<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 267/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.267.2018

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00027285
Datum odločbe:05.09.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL sodba I Cp 824/2018
Datum odločbe II.stopnje:06.06.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Jan Zobec (poroč.), mag. Nina Betetto, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - ugotovitev obsega skupnega premoženja - posebno premoženje - vnaprejšnja dokazna ocena - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - substanciranje dokaznega predloga - pravica do izjave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dopuščena revizija - pravica do dokaza - dokazno breme

Jedro

Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če dokazni predlog ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi torej breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme. Obstajajo pa tudi mejni primeri, ko je predlagani dokaz sicer lahko primeren, vendar glede na kontekst konkretnega razvoja dokaznega postopka in trenutnega uspeha dokazovanja nujno kliče po dodatnih pojasnilih, utemeljitvah in prepričevalnih naporih predlagatelja, s katerimi mora ta pojasniti posebne okoliščine in sodišče prepričati, da kljub (na prvi pogled) izgubljeni situaciji ter kljub (na prvi pogled) hipotetični nemoči predlaganega dokaza, še vedno lahko razumno pričakuje preobrat v uspešnosti dokazovanja. V takem primeru nosi predlagatelj breme dodatne utemeljitve svojega dokaznega predloga.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 783,61 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina z ID znakom del stavbe ... (del stavbe 1 v stavbi št. 187 k.o. ..., v nadaljevanju Stanovanje) do celote (1/1) in da znaša solastniški delež tožeče stranke na navedeni nepremičnini ½ celote (1. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (2. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 294/2018 z dne 11. 10. 2018 je toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi revizijske stroške.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

5. Pravdni stranki sta zakonca, ki sta med trajanjem zakonske zveze pridobila stanovanje (leta 2000), ki je po podatkih zemljiške knjige v celoti last toženca. Tožnica, ki jo zaradi začetega postopka osebnega stečaja zastopa stečajna upraviteljica, je vložila tožbo zaradi ugotovitve, da sodi Stanovanje v skupno premoženje pravdnih strank ter da je delež tožnice na tem stanovanju ½. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo stanovanje v času trajanja zakonske zveze kupljeno s posojilom, ki ga je pri Stanovanjskem skladu najel toženec, zato stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank. Toženec je sprva sicer trdil, da je stanovanje kupil iz svojega posebnega premoženja, pridobljenega s prodajo lesa iz gozda (v višini najmanj 20.000,00 DEM), ki ga je podedoval po svojem očetu, ter odškodnine za poškodbo med delom (v višini, ki je leta 1980 ustrezala višini kupnine za tri osebne avtomobile Zastava), ki jo je prihranil, kasneje pa je toženec svoje navedbe prilagodil dejstvu, da je tožnica med postopkom zatrjevala in tudi dokazala, da je bila kupnina poravnana s posojilom Stanovanjskega sklada. V zvezi z deleži na skupnem premoženju je sodišče na podlagi pisnih dokazov ocenilo, da sta zakonca k nastanku skupnega premoženja prispevala v enakih deležih. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje strank iz razloga, ker toženec ni podal zadostnih trditev glede svojega zatrjevanega posebnega premoženja iz naslova odškodnine in prodanega lesa. Tožnica je tekom postopka opozorila, da toženec ni dokazal, da bi navedeno odškodnino prejel, da jo je hranil 20 let in jo nato porabil za nakup stanovanja, niti ni konkretiziral višine odškodnine, enako pa je opozorila tudi v zvezi z dedovanjem toženca po svojemu očetu in prihodki iz naslova prodanega lesa, saj bi toženec lahko vse svoje navedbe dokazal s predložitvijo listin, vendar tega ni storil. Poleg tega je toženec ob predloženih dokazih tožnice spremenil svojo navedbo glede načina plačila kupnine, prilagodil pa je tudi navedbe glede odškodnine, saj je najprej zatrjeval, da mu je sodišče priznalo odškodnino, kasneje pa je v spis vložil listino - sklep Sodišča zadružnega dela, opr. št. S620/83 z dne 3. 6. 1983, iz katerega je razvidno, da je bil postopek zaradi plačila odškodnine ustavljen zaradi sporazuma strank glede odškodnine. Sodišče tudi ni verjelo navedbi, da je toženec denar od odškodnine hranil 20 let, pri tem pa ni vedel povedati niti, kolikšna je bila, zato je dokaz z zaslišanjem zavrnilo. Iz enakih razlogov sodišče tudi ni sledilo trditvam toženca, da je sredstva iz naslova odškodnine porabil za obnovo stanovanja, opremo ter izgradnjo garaže, drvarnice in nadstreška, poleg tega pa toženec v zvezi z vlaganji ni podal nobenih oprijemljivih trditev glede višine stroškov oziroma zneskov, ki naj bi jih iz svojega zatrjevanega posebnega premoženja plačal za obnovo in ostalo opremo, garaža in drvarnica pa nista predmet obravnave v tem postopku. Tožnice sodišče ni zaslišalo zaradi njenega posebnega položaja; nad njo je bil namreč začet stečajni postopek, zato je tožbo, ker je tožnica sama ne bi, vložila stečajna upraviteljica. Tožnica ima torej osebni interes, da s »svojo« tožbo ne bi uspela. Poleg tega glede prispevanja tožnice in toženca k skupnemu premoženju v spisu obstaja listinska dokumentacija, zato, iz enakih razlogov kot pri tožencu, zaslišanje tožnice ni bilo potrebno. V zvezi z višino zatrjevanih deležev pa je sodišče na podlagi obračuna plač, odločb o odmeri dohodnine in dela v (skupnem) gospodinjstvu ocenilo, da sta pravdi stranki k nastanku skupnega premoženja prispevali v enakih deležih. V zvezi s posojilom, s katerim je bila plačana kupnina za stanovanje, pa toženec ni nikoli trdil, da je posojilo odplačeval sam, tožnica pa je bila v času odplačevanja kredita zaposlena, zato po oceni sodišča prve stopnje ni bilo mogoče zaključiti, da bi bil prispevek katerega od zakoncev, konkretno toženca, toliko večji, da bi opravičeval višji delež na skupnem premoženju.

