<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba III Ips 64/2019
ECLI:SI:VSRS:2020:III.IPS.64.2019

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00036807
Datum odločbe:07.07.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cpg 297/2018
Datum odločbe II.stopnje:28.01.2019
Senat:dr. Mile Dolenc (preds.), Vladimir Balažic (poroč.), dr. Miodrag Đorđević, Franc Seljak, Jan Zobec
Področje:BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - upravljanje banke - profesionalna skrbnost - dolžnost skrbnega ravnanja - konflikt interesov - kreditna pogodba - kapitalska udeležba članov uprave banke pri kreditojemalcu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora - odgovornost člana uprave - delovno področje - dolžnost odločanja - solidarna odgovornost članov uprave - mnenje strokovne službe - dopuščena revizija

Jedro

Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.

Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.

Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.

Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. V obravnavani zadevi gre za presojo odškodninske odgovornosti tožencev kot članov uprave banke v zvezi s škodo, ki je nastala v zvezi z nevrnjenim kreditom.

2. Sodišče prve stopnje je (ponovno) zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni tožeči stranki Banka A.d. d., sedaj Družbi za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju DUTB d. d.), solidarno plačati odškodnino v znesku 122.329,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati tožencem stroške postopka v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je z vmesno sodbo pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen (I. točka izreka). Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje (II. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 77/2019 z dne 24. 7. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanj:

– ali bi se morali toženci, če je bilo podano nasprotje interesov, kljub sklepu nadzornega sveta banke po 167. členu Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) izločiti iz odločanja in poskrbeti, da bi o kreditu odločale osebe, ki niso obremenjene s konfliktom interesov,

- ali okoliščina, da posamezen član organa upravljanja ni sodeloval pri sprejetju domnevno škodljive poslovne odločitve, tega odvezuje odgovornosti za morebitno škodo, nastalo kot posledica takšne odločitve,

- ali okoliščina, da je član uprave odločal o sklenitvi posla, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke do osebe v posebnem razmerju do banke, sama po sebi pomeni kršitev dolžnosti lojalnosti in s tem protipravno ravnanje,

- ali uprava banke zadosti zahtevam po skrbnem ravnanju iz 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v zvezi z določbami 66. in 167. člena ZBan-1, ko svojo odločitev opre na predloge in gradiva strokovnih služb.

5. Toženci so v skladu s sklepom o dopustitvi revizije zoper vmesno sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, odločitev sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne slednjemu v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške revizijskega postopka.

6. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ki so povezane s pravnimi vprašanji, glede katerih je bila revizija dopuščena, na katera je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP):

– Dne 18. 6. 2009 je nadzorni svet tožnice odločal o soglasjih za veliko izpostavljenost in o izpostavljenosti do oseb v posebnem razmerju do banke ter pod št. 16 (sklep AD 10, točka 16) dal soglasje za izpostavljenost banke (tudi) do družbe I. d. d. Soglasje za sklepanje pravnih poslov je veljalo od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2010.

- Tožničina uprava je dne 3. 2. 2010 sprejela sklep o izpostavljenosti SKL 000516/2010, na podlagi katerega je bila istega dne sklenjena kreditna pogodba št. 00034/10 (v nadaljevanju kredit), s katero je tožnica družbi I., d. d., odobrila kredit v višini 150.000,00 EUR.1

- V času odobritve kredita je bila prva toženka predsednica uprave, druga toženka in tretji toženec pa člana uprave. Hkrati so bili vsi toženci v kreditojemalki posredno lastniško udeleženi. Prva toženka je bila lastniško udeležena v družbi E., d. o. o., z deležem 34 %, druga toženka z deležem 17 % in tretji toženec z deležem 3 %. Družba E., d. o. o., je bila 100 % imetnica delnic družbe B. d. d., slednja pa imetnica 79,76 % delnic družbe I., d. d. Družba B., d. d., je bila 19 % imetnica delnic Banke A., d. d.

- Odločitev o odobritvi kredita sta sprejela oziroma o njem kot člana uprave glasovala prva toženka in tretji toženec. Druga toženka ni sodelovala pri glasovanju. Delo Komisije za naložbe komercialnega bančništva (v nadaljevanju KNKB) ni sodilo v njeno delovno področje, saj je bila glede na notranjo delitev vlog članov zadolžena za investicijsko bančništvo in je predsedovala Komisiji za investicijsko bančništvo. Kot članica uprave pa je imela naloženo dokumentacijo, vpogled v sklep in odločanje o obravnavanem kreditu.

- Direkcija za upravljanje s tveganji, kontroling in poročanje (v nadaljevanju DUTKP) je naredila analizo kreditojemalke, o odobritvi je odločala KNKB2. Iz Poročila Sektorja za analize z dne 20. 1. 2010 izhaja stališče: „Na osnovi podatkov o poslovanju za leto 2009 ocenjujemo, da ni komitent pri enakem obsegu in uspešnosti poslovanja dodatno kreditno sposoben ter da mu bodo denarni tokovi zadoščali za redno poravnavanje obveznosti, v kolikor bo zamenjal del kratkoročnih virov financiranja z dolgoročnimi“.

8. Revizija ni utemeljena.

Glede obvladovanja nasprotja interesov in soglasja nadzornega sveta (prvo in tretje dopuščeno vprašanje)

9. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo že dvakrat in je tožbeni zahtevek obakrat zavrnilo. Sprejelo je stališče, da samo dejstvo posredne lastniške udeležbe tožencev v kreditojemalki ne predstavlja konflikta interesov. ZBan-1 ne prepoveduje (prav tako kot ZBan-2) dodelitve kredita delničarju banke ali članu njene uprave. To izhaja iz določila 167. člena ZBan-1, ki določa dodatno predpostavko takšne dovoljenosti, to je soglasje nadzornega sveta banke za sklepanje pravnih poslov, ki povzročijo izpostavljenost do osebe v posebnem razmerju z banko, če taka izpostavljenost ne doseže meje velike izpostavljenosti iz prvega odstavka 163. člena ZBan-1. Toženci so soglasje nadzornega sveta pridobili, zato ni mogoče izpeljati zaključka, da je njihovo ravnanje protipravno. Bistveno je, da kreditojemalec ni bil obravnavan drugače niti bolj ugodno kot ostali kreditojemalci, saj kaj takega tožnica niti ne zatrjuje niti ne dokazuje. Spoštovani so bili predpisani postopki odločanja o kreditih. Okoliščine je treba presojati ex ante. Kreditojemalec je bil v času odločanja o kreditu uvrščen v bonitetno skupino B, redni plačnik kreditnih obveznosti, kredit je bil odobren po za to predpisanem postopku. DUTKP je naredila analizo kreditojemalca, o odobritvi je odločala KNKB. Bianco menica je bila v času odobritve kredita običajno sredstvo zavarovanja za odobritev kredita kreditojemalcev z dobro bonitetno oceno. Izguba kreditojemalke v letu 2008 ni bila realizirana, saj je bila posledica zakonsko obvezne knjigovodske slabitve naložb. Kreditojemalka je imela res izpostavljenost v višini že 7.975.148,35 EUR, vendar ni presegla odobrene skupne izpostavljenosti. Tudi stališče Sektorja za analizo ni odklonilno. Tako je po presoji sodišča prve stopnje uprava kredit upravičeno potrdila in je ravnala v dobri veri, brez namena škodovati tožnici.

10. Sodišče druge stopnje je prvič zadevo vrnilo v ponovno sojenje, drugič pa je z izpodbijano vmesno sodbo presodilo drugače kot sodišče prve stopnje, in sicer da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Po stališču sodišča druge stopnje ne more biti dvoma o tem, da je posredna kapitalska udeležba tožencev v družbi kreditojemalki predstavljala ekonomsko okoliščino na strani tožencev kot bivših članov uprave. Kot družbeniki v družbi, v katero so vložili tudi nemajhne vsote lastnega denarja, so imeli z družbo kreditojemalko gotovo skupni interes - uspešnost poslovanja družbe in preprečiti njen morebitni propad. Tako ugotovljene okoliščine na strani tožencev imajo gotovo naravo okoliščin, zaradi katerih je bilo ali bi lahko bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje članov uprave v razmerju do interesov banke. Odškodninska odgovornost članov uprave za škodo tudi ni izključena, čeprav naj bi nadzorni svet odobril dejanje. Celo če bi se sklep nadzornega sveta z dne 18. 6. 2009 res nanašal na dovoljeno sklepanje poslov s kreditojemalcem I., d. d., kot s subjektom v posebnem razmerju z banko, to nikakor ne more pomeniti, da so z njegovo izdajo kar odpadle vse dolžnosti članov uprave banke pri poslih s tem kreditojemalcem obvladovati vpliv nasprotja interesov. Toženci so bili še vedno dolžni obvladovati vpliv nasprotja interesov, tudi na način, da bi se morali iz odločanja izločiti ter poskrbeti, da bi o tem kreditu odločale osebe v banki, ki niso obremenjene s konfliktom interesov.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni dvoma, da so bili člani uprave banke v času odločanja o kreditu obremenjeni z nasprotjem interesov. Bančna zakonodaja v trenutku odločanja o kreditu tega pojma sicer ni izrecno urejala, na splošno pa pomeni, da sta interesa v koliziji, kadar ni mogoče varovati enega interesa brez sočasne kršitve drugega. Takšna situacija je po presoji Vrhovnega sodišča podana v posameznem dvostranskem razmerju dveh poslovnih subjektov, ko posamezna stranka poskuša maksimizirati svoj lastni pogodbeni interes, ki pa je lahko nasproten od interesa pogodbenega partnerja. Za tak primer gre v obravnavani zadevi, ko so bili člani uprave banke hkrati preko povezanih oseb lastniško udeleženi v kreditojemalki. V takem položaju je bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje nalog člana uprave. To velja ne glede na to, da je bila rešitev kreditojemalke pred stečajem morda tudi v korist banke.

12. Ker je prišlo do kolizije interesov, je treba slediti pravilom o upravljanju s tveganji. Ta vsebuje zakonodaja,3 ZBan-1 in Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 28/2007, v nadaljevanju Sklep o skrbnosti), ki ga je sprejela Banka Slovenije na podlagi pooblastila iz 61. člena ZBan-1. V 2. alineji prvega odstavka 173. člena ZBan-1 je določeno, da mora uprava zagotoviti, da banka posluje v skladu s pravili o upravljanju s tveganji, in mora v zvezi s tem zlasti določiti natančno opredeljena, pregledna in dosledna notranja razmerja glede odgovornosti, ki preprečujejo nastanek nasprotja interesov. V 7. členu Sklepa o skrbnosti je določeno, da mora član uprave pri svojem delovanju in odločanju upoštevati predvsem interese banke, jim podrediti morebitne drugačne in osebne interese in ne sme izkoriščati poslovnih priložnosti banke za svoj račun. O kakršnemkoli nasprotju interesov, ki nastopi ali bi lahko nastopilo pri izvrševanju ali v zvezi z izvrševanjem njegove funkcije, mora član uprave nemudoma obvestiti druge člane uprave in nadzorni svet.

13. Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti navedeno dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano v nadaljevanju), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena4 ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.5

14. Možnih načinov obvladovanja tveganj je več. Eden od njih je, da člani uprave, ki niso obremenjeni s konfliktom interesov, odločijo o zadevi (enako VS v zadevi III Ips 8/2019 z dne 23. 7. 2019). To je mogoče takrat, ko je odločanje brez obremenjenega člana sploh možno. V obravnavanem primeru pa so bili s konfliktom interesov obremenjeni vsi trije člani uprave. Toženci navajajo, da je za tak primer v drugem odstavku 167. člena ZBan-1 predvideno, da za izvedbo posla poda soglasje nadzorni svet in da naj bi jih soglasje nadzornega sveta v obravnavani zadevi razbremenilo njihove odgovornosti.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi nadzorni svet banke ni dal soglasja k odobritvi kredita z namenom obvladovanja nasprotja interesov, ki bi (potencialno)6 lahko vplivalo na razbremenitev odškodninske odgovornosti članov uprave. Drugi odstavek 167. člena ZBan-17, na katerega se sklicujejo toženci, določa mejo izpostavljenosti banke, pri kateri mora pri poslih z osebami v posebnem razmerju z banko, dati soglasje nadzorni svet. Soglasje pa mora biti po tem členu podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla. V postopku je bilo ugotovljeno, da je nadzorni svet s sklepom z dne 18. 6. 2009 (torej pred odobritvijo kredita 3. 2. 2010) le odobril možnost sklepanja pravnih poslov z določenimi kreditojemalci v določenem obdobju. Ta sklep se je nanašal na dovoljeno maksimalno izpostavljenost banke do kreditojemalke. Soglasja nadzornega sveta z namenom obvladovanja konflikta interesov in odobritve posameznega kreditnega posla po drugem odstavku 167. člena ZBan-1 torej ni bilo.

16. Prvo dopuščeno vprašanje tako izhaja iz napačne predpostavke, saj ustreznega soglasja nadzornega sveta za sklenitev konkretnega pravnega posla ni bilo. Odgovor na tretje vprašanje pa je, glede na okoliščine obravnavane zadeve, da okoliščina, da je član uprave, obremenjen s konfliktom interesa, odločal o sklenitvi posla, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke do osebe v posebnem razmerju do banke, pomeni protipravno ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti po 66. členu ZBan-1. Kot navedeno so člani uprave opustili dolžno profesionalno skrbnost pri upravljanju banke s tem, ko nasprotja interesov niso obvladovali na ustrezen način, kot jim je nalagala zakonodaja, med drugim 173. člen ZBan-1 in 7. člen Sklepa o skrbnosti. Poleg tega toženci v reviziji sami navajajo, da so družbo reševali pred stečajem. Tudi tak položaj družbe je od njih terjal še dodatno skrbnost pri odobritvi kredita in preveritvi ustreznosti zavarovanj.

Glede odgovornosti članice uprave, ki o kreditu ni odločala (drugo dopuščeno vprašanje)

17. Druga toženka o kreditu ni glasovala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da zato ni odškodninsko odgovorna. Sodišče druge stopnje je menilo drugače, namreč da odgovarja zaradi opustitve dolžnih ravnanj, saj je bila z nameravano odobritvijo kredita seznanjena in bi morala vsaj poskušati preprečiti sprejem sklepa in ravnati v smeri obvladovanja konflikta interesov. Druga toženka se v razbremenitev svoje odgovornosti v reviziji sklicuje predvsem na to, da ni glasovala o sporni odločitvi, ker po notranji delitvi dela v upravi, v skladu s Poslovnikom o delu Naložbene komisije, ni bila zadolžena za področje kreditiranja.

18. Drugi odstavek 66. člena ZBan-1 določa solidarno odgovornost članov uprave banke za škodo, ki jo je utrpela banka v posledici kršitve njihovih dolžnosti, opredeljenih v prvem odstavku 66. člena ZBan-1. Pogoj za uporabo pravila solidarnosti je, da je posamezen član sploh odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi neskrbnega ravnanja uprave, to pa je takrat, ko je kršil svoje individualne članske dolžnosti.8 Za odškodninsko odgovornost je bistveno, da odgovorna oseba (vsaj) opusti neko dolžno ravnanje. Dokazno breme, da so ravnali v skladu s svojimi dolžnostmi, je na tožencih.

19. Področja dela so imeli v Banki A., d. d., člani uprave glede na notranjo delitev dela res razdeljena in je praviloma na posamezni komisiji sodeloval član uprave, ki je za to področje zadolžen. A uprava kot celota vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1). Po stališču Vrhovnega sodišča zato ni relevantno, ali je odločanje o kreditih spadalo na delovno področje druge toženke. Bila je članica uprave, ki je bila o pravnih poslih banke dolžna odločati in je za nameravano odobritev kredita družbi vedela, saj je bila seznanjena z gradivom, ki se je obravnavalo na seji. Druga toženka pa ni zatrjevala, da bi na kakršenkoli način poskušala vplivati na odločanje preostalih dveh članov v nasprotju interesov. Iz spisa izhaja le, da druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.

20. Odgovor na drugo vprašanje je torej, da zgolj okoliščina, da posamezen član organa upravljanja ni sodeloval pri sprejetju domnevno škodljive poslovne odločitve (ker ta ni spadala v njegovo področje dela), tega glede na konkretne okoliščine zadeve ne odvezuje odgovornosti za morebitno škodo, nastalo kot posledica takšne odločitve.

Glede skrbnosti uprave banke in predlogov ter gradiv strokovnih služb banke (četrto dopuščeno vprašanje)

21. Vrhovno sodišče je že v zadevi III Ips 8/2019 z dne 23. 7. 2019 sprejelo stališče, da mora uprava v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb. Poleg tega je uprava v obravnavani zadevi tista, ki je kreditojemalko najbolje poznala. Pomembno pa je tudi to, da so strokovne službe oblikovale mnenje o dodelitvi kredita, ki je bil (tudi) v interesu njihovih nadrejenih.

22. Odgovor na četrto vprašanje je torej nikalen.

Glede stroškov revizijskega postopka

23. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 164. člena ZPP.

Glasovanje

24. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Na podlagi sklepa uprave SKL 0003438/10 z dne 24. 6. 2010 je bila istega dne sklenjena kreditna pogodba št. D 0159/10, s katero je tožnica družbi I. d.d. odobrila dolgoročni kredit v višini 2,300.000,00 EUR, ki se je realiziral tako, da se je z njim izvršilo poplačilo treh predhodnih kreditov, med drugim kredita po kreditni pogodbi v višini 150.000,00 EUR.
2 Postopek dodeljevanja kreditov v Banki A., d. d., je bil urejen v Poslovniku o delu naložbene komisije za komercialno bančništvo. Najprej je skrbnik komitentov iz poslovne enote pripravil predlog naložbe s spremljevalnimi dokumenti, ki ga nato potrdi direktor poslovne enote, praviloma poročevalec na seji KNKB. Na seji KNKB, ki jo sestavljajo štirje člani – član uprave kot predsednik KNKB, direktor DRPPP kot član, strokovna sodelavka direkcije (DUTKP) kot članica in vodja pravne službe kot član – sprejme končno odločitev o naložbi. Nato ga „verificira“ uprava banke. Analizo kreditojemalca je pripravila Direkcija za upravljanje s tveganji, kontroling in poročanje (DUTKP).
3 Vrhovno sodišče je odločalo glede na materialno pravo, veljavno v trenutku odobritve kredita.
4 ZBan-1 v 66. členu določa dolžnosti in odgovornosti članov uprave: Člani uprave banke morajo zagotoviti, da banka posluje v skladu: 1. s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, 2. z drugimi zakoni, ki urejajo opravljanje finančnih storitev, ki jih opravlja banka, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi, 3. z drugimi pravili poslovnofinančne in bančne stroke (prvi odstavek). Člani uprave banke solidarno odgovarjajo banki za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti iz prvega odstavka tega člena, razen če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnali s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke (drugi odstavek).
5 Tudi v 4. členu Sklepa o skrbnosti je med drugim določeno, da mora član uprave od trenutka nastopa svoje funkcije ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Ravnanje je ustrezno, če član uprave deluje v skladu s cilji, strategijami in politikami banke v najboljšem interesu banke. Pri tem mora zlasti upoštevati vpliv svojega delovanja na a) preudarno vodenje banke, ki mora biti skladno z veljavno zakonodajo in drugimi predpisi, b) zaščito interesov vlagateljev, c) obveznosti banke do delničarjev, zahteve in pričakovanja nadzornika ter zaščito javnih koristi.
6 Tudi sicer namreč tretji odstavek 263. člena ZGD-1 določa: Članu organa vodenja ali nadzora ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Odškodninska odgovornost člana poslovodstva ni izključena, čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor odobril dejanje. To je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 45/2016 z dne 23. 1. 2018.
7 Drugi odstavek 167. člena ZBan-1 določa: Za sklenitev pravnega posla, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke do posamezne osebe ali skupine povezanih oseb, ki ima položaj osebe v posebnem razmerju z banko, je potrebno soglasje nadzornega sveta banke, če izpostavljenost banke do te osebe ali skupine povezanih oseb presega ali bo na podlagi tega posla presegla 22.000,00 EUR.
8 Enako doc. dr. Peter Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe po ZGD-1, Pravosodni bilten 1/2013, stran 97.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 61, 66, 167, 167/1, 167/2, 173, 173/1, 173/1-1, 177
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (2011) - člen 7, 7/1, 10, 10/5
Datum zadnje spremembe:
27.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5Njkz