo sta z visoko stopnjo gotovosti podali obe oporočni priči, ki sta kljub vsem preizkusom vztrajali pri tem, da je zapustnik prinesel k njima oporoko, jo vpričo njiju podpisal in vpričo njiju tudi izjavil, da želi svoje premoženje podariti tožencu.

12. Sodišče druge stopnje je na podlagi vložene pritožbe tožeče stranke presodilo, da kolikor tožniki s tožbenim zahtevkom uveljavljajo neveljavnost oporoke zaradi zapustnikove oporočne nesposobnosti, ugotovitveni zahtevek res ni sklepčen.3 Ker pa ga je po vsebini obravnavalo sodišče prve stopnje, se je sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb v zvezi z njim opredelilo in pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, da zapustnikova sposobnost testiranja ni bila okrnjena. Glede tožbenega zahtevka, s katerim so tožniki uveljavljali, da je zapustnikov podpis na oporoki ponarejen, pa je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sicer pravilen, vendar je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnikom ni uspelo dokazati, da podpis na oporoki ni zapustnikov.

13. O dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z upoštevanjem obličnostnih zahtev ob sestavi oporoke pa je sodišče druge stopnje podvomilo. Zato je sklenilo, da bo opravilo pritožbeno obravnavo in na njej ponovilo tiste dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo glede vprašanja (načina in poteka) podpisovanja oporoke. Sodišče druge stopnje je tako ponovno zaslišalo oporočni priči ter vpogledalo v sporno oporoko. Ključno vprašanje je bilo, ali je zapustnik oporoko podpisal v navzočnosti obeh prič.

14. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je v sporni oporoki navedeno: „To svojo poslednjo voljo sem prebral in potrjujem, da je zapisana ravno tako kot sem narekoval, jo lastnoročno podpisal, poklical dve priči, jim pokazal mojo oporoko ter jih prosil, naj se podpišeta kot priči.“ Po presoji sodišča druge stopnje torej že samo besedilo oporoke kaže na to, da je oporočitelj najprej, potem ko mu je nekdo oporoko zapisal, sam podpisal oporoko in šele nato poklical dve priči, da sta se podpisali. Ker bi lahko šlo tudi za nerodnost ali nedoslednost zapisa, je sodišče druge stopnje dopustilo možnost, da bi oporočni priči vseeno nedvomno potrdili, da je bila oporoka lastnoročno podpisana v njuni navzočnosti, da je torej vendarle šlo za unitas actus testamentiranja.

15. Vendar sta bili po presoji sodišča druge stopnje izpovedi obeh oporočnih prič neprepričljivi, neenotni in spreminjajoči. Enkrat sta namreč obe izpovedovali, da se odločilne okoliščine, ali je zapustnik oporoko podpisal v njuni navzočnosti ali ne, ne spominjata, nato da nista prepričani, drugič pa se je vendarle spomnita, a vsakokrat drugače.

16. Sodišče druge stopnje je bilo zato prepričano, da je vrstni red dejanj, kakršen je zapisan v oporoki, tudi dejanski vrstni red zapustnikovega poskusa testamentiranja. Na podlagi navedenega je zaključilo, da sporna oporoka ni veljavna, saj je zapustnik ni podpisal v navzočnosti dveh prič. Ker gre za hujšo obličnostno napako, ki izhaja že iz samega besedila oporoke, in zato ne gre za pisno oporoko pred pričami, je presodilo, da je (prvi podredni) zahtevek na ugotovitev ničnosti te oporoke utemeljen.

