<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 1065/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.1065.2007

Evidenčna številka:VS0010397
Datum odločbe:31.01.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 302/98
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:vrnitev štipendije - protiustavnost podzakonskega predpisa - exceptio illegalis - pravica do izjave v postopku - sprememba sodne odločbe - razveljavitev sodne odločbe - zmotna uporaba materialnega prava

Jedro

Glede na trditveno gradivo, ki sta ga imeli ob odločanju pred seboj sodišči prve in druge stopnje, bi bilo treba zahtevek zavrniti. Vendar če bi to storili, ne da bi stranki (zlasti tožečo) seznanili z novim pravnim stališčem (z odklonitvijo uporabe določb pravilnika, ker da so v neskladju z ustavo in z zakonom), bi tožečo stranko lahko prikrajšali za učinkovito sodno varstvo. V tem (specifičnem) položaju zato revizijsko sodišče kljub zmotni uporabi materialnega prava (in ugotovitvi, da gre za nesklepčnost celotnega trditvenega gradiva) izpodbijane sodbe ni spremenilo (tako, da se pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne), temveč jo je razveljavilo (skupaj s sodbo prve stopnje) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V njem bo tožeča stranka glede na novo in v času, ko je tekel redni postopek, še nepoznano (oziroma vsaj njej brez krivde nepoznano) pravno stališče o neustavnosti in nezakonitosti določb pravilnika, ki štipendistu, ki je prekinil izobraževanje, nalagajo vrnitev prejetih štipendij, lahko navedla dejstva, ki zahtevek utemeljujejo na kaki drugi pravni podlagi (na primer na splošnih pravilih obligacijskega prava ali v razpisu republiških štipendij objavljenih pravilih itd.).

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se preloži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženko zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 173.078 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1996. Naložilo ji je tudi, da mora tožeči stranki povrniti 76.500 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da mora toženka, ker je prekinila z izobraževanjem, vrniti štipendijo.

Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišči ne bi smeli uporabiti Pravilnika o štipendiranju iz leta 1991 (Uradni list RS, št. 24/91), saj je v neskladju z Ustavo in z zakonom. Razen tega stranki tudi nista sklenili poravnave oziroma dogovora o vračilu štipendije.

Revizija je utemeljena.

Določbe 31. člena Pravilnika o štipendiranju iz leta 1991 so v bistvenem enake določbam 35. čl. Pravilnika o štipendiranju iz leta 1993 (U. l. RS 29/93 in nasl.). Oba pravilnika, ki sta bila izdana na podlagi istega zakona (Zakona zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti - U. l. RS 5/91 in nasl.- ZZZPB; ta je v tretjem odstavku 59. čl. pooblastil ministra, da določi podrobnejša merila in pogoje za pridobitev in višino republiških štipendij, Zoisovih štipendij, posojil za študij in dodatkov k štipendiji ter način spodbujanja delodajalcev za razpisovanje kadrovskih štipendij), sta štipendista, ki je prekinil izobraževanje, s temi določbami zavezala k vrnitvi štipendij (ki so bile izplačane po teh pravilnikih) skupaj z obrestmi po veljavni obrestni meri za dolgoročne kredite. Ker so take določbe v nasprotju z legalitetnim načelom, je ustavno sodišče z učinkom razveljavitve ugotovilo, da je 35. čl. Pravilnika o štipendiranju iz leta 1993 v neskladju z Ustavo in zakonom(1). Vrnitev štipendije, izplačane iz javnih sredstev, je obveznost prejemnika štipendije, ki jo kot tako lahko določa samo zakon. Take obveznosti pa zakon prejemniku štipendije ne nalaga. Kajti 54. čl. ZZZPB, ki izrecno govori o sredstvih, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, in o sredstvih, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja, ne more biti podlaga za določitev obveznosti vračila štipendije. Štipendiranja namreč po nobeni od določb ZZZPB ni mogoče šteti med sredstva, namenjena za ukrepe aktivne politike zaposlovanja. Tudi tretji odstavek 59. čl. ZZZPB ne daje (izrecne in neposredne) podlage za vrnitev štipendije. Pooblastilo za določitev meril in pogojev za pridobitev štipendije, ne pooblašča ministra tudi za določitev meril in pogojev za vrnitev štipendije.

Določbe Pravilnika o štipendiranju (tako tistega iz leta 1991, kot onega iz leta 1993), ki prejemniku štipendiranja v primeru prekinitve izobraževanja nalagajo povrnitev prejetih štipendij, so torej neustavne in nezakonite. Ker je v času odločanja ustavnega sodišča Pravilnik o štipendiranju iz leta 1993 zaradi sprejema novega pravilnika že nehal veljati, je ustavno sodišče na podlagi 47. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 - ZUstS) izdalo ugotovitveno odločbo in določilo učinek razveljavitve. Taka odločitev po tretjem odstavku 45. člena ZUstS učinkuje za naprej od naslednjega dne po objavi odločbe in po 44. členu ZUstS pomeni, da se taka zakonska ali podzakonska določba ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker pa je bila izpodbijana sodba pritožbenega sodišča izdana 9. 12. 1998, se pravi pred izdajo odločbe ustavnega sodišča, bi bila lahko podlaga za odločitev o zahtevku za vrnitev štipendije. Vendar ne, če o zahtevku odloča sodišče.

Pri opravljanju sodniške funkcije so sodniki vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS - U. l. RS 33/91 -I in nasl. in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - U. l. RS 19/94 in nasl.). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezan le na ustavo in zakon. Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da sodišče lahko sproži ustrezen postopek pred ustavnim sodiščem, če dvomi v zakonitost ali ustavnost tega predpisa, ni pa tega dolžno storiti, kadar samo ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis. Zato so sodišča že nekajkrat z učinkom za konkretne spore sama ugotavljala nezakonitost določenih podzakonskih predpisov (odločbi VS RS Ru 55/96, Ru 63/96 in številne druge odločbe zlasti z upravnega področja, pa tudi v civilnih zadevah - npr. sodba in sklep II Ips 36/2005). Tudi pritožbeno sodišče (in še pred njim sodišče prve stopnje) bi torej lahko v tej pravdni zadevi samo ugotavljalo nezakonitost pravilnika, ki štipendistu, ki je prekinil izobraževanje, nalaga vrnitev prejetih štipendij.

Glede na trditveno gradivo, ki sta ga imeli ob odločanju pred seboj sodišči prve in druge stopnje, bi bilo zato treba zahtevek zavrniti. Vendar če bi to storili, ne da bi stranki (zlasti tožečo) seznanili s takim pravnim stališčem (z odklonitvijo uporabe omenjenih določb pravilnika, ker da so v neskladju z ustavo in z zakonom), bi tožečo stranko lahko prikrajšali za učinkovito sodno varstvo. Ta se je namreč (upravičeno(2)) zanesla na določbe omenjenega pravilnika, ki takrat še niso bile ustavnopravno sporne (pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti 35. čl. Pravilnika o štipendiranju iz leta 1993 je bila vložena 29. 1. 1999) in zato drugih dejstev, ki bi lahko privedla do ugoditve zahtevku na kaki drugi podlagi, sploh ni navajala. V tem (specifičnem) položaju zato revizijsko sodišče kljub zmotni uporabi materialnega prava (in ugotovitvi, da gre za nesklepčnost celotnega trditvenega gradiva) izpodbijane sodbe ni spremenilo (tako, da se pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne), temveč jo je razveljavilo (skupaj s sodbo prve stopnje) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V njem bo tožeča stranka glede na novo in v času, ko je tekel redni postopek, še nepoznano (oziroma vsaj njej brez krivde nepoznano) pravno stališče o neustavnosti in nezakonitosti določb pravilnika, ki štipendistu, ki je prekinil izobraževanje, nalagajo vrnitev prejetih štipendij, lahko navedla dejstva, ki zahtevek utemeljujejo na kaki drugi pravni podlagi (na primer na splošnih pravilih obligacijskega prava ali v razpisu republiških štipendij objavljenih pravilih itd.)(3). Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava taka presoja ni bila narejena pred nobenim od nižjih sodišč, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (U. l. SFRJ 4/77 in nasl. - ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 395. člena ZPP zahtevi ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

--------------

Op. št. (1): Odločba U-I-10/99 z dne 28. 6. 2001.Op. št. (2): To dokazuje že dejstvo, da odločba ustavnega sodišča U-I-10/99 ni bila sprejeta soglasno (gl. odklonilno ločeno mnenje sodnika F. Testena). Op. št. (3): Prim. sklep VS RS II Ips 161/2002 z dne 5. 2. 2003 in sodbo VS RS II Ips 367/2003 z dne 10. 6. 2004.


Zveza:

ZPP (1977) člen 94, 94/2, 395, 395/2.ZZZPB člen 54, 59, 59/3. Pravilnik o štipendiranju (1993) člen 35.ZUstS člen 44, 47.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMzE1Nw==