<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2038/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2038.2018

Evidenčna številka:VSL00020234
Datum odločbe:06.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:podjemna pogodba - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - varstvo podizvajalca - pravica do poplačila - stečaj glavnega izvajalca

Jedro

Ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po oceni pritožbenega sodišča ne terja razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje, saj jo pritožbeno sodišče lahko odpravi sámo. Gre namreč (le) za pisno ovrednotenje dveh listinskih dokazov, v katera je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo ter glede katerih sta stranki imeli zadostno možnost obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje (tretja alineja 358. člena ZPP).

Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo za neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati začasnih situacij glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu). Tudi če je plačal, mora riziko plačila nepravi osebi nositi sam in navedeno na pravico podizvajalca do poplačila ne more imeti vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 4.355,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2014 do plačila (I. točka izreka), ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati njene potrebne pravdne stroške v višini 1.473,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo je tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je v obrazložitvi sodbe prezrlo njene navedbe in listinske dokaze, ki negirajo ugotovitev, da je med pravdnima strankama nesporno, da tožena stranka zneska v višini 75.504,12 EUR po potrjeni začasni situaciji ni plačala niti družbi A., d. d., (v nadaljevanju: glavni izvajalec) pred uvedbo stečaja, niti v njeno stečajno maso. Pojasnjuje, da je v odgovoru na tožbo sicer res navedla, da tega zneska ni plačala, vendar pa so bila med tem pravdnim postopkom izvršena delna plačila tožeči stranki in drugim podizvajalcem ter plačila v stečajno maso glavnega izvajalca na podlagi potrjenih začasnih situacij in navodil stečajnega upravitelja. Ob tem se sklicuje na Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 9. 4. 2014 in na Končni primopredajni zapisnik o prevzemu del in končni obračun z dne 13. 3. 2017 (v nadaljevanju: Končni primopredajni zapisnik). Poudarja, da je družba B., d. d., kot edini nominirani podizvajalec glavnega izvajalca na podlagi sklenjene Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij prevzela vse pravice in obveznosti glavnega izvajalca iz gradbene pogodbe z dne 30. 11. 2012 kot tudi vse njegove stroške, bremena ter odgovornosti. Glede 12. začasne situacije pojasnjuje, da od stečajnega upravitelja glavnega izvajalca ni dobila odobritve za direktna plačila podizvajalcem. Pri tem omenja vsebino dveh elektronskih sporočil pooblaščenke stečajnega upravitelja toženi stranki. Trdi, da po plačilu zneska 4.833,45 EUR dne 27. 8. 2014 na račun tožeče stranke za preostali del zneska ni dobila potrditve priznane terjatve s strani stečajnega upravitelja, zaradi česar plačila tožeči stranki tudi ni izvršila. Opozarja, da je na podlagi Končnega primopredajnega zapisnika in posebnega dogovora o asignaciji celotni še dolgovani znesek plačala družbi B., d. d., in tako v svojih poslovnih knjigah nima več nobenih odprtih obveznosti iz tega naslova. Meni, da so bile s podpisom Končnega primopredajnega zapisnika in s plačilom 870.948,35 EUR z njene strani poplačane vse obveznosti iz naslova opravljenih del, na katera se nanašajo vtoževani računi. Poudarja, da nima več nobenih odprtih postavk do glavnega izvajalca in do njegovih podizvajalcev. Glede na to, da se je sama na naroku dne 12. 5. 2017 ob zanikanju obveznosti plačila zneska 4.355,85 EUR tožeči stranki sklicevala na Končni primopredajni zapisnik in ta zapisnik tudi vložila v spis, opozarja, da je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kajti o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Ker meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, mu posledično očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Izpostavlja še, da je ves čas ravnala v skladu z zakonom in z navodili stečajnega upravitelja glavnega izvajalca, saj je plačilo zneskov 9.503,55 EUR in 4.833,45 EUR izvršila takoj, ko so bili izpolnjeni vsi pogoji po Obligacijskem zakoniku – OZ, in po določilih Zakona o javnem naročanju – ZJN-2. Tudi preostali znesek, ki ga je zadrževala iz naslova opravljenih del glavnega izvajalca in njegovih podizvajalcev, je nakazala v skladu s sklenjenim Končnim primopredajnim zapisnikom. Zato poudarja, da ni dolžna še enkrat plačati zneska 4.355,85 EUR, ki ga je že plačala družbi B., d. d. Da je na podlagi sklenjene Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij dobila vsa plačila družba B., d. d., je na obravnavi kot priča izpovedal tudi stečajni upravitelj glavnega izvajalca. Trdi, da je navedeni stečajni upravitelj dajal jasna navodila in podpisal Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij ter Končni primopredajni zapisnik, zato ni mogoče slediti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je teža njegovega soglasja enaka nič. Stečajni upravitelj je soglašal, da se vsa preostala dolgovana sredstva plačajo le družbi B., d. d., in ne v stečajno maso glavnega izvajalca, kar posledično pomeni, da lahko tožeča stranka izplačilo preostanka svoje terjatve uveljavlja samo iz stečajne mase glavnega izvajalca in ne od tožene stranke, ki je vse svoje obveznosti že poravnala. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov postopka, podredno, naj se zadeva vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe oprlo zlasti na določbo 631. člena OZ in na avtentično razlago te določbe glede pogoja koneksnosti terjatev.1 Ugotovilo je, da med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožeča stranka (kot podizvajalec) izvedla storitve, ki so bile predmet vtoževanih računov, ter da je te storitve glavni izvajalec obračunal toženi stranki (kot naročniku) še pred začetkom stečajnega postopka, ki se je nad njim začel dne 9. 1. 2014, vtoževani računi pa s strani glavnega izvajalca niso bili nikoli zavrnjeni oziroma so bili priznani. Kot glavni predmet spora med strankama je sodišče prve stopnje identificiralo vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za direktna plačila tožene stranke (kot naročnika) tožeči stranki (kot podizvajalcu). V zvezi s tem spornim vprašanjem se je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku v izpodbijani sodbi postavilo na tri ključna stališča: 1) da tožeča stranka (kot podizvajalec) z začetkom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem ni izgubila pravice do uveljavljanja neposrednega zahtevka zoper toženo stranko (kot naročnika), 2) da izjave stečajnega upravitelja glavnega izvajalca niso mogle vplivati na uveljavljanje zahtevka tožeče stranke po 631. členu OZ, ter 3) da v zvezi z ugovorom tožene stranke glede (ne)pravočasnega plačila vtoževanih zneskov (najmanj) od začetka stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem dalje ni utemeljeno njeno sklicevanje na predhodni odredbi, izdani zoper glavnega izvajalca, za zavarovanje denarnih terjatev dveh drugih upnikov. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje, upoštevaje dva sklepa o delni ustavitvi postopka in glede na preostali okvir postavljenega tožbenega zahtevka, zaključilo, da je tožena stranka v zamudi s plačilom zneska 4.355,85 EUR tožeči stranki, in sicer od 28. 8. 2014 dalje.