6. Višje sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, in sicer je ugotovilo, da je bila kupnina poravnana s posojilom Stanovanjskega sklada v času trajanja zakonske zveze in zato stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank. V zvezi z deleži pravdnih strank na stanovanju (kot skupnem premoženju) je višje sodišče na podlagi listinske dokumentacije ocenilo, da primerjava ne pokaže, da bi bili toženčevi prihodki bistveno višji od tožničinih, tako da upoštevaje skrb za družino, ki je bila v večji meri na tožnici, saj je do leta 1993 živela v BIH ločeno od toženca, v tem času pa rodila tri otroke in za njihovo rast in vzgojo v večji meri skrbela sama, tožencu večji delež ne pripada. Glede sredstev, pridobljenih s prodajo lesa, je višje sodišče zavzelo stališče, da bi moral toženec v zvezi z lastništvom gozda predložiti listinski dokaz (vsaj posestni list, na katerega se je skliceval, ni pa ga predložil) ali sklep o dedovanju, česar ni storil, glede ostalih navedb pa je bila trditvena podlaga pomanjkljiva in pavšalna, navedb pa ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov. Glede višine odškodnine po presoji višjega sodišča toženec ni postavil dovolj konkretnih trditev o višini izplačane odškodnine, na kar je opozarjala tudi tožnica, pri čemer ne gre za dejstvo, ki ga toženec ne bi mogel poznati, na njem pa je bilo tudi trditveno breme o vrednosti vozil Zastava ter vrednosti denarnega vložka, ki ga ni zmogel.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Revizija je bila dopuščena glede pravnih vprašanj: (1) Ali sta sodišči druge in prve stopnje z opustitvijo zaslišanja strank in prič kršili pravico tožene stranke do (izvedbe) dokaza kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP? in (2) Ali je toženec s predlogom, da se zaslišita pravdni stranki in priče (otroci, A. A., A. B., A. C.), zadostil dokaznemu bremenu za svoje trditve, da je s prodajo lesa iz gozdov v Bosni in Hercegovini in pridobitvijo odškodnine ustvaril posebno premoženje, ki ga je porabil za potrebe družine, obnovo stanovanja, izgradnjo garaže in drvarnice, ter da je enako kot tožnica skrbel za otroke in opravljal gospodinjska dela, zato je njegov prispevek k skupnemu premoženju večji?

