<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 251/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.251.2018

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00029554
Datum odločbe:24.10.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba Cp 68/2018
Datum odločbe II.stopnje:05.04.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik, Jan Zobec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev škode - neposlovna odškodninska odgovornost - odgovornost občine - objektivna odgovornost - odgovornost za škodo od nevarne stvari - pojem nevarne stvari - padec na poledenelih stopnicah - mokre in spolzke stopnice - dotrajane stopnice - krivda - vzročna zveza - domneva vzročne zveze - teorija prevzetih tveganj - gospodarska javna služba - redna vzdrževalna dela - razveljavitev sodne odločbe - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do izjave v postopku - vzdrževanje javnih površin - odgovor na revizijo

Jedro

Stopnice med večstanovanjskimi bloki, ki so bile dotrajane in na več mestih odkrušene ter zavoljo sneženja in nizkih temperatur zasnežene, poledenele in spolzke, niso nevarna stvar. Stopnice so pogost način prehajanja med površinami, ki se na vertikalni osi nahajajo na različnih nivojih. Za povprečnega posameznika niso nevarna stvar, temveč običajen način vzpenjanja ali spuščanja po naklonski pohodni površini, kamor smiselno spadajo tudi pločniki, ceste in druge javne površine.

Ni vse tisto, kar se zdi z vidika (ne)pazljivih udeležencev tvegano, tudi nevarna stvar ali dejavnost v pomenu objektivne odgovornosti. Konkretne okoliščine so bile lahko v pohodniškem smislu za tožnika v danem trenutku res ogrožujoče, a kljub temu stopnice niso nevarna stvar. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar, je treba upoštevati vse okoliščine; od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Ključna razlikovalna okoliščina je, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene bíti. Prav zavoljo večje škodne nevarnosti za okolico, ki je lastna stvari sami, posameznik z njenim imetništvom nase prevzame tudi breme uresničitve z njo prevzetih tveganj kot udejanjenje eksistencialne škodne nevarnosti.

Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi občini pripisali odgovornost, čeprav je bilo pred tem ugotovljeno, da je konkretne stopnice redno vzdrževala, in to ustrezno ter popolno. Ne gre za nič drugega kot preventivni vidik odškodninskega prava. Predvidljive rizike, ki izvirajo iz tovrstnih običjanih življenjskih situacij, je treba razumno porazdeliti med vse udeležence skupnosti, a ne le na ravni opredelitve končnega (so)prispevka, temveč tudi v konceptualnem prevzemanju tveganj s pomenom za presojo narave odgovornosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I., III. in V. točki izreka spremeni tako:

1. Zavrne se tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 7.523,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.371 EUR od 23. 9. 2013 in od zneska 152,74 EUR od 15. 7. 2013 do plačila.

2. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 364,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega v znesku 345,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.133,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi poškodbe kolena, ki jo je utrpel ob padcu okrog sedmih zjutraj februarja 2013 pri vzpenjanju po stopnicah v lasti A., ki je imela v času škodnega dogodka pri toženki zavarovano svojo civilno odgovornost.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo v plačilo 7.523,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.371 EUR od 23. 9. 2013 in od 152,74 EUR od 15. 7. 2013 do plačila (I. točka izreka). Za 819,00 EUR in 16,97 EUR ter pripadajoče zakonske zamudne obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka tožniku povrniti 1.788,25 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka), tožnik pa njej 350,15 EUR (IV. točka izreka). V korist računa Okrajnega sodišča v Žalcu mora toženka plačati tudi sodno takso v znesku 236,00 EUR (V. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je s sodbo Cp 68/2018 pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter toženki naložilo v plačilo tožnikove pritožbene stroške v znesku 545,58 EUR (II. točka izreka).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 209/2018 z dne 13. 9. 2018 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali poledenele, zasnežene in dotrajane (ponekod odkrušene) stopnice v okoliščinah obravnavanega primera predstavljajo nevarno stvar?

5. Toženka je pravočasno vložila dopuščeno revizijo, na katero je tožnik odgovoril in zavrnil njene očitke kot neutemeljene, oba pa sta priglasila tudi stroške revizijskega postopka.

Presoja nižjih sodišč

6. Sodišči prve stopnje je zaključilo, da je občina stopnice ustrezno vzdrževala, zato krivdna odgovornost ni bila podana. Glede objektivne odgovornosti je ugotovilo nasprotno, saj poledenele, zasnežene, dotrajane in na več mestih odkrušene stopnice pomenijo nevarno stvar, zato je objektivna odgovornost občine podana. Zahtevku je tako ugodilo na podlagi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pri čemer je premalo pazljivemu oškodovancu pripisalo 10 % soprispevek na podlagi tretjega odstavka 153. člena OZ.

7. Sodišče druge stopnje se je pridružilo opisanemu stališču ter pojasnilo, da so bile konkretne stopnice nevarna stvar, ker je iz njih izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Stopnice sicer niso nevarna stvar, lahko pa take postanejo, če so podane ustrezne okoliščine. Ker so bile stopnice poledenele, zasnežene, spolzke in dotrajane, na več mestih celo odkrušene (tudi na mestu padca) ter nasploh v slabem stanju, njihova imetnica odgovarja ne glede na krivdo.

Revizijske navedbe

8. Toženka vztraja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Zakonodajalec je kot primarno določil krivdno odgovornost. Le izjemoma pa je odgovornost poostril kot objektivno. Pri tem je tudi sodna praksa restriktivna. Tožnik svojih trditev ni gradil na okoliščini, da take stopnice pomenijo nevarno stvar, niti da je bil padec posledica teh okoliščin oziroma odkrušenih stopnic. Tožnik je zavarovanki očital, da ni opravljala zimske službe in stopnic ni ustrezno očistila. To utemeljuje krivdno odgovornost, ne pa objektivne. Pri nevarni stvari mora povečana nevarnost izhajati iz narave stvari same. Če gre za opustitev dolžnega nadzora, gre za krivdno ravnanje. Nevarne dejavnosti so tiste, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati. Pri tem je treba ugotoviti, ali določena dejavnost pomeni večjo nevarnost od povprečne. Navedeno potrjuje sodna praksa Vrhovnega sodišča II Ips 297/2011 in II Ips 78/2008 ter Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Cp 2016/2011, II Cp 1283/2011 oziroma II Cp 2154/2012.

9. Tožnik je v odgovoru na revizijo podane očitke zavrnil. Odločbi nižjih sodišč sta v celoti pravilni. Ocena trditvene podlage ni predmet dopuščene revizije. Pravilna je odločitev nižjih sodišč, da so bile predmetne stopnice nevarna stvar, zato je podana objektivna odgovornost njihove imetnice. Toženkino sklicevanje na sodno prakso je zmotno, saj gre za zadeve z drugačnimi dejanskimi okoliščinami, primeri pa so v bistvenem drugačni. Da gre za vprašanje objektivne odgovornosti, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča II Ips 270/2000 in višjih sodišč v zadevah VSM I Cp 404/2011 in I Cp 1791/2008, VSC I Cp 337/2017, VSK I Cp 636/2005 ter VSL v zadevi II Cp 1483/2004.

O utemeljenosti revizije

10. Revizija je utemeljena.

11. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo glede vprašanja, ali poledenele, zasnežene in dotrajane ter ponekod odkrušene stopnice pomenijo nevarno stvar. Nižji sodišči sta sledili pritrdilnemu stališču tožnika, medtem ko je toženka prepričana v nasprotno, kar bi utemeljevalo zavrnitev zahtevka še v ugodilnem delu. Glede na dopuščeno vprašanje tako niso upoštevne vse tiste revidentkine navedbe, s katerimi zahaja izven opisanega dometa.1

12. Kot je bilo ugotovljeno, je zavarovanka stopnice ustrezno vzdrževala, zato njena subjektivna odgovornost ni podana. Sporno ostaja še, ali so konkretne stopnice pomenile nevarno stvar. Pri tem je treba presoditi, ali je mogoče konkretne stopnice subsumirati v okvir pravnega standarda nevarne stvari iz drugega odstavka 131. člena OZ. Ta določa, da je podana odgovornost ne glede na krivdo v primerih, ko gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico.

13. V konkretnem primeru so bile pohodna površina stopnice med večstanovanjskimi bloki, ki so bile dotrajane in na več mestih odkrušene ter zavoljo sneženja in nizkih temperatur zasnežene, poledenele in spolzke. Te okoliščine je treba oceniti vsako zase kot tudi v pomenu součinkovanja, pri tem pa si je treba pomagati s stališči sodne prakse.

14. V njej so bili padci na spolzkih tleh pogosto obravnavani, a se primeri med seboj razlikujejo tako z vidika oškodovancev kot pohodnih površin. Kljub razlikam v dejanskem stanju gre za primerljive življenjske situacije, v katerih posamezna razlikovalna podrobnost ne spreminja splošne materialnopravne ocene.

15. Splošen pregled sodne prakse pokaže, da je do pretirane uporabe objektivne odgovornosti zadržana in jo dopušča samo izjemoma. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da mokre in spolzke stopnice niso nevarna stvar,2 hoja po njih pa ni nevarna dejavnost.3 Enako velja za poledenela tla v zimskem času4 in poškodovane stopnice.5 Ustaljeno stališče je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari; če pa določena stvar postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja njenega imetnika (npr. opustitve vzdrževanja), je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti.6

16. Predmetne stopnice niso bile nevarna stvar, ne z vidika vseh konkretnih pridevnikov ne v smislu njihovega kumulativnega součinkovanja. Stopnice so pogost način prehajanja med površinami, ki se na vertikalni osi nahajajo na različnih nivojih. Za povprečnega posameznika niso nevarna stvar, temveč običajen način vzpenjanja ali spuščanja po naklonski pohodni površini, kamor smiselno spadajo tudi pločniki, ceste in druge javne površine.

17. Za vse zunanje pohodne površine brez nadstreškov velja, da nanje lahko vplivajo tudi naravni vremenski pojavi. Ti so sestavni del (ne)predvidljivih vremenskih razmer in v času nastanka niso v imetništvu nikogar, niti upravljalca stopnic, saj so zunaj njegove oblastvene sfere. Tako lahko na stopnice (za)pade tudi dež, pozimi pa sneg oziroma pride do zmrzali, kar v tem letnem času ni presenetljivo. S tem pa se narava stopnic ne spremeni niti ne postanejo „nevarna past“, saj kljub (pomrznjenim) padavinam ostajajo enake kot prej, le da so se jim pridružile dodatne, sezonsko pričakovane terenske razmere, s katerimi je treba le dodatno upravljati. Te okoliščine sicer pogosto zahtevajo večjo pazljivost tako na strani sprehajalca kot tudi na strani upravljalca stopnic, a predvsem v pomenu dolžne skrbnosti obeh vpletenih, ne pa v smislu preskoka nenevarne stopniščne identitete v večjo škodno nevarnost.

18. Padcu, ki je posledica vpliva dodatnih okoliščin na konkretne stopnice, se je z ustrezno stopnjo skrbnosti obeh subjektov mogoče izogniti. Pešec mora pazljivo ne le izbrati, temveč tudi prečiti pohodno površino, ki jo mora upravljalec redno čistiti oziroma vzdrževati. Prav to, da zavarovanka stopnic ni ustrezno vzdrževala, je bil tudi tožnikov osrednji očitek, na nevarnih posledicah konkretnega (ne)vzdrževanja pa je smiselno gradil tudi objektivno odgovornost. Vendar to utemeljuje že subjektivno odgovornost obeh deležnikov, medtem ko bi bila objektivna odgovornost njen korektiv le v tistih položajih, ki že po svoji naravi zahtevajo poostrožen pristop. Pri subjektivni odgovornosti je v ospredju posameznikova (ne)ustrezna skrbnost (krivda), pri objektivni pa imetništvo nevarne stvari ne glede na posameznikov subjektiven odnos do nastale prepovedane posledice (škode).

19. Zasnova obeh vrst odgovornosti pokaže, da gre za iskanje ustreznega ravnotežja pri porazdeljevanju rizikov; večji kot so, strožja je posameznikova odgovornost. Vsebinsko gledano je razlika med subjektivno in objektivno odgovornostjo prej navidezna kot stvarna. V obeh primerih gre za vsebinsko enak (subjektiven) očitek, le njegov poudarek in intenzivnost sta z vidika porazdelitve tveganj drugače zasnovana. V razmerju do konkretne škodne posledice je posameznikova odgovornost poostrožena prav na račun zanemarjene krivde. Škodna posledica je namreč posamezniku smiselno enako (tj. subjektivno) pripisljiva tudi v okviru objektivne odgovornosti, le da je že vsebovana v imetništvu nevarne stvari kot vnaprej prevzetem riziku škodne nevarnosti. Tako (za)živi že z oblastjo nad nevarno stvarjo, ne pa šele z njenim neustreznim ravnanjem. Prav zavoljo večje škodne nevarnosti za okolico, ki je lastna stvari sami, posameznik z njenim imetništvom nase prevzame tudi breme uresničitve z njo prevzetih tveganj kot udejanjenje eksistencialne škodne nevarnosti. Tudi zato je z nevarno stvarjo povezana (izpodbojna) domneva vzročnosti (149. člen OZ), ki ne pomeni nič drugega kot le vnaprej predvideno vez med grozečo škodno nevarnostjo in dejansko nastalo škodo. Posledično pa posameznikov nadaljnji subjektivni odnos do uresničitve konkretne škodne posledice izgubi na pomenu.

20. Pri tem je treba ločiti med nevarnostjo kot splošnim, laičnim pojmom od tiste, ki je subsumirana v okviru pravnega standarda. To pomeni, da ni vse tisto, kar se zdi z vidika (ne)pazljivih udeležencev tvegano, tudi nevarna stvar ali dejavnost v pomenu (pravne) objektivne odgovornosti. Konkretne okoliščine so bile lahko v pohodniškem smislu za tožnika v danem trenutku res ogrožujoče, a kljub temu stopnice niso nevarna stvar v pomenu pravnega standarda iz drugega odstavka 131. člena OZ. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar, je treba upoštevati vse okoliščine; od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Ključna razlikovalna okoliščina je, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene bíti, ne pa (le) posledica opustitve dolžne skrbnosti vpletenih subjektov. Zaključka ne spreminja okoliščina, da je v končni fazi tudi škoda, povezana z nevarno stvarjo, na nek način povezana z ravnanjem njenega imetnika, saj to, če že, le sproži v nevarni stvari vsebovana huda tveganja, ne spreminja pa njene (nevarne) substance.

21. Opisano upravljenje z različno intenzivnimi tveganji pokaže, zakaj mora objektivna odgovornost (p)ostati le izjema. Prav je, da vsak posameznik reparira izključno tiste škodne posledice, ki jih je sam zakrivil. Nedopustno bi mu bilo pripisati vse druge, do katerih ni bil dolžan razviti niti nezavestnega subjektivnega odnosa (culpa levissima). Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi občini pripisali odgovornost, čeprav je bilo pred tem ugotovljeno, da je konkretne stopnice redno vzdrževala, in to ustrezno ter popolno. Ne gre za nič drugega kot preventivni vidik odškodninskega prava. Njegov namen ni, da bi lokalnim skupnostim, ki upravljajo s kilometri razgibanih naklonskih javnih površin (cestami, pločniki, stopnišči itd.), v celoti nalagali vsa škodna tveganja, ki jih že po naravi stvari v vsakem trenutku ne (z)morejo imeti pod svojim nadzorom, in to ne glede na to, kako zelo se trudijo (npr. vremenski vplivi). Predvidljive rizike, ki izvirajo iz tovrstnih običjanih življenjskih situacij, je treba razumno porazdeliti med vse udeležence skupnosti, a ne le na ravni opredelitve končnega (so)prispevka, temveč tudi v konceptualnem prevzemanju tveganj s pomenom za presojo narave odgovornosti. Drugačno stališče ne bi delovalo vzpodbudno na vzdrževanje javnih pohodnih površin v okviru gospodarskih javnih služb, niti na pešce, ki morajo kot sposobni, razumni, avtonomni in svobodni posamezniki tako tudi sami ravnati.

Sklepno

22. Ker je izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno napačna in ni usklajena z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, je to reviziji na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženkini pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo še v izpodbijanem, ugodilnem delu iz I. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje, vključno s spremembo akcesorne stroškovne odločbe (III. in V. točka izreka).

23. S tem v razmerju do pravnega temelja v delu, ki se ne nanaša na presojo objektivne odgovornosti, tudi ni prizadeta tožnikova pravica do izjave oziroma pritožbe. Oboje je tožnik v predhodnem postopku že uveljavljal, o čemer se je že izreklo tudi instančno sodišče.7 Pri tem pa tožnik kljub razveljavitvi in nadaljnjemu osredotočenju na le objektivno odgovornost v svojih odgovorih na redno oziroma izredno pravno sredstvo,8 s katerima je imel možnost uresničiti svojo voljo ter izjavo tako v njunem obrambnem kot tudi ofenzivnem pomenu,9 ni podal navedb, s katerimi bi problematiziral ne le objektivno, temveč (potencialno še vedno) tudi subjektivno (ne)odgovornost.

24. Temu je treba prilagoditi tudi stroškovno odločbo. Tožnik z zahtevkom ni uspel, zato mora kriti svoje pravdne stroške, toženki pa povrniti njene, in sicer v neprisojenem znesku 364,44 EUR.10 Enako velja za pritožbo in postopek z dopuščeno revizijo, s katerima je toženka uspela, zato je upravičena do povračila pritožbenih stroškov v višini sodne takse za pritožbo (345,00 EUR), ob upoštevanju izpodbijanega dela pa tudi do priglašenih revizijskih stroškov v znesku 1.133,38 EUR razen stroška fotokopij, ki je že zajet v pavšalnem znesku poštnih in telekomunikacijskih storitev (Zakon o odvetniški tarifi, tar. št. 3300, 6002 in 6007). Tožnik mora toženki stroške povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP, 313. člen ZPP, 378. člen OZ).

-------------------------------
1 Glede trditvene podlage.
2 Sodba II Ips 297/2011 z dne 30. 5. 2013: „(...) Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da mokre stopnice same po sebi niso nevarna stvar (…),“ in II Ips 70/2006 z dne 17. 4. 2008: „(...) Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mokre stopnice same po sebi niso nevarna stvar (...)“.
3 Sodba II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007 z dne 10. 7. 2008: „(...) Hoja po stopnicah pomeni vsakodnevno aktivnost, zato ne pomeni nevarne dejavnosti, same stopnice pa tudi ne nevarne stvari (...)“.
4 Sodba II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008: „(...) Poledenela tla v zimskem času, še posebej, ko ves dan sneži in je temperatura pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v zimskem času neobičajna, in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče sestop na takšna tla (...)“.
5 Primerjaj z obiter dictum stališčem v sodbi II Ips 78/2008 z dne 31. 3. 2011 (8. točka obrazložitve).
6 Opisani praksi Vrhovnega sodišča sledijo tudi sodišča druge stopnje (Višje sodišče v Ljubljani v zadevah II Cp 2016/2011, I Cp 1336/2014 itd.), čeprav se še vedno pojavljajo tudi že preživela stališča (Višje sodišče v Mariboru v zadevah I Cp 1791/2008 in I Cp 404/2011 ter odstopi, kot je v obravnavani zadevi s strani Višjega sodišča v Celju).
7 Razvidno iz predhodnih odločb nižjih sodišč ter nanje vezanih pritožb oziroma odgovorov; predvsem iz sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu P 11/2017 z dne 25. 4. 2017, tožnikove pritožbe z dne 1. 6. 2017 ter sklepa Višjega sodišča v Celju Cp 337/2017 z dne 31. 8. 2017.
8 Tožnikov odgovor na pritožbo toženke zoper sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu P 122/2017 z dne 13. 11. 2017 in tožnikov odgovor na dopuščeno revizijo.
9 Več v J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a - 503. člen), GV Založba, 2009, 2. točka komentarja k 344. členu, str. 363-367. O pomenu odgovora na revizijo pa več v odločbi Ustavnega sodišča Up-117/12-19 (7. in 8. točka obrazložitve).
10 Pri odmeri pravdnih stroškov se je Vrhovno sodišče oprlo na nesporno odmero iz odločbe sodišča prve stopnje, v kateri je bil del stroškov od skupaj priznanih 714,59 EUR toženki že prisojen v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2, 135, 149, 150, 153
Datum zadnje spremembe:
11.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NTA4