Povzetek navedb v revizijskem postopku

17. V dopuščeni reviziji tožena stranka uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči strani pa naloži v plačilo celotne stroške pravdnega postopka. Če pa Vrhovno sodišče meni, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v celoti razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje. Bistvo revizijskih navedb predstavlja nestrinjanje z materialnopravnim stališčem sodišča druge stopnje, da gre v obravnavanem primeru za tako hudo napako v obliki oporoke, ki izhaja že iz samega besedila oporoke, da sploh ne gre za pisno oporoko pred pričami in je zato nična. V reviziji tožena stranka obširno predstavi stališča pravne teorije in sodne prakse glede uveljavljanja različnih pomanjkljivosti, ki vplivajo na veljavnost oporoke. Navaja, da se je sicer v teoriji in sodni praksi ustalilo stališče, da je ponarejena oporoka in oporoka, pri kateri gre za tako hude napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko, neobstoječa, torej nična in je ni mogoče uvrstiti pod 76. člen ZD, temveč je treba uporabiti splošne določbe obligacijskega prava. Vendar po mnenju tožene stranke v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, ko bi torej šlo za ponarejeno oporoko ali za tako hudo napako v obliki oporoke, da bi bilo že na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala. Oporoka zapustnika z dne 20. 7. 2012 je podpisana s strani oporočitelja in dveh oporočnih prič in daje videz pisne oporoke pred pričami. Dejstvo, da je zapustnik ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je pa pred njima izjavil, da je to njegova oporoka, pomeni, da zakonsko predpisani obličnosti le delno ni bilo zadoščeno. Prav za takšne primere pa sodna praksa in teorija poudarjata, da je na podlagi 76. člena ZD oporoka izpodbojna. Povedano z drugimi besedami: oporoka obstaja, je pa formalno hibna in zaradi takšnih hib izpodbojna. Sodišče druge stopnje naj bi zato zmotno uporabilo 76. člen ZD. Izpodbijana sodba pa naj bi bila tudi v nasprotju s sodno prakso višjih sodišč kakor s stališči pravne teorije. Ravno tako pa naj bi bilo zmotno sklicevanje sodišča druge stopnje na sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 275/2014 z dne 11. 12. 2014, II Ips 120/2016 z dne 5. 9. 2013 in II Ips 30/2018 z dne 29. 3. 2018, saj ne gre za primerljive zadeve. V prvi zadevi je šlo namreč za vprašanje ponarejenosti, nepristnosti, neavtentičnosti oporoke, v drugi zadevi je bila oporoka ugotovljena za nično, ker je bila zapustnica zaradi bolezni funkcionalno slepa in ni mogla prebrati oporoke, v tretji zadevi pa je bilo ugodeno zahtevku za neveljavnost oporoke zaradi hujših obličnostnih pomanjkljivosti kot v obravnavanem primeru.

18. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki v odgovor. Odgovor so podali vsi trije tožniki, ki predlagajo zavrnitev revizije in povrnitev stroškov odgovorov na revizijo. Navajajo, da sodna praksa glede sankcij v primerih pomanjkljivosti v obliki oporoke ni enotna in so ravno iz tega razloga postavili primarni in dva podredna tožbena zahtevka. Po njihovem mnenju je oporoka v obravnavanem primeru nična, saj gre za hujšo napako v obličnosti oporoke, ki izhaja že iz samega besedila oporoke. V kolikor pa bi revizijsko sodišče zavzelo stališče, da je sankcija za ugotovljeno kršitev v obličnosti oporoke, ker je zapustnik ni podpisal v navzočnosti dveh prič, njena izpodbojnost, bi moralo sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču druge stopnje z napotkom, da odloči o drugem podrednem tožbenem zahtevku, ki se je glasil na neveljavnost oporoke.

O utemeljenosti revizije

19. Revizija je utemeljena.

20. Iz prvega odstavka 64. člena ZD jasno izhaja, kaj je akt oporočevanja, s katerim zapis poslednje volje pridobi kvaliteto veljavne pisne oporoke pred pričami. Ta določba se glasi: »Oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka.« Akt testamentiranja sestavljata torej izjava oporočitelja, da je določen zapis njegova oporoka in lastnoročni podpis v navzočnosti dveh prič.4 V obravnavanem primeru je izostala ena od prvin oporočevanja: oporočitelj je sicer pred pričama izjavil, da je to njegova oporoka, ni pa oporoke podpisal v njuni navzočnosti.

21. Nobenega dvoma ne more biti, da gre pri ugotovljeni pomanjkljivosti za napako v obliki oporoke. ZD v 76. členu določa, da neveljavnost oporoke zaradi napak v obliki lahko uveljavlja po uvedbi dedovanja samo, kdor ima pravni interes, in sicer v enem letu od dneva, ko je zvedel za oporoko, toda najpozneje v desetih letih od razglasitve oporoke. Enoletni rok ne more začeti teči pred razglasitvijo oporoke.

22. Uporaba izraza „neveljavnost“, ki po klasičnem civilnem pravu vključuje tako ničnost kot izpodbojnosti, je tako v teoriji kot v sodni praksi sprožala neenotna stališča, ali je oporoko zaradi zatrjevanih napak v obliki treba izpodbijati, ali je morebiti takšna oporoka nična ex lege, zaradi česar je zoper dediče, ki se na takšno oporoko sklicujejo, treba uperiti ugotovitveni zahtevek, da je oporoka nična. Tožena stranka pri tem pravilno opozarja, da 76. člen ZD za uveljavljanje neveljavnosti oporoke zaradi napake v obliki določa zastaralne roke tako, kot so ti določeni v 61. členu ZD za oblikovalno tožbo, kar potrjuje pravilnost stališča o tem, da mora tožnik v primeru zatrjevanja napak v obliki oporoke postaviti (oblikovalni) tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke (ugotovitveni zahtevki namreč ne zastarajo).5

23. V teoriji in sodni praksi pa se zastavlja vprašanje, ali ne gre v primeru, ko je oporoka ponarejena, ali ko gre za tako hude napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala, šteti, da je takšna oporoka neobstoječa, torej nična,6 in ne (zgolj) izpodbojna. Vrhovno sodišče se je o tem vprašanju v primeru ponarejene ali falsificirane oporoke izreklo v zadevi II Ips 240/2012, ko je poudarilo, da gre tudi v primeru, ko tožnik zatrjuje, da izjava volje v oporoki sploh ne izvira od zapustnika, za trditev, da oporoka kot enostranski pravni posel za primer smrti sploh ni nastala. Ker ZD tega vprašanja ne ureja drugače, je treba uporabiti splošna pravila civilnega prava. Kadar je torej očitek usmerjen v neobstoj oporoke, ne pridejo v poštev določila ZD o njenih vsebinskih ali oblikovnih pomanjkljivostih po 61., 63. oziroma 76. členu, pač pa lahko tisti, ki meni, da je zapustnikov dedič (bodisi po zakonu ali po starejši oporoki od tiste, katere veljavnost izpodbija), zahteva zapuščino kot dedič po določilih 141. člena ZD in v rokih, kot so navedeni v njem.7 Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevi II Ips 275/2014, kjer je še navedlo (sicer obiter dictum, saj je tudi v citirani zadevi osredotočilo na vprašanje ponarejenosti oporoke), da so po prvem odstavku 76. člena ZD tudi napake v obličnosti sankcionirane z izpodbojnostjo in ne z ničnostjo. Pojasnilo pa je tudi, da so stališča teorije, ali je oporoka izpodbojna tudi v primerih, ko gre za tako hudo obličnostno hibo, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala, na primer pisna oporoka brez podpisa oporočitelja, pisna oporoka pred pričami, ki jo kot oporočna priča podpiše oporočni dedič in podobno, ali pa je v takih primerih nična, deljena.8 Če se Vrhovnemu sodišču v navedeni zadevi do tega vprašanja ni bilo treba izrecno opredeliti, pa v obravnavani zadevi brez izrecnega odgovora nanj zastavljenega revizijskega vprašanja ne more rešiti.

24. Vrhovno sodišče zato pritrjuje tistemu delu teorije, ki stoji na stališču, da je v primeru, ko ima izjava poslednje volje tako težke napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko, na mestu ničnostna sankcija. Takšno stališče po oceni Vrhovnega sodišča ustreza načelu stopnjevanja sankcij in namenu ničnosti, ki naj sankcionira tiste pomanjkljivosti pravnih poslov, ki niso pomembne zgolj za stranke razmerja, temveč imajo širši družbeni pomen. Položaj, ko bi bilo navkljub očitni oblikovni neustreznosti izjave poslednje volje mogoče „priznati“ veljavnost takšnemu pravnemu poslu zgolj iz razloga, ker ga zainteresirana stranka ni izpodbijala, bi bil namreč glede na namen predpisane obličnosti – tj. zagotovitev, da se poslednja volja oporočitelja, ki se po naravi stvari o tem ne more več izjaviti, v celoti sklada z zapisom oporoke – nevzdržen.