Navedbe strank v revizijskem postopku

9. Toženec v reviziji navaja, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje strank in prič, kršilo njegovo pravico do dokaza kot sestavnega dela ustavno zagotovljene pravice do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave RS, 6. člen EKČP), s čemer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na navedeno kršitev je toženec opozoril v pritožbi, višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Toženec se ne strinja s stališčem sodišč, da naj bi bil zahtevek utemeljen že zaradi predloženega poročnega lista, kupne pogodbe za stanovanje in potrdila prodajalca stanovanja, da je bilo stanovanje odplačano s posojilom, saj navedene listine še ne potrjujejo zakonske domneve (katero je toženec izpodbijal in uveljavljal večji delež na skupnem premoženju), da sta deleža zakoncev enaka. Z zaslišanjem strank in prič bi se namreč dokazovale toženčeve trditve o njegovem večjem prispevku in posledično večjem deležu na skupnem premoženju, ker je v času trajanja zakonske zveze pridobil posebno premoženje (odškodnino za poškodbo pri delu v vrednosti treh avtomobilov Zastava, kupnino za prodani les iz svojega gozda v vrednosti cca 20.000,00 DEM, odpravnino ob upokojitvi, odškodnine od zavarovalnic zaradi različnih telesnih poškodb, udeležbo na dobičku Zavarovalnice Triglav …), ki je bilo vloženo oziroma porabljeno za obnovo stanovanja, izgradnjo drvarnice in garaže na k stanovanju pripadajočem zemljišču, in za druge potrebe družine. Otroci pravdnih strank so se sicer rodili po pridobitvi odškodnine, vendar jim je znano, da jo je toženec hranil in večji del (skupaj s prihranjenimi sredstvi od prodanega lesa v BIH) porabil za obnovo stanovanja, izgradnjo garaže in drvarnice, kar je povečalo vrednost sporne nepremičnine. Sicer pa je otrokom znano tudi, da sta za njih enakovredno skrbela oba starša, da sta oba skrbela za gospodinjstvo, da je toženec prejemal pri plači tudi dokaj visoke prevozne stroške, ki jih je le delno porabil za prevoz na delo oziroma so mu delno ostajali in s tem povečali družinski proračun ter da je toženec solastnik stanovanju pripadajočega funkcionalnega zemljišča, ki sta si ga z drugim solastnikom razdelila tako, da pripada tožencu tisti del, na katerem je zgradil tudi garažo in drvarnico. Vse navedeno bi potrdili tudi pravdni stranki, če bi ju sodišče zaslišalo, priče A. A., A. B. in A. C. pa bi lahko izpovedale o toženčevih prihodkih od prodaje lesa v BIH. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov je bilo tožencu tako onemogočeno dokazovanje posebnega premoženja, večjega prispevka k skupnemu premoženju in neresničnosti navedb stečajne upraviteljice (ki zastopa tožnico). Toženec je v zvezi z navedenimi dokaznimi predlogi podal ustrezno trditveno podlago, saj je pojasnil, da zaradi časovne oddaljenosti nima več nobenega dokazila o višini prejete odškodnine, bi pa z njo lahko kupil tri osebne avtomobile Zastava. Da je šlo za dokaj visoko odškodnino dokazuje tudi dejstvo, da je bil zaradi te poškodbe toženec spoznan za invalida III. kategorije, za katero se, upoštevaje sodno prakso, prisojajo odškodnine krepko preko 30 povprečnih plač, kar se ujema tudi s primerjavo zatrjevane vrednosti treh avtomobilov znamke Zastava, ki bi bili danes izenačeni z avti srednjega nižjega razreda, katerih povprečna cena znaša najmanj 10.000,00 EUR. Tudi na opisani način bi se lahko ovrednotila odškodnina oziroma bi sodišče lahko uporabilo prosto presojo. Glede vrednosti posekanega lesa pa je toženec podal trditve, da je ta znašala najmanj 20.000,00 DEM. Glede zaslišanja prič (zakaj ni potrebno) sodba tudi nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti.

10. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da toženka stranka ni zadostila trditvenemu bremenu v zvezi s predlaganimi dokazi. Tožnica je že tekom postopka opozorila, da toženec svojih trditev o vlaganju svojega posebnega premoženja v stanovanje in okolico objekta ter višine posebnega premoženja, ki naj bi ga pridobil tekom trajanja zakonske zveze, ni z ničemer izkazal. V vseh primerih pridobitve posebnega premoženja, ki jih omenja toženec, je bila namreč njegova trditvena podlaga tako pomanjkljiva in pavšalna, da se tožnica do nje sploh ni mogla argumentirano opredeliti. Toženec relevantnih dejstev o višini odškodnine in o višini vložka posebnega premoženja v skupno premoženje sploh ni zatrjeval, z izvedbo dokazov pa pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomestiti. Poleg tega so dokazi, ki jih je predlagal toženec, neprimerni za dokazovanje okoliščin pridobitve in unovčenja posebnega premoženja, kot jih opisuje toženec, saj bi bila izpovedba prič in strank le posreden dokaz, medtem ko je imel toženec možnost predložiti neposreden dokaz, tj. ustrezne listine. Toženec ni pojasnil, zakaj ni predlagal neposrednih dokazov, zato je bil predlog za izvedbo posrednih dokazov tudi iz tega razloga pravilno zavrnjen. Nadalje tožnica izpostavlja tudi, da je bilo predmet konkretne pravde (zaradi ekonomičnosti postopka) zgolj stanovanje, ne pa tudi ostalo premično skupno premoženje in ostale nepremičnine v okolici stanovanja (drvarnica, garaža), zato je izvajanje dokazov v zvezi s tem (zlasti kdo in s kakšnimi sredstvi je zgradil drvarnico in garažo) brezpredmetno. Ker prvostopenjsko sodišče očitanih procesnih kršitev ni storilo, saj je za zavrnitev dokaznih predlogov imelo sprejemljive in ustavno dopustne razloge, tožnica predlaga zavrnitev revizije.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

12. Revizijsko sodišče mora odgovoriti na dve, med seboj povezani vprašanji. Najprej, ali sta sodišči druge in prve stopnje z opustitvijo zaslišanja strank in prič kršili pravico tožene stranke do (izvedbe) dokaza kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ter zatem še na vprašanje, ali je toženec s predlogom, da se zaslišita pravdni stranki in priče (otroci, A. A., A. B., A. C.), zadostil dokaznemu bremenu za svoje trditve, da je s prodajo lesa iz gozdov v Bosni in Hercegovini in pridobitvijo odškodnine ustvaril posebno premoženje, ki ga je porabil za potrebe družine, obnovo stanovanja, izgradnjo garaže in drvarnice, ter da je tako kot tožnica skrbel za otroke in opravljal gospodinjska dela, zaradi česar je njegov prispevek k skupnemu premoženju večji. Pritrdilen odgovor na drugo vprašanje ima za posledico pritrdilen odgovor na prvo vprašanje. Če je namreč revidentov dokazni predlog za zaslišanje strank in prič dovolj substanciran ter utemeljen, in če so dejstva, ki naj bi se s temi dokazi potrdila, pravno pomembna, bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti.

Izhodiščno o pravici stranke do dokaza:

13. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti.1

14. V obravnavanem primeru ne gre za neobrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov. Obe sodišči sta pojasnili, zakaj predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in prič ni treba izvesti. Odpira pa se vprašanje, ali je zavrnitev predlogov za izvedbo teh dokazov utemeljena s pravilnimi, predvsem ustavnopravno vzdržnimi razlogi. Iz ustavnopravne presoje izhaja, da sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, kar pomeni dokazov, ki četudi bi uspeli, kar pomeni potrdili trditve stranke, ki so predmet njenega dokazovanja, ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve.2 Razlogi za to so lahko tako pravni, kadar stranka predlaga dokaz za ugotovitev pravno nebistvenega dejstva, kot dejanski, kadar pomeni dokazna tema zgolj dokazno dejstvo, na primer indic, ki pa nima dokazne moči, da bi sam po sebi ali z drugimi dejstvi potrdil pravno odločilno dejstvo. Zato tudi vnaprejšnja dokazna ocena ni vselej prepovedana. Sprejemljiva je, kadar »sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev; izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo revidenta), ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako«.3

15. Odgovor na revizijska vprašanja je zato odvisen od presoje, ali so dokazni predlogi za zaslišanje strank in prič zadostno substancirani. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, če dokazni predlog ni substanciran.4 Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.5 Predlagatelj dokaza nosi torej breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so, kot je razloženo v prejšnjem odstavku, nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme. Obstajajo pa tudi mejni primeri, ko je predlagani dokaz sicer lahko primeren, vendar glede na kontekst konkretnega razvoja dokaznega postopka in trenutnega uspeha dokazovanja nujno kliče po dodatnih pojasnilih, utemeljitvah in prepričevalnih naporih predlagatelja, s katerimi mora ta pojasniti posebne okoliščine in sodišče prepričati, da kljub (na prvi pogled) izgubljeni situaciji ter kljub (na prvi pogled) hipotetični nemoči predlaganega dokaza, še vedno lahko razumno pričakuje preobrat v uspešnosti dokazovanja. V takem primeru nosi predlagatelj breme dodatne utemeljitve svojega dokaznega predloga.6

Prenos teh izhodišč na obravnavan primer:

16. Ko ta pravna izhodišča prenesemo na konkreten primer, se pokaže, da mora revizijsko sodišče presoditi, ali bi moral toženec konkretizirano navesti znesek odškodnine, ki ga je prejel za poškodbe iz nesreče leta 1980, in ki naj bi predstavljala vrednost treh avtomobilov Zastava, ter ali bi takratno izplačilo te odškodnine, če bi bilo potrjeno s strani strank in njunih otrok, sploh lahko vplivalo na ugotavljanje deležev na skupnem premoženju, nastalem po letu 2000. Odgovoriti je treba tudi na vprašanje, ali je toženec s prodajo lesa iz gozdov v Bosni in Hercegovini ustvarjal posebno premoženje in ga vlagal v skupno premoženje, ter nato, ali bi predlagani dokazi, če bi uspeli, sploh mogli privesti do za toženca ugodnejše odločitve. Nadalje se je treba opredeliti do trditev o toženčevem prispevku k vzgoji in varstvu otrok, ki da je enakovreden tožničinemu. Ker je zatrjevano dejstvo pravno pomembno, je izvedba predlaganega dokaza tudi tu odvisna od zadostne opredeljenosti zatrjevanih dejstev ter od primernosti predlaganih dokazov, da trditve o teh dejstvih potrdijo.

O dokaznem predlogu za dokazovanje trditev o investiranju zneska odškodnine v izgradnjo garaže in drvarnice ter v obnovo in opremo stanovanja:

17. Revizijsko sodišče se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec zadostil bremenu substanciranja glede dokazovanja trditev o investiranju zneska odškodnine, ki ga je prejel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v skupno premoženje - v izgradnjo garaže in drvarnice ter v obnovo stanovanja, kupljenega leta 2000. Sodišče prve stopnje je navedlo, da zaradi spreminjanja navedb in njihovega prilagajanja dejstvom, ki izhajajo iz listinskega gradiva, tožencu ne verjame, da bi sredstva, ki jih je dobil kot odškodnino za poškodbe v letu 1980, porabil za obnovo stanovanja (kupljenega leta 2000), za stanovanjsko opremo in za gradnjo garaže ter drvarnice. Svoje stališče je okrepilo z dodatnim argumentom, da toženec »ni podal nobenih opredeljenih trditev glede višine stroškov oziroma zneskov, ki jih je iz svojega zatrjevanega posebnega premoženja plačal za navedeno obnovo in ostalo opremo« (tč. 8). Sodišče prve stopnje tožencu tudi očita, da »niti približno ni navedel zneska«, ki ga je dobil iz naslova omenjene odškodnine ter da garaža in drvarnica niti ne spadata k stanovanju, zaradi česar ti nepremičnini sploh nista predmet tega postopka (tč. 8).

