<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 1017/2008
ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.1017.2008

Evidenčna številka:VS0015531
Datum odločbe:10.09.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 428/2008
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost države - izbrisani - nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev škode - premoženjska in nepremoženjska škoda - zastaranje - kdaj začne zastaranje teči - čas, ki je potreben za zastaranje - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni in objektivni zastaralni rok - zavedanje o škodi - zavedanje o storilcu - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazloženost revizije - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških

Jedro

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Riziko (pravočasne) ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka.

Drugačne presoje zastaranja ne utemeljuje niti zakonodaja, na kateri je temeljil izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z URS. Tožnica bi morala tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z URS.

Izrek

Revizija zoper odločitev o pravdnih stroških se zavrže, sicer pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 31. 1. 2007 od toženke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva z dne 26. 2. 1992 in prenosa v evidenco tujcev. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi poteka subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj je tožnica za škodo in storilca zvedela oziroma mogla zvedeti najkasneje z objavo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 v Uradnem listu Republike Slovenije, torej 16. 4. 2003, tožbo pa je vložila šele 31. 1. 2007. Odločilo je še, naj tožnica toženki povrne njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi sodbe je pritrdilo stališčem prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskega predloga ne navaja, stroškov ne priglaša. Opozarja, da je sodišče druge stopnje ignoriralo njena pritožbena stališča oziroma nanje ni odgovorilo. Tako je sodišče postopalo glede dela pritožbe, s katerim je izpodbijala stroškovno odločitev. Izpodbijana sodba prav tako ne vsebuje odgovora na izčrpno pritožbeno grajo teze o deklaratorni naravi dopolnilnih odločb, ki naj se v celoti šteje kot del revizije. Neizčrpano je ostalo tudi vprašanje nepremagljive ovire iz določbe 383. člena ZOR. V nadaljevanju revidentka meni, da polemika o (konstitutivni ali deklaratorni) naravi dopolnilnih odločb za vprašanje zastaranja niti ni pomembna. Za začetek teka zastaralnega roka je pomembno le, kdaj je država z vročitvijo ustrezne odločbe posamezniku priznala, da je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, saj je šele takrat za konkretni primer izbrisa ugotovljena njegova nezakonitost. Stališče sodišč, da bi prizadeti mogli in morali zvedeti za nezakonitost izbrisa že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz leta 2003 ali celo 1999 je poleg tega v nasprotju z realnostjo, saj vlada oziroma državna uprava ne priznavata niti pravnomočnih individualnih odločb o tem (izdanih je bilo le 4.093 namesto približno 12.000 dopolnilnih odločb). Absurdno je, da je tudi del politike, ki je sedaj na oblasti, javno nasprotoval izdajanju dopolnilnih odločb, med drugim zato, ker bodo njihovim prejemnikom omogočale odškodninske zahtevke.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija delno ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O delni nedovoljenosti revizije

7. Z revizijskimi očitki, ki se nanašajo na pomanjkljivo obrazloženo zavrnitev pritožbe zoper stroškovno odločitev, tožnica ne more uspeti. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, je namreč po svoji naravi sklep (prvi odstavek 166. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni takšen sklep, revizija v delu, s katerim tožnica izpodbija potrditev prvostopenjske stroškovne odločitve, ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

O siceršnji neutemeljenosti revizije

8. Tožnica graja tudi obrazložitev izpodbijane sodbe v tistem delu, ki se nanaša na vsebinsko odločanje o toženkinem ugovoru zastaranja. Navedla je, da je pritožbeno sodišče ignoriralo njena argumentirana stališča zoper zaključek o zgolj deklaratorni naravi dopolnilnih odločb in stališča glede nepremagljivih ovir iz določbe 383. člena ZOR. S tem revidentka smiselno uveljavlja očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podan. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je pritožbeno sodišče vsa pritožbena izvajanja v smeri, da terjatev še ni zastarala, ker naj bi zastaranje začelo teči šele od prejema individualne dopolnilne odločbe, zavrnilo kot neutemeljena, svoje stališče pa je utemeljilo z zadostnimi razlogi. Drugačne presoje revidentka ne more doseči s sklicevanjem na pritožbene argumente, ki jih v reviziji jasno in konkretno ne navaja. Revizija je samostojno (izredno) pravno sredstvo s posebnim (in omejenim) obsegom izpodbijanja, ki je uperjeno zoper drugostopenjsko sodbo. V reviziji je zato treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. To velja še posebej za revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9. Vprašanje konstitutivne ali deklaratorne narave dopolnilnih odločb za zastaranje poleg tega ni odločilno, kar v delu revizije priznava tudi tožnica. Slednja pa zmotno vztraja pri svojem prepričanju, da je trenutek začetka teka subjektivnega zastaralnega roka pogojen z vročitvijo dopolnilne odločbe o ugotovitvi tožničinega stalnega prebivanja za nazaj (od izbrisa dalje), ker naj bi bila šele tedaj ugotovljena oziroma s strani države priznana nezakonitost tožničinega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR), ki pa ne pomeni vedenja o storilčevi odgovornosti oziroma o podlagi njegove odgovornosti. Riziko (pravočasne) ocene, da je škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka, ki ne sme odlašati z realizacijo svojih pravic.(1)

10. Z enakimi razlogi je mogoče kot neutemeljeno zavrniti še posplošeno revizijsko namigovanje, da tožnica vse do vročitve omenjene dopolnilne odločbe ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti zaradi nepremagljivih ovir (383. člen ZOR). Tožnica ni nedvoumno pojasnila, v čem naj bi bile nepremagljive ovire. Teh ni utemeljeno iskati v nestrinjanju dela politike z izdajo dopolnilnih odločb, češ da bodo njihovim prejemnikom omogočale odškodninske zahtevke. Drugačne presoje zastaranja ne utemeljuje niti zakonodaja, na kateri je temeljil izbris tožnice iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Tožnica bi morala tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z URS.(2)

11. V konkretnem primeru se tako izkaže, da presoja sodišč nižjih stopenj o zastaranju tožničine terjatve zdrži revizijski preizkus. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnica za škodo in storilca zvedela oziroma mogla zvedeti najkasneje 16. 4. 2003 (več kot tri leta pred vložitvijo tožbe), zato sta pravilno ocenili, da je najkasneje takrat začel teči subjektivni zastaralni rok, ki je do vložitve tožbe z dne 31. 1. 2007 že iztekel (prvi odstavek 376. člena ZOR).

12. Ker očitki v dovoljenem delu revizije niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012.

Op. št. (2): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012.


Zveza:

ZOR člen 376, 376/1, 383.
URS člen 26.
ZPP člen 371, 384, 384/1.
Datum zadnje spremembe:
20.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4ODU4