<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba in sklep III Ips 63/2018
ECLI:SI:VSRS:2020:III.IPS.63.2018

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00036092
Datum odločbe:16.06.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cpg 243/2017
Datum odločbe II.stopnje:30.11.2017
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Miodrag Đorđević (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mile Dolenc, Franc Seljak
Področje:STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:prijava ločitvene pravice - zavarovanje tujega dolga - zavarovanje obveznosti - zavarovanje za tuj dolg (obveznost) - začetek stečajnega postopka zoper realnega dolžnika - poplačilo upnikove terjatve

Jedro

Tožena stranka ima terjatev zoper glavnega dolžnika, ki jo je prijavila v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom (stečajni postopek A). V zavarovanje te terjatve je bila na nepremičnem premoženju glavnega dolžnika ustanovljena hipoteka. Glavni dolžnik je še pred začetkom stečajnega postopka zastavljeno nepremično premoženje prenesel na drugo osebo, nad katero se je pozneje začel postopek osebnega stečaja (stečajni postopek B). Tožena stranka v stečajnem postopku B uveljavlja ločitveno pravico na nepremičninah, obremenjenih s hipoteko. Stečajni dolžnik, ki je v postopku osebnega stečaja (stečajni postopek B), ni osebni dolžnik tožene stranke, saj z njo ni v nobenem obligacijsko-pravnem razmerju. Tožena stranka ima zgolj pravico do poplačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice v stečajnem postopku B, in sicer do višine, ki bo dosežena ob prodaji zastavljenega premoženja. Ker je stečajni dolžnik v stečajnem postopku B zgolj realni dolžnik, njegova obveznost preneha, četudi kupnina, dosežena pri prodaji nepremičnine zaradi uveljavljanja hipoteke, ne zadošča za polno poplačilo zavarovane terjatve zoper glavnega dolžnika.Obstoj zgolj ločitvene pravice v korist tožene stranke v stečajnem postopku B ne nasprotuje načelu akcesornosti, saj je ta podana med terjatvijo tožene stranke zoper glavnega dolžnika kot glavno pravico, prijavljeno v stečajnem postopku A, in ločitveno pravico na nepremičnem premoženju stečajnega dolžnika kot stransko pravico, prijavljeno v stečajnem postopku B.

Izrek

I. Revizija se zavrne v delu, ki zadeva ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika A. A. v zavarovanje denarne terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika A. A. v znesku 4,602.041,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 ter izbris zastavne pravice.

II. Reviziji se ugodi v delu, ki zadeva ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika A. A. v znesku 376.388,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika A. A. v zavarovanje navedene denarne terjatve ter izbris zastavne pravice. V tem delu se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dejanski okvir zadeve

1. A. A. in B. B. sta bila poslovodji v družbi C., d. o. o. (v nadaljevanju tudi glavni dolžnik), ki je tudi v stečajnem postopku (v nadaljevanju tudi stečajnem postopku A). Ta postopek se pri Okrožnem sodišču v Mariboru vodi pod opr. št. St X/2010.

2. Tožena stranka je 7. 8. 2007 sklenila kreditno pogodbo z družbo C., d. o. o. (v nadaljevanju tudi prvo kreditno pogodbo), in sicer za znesek 3,300.000,00 EUR. V zavarovanje svoje terjatve je na podlagi sklepa (Okrajnega sodišča v Mariboru) o izvršbi In 1379/2012 z dne 28. 1. 2013 na nepremičnem premoženju družbe C., d. o. o. pridobila hipoteko. Isti pogodbeni stranki sta 21. 2. 2008 sklenili novo kreditno pogodbo (v nadaljevanju tudi drugo kreditno pogodbo) za znesek 300.000,00 EUR. Odobritev novega (to je drugega) kredita je tožena stranka pogojevala s prevzemom solidarnega poroštva poslovodij družbe C., d. o. o., A. A. in B. B. (za poplačilo 20 % obveznosti glavnega dolžnika po prvi kreditni pogodbi, to je za 660.000,00 EUR, in še za 300.000,00 EUR).

3. V zvezi z omenjenima kreditnima pogodbama (prvo za 3,300.000,00 EUR in drugo za 300.000,00 EUR) je tožena stranka v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom (v stečajnem postopku A) prijavila terjatvi v višini 3,300.000,00 EUR in 256.886,00 EUR.

4. Pred začetkom stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom je ta nepremično premoženje, v zavarovanje bankine terjatve po prvi kreditni pogodbi obremenjeno s hipoteko, prenesel na A. A., B. B. in tožnika.

5. Tožnik je upnik stečajnega dolžnika, A. A. V postopku osebnega stečaja nad A. A. (v nadaljevanju tudi stečajnim dolžnikom), ki se pri Okrožnem sodišču v Mariboru vodi pod opr. št. St Y/2012 (v nadaljevanju tudi stečajnem postopku B), je tožena stranka prijavila:

a) terjatev v znesku 687.083,37 EUR na podlagi zatrjevanega solidarnega poroštva, ki naj bi temeljilo na zadnjem odstavku 3. člena druge kreditne pogodbe (20 % od 3,300.000,00 EUR);

b) terjatev v znesku 376.388,02 EUR na podlagi zatrjevanega poroštva po drugi kreditni pogodbi in ločitveno pravico na podlagi vpisane zastavne pravice na nepremičnini (pridobljene v izvršilnem postopku, pri Okrajnem sodišču v Mariboru vodenim pod opr. št. In 1905/2010);

c) terjatev v znesku 4,602.041,33 EUR na podlagi prve kreditne pogodbe in ločitveno pravico na podlagi vpisane zastavne pravice na nepremičnini (pridobljene v izvršilnem postopku, pri Okrajnem sodišču v Mariboru vodenim pod opr. št. In 1379/2012); tožena stranka to terjatev in ločitveno pravico uveljavlja iz razloga, ker je glavni dolžnik (C., d. o. o.) na A. A. prenesel nepremično premoženje, obremenjeno s hipoteko v korist tožene stranke.

6. Stečajni upravitelj je prijavljene terjatve in ločitveni pravici druge upnice, to je tožene stranke – banke, priznal, medtem ko je tožnik njene terjatve in ločitveni pravici prerekal. Zato je bil tožnik napoten na pravdo (na ugotovitev njihovega neobstoja).

Dosedanji potek postopka

7. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo neobstoj terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika A. A. v znesku 687.083,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika A. A. v znesku 376.388,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika A. A. do ene polovice, vpisane v zemljiško knjigo z ID znakom ..., vse k. o. ..., v zavarovanje navedene denarne terjatve, ter za izbris zastavne pravice (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika A. A. v znesku 4,602.041,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika A. A. do ene polovice, vpisane v zemljiško knjigo z ID znakom ..., vse k. o. ..., v zavarovanje navedene denarne terjatve, ter za izbris zastavne pravice (II. točka izreka). Tožbo za nedopustnost izvršbe zoper stečajnega dolžnika A. A. pod opr. št. In 1905/2010 in pod opr. št. In 1379/2012 je zavrglo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.504,67 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

8. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožeče stranke ter je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugotovilo neobstoj terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika A. A. v znesku 4,602.041,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 6.886,76 EUR z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek I. točke izreka). V preostalem delu je pritožbi tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek I. točke izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 5.677,20 EUR pritožbenih stroškov tožeče stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

9. Tožeča stranka je vložila revizijo zoper del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je le-to zavrnilo njeni pritožbi glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika A. A. v zavarovanje denarne terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika A. A. v znesku 4,602.041,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 in za izbris zastavne pravice ter glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika A. A. v znesku 376.388,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014, za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika A. A. v zavarovanje te denarne terjatve in za izbris zastavne pravice.

10. Za terjatev v znesku 687.083,37 EUR je torej že pravnomočno ugotovljeno, da ne obstaja. Prav tako je že pravnomočno ugotovljeno, da ne obstaja bankina terjatev zoper stečajnega dolžnika A. A. v znesku 4,602.041,33 EUR. V revizijskem postopku je torej sporen še obstoj ločitvene pravice v zavarovanje terjatve banke zoper glavnega dolžnika v znesku 4,602.041,33 EUR, in sicer na nepremičninah, ki so zdaj v lasti stečajnega dolžnika – realnega dolžnika (A. A.), ker jih je glavni dolžnik (C., d. o. o.) prenesel nanj. Sporna pa sta tudi terjatev banke zoper A. A. v višini 376.388,02 EUR (iz domnevno prevzetega solidarnega poroštva za 300.000,00 EUR) in ločitvena pravica v zvezi s to terjatvijo, ki temelji na zastavni pravici, pridobljeni v izvršilnem postopku.

11. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Prerekala je revizijske navedbe in zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora.

12. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017); zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

13. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo neobstoja terjatev tožene stranke zoper stečajnega dolžnika v znesku 376.388,02 EUR in 4,602.041,33 EUR ter neobstoja ločitvenih pravic tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika v zavarovanje teh denarnih terjatev. Iz notarskih zapisov SV 108/08 in SV 781/07 nesporno izhaja, da ju je za toženko sklenila podružnica, ki je tudi v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom prijavila terjatvi in vložila predloga za izvršbo, omenjena v 5. točki obrazložitve (pod b in c). Sklicujoč se na enotno stališče v sodni praksi je sodišče zaključilo, da bi terjatvi sicer morala prijaviti in izvršbi vložiti tožena stranka, da pa je pri tem šlo za odpravljivo napako glede pravdne sposobnosti stranke v postopku, ki je tudi bila odpravljena.

14. Glede terjatve v znesku 376.388,02 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zastaranja in ugovor vrstnega reda, po katerem naj bi morala tožena stranka najprej terjati plačilo terjatve od glavnega dolžnika. Iz notarskega sporazuma SV 108/08 namreč izhaja, da se je stečajni dolžnik zavezal kot solidarni porok. Iz zadnjega odstavka 3. člena kreditne pogodbe je razvidno, da je stečajni dolžnik prevzel solidarno poroštvo za plačilo obveznosti po tej pogodbi do višine 660.000,00 EUR. V notarskem sporazumu SV 108/08 pa je kot solidarni porok priznal in pripoznal terjatev po tem sporazumu in izrecno soglašal z neposredno izvršljivostjo sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v višini 300.000,00 EUR. V notarskem sporazumu SV 108/08 in kreditni pogodbi je že v uvodu navedeno, da ju stečajni dolžnik sklepa kot solidarni porok. Solidarni porok pa odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost, pri čemer lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ).

15. Sodišče prve stopnje je kot pravilno ocenilo prijavo terjatve do realnega dolžnika v znesku 4,602.041,33 EUR v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom. Ker je glavni dolžnik nepremičnine, obremenjene s hipoteko v korist tožene stranke, prenesel na stečajnega dolžnika, pri prenesenih nepremičninah pa je vpisana zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa z dne 7. 8. 2007, ta na podlagi drugega odstavka 142. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) učinkuje tudi proti stečajnemu dolžniku. Sodišče je svojo odločitev, da gre pri tem za finančno terjatev zoper stečajnega dolžnika, utemeljilo na 4. točki prvega odstavka 20.a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pojasnilo je, da lahko upnik od realnega dolžnika zahteva poplačilo iz zastavljene stvari, ko dolžnik ob zapadlosti ne plača svoje obveznosti. Po oceni sodišča zato prijave terjatve v stečajni postopek ni bilo treba vezati ne na razvezni ne na odložni pogoj, da te terjatve do načrta končne razdelitvene mase ne plača glavni dolžnik.

16. Sodišče druge stopnje je ugotovilo neobstoj terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika v znesku 4,602.041,33 EUR, potrdilo pa je odločitev sodišča prve stopnje glede obstoja ločitvene pravice v zavarovanje te terjatve ter obstoja poroštvene zaveze stečajnega dolžnika za terjatev v znesku 376.388,02 EUR in obstoja ločitvene pravice v zavarovanje te terjatve. Enako kot sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre pri nastopanju podružnice v postopku pred sodiščem za odpravljivo pomanjkljivost glede sposobnosti biti stranka postopka in da je bila ta pomanjkljivost v posameznih postopkih tudi ustrezno odpravljena.

17. Glede obstoja ločitvene pravice na nepremičnem premoženju stečajnega dolžnika v zavarovanje terjatve v znesku 4,602.041,33 EUR se je sodišče druge stopnje sklicevalo na drugi odstavek 153. člena SPZ. Če glavni dolžnik ob zapadlosti terjatve iz temeljnega posla ne poravna, lahko upnik za izterjavo zavarovane terjatve predlaga izvršbo zoper hipotekarnega dolžnika na obremenjenih nepremičninah in v postopku izvršbe pridobi ločitveno pravico na tem premoženju. Pogoj neizpolnitve terjatve ob njeni zapadlosti se je izpolnil že pred začetkom postopka osebnega stečaja nad hipotekarnim dolžnikom. A prijava zavarovane terjatve z ločitveno pravico vsebuje poleg zahtevka za prednostno poplačilo priznane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, po samem zakonu tudi zahtevek za plačilo nezavarovanega dela te terjatve nad vrednostjo predmeta ločitvene pravice iz splošne razdelitvene mase. Takšnega upravičenja pa tožena stranka v konkretnem primeru nima – ima le pravico do prednostnega poplačila zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Zato je toženi stranki priznalo samo ločitveno pravico na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika, tj. pravico, da se poplača iz tega premoženja do višine zavarovane terjatve v znesku 4,602.041,33 EUR.

18. Zaključek o obstoju poroštvene zaveze za terjatev v znesku 376.388,02 EUR je sodišče druge stopnje oprlo na določila kreditne pogodbe in notarskega sporazuma SV 108/08, ki po stališču sodišča tvorita del trditvene podlage tožene stranke. Presodilo je, da je obveznost stečajnega dolžnika po teh pravnih podlagah določno opredeljena in njegova zaveza za solidarno poroštvo veljavna.

Revizijske navedbe

19. Kljub temu, da je sodišče druge stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke, da ne obstaja zavarovana terjatev v znesku 4,602.041,33 EUR, je zavrnilo pritožbo v zvezi z njenim zahtevkom, da ne obstaja ločitvena pravica tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika v zavarovanje te iste terjatve tožene stranke. Pri tej odločitvi naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter končno tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega naj bi bila odločitev sodišča druge stopnje povsem neobrazložena, saj naj bi izpodbijana sodba ne vsebovala nobenih razlogov ali pojasnil, zakaj je bil ugotovljen obstoj ločitvene pravice navkljub dejstvu, da je pravnomočno ugotovljen neobstoj terjatve, ki je bila zavarovana z zastavno pravico. V tem delu naj bi bila izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Zmotna in nezakonita naj bi bila po revizijskih navedbah tudi odločitev sodišča druge stopnje, da naj bi obstajala zavarovana terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika v znesku 376.388,02 EUR in v njeno zavarovanje prijavljena ločitvena pravica na nepremičninah stečajnega dolžnika. Tudi v tem delu naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistvene kršitve določb postopka (tako samostojno kot perpetuirano), zaradi teh kršitev pa naj bi bilo tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Izpodbijana odločba naj bi bila obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar naj bi bila tožeči stranki kršena ustavna procesna jamstva iz 14., 22. in 25. člena Ustave RS. Sodišče druge stopnje pa naj bi spregledalo tudi ugovor zastaranja.

21. Tožeča stranka v reviziji posebej vztraja pri svojem stališču, da naj bi šlo pri vstopu tožene stranke v prijavo terjatve njene podružnice in pri njenem vstopu v izvršilna postopka za spremembo upnika.

Razlogi za zavrnitev revizije

22. Revizijsko sodišče je odločilo o zavrnitvi revizije v delu, ki zadeva obstoj ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika v zavarovanje denarne terjatve tožene stranke v znesku 4,602.041,33 EUR ter izbris zastavne pravice. Pri tem je najprej izhajalo iz enakih zaključkov kot sodišči prve in druge stopnje – da je tožena stranka pravilno prijavila terjatev zoper glavnega dolžnika, četudi jo je dejansko prijavila njena podružnica. Gre namreč za odpravljivo napako glede pravdne sposobnosti stranke v postopku, ki je bila odpravljena. Neutemeljene so torej revizijske navedbe, da naj bi šlo pri odpravi napake v navedbi firme tožene stranke za spremembo upnika. Takšen primer ni primerljiv s primerom, ki ga v reviziji navaja tožeča stranka. Podružnica namreč nima pravne subjektivitete in terjatve v stečajni postopek ni mogla prijaviti zase, v svojem imenu. Nedvomno pa ima pravno spodobnost tvorba, v katero je podružnica vključena. Z vidika pravne identitete gre torej za eno in isto osebo; zato odprava pomanjkljivosti ne more pomeniti spremembe osebe stranke, ampak le drugačno označbo osebe.1 Podružnica po samem zakonu sicer nastopa v imenu in za račun tujega podjetja (prvi odstavek 679. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Vendar pa je opustitev dolžnosti podružnice tujega podjetja uporabiti firmo matičnega podjetja, njegov sedež in svojo firmo (prvi odstavek 679. člena ZGD-1) v postopku (tako kot v predmetnem) mogoče sanirati z naknadno navedbo firme matičnega podjetja.

23. Glede na to, da je bila terjatev banke zoper glavnega dolžnika v stečajnem postopku A pravilno prijavljena in še obstaja, je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje o obstoju ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika v zavarovanje denarne terjatve tožene stranke v znesku 4,602.041,33 EUR. Tožeča stranka sicer sprejema pravilnost stališč sodišča druge stopnje, da prijavljena terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika ne obstaja, ker stečajni dolžnik ni osebni dolžnik tožene stranke, zaradi česar ima tožena stranka do njega le terjatev na plačilo terjatve tožene stranke do glavnega dolžnika iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in sicer do višine, ki bo dosežena ob prodaji tega premoženja, vendar pa zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišče druge stopnje spregledalo načelo akcesornosti, v skladu s katerim stranske pravice delijo pravno usodo glavne stvari, zaradi česar zastavna (posledično pa tudi ločitvena) pravica ne more obstajati samostojno, če hkrati ne obstaja terjatev, v zavarovanje katere je nastala zastavna pravica.

24. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru obstaja terjatev tožene stranke v znesku 4,602.041,33 EUR zoper glavnega dolžnika, ki svoje terjatve ob zapadlosti ni poravnal. V zavarovanje te terjatve je bila na nepremičnem premoženju, ki je bilo v lasti glavnega dolžnika, ustanovljena hipoteka. Glavni dolžnik je nepremično premoženje prenesel na stečajnega dolžnika, zoper katerega je tožena stranka v stečajnem postopku B prijavila ločitveno pravico na teh nepremičninah. Tako drži presoja sodišča druge stopnje in tudi revizijska navedba tožeče stranke, da stečajni dolžnik ni osebni dolžnik tožene stranke, temveč ima tožena stranka do njega le terjatev za plačilo terjatve tožene stranke do glavnega dolžnika, prijavljene v stečajnem postopku A, iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice v stečajnem postopku B, in sicer do višine, ki bo dosežena ob prodaji tega premoženja. Revizijsko sodišče dodaja, da terjatev, ki je zavarovana z ločitveno pravico, torej še vedno obstaja; le da ima tožena stranka terjatev do glavnega dolžnika, ne pa tudi do stečajnega dolžnika. Praviloma imajo banke v primeru ustanovitve hipoteke tudi terjatev do zastavitelja. To drži tudi, če zastavitelj ni obenem kreditojemalec, saj banka praviloma od hipotekarnega dolžnika zahteva osebno poroštvo. Tudi v konkretnem primeru je imela tožena stranka zoper glavnega dolžnika tako terjatev iz naslova danega kredita kot hipoteko, ustanovljeno na njegovem premoženju. Vendar pa je kreditojemalec – zastavitelj – glavni dolžnik to nepremično premoženje prenesel na stečajnega dolžnika, ki nastopa kot singularni naslednik tega nepremičnega premoženja, medtem ko hipoteka učinkuje tudi zoper njega (drugi odstavek 142. člena SPZ). V obravnavanem primeru torej nosilec obveznosti iz danega kredita ni obenem tudi realni dolžnik, kar pa ne pomeni, da hipoteka obstaja brez terjatve. To bi bilo dejansko v nasprotju z načelom akcesornosti, ki velja v našem pravnem redu; a akcesornost je podana med terjatvijo tožene stranke zoper glavnega dolžnika kot glavno pravico, prijavljeno v stečajnem postopku A, in ločitveno pravico na nepremičnem premoženju stečajnega dolžnika kot stransko pravico, prijavljeno v stečajnem postopku B. Terjatve nad glavnim dolžnikom pa toženi stranki ni bilo treba prijaviti v stečajni postopek B (glej prvi odstavek 298. člena ZFPPIPP v povezavi s prvim odstavkom 296. člena ZFPPIPP).

25. S prenosom nepremičnin na stečajnega dolžnika je nastala situacija, kot če bi stečajni dolžnik s svojo nepremičnino jamčil za tuj dolg (v obravnavanem primeru za dolg glavnega dolžnika). S tem ni nastala neka nova obveznost, temveč je stečajni dolžnik (enako kot v vlogi zastavitelja za tuj dolg) le prevzel odgovornost za izpolnitev obstoječe obveznosti glavnega dolžnika.2 V tem primeru stečajni dolžnik v vlogi realnega dolžnika ni obenem dolžnik tožene stranke; njegova odgovornost pa preneha tudi, če kupnina, dosežena pri prodaji nepremičnine zaradi uveljavljanja hipoteke, ne zadošča za polno poplačilo zavarovane obveznosti.3 Zato je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka iz tega naslova nima terjatve zoper stečajnega dolžnika in se ne more poplačati iz vsega njegovega premoženja. Revizijsko sodišče kot ključno poudarja dejstvo, da tožena stranka glede terjatve zoper glavnega dolžnika v znesku 4,602.041,33 EUR ni v nobenem obligacijskem razmerju s stečajnim dolžnikom. Ima le pravico, da iz njegovega nepremičnega premoženja, ki je obremenjeno s hipoteko v njeno korist, poplača terjatev, ki jo ima zoper glavnega dolžnika in katere ta ni plačal.

26. V zvezi z uveljavljanjem neobstoja ločitvene pravice je tožeča stranka z revizijo uveljavljala tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in poseg v pravico do izjave, s čimer naj bi ji bila kršena ustavno zagotovljena procesna jamstva po 14., 22. in 25. členu Ustave RS. Vendar revizijski očitki ne držijo, saj je sodišče druge stopnje pravilno in razumljivo obrazložilo svojo odločitev, zakaj ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku 4,602.041,33 EUR zoper stečajnega dolžnika, medtem ko pa obstaja njena ločitvena pravica za poplačilo terjatve tožene stranke iz njegovega nepremičnega premoženja. Zaključki sodišča druge stopnje niso zgolj pavšalni in vsebinsko prazni, sploh ob upoštevanju dejstva, da je na nepremičninah, ki so predmet sporne ločitvene pravice, vpisana zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa z dne 7. 8. 2007, ki na podlagi drugega odstavka 142. člena SPZ učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini. Če takšne ureditve ne bi bilo, bi bilo varstvo upnika izvotljeno, saj bi se lahko prav vsak dolžnik izognil plačilu terjatve iz zastavljenih stvari s prenosom teh stvari na tretjega. Sodišče druge stopnje je navedlo pravno podlago za svojo odločitev (153. člen SPZ) ter v zadostnem obsegu pojasnilo, zakaj sme tožena stranka poplačilo zavarovane terjatve zahtevati le iz zastavljenega premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ne pa tudi iz preostalega premoženja stečajnega dolžnika, kot bi temu bilo tako, če bi bil stečajni dolžnik tudi osebni dolžnik tožene stranke.

Razlogi za ugoditev reviziji

27. Revizijsko sodišče pa pritrjuje revizijskemu očitku tožeče stranke, da sodišči druge in prve stopnje nista v zadostni meri pojasnili, na čem temelji in kakšna natančno je vsebina domnevne poroštvene obveznosti stečajnega dolžnika za znesek 376.388,02 EUR. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer poroštveno obveznost stečajnega dolžnika oprli na določbo zadnjega odstavka 3. člena druge kreditne pogodbe in v njej dano poroštveno izjavo razlagali v povezavi z vsebino notarskega sporazuma SV 108/08. Vendar se sodišče druge stopnje ni izjasnilo o navedbah tožeče stranke, da se stečajni dolžnik tudi po navedbah tožene stranke same z omenjeno določbo ni zavezal k poroštvu. Tožena stranka naj bi sama trdila, da je stečajni dolžnik poroštvo za terjatev v znesku 376.388,02 EUR prevzel zgolj s podpisom kreditne pogodbe in s tem, da je bil v tej pogodbi v uvodnih določbah opredeljen kot solidarni porok, na kar je tožeča stranka opozorila že v pritožbi. Na podlagi zadnjega odstavka 3. člena druge kreditne pogodbe naj bi tožena stranka namreč utemeljevala prevzem druge poroštvene zaveze stečajnega dolžnika (za terjatev v znesku 660.000,00 EUR). Sodišče druge stopnje se do tega pomembnega pritožbenega razloga ni opredelilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ima sodba zato pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.

28. Čeprav naj bi tožena stranka na podlagi zadnjega odstavka 3. člena druge kreditne pogodbe utemeljevala prevzem druge poroštvene zaveze stečajnega dolžnika, pa sta sodišči prve in druge stopnje to določbo navedli kot pravno podlago za prevzem poroštvene obveznosti stečajnega dolžnika po drugi kreditni pogodbi. Sodišče druge stopnje je svoj zaključek utemeljilo z obrazložitvijo, da so določila druge kreditne pogodbe in notarskega sporazuma SV 108/08 del trditvene podlage tožene stranke, ker je tožena stranka nastanek poroštvene zaveze stečajnega dolžnika utemeljevala na njuni podlagi. Revizijsko sodišče zato pritrjuje revizijskim očitkom tožeče stranke, da je sodišče druge stopnje s tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) in tožeči stranki kršilo pravico do izjave. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Omejiti bi se moralo namreč na dejstva in tiste določbe avtonomnega prava, na katere je tožena stranka opirala svojo obrambo. V teh trditvah pa ni imelo opore za uporabo zadnjega odstavka 3. člena druge kreditne pogodbe.4

29. Ker je sodišče druge stopnje v nasprotju z navedbami tožene stranke poroštveno zavezo utemeljevalo na zadnjem odstavku 3. člena druge kreditne pogodbe, tudi ni obrazložilo, ali bi za prevzem poroštva zadostovala navedba domnevnega poroka v uvodu pogodbe in njegov podpis na koncu pogodbe – ali bi torej tako prevzeta zaveza izpolnjevala kriterije za veljaven prevzem poroštvene zaveze posameznika, negospodarskega subjekta, ki jih je oblikovala sodna praksa.5 Revizijsko sodišče zato zaključuje, da izpodbijana sodba, pa tudi sodba sodišča prve stopnje, nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nezadostni, zaradi česar sta sodišči druge in prve stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

30. Ker sodbi sodišč druge in prve stopnje ne vsebujeta tehtnih razlogov za opredelitev pravne podlage za prevzem poroštva stečajnega dolžnika oziroma utegne ta biti v nasprotju s trditvami tožene stranke, ki ji gredo sicer zaključki sodišč nižjih stopenj v korist, je pritrditi tovrstnim revizijskim očitkom. Poleg tega ni jasno, kakšno poroštveno obveznost naj bi s svojo morebitno zavezo po drugi kreditni pogodbi prevzel stečajni dolžnik. Vse to bo treba šele ugotoviti.

31. Ni pa utemeljen revizijski očitek tožeče stranke, da je morebitna poroštvena obveznost stečajnega dolžnika za znesek 376.388,02 EUR zastarala, ker jo je v izvršilnem postopku (terjatev do glavnega dolžnika pa v stečajnem postopku A nad glavnim dolžnikom) uveljavljala podružnica tožene stranke. V zvezi s tem je revizijsko sodišče več pojasnilo zgoraj, v 22. točki obrazložitve te odločbe.

Odločitev o reviziji

32. Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v delu, ki zadeva ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika v zavarovanje denarne terjatve tožene stranke v znesku 4,602.041,33 EUR ter izbris zastavne pravice, niso podani; zato jo je Vrhovno sodišče v tem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno (I. točka izreka).

33. Vrhovno sodišče je glede obstoja terjatve tožene stranke zoper stečajnega dolžnika v znesku 376.388,02 EUR in obstoja ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika v zavarovanje navedene denarne terjatve ugotovilo, da je bila tako v postopku pred sodiščem druge stopnje kot v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je reviziji v tem delu na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (II. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

34. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka165. člena ZPP (III. točka izreka).

-------------------------------
1 Sklep VSRS III Ips 43/2018 z dne 24. 9. 2019.
2 Prim. sklep VSRS III Ips 37/2013 z dne 11. 6. 2013.
3 Prav tam.
4 Prim. sodbo VSRS III Ips 159/2009 z dne 7. 6. 2011.
5 Prim. sklep VSRS II Ips 186/2016 z dne 2. 2. 2017 in sodbo VSRS II Ips 374/2008 z dne 15. 12. 2011.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 142, 153
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 298, 298/1
Datum zadnje spremembe:
24.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5NDE4