25. Kriterij razlikovanja med neobstoječo in obstoječo, a formalno hibno oporoko je, ali je oporoka podana v eni od oblik, ki jih predpisuje zakon. Če ni, sploh ne gre za oporoko. Če pa stranka zatrjuje, da je oporoka sicer sklenjena v eni od zakonsko določenih oblik, da pa je zaradi določenih okoliščin prišlo do napak, je takšna oporoka na podlagi 76. člena ZD izpodbojna.9

26. Za ključno vprašanje v obravnavani zadevi se tako izkaže, ali ima zapustnikova izjava poslednje volje tako težke napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko. Sodišče druge stopnje je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno in je štelo, da oporoka, ki je zapustnik ni podpisal v navzočnosti dveh prič, kar izhaja že iz samega besedila oporoke, ne ustreza obličnostnim zahtevam 64. člena ZD, torej ne gre za pisno oporoko pred pričami.

27. Vrhovno sodišče pa pravilnosti tega stališča ne more pritrditi in meni, da tožena stranka v reviziji utemeljeno uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 76. člen ZD.

28. Dejstvo, da je v sami oporoki zapisano, da je zapustnik najprej oporoko sam podpisal in šele nato poklical priči, da sta se podpisali, po presoji Vrhovnega sodišča odločilnega pomena pri presoji teže oziroma očitnosti obličnostnih napak ne more imeti, saj, kot ugotavlja že sodišče druge stopnje, bi lahko šlo tudi zgolj za nerodnost ali nedoslednost zapisa. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato ključnega pomena ugotavljanje dejanskih okoliščin glede poteka oziroma načina podpisovanja oporoke. Če bi sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravnomočno ugotovilo, da je zapustnik oporoko podpisal v navzočnosti obeh prič, napaka v obliki (kljub sicer drugačnemu zapisu v oporoki) ne bi bila podana in bi bila oporoka veljavna. In ravno takšna je bila ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji sodišče druge stopnje sicer ni pritrdilo in je dejansko stanje ugotovilo drugače, vendar po presoji Vrhovnega sodišča že sama po sebi kaže na to, da teža kršitve v obliki oporoke vendarle ni bila takšna, da bi bilo že na prvi pogled jasno, da ne gre za pisno oporoko pred pričami.

29. Vrhovno sodišče zato pritrjuje toženi stranki, da sporna oporoka z dne 20. 7. 2012, glede na to, da je podpisana s strani zapustnika in dveh prič, daje videz pisne oporoke pred pričami. Oporoka torej obstaja, ker pa je zapustnik ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je formalno hibna in zaradi takšnih hib izpodbojna. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se tako glasi, da v primeru, ko zapustnik pisne oporoke pred pričama (po 64. členu ZD) ne podpiše v njuni navzočnosti in je to razvidno že iz vsebine oporoke, zahtevek za ugotovitev ničnosti ni utemeljen.

30. Ugotovljena zmotna uporaba materialnega prava bi sama po sebi narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi njegove nesklepčnosti (neskladnosti z materialnopravno določbo 76. člena ZD). Nobenega dvoma namreč ni, da noben od treh (primarni in dva podredna) tožbenih zahtevkov ni vseboval oblikovalne zahteve za razveljavitev oporoke, ravno tako je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da mora stranka v primeru dvoma o veljavnosti oporoke sodno varstvo zahtevati tako, da postavi bodisi izpodbojni bodisi ničnostni zahtevek ne glede na to, da pojem neveljavnosti zajema obe obliki. Če dvomi, katera oblika neveljavnosti je po materialnem pravu pravilna, pa ima možnost postavitve eventualnega zahtevka (tretji odstavek 182. člena ZPP).10 Vendar upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi bila zavrnitev zahtevka zaradi nesklepčnosti do tožnikov pretirano stroga in bi pomenila poseg v njihovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), zaradi morebitnega poteka zastaralnega roka pa tudi v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravico do dedovanja (33. člen Ustave).