18. Ob taki, že izhodiščni šibkosti trditev o investiciji odškodnine, prejete v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, v skupno premoženje, bi moral toženec dokazne predloge za zaslišanje strank in njunih otrok okrepiti z dodatnimi pojasnili, na primer, zakaj je odškodnino v obdobju, ki je splošno znano po enormni inflaciji, hranil kar dvajset let, kje in kako je ta denar hranil (npr. v sefu, na bančnem računu, in če, pri kateri banki ipd.), kolikšni so bili stroški obnove in opreme stanovanja ter izgradnje garaže in drvarnice ter končno, zakaj je spremenil svoje prvotne navedbe in jih prilagodil med dokaznim postopkom ugotovljenemu dejstvu. Breme substanciranja in utemeljevanja dokaznih predlogov, ki se v kontekstu že izvedenega dokaznega postopka in drugih okoliščin postopka, med katerimi izstopa prilagajanje navedb v dokaznem postopku ugotovljenim dejstvom, ter dejstvo, da toženec dokazuje ravnanje, ki se ob splošno znanih zgodovinskih okoliščinah (kot je na primer visoka inflacija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja) ter glede na splošne življenjske izkušnje zdijo šibki in z nizko hipotetično verjetnostjo uspeha, mora biti temu sorazmerno izčrpnejše in predvsem prepričljivejše, kar pomeni okrepljeno s dodatnimi okoliščinami in pojasnili. Predlagatelj dokaza mora sodišče prepričati v hipotetično moč in upoštevnost predlaganega dokaza. Toženec bi zato moral prepričljivo pojasniti, zakaj je svoje navedbe spremenil in jih prilagodil med dokaznim postopkom ugotovljenim dejstvom, razložiti bi moral, zakaj naj bi visok denarni znesek v času enormne inflacije hranil približno kar dvajset let, kakšna je bila oblika hrambe, postreči bi moral s podatki o banki, ki ji je zaupal denar, povedati bi moral tudi kaj o stroških za obnovo in opremo stanovanja ter o tem, kolikšni so bili stroški postavitve drvarnice in garaže. Kljub temu, da je tožnica opozarjala na pomanjkljivo substanciranje dokaznih predlogov za zaslišanje strank in nujnih otrok, toženec nič od tega ni pojasnil. Zato sodišču prve stopnje in pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da bi ga prikrajšali za pravico do dokazovanja.

O dokaznem predlogu za dokazovanje trditev o investiranju zatrjevanega dohodka od prodaje lesa v skupno premoženje:

19. Večina prej povedanega velja tudi za trditve o prodaji lesa iz gozdov v Bosni in Hercegovini, ki da so toženčevo posebno premoženje ter o vlaganju s tem ustvarjenega dohodka v skupno premoženje. Tudi tu toženec ni ponudil odgovorov na številna pravno pomembna vprašanja, ki bi morali spremljati tako dokazno ponudbo. Ko zatrjuje, da je lastnik gozdov, se do njega utemeljeno pričakuje predložitev še kakšnih drugih dokazov, kot samo zaslišanje sebe, svojih družinskih članov in še treh prič, ali pa bi moral vsaj prepričljivo pojasniti, zakaj ne razpolaga z izpiskom iz zemljiške knjige ali kakim drugim dokazilom o lastništvu (npr. sklepom o dedovanju). Navesti bi moral vsaj približne količine posekanega in prodanega lesa ter vsaj približno višino zneskov, dobljenih od prodaje, pojasniti bi moral, kdaj se je prodaja odvijala, koliko od zaslužka s prodajo je odpadlo na vrednost dela (ki ga je treba obravnavati v okviru skupnega premoženja) in kolikšen del na »les na panju«, ki naj bi pomenil toženčevo posebno premoženje. Ker toženec na vsa ta bistvena vprašanja ni ponudil odgovorov (trditev), ostaja nepojasnjeno, odprto in niti približno opredeljivo vse, kar je za presojo vpliva pavšalno zatrjevanih vlaganj posebnega premoženja (»lesa na panju« v domnevno podedovanih gozdovih) v skupno premoženje bistveno. Zato tudi tu velja enako, kar je rečeno v prejšnjem odstavku. Sodiščema prve in druge stopnje ni mogoče očitati, da bi toženca prikrajšali za pravico do dokazovanja.

O dokaznem predlogu za dokazovanje trditev o toženčevem prispevku k vzgoji in varstvu otrok:

20. Očitek neizvedbe dokazov z zaslišanjem strank in njunih otrok z namenom dokazovanja toženčevega prispevka k vzgoji in varstvu otrok ter skrbi za družinsko gospodinjstvo je revident utemeljil zelo skopo. Navedel je zgolj stavek, ki se glasi: »Sicer pa je otrokom znano tudi, da sta za njih enakovredno skrbela oba starša, da sta oba skrbela za gospodinjstvo, […]«. S takim očitkom, ki je v prav vseh pogledih nekonkretiziran (revident ne pove niti, kdaj je podal trditve o enakovrednih prispevkih strank k vzgoji in varstvu otrok ter skrbi za gospodinjstvo) in docela pavšalen, saj ne pojasni, kaj konkretno naj bili njegovi vzgojno-varstveni prispevki ter prispevki pri gospodinjskih delih in opravilih, ne more uspeti. To še posebej glede na dejstvo, da sta stranki v času rojstva otrok in kasneje živela ločeno – tožnik v Sloveniji, toženka z otrokoma v Bosni ter da je pritožbeno sodišče prav s tem utemeljilo tožničin večji prispevek glede vzgoje in varstva otrok ter skrbi za gospodinjstvo. V tč. 8 obrazložitve je namreč navedlo: »Drži, da je bila tožnica od leta 1982, ko sta se pravdni stranki poročili, do leta 1996 nezaposlena, vendar je do leta 1993 živela v BIH, ločeno od toženca, v tem času rodila tri otroke (v letih 1983, 1984 in 1987) in za njihovo rast in vzgojo v večji meri skrbela sama. V tem obdobju je torej skoraj v celoti sama skrbela za otroke in gospodinjstvo in se njen nedenarni prispevek v konkretnem primeru izenači z denarnim prispevkom toženca.«

Odločitev o reviziji

21. Odgovor na zastavljeni revizijski vprašanji je obakrat negativen. Toženec ni zadostil bremenu zadostnega substanciranja in utemeljitve dokaznih predlogov za zaslišanje strank in prič, zaradi česar sodišči prve in druge stopnje nista kršili njegove pravice do predlaganja dokazov. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. čl. ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

22. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je dolžna povrniti stroške revizijskega postopka tožeče stranke (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 783,61 EUR (1.050 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT – 20,5 točke, 22% DDV).

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Odločba Ustavnega sodišča, št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004, Uradni list RS, št. 33/04 in OdlUS XIII, 45.
2 Gl. Odločbe in sklepe št. 16/94 z dne 11. 10. 1995, OdlUS IV, 178; Up-21/93 z dne 4. 4. 1996, OdlUS V, 65; Up-77/01; Up-771/06 z dne 15. 6. 2006, Uradni list RS, št. 66/06 in OdlUS XV, 89.
3 Gl. jedro sklepa VS RS št. X Ips 396/2016 z dne 24.10.2018.
4 Gl. II Ips 519/2005, II Ips 374/2006, II Ips 889/2006, II Ips 196/2008.
5 Gl. T. Pavčnik, Vprašanja materialnega pravdnega vodstva v teoriji in praksi (nesklepčna tožba, substancirana dokazna ponudba, oblikovanje tožbenih zahtevkov, prekluzije), Odvetniška šola 2012, Portorož 20. april 2012, str. 26. Gl. tudi II Ips 518/2005.
6 Če tega ne stori, je položaj podoben tistemu, ki v angloameriškem pravu omogoča sodnikovo odredbo poroti, naj po tem, ko ugotovi, da glede na pomanjkljivo dokazno podlago nobena razumna porota ne bi mogla priti do drugačne odločitve, kot je ugotovitev o nedokazanosti, sprejme temu ustrezno sodbo - t.i. directed verdict (npr. pravilo 50 ameriških Zveznih pravil civilnega postopka).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2-8
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51, 59, 59/1, 59/2
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22
Datum zadnje spremembe:
14.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyMjI0