<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 137/2010
ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.137.2010

Evidenčna številka:VS0015540
Datum odločbe:10.09.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1589/2009
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost države - izbrisani - nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev škode - premoženjska in nepremoženjska škoda - zastaranje - kdaj začne zastaranje teči - čas, ki je potreben za zastaranje - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni in objektivni zastaralni rok - zavedanje o škodi - zavedanje o storilcu - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazloženost revizije - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških

Jedro

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR), ki ni pogojeno z vedenjem o storilčevi odgovornosti oziroma o podlagi njegove odgovornosti. Riziko (pravočasne) ocene, da je škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka, ki ne sme odlašati z realizacijo svojih pravic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 27. 1. 2006 od toženke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva z dne 25. 2. 1992 in prenosa v evidenco tujcev. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi poteka subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka iz določbe 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Menilo je, da je tožnica za škodo in storilca zvedela že v letu 1997, ko je prvič pridobila dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, oziroma najkasneje 12. 3. 1999, ko je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999. Z objavo citirane odločbe je bila tožnici znana protipravnost ravnanja toženke, takrat pa ji je po tožbenih navedbah nastala tudi vsa škoda. Kot je pojasnilo, odločba U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 ni imela več posebnega vpliva na ugotovitev nedopustnosti toženkinega ravnanja, saj je bila z njo ugotovljena protipravnost zgolj nadaljnjega protiustavnega ravnanja države, ki tudi po izdaji prve omenjene odločbe prizadetim ni zagotovila pridobitve stalnega prebivališča z učinkom za nazaj (od izbrisa). Morebitne odškodninske sankcije niso urejene ne z omenjenima odločbama ne s posebnim zakonom, zato jih je sodišče presojalo z vidika splošnih pravil o odškodninski obveznosti, vključno z določbami o zastaranju. Zavzelo je stališče, da za presojo zastaranja prav tako ni odločilna odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 1. 4. 2004 o priznanju stalnega prebivališča od izbrisa dalje. Dodalo je, da tožnica ni zatrjevala morebitnih nepremagljivih ovir za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, in še, da tožničin izbris ne pomeni takšne ovire.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Uvodoma opozarja, da je sodna praksa zaradi zaščite oškodovanca zavzela stališče, da začne zastaranje teči šele, ko se škoda oziroma njen obseg stabilizira. Vztraja, da je začel subjektivni zastaralni rok teči, ko je bila tožnici vročena odločba Ministrstva za notranje zadeve o priznanju stalnega prebivališča, objektivni zastaralni rok pa z izdajo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003. Šele s priznanjem stalnega prebivališča je protipravno stanje prenehalo, tožnica pa je tedaj lahko izvedela za škodo oziroma njen obseg. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v omenjeni odločbi poudarilo, da bodo imele prizadete osebe šele na podlagi dopolnilnih odločb pravico za nazaj uveljavljati svoje pravice. Končno opozarja še na pravdo III P 212/2007, v kateri je Okrožno sodišče v Mariboru ob enakem dejanskem stanju vprašanje zastaranja presodilo drugače kot sodišči nižjih stopenj, v čemer vidi kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom.

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Z njimi tožnica nasprotuje zaključku sodišč nižjih stopenj o poteku zastaralnega roka, ker je bil šele s priznanjem stalnega prebivališča izpolnjen pogoj za nastanek oziroma izračun škode.

7. Opisano revizijsko stališče je zmotno. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Sodišči nižjih stopenj sta pravilno ugotovili, da je tožnica že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe vedela za obseg škode in njenega povzročitelja. Pri tem sta namreč izhajali iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 za zastaranje v konkretnem primeru ni pomembna. Vedenje o škodi in storilcu namreč ni pogojeno z vedenjem o storilčevi odgovornosti oziroma o podlagi njegove odgovornosti. Riziko (pravočasne) ocene, da je škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka, ki ne sme odlašati z realizacijo svojih pravic.(1)

8. Tožnica neutemeljeno meni, da škode ni mogla določiti, ker ni vedela, kdaj bo protipravno stanje (in s tem nastajanje škode) prenehalo. Tu obravnavani očitek je v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje, da je uveljavljana škoda v celoti nastala več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Tega zaključka tožnica s pritožbo ni opredeljeno izpodbijala. Možnost ugotavljanja obsega škode že zato ne more biti odvisna od tega, koliko časa po njenem dokončnem nastanku je protipravno stanje še trajalo. Na zastaranje zatrjevane premoženjske škode (prikrajšanje pri plači, regresu za letni dopust in zaradi krajše delovne dobe) in nepremoženjske škode (duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice in strah pred prisilnim izgonom iz države) tudi sicer ne bi moglo vplivati dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja.(2)

9. Opore za revizijska stališča ni mogoče najti niti v obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003. V njej zapisano stališče, da bodo prizadete osebe z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj lahko uveljavljale določene pravice,(3) se ne nanaša na morebitne odškodninske terjatve zoper državo, temveč pravice, ki bi jim šle kot tujcem s stalnim prebivanjem v Republiki Sloveniji (predvsem pravice do akontacije vojaške pokojnine, pravice do varstvenega dodatka in do zamenjave vozniškega dovoljenja).(4) Revizijskega neuspeha tožnica končno ne more spremeniti s pavšalnim sklicevanjem na drugo pravdno zadevo, v kateri je Okrožno sodišče v Mariboru ob enakemu dejanskemu stanju zavzelo drugačno stališče glede zastaranja.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

11. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Poseben izrek o stroških odgovora na revizijo je odpadel, saj jih toženka ni priglasila.

---.---

Op. št. (1): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010.

Op. št. (3): 23. točka obrazložitve citirane odločbe.

Op. št. (4): 22. točka obrazložitve citirane odločbe.


Zveza:

ZOR člen 376, 376/1.
URS člen 26.
Datum zadnje spremembe:
20.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4ODY3