31. V okviru okoliščin konkretnega primera zlasti ni mogoče spregledati, da se sodna praksa do obravnavane zadeve glede narave tožbenega zahtevka v primeru pomanjkljivosti v obliki oporoke ni natančneje izrekla in ni ustaljena ter da sodišča vsebinsko obravnavajo tožbene zahtevke za ugotovitev neveljavnosti oporoke, in to celo v primeru napak volje in oporočne nesposobnosti.11 Tako se je tudi glasil napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, sodišče prve stopnje pa je celo izrecno zavzelo stališče, da so tožbeni zahtevki postavljeni pravilno, izvedlo celoten dokazni postopek s številnimi izvedenimi dokazi in meritorno odločilo o utemeljenosti tožbenih zahtevkov. Glede na to, da so tožbene trditve, podane v okviru zatrjevanih obličnostnih pomanjkljivosti, prvenstveno merile na to, da gre za nepristno, ponarejeno oporoko (oporočni priči naj ne bi zapustnika nikoli videli in se slednji pri njima ni nikoli oglasil, zato tudi oporoka ni mogla biti podpisana v njuni navzočnosti),12 pa je bil, glede na zgoraj obrazloženo, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti tudi sicer pravilno postavljen. Stališče, da tožbeni zahtevek v tem delu ni nesklepčen, pa je zavzelo tudi sodišče druge stopnje. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da v okoliščinah konkretnega primera tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe pravilne pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati.

32. V dani situaciji izvajanje materialnega procesnega vodstva ne bi imelo pravega smisla, saj ne bi več služilo svojemu namenu. Zatečena procesna situacija je ireverzibilna in jo je mogoče presojati zgolj ex post, ob tehtanju položaja ene in druge stranke. Ob zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti bi tožniki sicer imeli možnost vložitve nove, sklepčne tožbe, vendar bi bili pri tem zaradi poteka časa nedvomno izpostavljeni zastaranju svojega zahtevka. Takšna posledica bi bila upoštevaje v zgornji točki pojasnjene okoliščine nesorazmerna in bi pomenila poseg v njihovo pravico do učinkovitega pravnega varstva. Obenem pa vsebinska presoja zahtevka ne bo posegala v položaj tožene stranke, ki sta ji bila predmet in razlogi izpodbijanja vseskozi znani. Ker so tožniki poleg zahtevka na ugotovitev ničnosti oporoke postavili tudi zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je treba v obravnavanem primeru vsebinsko presojati (sicer nepravilno postavljen) zahtevek tožnikov na ugotovitev neveljavnosti oporoke, torej ga upoštevati kot pravilnega.

Odločitev o reviziji

33. Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Toženec je namreč v odgovoru na pritožbo navedel, da bi, v kolikor bi tožniki postavili (oblikovalni) zahtevek na razveljavitev oporoke, podal ugovor zastaranja, saj so zahtevki po 61. in 76. členu ZD vezani na roke. Glede na stališče, zavzeto v zgornji točki, je treba šteti, da ta ugovor ni bil podan pogojno in se do njega opredeliti, česar sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo in posledično tudi ni ugotavljalo dejstev v zvezi s tem ugovorom. Zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, kar je narekovalo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje naj postopa po drugem odstavku 351. člena ZPP in stranki opozori na možnost uporabe pravne podlage, ki izhaja iz tega sklepa, ter nato o zadevi ponovno odloči.

34. Vrhovno sodišče še dodaja, da bi bili lahko pravdni stranki prikrajšani za pravico do pritožbe (25. člen Ustave), če bi ugovor zastaranja prvič presojalo šele Vrhovno sodišče.

35. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Odločitev o stroških

36. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
1 Napotitveni sklep se je glasil na ugotovitev, da je oporoka zapustnika z dne 20. 7. 2012 neveljavna (priloga A3 spisa).
2 Glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 20. 2. 2017 na list. št. 83.
3 Tožena stranka je namreč v odgovoru na pritožbo uveljavljala, da tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na neveljavnost oporoke zaradi zapustnikove oporočne nesposobnosti (61. člen ZD) in napak v obliki (76. člen ZD) ni sklepčen, saj bi morali tožniki postaviti zahtevek na razveljavitev oporoke (glej list. št. 325-327 spisa).
4 Glej sodbo VS RS II Ips 30/2018 z dne 29. 3. 2018 in tam navedeno sodno prakso.
5 Stališče, da ima neupoštevanje zahtev obličnosti za posledico lažjo stopnjo neveljavnosti, izpodbojnost, zastopa tudi pravna teorija: glej Zupančič, K., in Žnidaršič Skubic, V., Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, stran 123; Božič Penko, A., Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten, št. 2/2003, letnik XXIV, str. 98 in 99; Končina Peternel, M., Dedno pravo - novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, št. 2/2015, str. 109 in 110.
6 Neveljavne pravne posle delimo v tri skupine: absolutno neveljavne, torej nične pravne posle, relativno neveljavne, torej izpodbojne pravne posle, in neposle ali neobstoječe pravne posle. Ker naše obligacijsko pravo pozna le dve civilnopravni sankciji za neveljavne pravne posle, ničnost in izpodbojnost, se je v teoriji in sodni praksi uveljavilo stališče, da za neobstoječ obligacijskopravni posel lahko veljajo le enake sankcije kot pri absolutno neveljavnem obligacijskopravnem poslu. Glej Končina Peternel, M., Dedno pravo – novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, 2/2015, str. 108-109, in tam navedeno literaturo.
7 Glej Končina Peternel, M., Dedno pravo – novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, 2/2015, str. 108-109.
8 Glej opombo št. 12 sklepa II Ips 275/2014 z dne 11. 12. 2014 in tam navedeno literaturo.
9 Tako Božič Penko, A., Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten, št. 2/2003, letnik XXIV, str. 98 in 99, ki kot primer navaja, da ni mogoče šteti za oporoko lastnoročnega zapisa poslednje volje, ki ni podpisan, ali lastnoročno podpisano, vendar na stroj zapisano besedilo poslednje volje, saj zakon takšnih oblik ne predvideva. Oporoka, katere videz sicer ustreza eni od zakonsko določenih oblik, a se trdi, da je obličnost vendarle kršena, npr. s tem, da je oporočitelj oporoko pred pričama podpisal v odsotnosti prič, da je podpis na njej ponarejen in podobno – v primerih, ko torej odstopanje od predpisane oblike ni očitno – pa oporoka obstaja, le da je formalno hibna in zaradi takšnih hib izpodbojna. Zupančič, K. in Žnidaršič Skubic, V., Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, stran 123, pa kot primer poslednje volje, ki ima tako hude napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko, navajata ustno oporoko, pri kateri ni prič. V sodni praksi (glej sodbo VS RS II Ips 120/2016 z dne 22. 9. 2016) pa je bila za nično ugotovljena pisna oporoka pred pričami, ker je bila zapustnica zaradi sladkorne bolezni funkcionalno slepa in ni mogla prebrati oporoke. Oporoka v tem primeru ni bila sestavljena v obliki, ki jo ZD predvideva za oblikovanje poslednje volje, kadar oporočitelj ne zna ali ne more brati, in bi morala biti sklenjena bodisi sodna oporoka (66. člen ZD) ali oporoka, sklenjena v notarskem zapisu (46. člen Zakona o notariatu).
10 Glej npr. sodbo VS RS II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010, sklep VS RS II Ips 275/2014 z dne 11. 12. 2014, sklep VS RS II Ips 62/2018 z dne 17. 5. 2018.
11 Glej točko 5. sodbe sodišča druge stopnje in tam navedeno sodno prakso.
12 Glej še npr. 2. pripravljalno vlogo z dne 4. 1. 2017 (na list. št. 56 spisa), v kateri je tožeča stranka navajala: »Glede na to, da so tožeče stranke v veliki meri prepričane, da obstaja velika verjetnost, da pokojni A. A. sploh ni sodeloval pri sestavi oporoke, temveč jo je sestavil in podpisal nekdo drug, je izkazana tudi neveljavnost oporoke zaradi pomanjkljivosti v obliki oporoke v skladu z določili 62. in 64. člena Zakona o dedovanju. Po mnenju tožečih strank gre v konkretnem primeru za nepristno oporoko, saj ta ni avtentična oziroma celo obstaja sum, da je oporoka ponarejena... Skladno s stališčem novejše sodne prakse, da za neobstoječ obligacijskopravni posel pridejo v poštev enake sankcije kot pri ničnem obligacijskopravnem poslu, je ustrezna oblika pravnega varstva tudi tožba z ničnostnim zahtevkom«.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 33
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 64, 76
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 380, 380/2
Datum zadnje spremembe:
05.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNDU1