<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 635/2009
ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.635.2009

Evidenčna številka:VS0015533
Datum odločbe:01.10.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 2556/2007
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost države - izbrisani - nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev škode - premoženjska in nepremoženjska škoda - zastaranje - kdaj začne zastaranje teči - čas, ki je potreben za zastaranje - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni in objektivni zastaralni rok - zavedanje o škodi - zavedanje o storilcu - sukcesivno nastajajoča škoda - bodoča škoda

Jedro

Zastaranje je začelo teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera imel ob običajni vestnosti možnost izvedeti za storilca (brez pravne ocene o tem, da je ravnal protipravno) in za škodo (kar je bilo po ugotovitvah nižjih sodišč v konkretnem primeru več kot tri leta pred vložitvijo tožbe) in da na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; z razlago, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja bi bil namreč izigran inštitut zastaranja.

Izrek

Revizija zoper odločitev, ki se nanaša na zahtevka za plačilo premoženjske škode v zneskih 2.503,76 EUR in 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrže.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Po tožbenih trditvah se je leta 1960 v Bosni in Hercegovini rojen tožnik v Slovenijo skupaj z družino preselil leta 1965, v Mariboru končal osnovno šolo, se vpisal v srednjo šolo, se zaposlil in si ustvaril družino; ker do tedaj ni pridobil državljanstva Republike Slovenije in tudi ne dovoljenja za stalno bivanje, je bil 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije. Zaradi izbrisa iz registra stalnih prebivalcev je utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, za katero je zahteval odškodnino, in sicer iz naslova premoženjske škode 2.503,76 EUR zaradi izgube pravice do certifikata, 2.086,46 EUR stroškov zdravljenja, 48.652,14 EUR zaradi izgube pravice do nakupa stanovanja z ugodnostmi iz VIII. poglavja Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) ter 196.797,93 EUR zaradi izgubljenega zaslužka, iz naslova nepremoženjske škode pa 25.037,56 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 12.518,78 EUR za strah in 33.383,41 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. Pojasnilo je, da so bili do certifikata in do nakupa stanovanja upravičeni le državljani Republike Slovenije, tožnik pa ni dokazal svoje trditve, da je prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije poskusil vložiti, vendar je državni organi niso hoteli sprejeti. Dokazal ni niti ostale premoženjske škode, za katero je zahteval odškodnino in ki bi jo bilo sicer mogoče vzročno povezati z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. In če bi to škodo vendarle uspel dokazati, bi bil njegov zahtevek zastaran, saj je tožnik tožbo vložil 10. 10. 2003, za škodo in njenega povzročitelja pa je zvedel več kot tri leta pred tem – tudi pred 12. 3. 1999, ko je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena odločba Ustavnega sodišča RS U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, pri čemer znaša subjektivni zastaralni rok tri leta (376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

3. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Za razliko od sodišča prve stopnje je presodilo, da je Republika Slovenija s tem, ko so njeni organi opravili prenos tožnika iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev po uradni dolžnosti, brez odločbe ali obvestila, ravnala protipravno. Ker je dejanje temeljilo na posameznih določbah Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj), ki so po presoji Ustavnega sodišča protiustavne, je protipravnost zakonodajna. V celoti se je strinjalo z odločitvijo o zahtevkih za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in z razlogi zanjo. Prav tako je soglašalo s presojo, da so vsi tožnikovi zahtevki zastarali pred vložitvijo tožbe, zato v odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo ni poseglo, čeprav se ni strinjalo s sodiščem prve stopnje, da je zahtevek neutemeljen že zato, ker tožena stranka oziroma njeni organi niso ravnali protipravno (po presoji sodišča prve stopnje ravnanje ni bilo protipravno zato, ker je bilo oprto na zakon, sprejet skladno z veljavno proceduro). Tako kot sodišče prve stopnje je tudi drugostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikovo tezo, da zastaranje ni moglo pričeti teči pred 14. 1. 2003, ko je prejel odločbo o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije; po njegovem naziranju je pričel zastaralni rok teči najpozneje 12. 3. 1999, ko je bila objavljena prej navedena ustavna odločba.

4. Sodbo sodišča druge stopnje tožnik izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga njeno spremembo in spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje tako, da bo njegovemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se s presojo pritožbenega sodišča o protipravnosti ravnanja tožene stranke kot posledici zakonodajne protipravnosti, nasprotuje pa njegovemu stališču o pričetku teka zastaralnega roka pred 14. 1. 2003 kot dnem tožnikovega sprejema v slovensko državljanstvo. Sodišče bi moralo upoštevati, da je protipravno stanje trajalo vse do navedenega dne in da mu je povzročilo obsežno premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo znova in še dodatno opisuje. Meni, da bi se moralo sodišče pri presoji pričetka tega zastaranja zgledovati po primerih uveljavljanja odškodnin po Zakonu o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri), ko prične zastaralni rok za odškodninske zahtevke teči od izdaje odločbe, s katero je bila nezakonita sodba razveljavljena. Ker v konkretnem primeru ni bilo tako, je odločitev v nasprotju z določbami 14. (enakost pred zakonom), 22. (enako varstvo pravic v postopkih pred sodiščem) in 26. (pravica do povračila škode) člena Ustave RS. Sodišču očita, da mu je onemogočilo dokazati posledice na duševnem in fizičnem zdravju, ker ni pritegnilo v postopek izvedenca medicinske stroke, ter na premoženjskem prikrajšanju (nima delovne dobe, pravic iz pokojninskega zavarovanja, izgubil je zaslužek, ki je primerljiv vsaj s povprečnimi ali izhodiščnimi plačami delavcev v primerljivih gospodarskih dejavnostih), ker ni postavilo izvedenca finančne stroke. V zvezi z nepremoženjsko škodo sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov in sta tudi materialnopravno zmotni.

5. Sodišči prve in druge stopnje sta pri postopanju z vloženo revizijo, Vrhovno sodišče pa pri odločanju o njej, uporabili določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so veljale do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D): sodba sodišča prve stopnje je bila namreč izdana pred uveljavitvijo novele, v takih primerih pa se po določbi drugega odstavka 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po procesnem zakonu, ki je veljal v navedeni fazi postopka.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

7. Revizija je v delu, ki se nanaša na zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube pravice do certifikata (2.503,76 EUR) in zaradi plačila stroškov zdravljenja (2.086,46 EUR) nedovoljena, v ostalem pa je neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije

8. V premoženjskih sporih, kakršen je tudi obravnavan spor, je revizija zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ko tožnik uveljavlja s tožbo več zahtevkov, se vrednost spornega predmeta kot kriterij za ugotovitev pravice do revizije presoja po določbah 39. člena ZPP in sledečih. Za konkreten primer je relevantna določba drugega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se pristojnost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev.

9. Zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube pravice do certifikata in za povrnitev stroškov zdravljenja imata različno dejansko in pravno podlago (drugi odstavek 41. člena ZPP), zato vrednosti spornega predmeta ni mogoče določiti z njunim seštevanjem (prvi odstavek istega člena ZPP), nobeden od njiju pa ne dosega revizijskega praga (drugi odstavek 367. člena ZPP).

10. Glede teh zahtevkov je revizija nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

11. Zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi tožniku nastala zato, ker je izgubil (pravilno: ker sploh ni pridobil) pravico do nakupa stanovanja in za škodo iz naslova izgubljenega zaslužka sta bila zavrnjena iz dejanskih razlogov: tožnik ni dokazal, da bi v času, ko so imetniki stanovanjske pravice imeli možnost zahtevati odkup stanovanj po VIII. poglavju SZ, sploh zaprosil za sprejem v slovensko državljanstvo in s tem tudi ne, da bi mu organi tožene stranke tako prošnjo neutemeljeno zavrnili; ker je ugotovljeno, da tožnik zaslužka iz dejavnosti, katere opravljanje naj bi mu bilo onemogočeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ni dokazal že nekaj let pred izbrisom, je bilo presojeno, da dohodkov ob rednem teku stvari ne bi bilo pričakovati niti v primeru, če izbrisa ne bi bilo. Na dejanske ugotovitve nižjih sodišč v zvezi z v tej točki obravnavanima vrstama premoženjske škode je revizijsko sodišče vezano, saj jih z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so nedovoljene revizijske navedbe v zvezi z zatrjevanim nesprejemom tožnikove vloge za sprejem v slovensko državljanstvo. V zvezi s škodo zaradi izgubljenega dobička tožnik trdi, da mu je sodišče ni omogočilo dokazati, ker je zavrnilo njegov dokazni predlog, naj postavi izvedenca finančne stroke. Smiselno torej uveljavlja, da je sodišče kršilo procesna pravila. Kršitve pri tem ne konkretizira in obrazloži; tako sploh ni jasno, ali uveljavlja relativno bistveno kršitev, kakršno je mogoče v reviziji uveljavljati le, če so zagrešene v postopku pred sodiščem druge stopnje (druga točka prvega odstavka 370. člena ZPP) ali absolutno kršitev in katero. Ker revizijsko sodišče na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke, ki mora biti prav zato konkretizirana in argumentirana, je tožnikova graja opustitve izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke ravno iz razloga, ker tem zahtevam ni zadostil, neutemeljena.

12. Sicer pa je pritožbeno sodišče poudarilo, da so vsi tožnikovi odškodninski zahtevki – tako za premoženjsko kot za nepremoženjsko škodo – zastarali in je v tej presoji v celoti soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, presojo o izteku zastaralnega roka pred vložitvijo tožbe pa je oprlo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožnik s pritožbo sploh ni izpodbijal. Te ugotovitve pa so bile, da je tožnik za vsako posamezno škodo, za katero zahteva odškodnino, ter za njenega povzročitelja, zvedel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (pri čemer je pritožbeno sodišče kot trenutek, v katerem je pričelo teči zastaranje, štelo 12. 3. 1999 kot dan objave odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, po presoji prvostopenjskega sodišča pa je ta rok pričel teči že prej). Presoja o zastaranju zahtevka za povrnitev škode za nepremoženjsko škodo (za katero drugače kot glede premoženjske škode ni bilo ugotovljeno, da bi jo tožnik neutemeljeno zahteval še iz drugih razlogov), temelječa na določbi prvega odstavka 386. člena ZOR, je materialnopravno pravilna.

13. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 11/2008 v zadevi, ki se nanaša na v bistvenem enako dejansko podlago spora glede vprašanja zastaranja odškodnine za nepremoženjsko škodo pojasnilo, da je zastaranje začelo teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera imel ob običajni vestnosti možnost izvedeti za storilca (brez pravne ocene o tem, da je ravnal protipravno) in za škodo (kar je bilo po ugotovitvah nižjih sodišč v konkretnem primeru več kot tri leta pred vložitvijo tožbe) in da na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; z razlago, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja bi bil namreč izigran inštitut zastaranja. Okoliščina, da je škoda trajala vse do sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije, čemur je sledila vložitev obravnavane tožbe v roku, nedvomno prekratkem za zastaranje terjatve, tako za odločitev ni bila pomembna. Pritožbeno sodišče je torej tožniku pravilno pojasnilo, da za bodočo sukcesivno nastajajočo škodo velja, da je pravočasno prvo uveljavljanje odškodnine pogoj za uveljavljanje odškodnine za kasneje nastajajočo škodo.

14. Revizijsko stališče, da bi moralo sodišče začetek teka zastaranja presojati po analogiji z ZPKri, po katerem začne rok za zastaranje odškodninskega zahtevka teči od izdaje odločbe, s katero je bila nezakonita sodba razveljavljena, ker je sicer grobo kršena pravica t. i. „izbrisanih“ do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravica do enakega varstva pravic v postopkih pred sodiščem (22. člen Ustave RS) in pravica do povračila škode (26. člen Ustave RS), je zmotno. V že omenjeni odločbi II Ips 11/2008 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je v primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti, pravna podlaga njene odškodninske obveznosti 26. člen Ustave RS, če ni za morebitne posamezne škode, ki jih povzroči država s protipravnimi dejanji, pravica do odškodnine urejena s posebnim zakonom. Za primere kakršen je tožnikov, posebne zakonske ureditve ni. Zato je treba vprašanja predpostavk za obstoj odškodninske obveznosti države (protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil; škoda; vzročna zveza med njima) opreti na določbo 26. člena Ustave RS, za vsa ostala vprašanja, ki s to določbo niso urejena, pa je treba analogno uporabiti določbe ZOR. Zato sta sodišči prve in druge stopnje utemeljenost tožnikovega ugovora zastaranja pravilno presojali po določbah ZOR.

15. Tožnikova revizija je torej neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).


Zveza:

ZOR člen 386.
URS člen 14, 22, 26.
Datum zadnje spremembe:
20.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4ODYw