5. Pritožbeni očitek glede absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Že iz kratko povzete ključne vsebine sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje navedlo jasne, argumentirane in logične razloge o odločilnih dejstvih, kajti iz obrazložitve so razvidni tako zakonska podlaga kot dejanske ugotovitve in pravni zaključki za sprejem izpodbijane odločitve. Izrek sodbe je razumljiv in ni v nasprotju z njeno obrazložitvijo, prav tako obrazložitev ni nikjer v nasprotju sama s seboj. Sodba torej nima takšnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen pritožbeni preizkus.

6. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki glede absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih ni zaznalo nasprotij med tem, kar se navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ob pritožbenem sklicevanju na svoje navedbe na obravnavi dne 12. 5. 2017 in na priložena listinska dokaza (to je na Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij in na Končni primopredajni zapisnik) tožena stranka ne upošteva, da sodišče prve stopnje ni napravilo zaključka glede nespornosti njenih neplačil glavnemu izvajalcu po uvedbi stečajnega postopka na podlagi teh njenih navedb in listinskih dokazov. Čeprav je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo tudi navedena listinska dokaza (kar je razvidno iz 15. točke obrazložitve sodbe) in dalo možnost opredelitve glede teh navedb in dokazov tožeči stranki, se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe do teh dveh listinskih dokazov ni posebej opredeljevalo.

7. Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe do teh njenih navedb in dokazov, s katerimi je smiselno uveljavljala veljavno izpolnitev vtoževane obveznosti drugi osebi (to je družbi B., d. d.,) oziroma s katerimi je ugovarjala aktivni materialnopravni legitimaciji tožeče stranke, moralo opredeliti. S tem, ko je sodišče prve stopnje prezrlo te navedbe in listinske dokaze, ki niso očitno pravno nepomembni, je toženo stranko prikrajšalo za celovito in preverljivo obravnavo vseh njenih navedb in dokazov pred sodiščem ter jo postavilo v neenakopraven položaj v razmerju do tožeče stranke, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je tožena stranka v pritožbi opozorila dovolj določno.2

8. Ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po oceni pritožbenega sodišča ne terja razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje, saj jo pritožbeno sodišče lahko odpravi sámo. Gre namreč (le) za pisno ovrednotenje dveh listinskih dokazov, v katera je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo (glej 15. točko obrazložitve sodbe) ter glede katerih sta stranki imeli zadostno možnost obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje (glej tretjo alinejo 358. člena ZPP).3 Tožena stranka se je na Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij sklicevala in jo tudi predložila v pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2016, ta vloga pa je bila tožeči stranki po podatkih spisa vročena v izjavo dne 10. 4. 2017, medtem ko se je na Končni primopredajni zapisnik tožena stranka sklicevala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 12. 5. 2017 in ga tudi vložila v spis, tožeča stranka pa je takoj zavzela stališče, da navedbe tožene stranke glede navedenega zapisnika v tem postopku niso relevantne, in to stališče tudi argumentirala s pojasnilom, da je bistveno, da je v času, ko je sama toženi stranki poslala zahtevek za neposredno plačilo po 631. členu OZ, bila odprta (neplačana) še 12. začasna situacija, iz naslova katere bi ji tožena stranka v skladu z načelom prioritete postavljenih zahtevkov po neposrednih plačilih morala plačati vtoževane zneske.

9. Da navedbe in listinska dokaza tožene stranke, s katerimi je smiselno uveljavljala obveznost izpolnitve družbi B., d. d.,4 oziroma ugovarjala aktivni materialnopravni legitimaciji tožeče stranke, za odločitev v predmetni zadevi niso pravno pomembni, ocenjuje tudi pritožbeno sodišče, in sicer iz več razlogov.

10. Tožeča stranka je pravilno opozorila na pomen dejstva, da v času, ko je na toženo stranko naslovila zahtevek za neposredno plačilo po 631. členu OZ, tožena stranka še ni plačala obveznosti iz naslova 12. začasne situacije. Iz novejše sodne prakse je razvidno enotno zavzemanje za posebno pravno varstvo neplačanih podizvajalcev. Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo za neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati začasnih situacij glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (to je povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu) - glej sodbo VS RS II Ips 57/2018 z dne 14. 6. 2018. Ali povedano drugače: naročnik lahko v okviru okoliščin iz 631. člena OZ veljavno izpolni obveznost plačila glavnemu izvajalcu do trenutka, ko mu podizvajalec izjavi svojo zahtevo za plačilo (glej sodba VS RS III Ips 69/2016 z dne 28. 11. 2017). Kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ob sklicevanju na judikat VS RS III Ips 96/2016 z dne 25. 7. 2017 izpostavilo že sodišče prve stopnje, je bil glavni namen uzakonitve neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ v zavarovanju položaja podjemnikovega sodelavca (to je podizvajalca) v primeru, ko ta ne prejme plačila od podjemnika (to je od glavnega izvajalca), za takšen primer pa gre zlasti tedaj, ko je možnost uveljavitve (celotnega) poplačila od podjemnika (glavnega izvajalca) najbolj ogrožena, to je v primeru, ko je nad njim začet stečajni postopek.5 Ker je tožeča stranka uspela dokazati, da je toženo stranko na podlagi 631. člena OZ pozvala k plačilu obveznosti že z dopisom z dne 22. 1. 2014 (priloga A12)6 ter da obstoj teh obveznosti ni bil sporen (računi s strani glavnega izvajalca niso bili nikoli zavrnjeni oziroma glede njih ni bilo nobenih reklamacij), bi od prejema tega neposrednega zahtevka dalje tožena stranka morala vse še neplačane terjatve tožeče stranke do glavnega izvajalca plačati tožeči stranki in ne glavnemu izvajalcu (v stečaju) ali komu drugemu. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, pravilna pa je tudi ugotovitev, da navodila stečajnega upravitelja niso mogla imeti posebne teže.

11. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloženih listin, na kateri se sklicuje tožena stranka (Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij in Končni primopredajni zapisnik), ne izhaja, da bi bila tožena stranka (kot naročnik) v skladu z njima dolžna izpolniti obveznost glavnega izvajalca do tožeče stranke (podizvajalca) družbi B., d. d., in ne tožeči stranki. Iz Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij je namreč razvidno, da glavni izvajalec (v stečaju) družbi B., d. d., (kot prevzemniku) iz sklenjene gradbene pogodbe z naročnikom ni odstopil vseh pravic ter preostalih terjatev, temveč so bili dolgovana sredstva in zadržana sredstva iz I. člena te pogodbe ter morebitne ostale terjatve stečajnega dolžnika, nastale pred sklenitvijo te pogodbe (9. 4. 2014), izrecno izvzeti iz tega odstopa oziroma prevzema (glej 2.) točko prvega odstavka III. člena in 5. alinejo I. člena Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij). Tožena stranka se je izrecno zavezala, da bo dolgovana sredstva v višini 342.132,29 EUR izplačala stečajnemu dolžniku oziroma njegovim podizvajalcem (glej 4. alinejo II. člena Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij). Tudi iz Končnega primopredajnega zapisnika ni mogoče razbrati, da bi se nanašal na vtoževano terjatev, saj predstavlja realizacijo omenjene Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij in se nanaša na končne situacije, ne pa na začasne situacije (glej 5. stran Končnega primopredajnega zapisnika).

12. Glede na navedeno niti v novejši sodni praksi uveljavljena razlaga določbe 631. člena OZ, niti sama vsebina predloženih listin ne podpirata pravnega razlogovanja tožene stranke, da je veljavno izpolnila preostanek vtoževane obveznosti nekomu drugemu (to je družbi B., d. d). Ob povedanem ni utemeljena niti pritožbena navedba, da bo tožena stranka s plačilom tožeči stranki dvakrat plačala isti znesek. Najprej gre ugotoviti, da ni dokazala, da bi sporni znesek plačala družbi B., d. d., saj iz Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij navedeno dejstvo ne izhaja. In nadalje, tudi če je plačala, mora riziko plačila nepravi osebi nositi sama in navedeno na pravico tožeče stranke do poplačila ne more imeti vpliva.

13. Pritožbeno sodišče dodaja, da je iz 11. začasne situacije (priloga B 2) razvidno, da je tožena stranka tožeči stranki priznala (in naknadno tudi izplačala) zahtevani znesek 9.503,55 EUR, medtem, ko iz 12. začasne situacije (priloga B 12) izhaja, da ji je priznala zahtevana zneska 1.872,25 EUR in 6.608,31 EUR, ki ju je nato znižala iz razloga „sorazmerno priznane vrednosti glede na razpoložljiva sredstva Sklada“. Navedeno ravnanje je povsem nerazumljivo, pa tudi neutemeljeno, saj poplačilo tožeče stranke ne more biti odvisno od razpoložljivih sredstev tožene stranke, ampak je ta dolžna za opravljeno storitev plačati dogovorjeni znesek. Da je tožeča stranka storitev v celoti opravila, pa med pravdnima strankama ni bilo sporno (glej 10. točko obrazložitve zgoraj).

14. Pritožbeno nasprotovanje trem ključnim stališčem izpodbijane sodbe (glej 4. točko obrazložitve zgoraj) ni utemeljeno. Ker poleg tega niti ni podprto z nobenimi dodatnimi argumenti, se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na jasne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe.

15. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev v škodo tožene stranke, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Ul. RS, št. 20/2018 z dne 27. 3. 2018.
2 Opustitev opredelitve do strankinih navedb in neizvedba s tem povezanih predloženih dokazov, ki jo sodišču prve stopnje očita tožena stranka, ne predstavlja kršitve iz 14. točke, temveč kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tako tudi Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 300 in 301.
3 Če lahko stori pritožbeno sodišče na seji vse, kar sme storiti na pritožbeni obravnavi, seveda pod pogojem, da to ni v nasprotju z načelom neposrednosti in da so spoštovane zahteve poštenega sojenja, zlasti pravica do izjave, potem ne more biti ovire, da pritožbeno sodišče določenih stvarnih dokazov, ki so bili na prvi stopnji sicer izvedeni, pri dokazni oceni (to je pri pisanju sodbe) pa spregledani, ne bi ocenilo kar na seji. Če gre za listinske dokaze, pisne izjave prič iz 236. a člena, ogledne predmete, ki so v spisu, ali za posredno izvedene dokaze, neposrednost ne more biti ogrožena. Tako ibidem, str. 471.
4 Na dejansko izvedeno in veljavno opravljeno izpolnitev preostanka vtoževane obveznosti družbi B., d. d., se tožena stranka sklicuje šele v obravnavani pritožbi.
5 Enako VS RS tudi v sodbi III Ips 58/2017-3 z dne 16. 10. 2018 in v sodbi III Ips 1/2017 z dne 19. 9. 2017.
6 Torej še pred sklenitvijo Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 9. 4. 2014 in pred podpisom Končnega primopredajnega zapisnika dne 13. 3. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 631
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 358, 358-3
Datum zadnje spremembe:
04.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3MjMz