<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 57/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.57.2018

Evidenčna številka:VS00013811
Datum odločbe:14.06.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 2012/2016
Datum odločbe II.stopnje:18.01.2017
Senat:Anton Frantar (preds.), Janez Vlaj (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, dr. Ana Božič Penko, Vladimir Horvat
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:podjemna pogodba (pogodba o delu) - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - kumulativno izpolnjevanje pogojev - odstop terjatve glavnega izvajalca do naročnika - protipravno ravnanje - dospelost terjatve - zapadlost terjatve do konca glavne obravnave - varstvo podizvajalca - odškodninska odgovornost naročnika - dopuščena revizija

Jedro

Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo za neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati začasnih situacij glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu. Revidentovo stališče, da podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo, ki je postavljen pred zapadlostjo izvajalčeve terjatve, nima nobenih učinkov, zato ni pravno sprejemljivo.

V položaju, ko si nasproti stojita pošten podizvajalc (ki je svojo obveznost opravil) in naročnik, ki kljub uveljavitvi direktnega zahtevka in zavedanju, da slednji plačila ne bo dobil, v kolikor to ne bo izvedeno direktno njemu, plačilo izvede v korist tretje osebe, je treba varovati podizvajalca. Takšno ravnanje namreč samo po sebi pomeni obid 631. člena OZ in s tem protipravno ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti.

podjemna pogodba (pogodba o delu) - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - kumulativno izpolnjevanje pogojev - dospelost terjatve - odstop terjatve glavnega izvajalca do naročnika

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 1.344,68 EUR stroškov odgovora na revizijo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je bila tožnica podizvajalka družbe V. d. d., tožena stranka pa naročnica (investitorka) projekta za izgradnjo hotela D. Glavni izvajalec je tekom projekta zašel v finančne težave in nehal plačevati podizvajalce, vključno s tožečo stranko. Slednja zato plačilo svojih storitev zahteva od naročnika.

2. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 20.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2010 in 8.484,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2010 (1. točka izreka). V obrestnem delu je tožbeni zahtevek delno zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov (3. točka izreka). Takšno odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožnica v marcu 2010 učinkovito zahtevala plačilo svoje terjatve direktno od toženke. Ker ta plačila ni izvedla, ampak je terjatev plačala deloma glavnemu izvajalcu, delno pa njegovemu cesionarju, je ravnala protipravno in s tem tožeči stranki povzročila škodo v višini neplačanega računa.

3. Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zoper 1. in 3. točko izreka zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov.

4. Tožena stranka je zoper takšno odločitev vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče mu je s sklepom II DoR 112/2017 ugodilo tako, da je dopustilo revizijo glede vprašanj:

1. ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili določbo 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pri presoji izpolnjenosti pogojev za neposredni zahtevek tožnice,

2. ali sta sodišči pravilno upoštevali dejstvo, da je bila terjatev (poplačilna vsota) podjemnika do naročnika že pred postavitvijo neposrednega zahtevka odstopljena.

5. Skladno z navedenim sklepom dopuščeno revizijo pravočasno vlaga tožena stranka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo 20.640,00 EUR zavrne.

V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbo 631. člena OZ. Dejstvo naj bi namreč bilo, da v času, ko je tožnica podala neposredni zahtevek naročniku (toženi stranki), še ni obstajala dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika za dela, ki jih je opravila tožnica. Neposredni zahtevek pa učinkuje proti naročniku samo, če so v trenutku, ko podizvajalec ta zahtevek uveljavi (oziroma ga naročnik prejme), izpolnjene vse predpostavke za njegov nastanek. Nasprotno stališče nižjih sodišč (da zadošča, da so se pogoji izpolnili kasneje, ko je v plačilo zapadla terjatev glavnega izvajalca) ocenjuje kot napačno. Ob tem se sklicuje na odločbe VS RS (II Ips 341/2015, II Ips 283/2014, III Ips 1/2016) in na pravno teorijo.1 Navaja, da brez izpolnjenih pogojev pravica podizvajalca ni mogla nastati. Nenastala pravica pa ni mogla vzpostaviti obveznosti neposrednega plačila in s tem podlage, ki bi jo revidentka lahko prekršila s plačilom cesionarju. Dodaja, da od naročnika ni mogoče zahtevati, da beleži prejete zahtevke in jih izplačuje ko in če enkrat v prihodnosti terjatve res zapadejo, ob tem pa ob prejemu situacij s strani svojega sopogodbenika (glavnega izvajalca) preverja, ali so morda v njej zavedena tudi kakšna dela podizvajalcev.

V zvezi z drugim vprašanjem pa revidentka izpostavlja, da sta sodišči napačno presodili vpliv odstopa terjatve podjemnika na neposredni zahtevek podizvajalca. V trenutku, ko je podjemnik svoje terjatve do toženke cediral tretji osebi, je namreč pravica do neposrednega zahtevka podizvajalca prenehala, kar naj bi izhajalo tudi iz prakse višjih sodišč. Povzema, da sta nižji sodišči ugotovili, da je bila terjatev podjemnika iz XIII. začasne situacije (v kateri je bila zajeta tudi terjatev tožnice) v 90% odstopljena cesionarki 21. 1. 2010, tožnica pa je zahtevek za neposredno plačilo postavila šele marca 2010. Tako se mu zdi povsem jasno, da plačila njej sploh ni bilo mogoče izvesti. Toženka namreč v trenutku prejema zahtevka ni bila več razpolagalno sposobna glede te terjatve, zato učinki ex lege cesije niso mogli nastati.

6. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko podizvajalec uspešno uveljavi pravico do direktnega plačila od naročnika po 631. členu OZ so:

- pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve,

- dospelost podizvajalčeve terjatve do izvajalca,

- dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika,

- koneksnost obeh terjatev in

- podizvajalec mora od naročnika plačilo zahtevati.

9. V predmetni zadevi ni sporno, da v trenutku, ko je tožnik (podizvajalec) uveljavil direktni zahtevek (torej, ko je tožena stranka prejela poziv na direktno plačilo) terjatev, s katero je plačilo te iste storitve od tožene stranke zahteval glavni izvajalec, še ni zapadla. Vprašanje, ki ga odpira revidentka je, ali tako uveljavljen direkten zahtevek ima kakšne pravne posledice (ali pa je brez pomena in lahko naročnik postopa, kot da ga sploh ne bi bilo).

10. Po oceni Vrhovnega sodišča je razlaga, ki bi podizvajalcu, ki že ima zapadlo terjatev do izvajalca, onemogočala uveljavitev direktnega zahtevka do naročnika vse dokler ne bi zapadla tudi izvajalčeva terjatev, prestroga. Pomenila bi namreč, da bi moral podizvajalec „loviti pravi trenutek“ za postavitev svojega zahtevka - paziti bi moral, da ga ne postavi prekmalu (ko izvajalčeva terjatev do naročnika še ne bi zapadla) in da tega ne stori prepozno (ko bi naročnik izvajalčevo terjatev že plačal). Ob predpostavki, da bo naročnik izvajalčevo terjatev plačal ob zapadlosti (brez zamude), bi torej moral neposredni zahtevek, da bi z njim lahko uspel, postaviti prav na dan, ko bi izvajalčeva terjatev zapadla v plačilo, a kljub temu pred trenutkom, ko bi naročnik terjatev plačal izvajalcu. Da je takšna zahteva prestroga, izhaja tudi iz dejstva, da podizvajalec ni stranka pogodbenega razmerja med naročnikom in izvajalcem in mu potemtakem praviloma datum zapadlosti izvajalčeve terjatve niti ni znan. Z razlago, za katero se zavzema revizija, bi zato prišli do situacije, ko podizvajalec s postavitvijo direktnega zahtevka praktično ne bi mogel uspeti (razen kadar bi tudi naročnik zamujal s plačili izvajalcu).

11. Vrhovno sodišče je tako že v odločbi III Ips 1/2017 zavzelo stališče, da morajo biti (v primeru, ko podizvajalec direktno plačilo zahteva s tožbo) vse predpostavke iz 631. člena OZ izpolnjene do zaključka glavne obravnave. Četudi ob vložitvi tožbe niso izpolnjene (obravnavan je bil prav primer, ko terjatev glavnega izvajalca do naročnika tedaj še ni zapadla), to sodišču ne omogoča, da zahtevek zavrne kot preuranjen. Mora ga vsebinsko obravnavati. V takšnem primeru pa ne more biti dvoma o tem, da naročnik svoje obveznosti ob zapadlosti (torej tekom pravde) ne sme izpolniti izvajalcu. Če bi to storil, bi ravnal protipravno. S tem bi sicer dosegel, da ob koncu glavne obravnave pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu ne bi bili izpolnjeni,2 a njegova obveznost proti slednjemu ne bi prenehala. Takšno ravnanje bi namreč pripeljalo do naročnikove odškodninske odgovornosti. Ker zakon ne daje podlage za razlikovanje podizvajalcev, ki zahtevek podajo izvensodno od tistih, ki ga podajo s tožbo, mora enaka posledica zadeti tudi naročnika, ki glavnemu izvajalcu plača terjatev po prejemu izvensodne zahteve podizvajalca. To toliko bolj velja v primeru, da naročnik plačilo izvede pred zapadlostjo izvajalčeve terjatve ter ob zavedanju, da je ta v slabem premoženjskem stanju in da izplačana sredstva ne bodo porabljena za poplačilo podizvajalcev. S takšnim ravnanjem namreč (kot pravilno izpostavlja že odgovor na revizijo), naročnik izpolnitev pogojev iz 631. člena OZ dejansko onemogoči. Izvrševanje obveznosti naročnika (četudi je skladno z določili podjemene pogodbe) na način, na katerega bi bilo podizvajalcu onemogočeno uveljavljati plačilo za opravljena dela, pa je brez dvoma treba opredeliti kot protipravno ravnanje, ki ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost do podizvajalca. Načelo relativnosti pogodbenega razmerja med naročnikom in izvajalcem namreč naročnika ne odvezuje, da pri izvrševanju pogodbe z izvajalcem upošteva tudi zavarovani položaj podizvajalcev.3

12. Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo za neposredno plačilo, torej naročnik ne more več veljavno plačevati začasnih situacij glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu).

13. Revidentovo stališče, da podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo, ki je postavljen pred zapadlostjo izvajalčeve terjatve, nima nobenih učinkov, tako ni pravno sprejemljivo. Res pa je, da podizvajalec od naročnika ne more zahtevati, da takšno plačilo izvede takoj po tem, ko zahtevek poda. Naročnik ima pravico slednjega zadrževati vse dokler v plačilo ne zapade terjatev glavnega izvajalca do njega. Postavitev takšnega zahtevka namreč njegovega položaja ne sme poslabšati. Njegova obveznost izvršiti plačilo zato ostaja pogojena z obstojem vseh pogojev iz 631. člena OZ (torej tudi zapadlostjo terjatve, ki je bila pred uveljavitvijo direktnega zahtevka, izvajalčeva).

14. Sodišči prve in druge stopnje sta tako, ob ugotovljenem dejanskem stanju:

- da je tožnica toženi stranki neposredni zahtevek podala v začetku marca 2010,

- da je tožena stranka isto terjatev delno plačala s kompenzacijo z izvajalcem in delno z direktnim plačilom izvajalčevemu cesionarju ter

- da je to storila po prejemu direktnega zahtevka (31. marca, 18. maja in 22. junija 2010), a pred zapadlostjo te terjatve (razen zadnjega plačila, ki je bilo izvedeno na dan zapadlosti),

pravilno uporabili določbo 631. člena, v povezavi s 131. členom OZ. Protipravnost toženkinega ravnanja sta brez vsakega dvoma pravilno ugotovili v delu, ki se nanaša na kompenzacijo, sklenjeno med toženo stranko in glavnim izvajalcem v zvezi s terjatvijo iz XIII. začasne situacije (s katero je glavni izvajalec od tožene stranke med drugim zahteval plačilo del, ki jih je izvedla tožeča stranka). Ravnanje toženke, ki je po tem, ko je prejela direktni zahtevek tožeče stranke, svojo terjatev delno (do zneska 17.986,01 EUR) pobotala s terjatvijo glavnega izvajalca, namreč ne more biti pravno sprejemljivo, saj terjatev glavnega izvajalca po XIII. začasni situaciji tedaj (nesporno) ni obstajala - delno je bila odstopljena Prvi finančni agenciji, delno pa je na njeno mesto stopila terjatev podizvajalca.

15. Bolj vprašljivo je, ali je mogoče toženi stranki očitati protipravnost ravnanja tudi v delu, ko je preostanek terjatve (2.653,99 EUR) namesto tožeči stranki plačala cesionarju glavnega izvajalca. V trenutku, ko je potrdila sporno situacijo glavnega izvajalca je namreč razpolagala tako z obvestilom o odstopu terjatve izvajalca tretji osebi (Prvi finančni agenciji) kot z direktnim zahtevkom podizvajalca. Obveščena je torej bila o dveh cesijah - eni pogodbeni in eni zakoniti,4 zato je vprašanje, ali je ravnala protipravno, ko je pogodbeno cesijo obravnavala prednostno (in je Prvi finančni agenciji plačala cca. 300.000,00 EUR, tožeči stranki pa ničesar).

16. V okoliščinah obravnavanega primera je očitno, da je bil namen plačil cesionarju izigravanje tožeče stranke, česar sta se zavedala tako glavni izvajalec kot tožena stranka. Tožena stranka je namreč, kljub:

- pozivu naj terjatev plača direktno tožniku,

- zavedanju, da slednji iz vsote, ki jo bo izplačala glavnemu izvajalcu ali njegovemu cesionarju, ne bo poplačan5 ter

- zavedanju o posebej varovanem položaju podizvajalcev, ki jim glavni izvajalci za opravljene storitve ne plačujejo;6

plačilo, namesto tožeči stranki, izvedla Prvi finančni agenciji. Ob takšnem dejanskem stanju pa je po oceni Vrhovnega sodišča odločitev nižjih sodišč o protipravnosti njenega ravnanja pravilna. Nasprotno stališče (da ravnanje naročnika, ki (pred zapadlostjo) plača terjatev cesionarju, nikakor ne more biti protipravno) bi namreč izničilo pomen varstva, ki ga podizvajalcem daje 631. člen OZ. Glavnim izvajalcem bi omogočilo, da na lahek način (zgolj s sklenitvijo cesijske pogodbe in obvestilom naročnika) preprečijo uspešno uveljavitev direktnih zahtevkov. To seveda ni dopustno.

V položaju, ko si nasproti stojita pošten podizvajalc (ki je svojo obveznost opravil) in naročnik, ki kljub uveljavitvi direktnega zahtevka in zavedanju, da podizvajalec plačila ne bo dobil, v kolikor to ne bo izvedeno direktno njemu, plačilo izvede v korist tretje osebe, je tako logično, da je treba varovati podizvajalca. Povsem nesprejemljivo bi namreč bilo v takšnih okoliščinah ščititi naročnika, ki se je ob prejemu obvestila o cesijski pogodbi zavedal, da je bila njena sklenitev namenjena prav preprečitvi poplačila podizvajalca, pa je plačilo kljub temu izvedel cesionarju. Takšno ravnanje že samo po sebi pomeni obid 631. člena OZ in s tem protipravno ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti.

17. Ob tem pa tudi ni nepomembno, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da se je sporna XIII. začasna situacija glavnega izvajalca glasila na znesek 329.057,05 EUR. Ugotovili sta tudi, da je glavi izvajalec Prvi finančni agenciji odstopil terjatev iz XIII. začasne situacije v znesku 300.000,00 EUR. Kljub cesiji je tako tožena stranka izvajalcu po navedeni situaciji dolgovala še 29.057,05 EUR, kar več kot zadošča za plačilo terjatve tožene stranke. Četudi bi torej obveljalo revizijsko stališče, da ob uveljavitvi direktnega zahtevka (v začetku marca 2010) terjatev izvajalca do naročnika, do višine odstopljene terjatve ni obstajala, iz povzetih ugotovitev izhaja, da je kljub temu obstajala njegova terjatev v višini 29.057,05 EUR, tožena stranka pa je, s postavitvijo direktnega zahtevka dosegla, da je ta do višine 20.640,00 EUR prešla nanjo.

18. Iz navedenega izhaja, da revizija ni utemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožniku povrniti stroške odgovora nanjo. Te je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom in ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Tožeči stranki je priznalo 1.082,00 EUR nagrade za revizijo (tar. št. 3300) ter 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), oboje z 22% DDV, kar skupaj znese 1.344,68 EUR.

-------------------------------
1 Kranjc: Neposredna plačila podizvajalcem gradbene pogodbe, sklenjene po ZJN-2; N. Plavšak: ZFPPIPP z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, str. 108, 109.
2 Podizvajalec lahko neposredno plačilo prejme le, če naročnik iste terjatve še ni plačal glavnemu izvajalcu (plačilo se izvede iz vsote, ki jo naročnik v ključnem trenutku dolguje glavnemu izvajalcu. Po ustaljeni sodni praksi to pomeni, da se plačilo lahko izvede le iz vsote, ki jo dolguje za to isto (koneksno) terjatev in ne iz kakšnega drugega naslova).
3 Podobno Vrhovno sodišče v odločbah II Ips 41/2013 in III Ips 53/2015.
4 Da ima zahtevek podizvajalca do naročnika naravo zakonite cesije je večinsko stališče tako pravne teorije kot sodne prakse.
5 Ki izhaja iz njene revizijske navedbe, da je družba V. d. d. tekom projekta prišla v finančne težave, v posledici česar ni več plačevala podizvajalcev, med drugim tudi tožeče stranke, zaradi česar slednja plačilo zahteva od toženke.
6 Ki izhaja iz dejstva, da je tožeči stranki 15. 3. 2010 poslala obvestilo, da namerava del zapadlih finančnih obveznosti plačati neposredno podizvajalcem.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 631
Datum zadnje spremembe:
09.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNzQ2