<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba III Ips 65/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:III.IPS.65.2018

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00020993
Datum odločbe:19.02.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cpg 259/2017
Datum odločbe II.stopnje:25.01.2018
Senat:dr. Mile Dolenc (preds.), Vladimir Balažic (poroč.), dr. Miodrag Đorđević, Tomaž Pavčnik, Franc Seljak
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - prometna nesreča - delovna nezgoda - povrnitev premoženjske škode - uporaba vozila - pojem uporabe vozila - prometna funkcija vozila - delovni stroj - viličar - dopuščena revizija

Jedro

Za odločitev o ugovoru prve toženke, da je s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine krita vtoževana škoda, je odločilno, ali je šlo v obravnavanem primeru pri uporabi viličarja za „uporabo vozila“.

Glede vozil, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in kot delovni stroji, je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, ta uporaba lahko sodi pod pojem "uporaba vozila". Če pa se je vozilo uporabljalo kot delovni stroj, pa uporaba ne more soditi pod navedeni pojem.

V obravnavanem primeru je do nesreče prišlo ob uporabi viličarja, ki se je uporabljal kot prevozno sredstvo. Čeprav se je uporabljal z namenom, da delavec, ki se je nahajal v košari, doseže in pregleda višje ležeče police v skladišču, je bila ena izmed njegovih temeljnih funkcij ob tem tudi premikanje v smislu vožnje. V trenutku nastanka škodnega dogodka je namreč vozil vzvratno. Premikanje vozila je ena glavnih značilnosti, ki opredeljujejo prometno funkcijo vozila. V trenutku, ko se je zgodila nesreča, se je premikal v skladu s svojo temeljno oziroma tipično funkcijo: nakladanjem oziroma razkladanjem tovora.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, ki se nanaša na prvo toženko, spremenita tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 35.178,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper prvo toženko zavrne, glede stroškov postopka pa tako, da je tožeča stranka dolžna prvi toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v višini 3.970,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti prvi toženki stroške revizijskega postopka v višini 2.334,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženkama naložilo solidarno plačilo 35.178,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo. V preostalem delu je potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 28/2018 z dne 5. 6. 2018 dopustilo revizijo prve toženke glede vprašanja, ali se je viličar v trenutku nastanka škodnega dogodka uporabljal kot prevozno sredstvo, uporabljeno v skladu z običajnimi funkcijami motornega vozila (v njegovi prometni funkciji) in so posledice tovrstne prometne nesreče zajete z zavarovanjem AO.

4. Na podlagi navedenega sklepa prva toženka vlaga revizijo. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge ter prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne.

5. Revizija je bila vročena v odgovor strankam postopka. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

— 6. 7. 2011 se je pri opravljanju dela v skladišču prve toženke poškodoval zavarovanec tožeče stranke. Pri prvi toženki je bil zaposlen kot skladiščni manipulant.

— Do škodnega dogodka je prišlo pri upravljanju viličarja. Zavarovanec tožeče stranke je skupaj z delavcem druge toženke A. A. pregledoval in iskal zaloge v skladišču. A. A. je vzvratno vozil viličar s košaro, ki je bila nameščena na vilice viličarja. V njej se je nahajal zavarovanec tožeče stranke. Voznik je s košaro trčil v police skladišča, ob tem pa je košara, skupaj z zavarovancem tožeče stranke, z vilic viličarja padla na tla z višine 4 metrov. Zavarovanec se je pri tem hudo telesno poškodoval.

— Prva toženka je imela pri stranski intervenientki sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje za viličar. Prva toženka je plačala vnaprejšnjo pavšalno odškodnino v višini 6,5 % od obračunane premije.

9. Tožeča stranka z odškodninskim zahtevkom uveljavlja plačilo stroškov zdravljenja, stroškov za zdravila, potnih stroškov zavarovanca in stroškov nadomestila za začasno zadržanost od dela zaradi poškodbe pri delu. Svoj zahtevek zoper prvo toženko je utemeljevala na prvem odstavku 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

10. Med strankama je bilo (med drugim) sporno, ali je s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine, ki jo je plačala prva toženka, že v celoti plačana škoda, ki je predmet tega spora.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta vzroka za nastanek škodnega dogodka dva: opustitev dolžnih ukrepov za varstvo pri delu oziroma opustitev dolžnega nadzorstva prve toženke kot delodajalca ter malomarno ravnanje A. A., voznika viličarja. Presodili sta, da v obravnavanem primeru pri uporabi viličarja ni šlo za uporabo vozila v smislu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), zato vnaprejšnje plačilo pavšalne odškodnine na podlagi njegovega 18. člena na odločitev o zahtevku ne more vplivati. Po presoji sodišč prve in druge stopnje z njenim plačilom ni krita škoda, ki naj bi nastala kot posledica delovne nezgode.

12. V reviziji prva toženka zastopa stališče, da je šlo pri uporabi viličarja za uporabo vozila v smislu ZOZP, zaradi česar naj bi bila vtoževana škoda že pokrita z plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine.

13. Obvezno zavarovanje odgovornosti pri uporabi motornih vozil je bilo v pravu Evropske unije urejeno z Direktivo Sveta (72/166/EGS) z dne 24. 4. 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti. Tej direktivi so sledile direktive, ki so bile vse kodificirane z Direktivo 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva 2009/103/ES).

14. Direktiva 2009/103/ES v prvem odstavku 3. člena določa, da vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Na podlagi teh ukrepov se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.

15. V slovenskem pravu je obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti urejeno z ZOZP. Ta je v slovenski pravni red prenesel tudi določbe Direktive 2009/103/ES. ZOZP v 15. členu določa, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz.

16. Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote (prvi odstavek 18. člena ZOZP). Kritje teh zahtevkov se nanaša na izplačane stroške osebe, kateri mora zavarovalnica na podlagi tega zakona povrniti škodo in sicer v deležu odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca (tretji odstavek 18. člena ZOZP). Ne glede na določbo prvega in tretjega odstavka tega člena so zavarovalnice dolžne plačati Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije vnaprejšnjo pavšalno odškodnino za škodo, ki nastane zavodu zaradi smrti ali poškodb zavarovanih oseb v prometnih nesrečah (četrti odstavek 18. člena ZOZP). S plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine iz prejšnjega odstavka se šteje za poravnano vsa škoda, ki nastane Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije zaradi smrti ali poškodb zavarovanih oseb v prometnih nesrečah (sedmi odstavek 18. člena ZOZP).

17. Iz navedenih določb tako izhaja, da je s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine krita tista škoda, ki je predmet urejanja z ZOZP. Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila. Čeprav je v sedmem odstavku 18. člena ZOZP določeno, da je s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine krita škoda, ki je posledica prometne nesreče, je to določbo treba razumeti v povezavi s 15. členom ZOZP in z namenom ZOZP. Ta je namreč v ureditvi zavarovanj, ki so posledica uporabe vozil, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je bilo že večkrat poudarjeno, da pod zavarovalno kritje spada tudi škoda, nastala izven prometnih površin oziroma izven tipičnih prometnih situacij.1 Tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izrecno izhaja, da pojem uporabe vozila ni omejen na prometno situacijo.2 Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 244/2015 z dne 29. 10. 2015, na katero se s tem v zvezi sklicuje revidentka, se nanaša na prostovoljno zavarovanje (in ne na obvezno zavarovanje v prometu), zaradi česar razlaga prometne nesreče ni podvržena pravilom evropskega prava in interpretaciji Sodišča Evropske unije. Pravdni stranki sta v navedeni zadevi vezali zavarovalni primer na škodo, nastalo v prometni nesreči, in ne na vsakršno uporabo vozila.

18. Za odločitev o ugovoru prve toženke, da je s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine krita vtoževana škoda, je torej odločilno, ali je šlo v obravnavanem primeru pri uporabi viličarja za „uporabo vozila“. Če viličar ni bil uporabljen v prometni funkciji, namreč določbe ZOZP ne pridejo v poštev, kar pomeni, da je ugovor prve toženke o plačilu vnaprejšnje pavšalne odškodnine neutemeljen. V nasprotnem primeru (če je bil viličar uporabljen kot vozilo v smislu ZOZP), pa je škoda, ki jo tožeča stranka vtožuje, že krita s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine.

19. Pojem „uporaba vozila“ iz prvega odstavka 3. člena 2009/103/ES v evropskem pravu in tudi v ZOZP ni natančneje definiran. Sodišče Evropske unije je pojasnilo, da razlaga pojma „uporaba vozila“ ne more biti prepuščena državam članicam, ker gre za samostojen pojem prava Evropske unije, zato je za njegovo razlago pristojno Sodišče Evropske unije. V svojih odločbah, v katerih je obravnavalo predloge nacionalnih sodišč za predhodno odločanje, je podalo razlago tega pojma. V zadevi C-162/13 z dne 4. 9. 2014, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je zavzelo stališče, da pojem „uporaba vozila“ iz prvega odstavka 3. člena Direktive 72/166/EGS zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. V navedeni zadevi je škodni dogodek nastal ob premiku s traktorjem na dvorišču kmetije zaradi prestavitve prikolice traktorja v skedenj. V kasnejši zadevi C-514/16 z dne 28. 11. 2017 pa je Sodišče Evropske unije stališče iz zadeve C-162/13 nadgradilo, in sicer je pojasnilo, da obseg pojma „uporaba vozila“ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Glede vozil, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in kot delovni stroji, je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, ta uporaba lahko sodi pod pojem „uporaba vozila“. Če pa se je vozilo uporabljalo kot delovni stroj, pa uporaba ne more soditi pod navedeni pojem.

20. Ta, zadnja odločba Sodišča Evropske unije je bila tudi razlog za spremembo sodne prakse slovenskih sodišč. Navedbe revidentke, da za spremembo sodne prakse ni podlage oziroma da je ta sodna praksa neenotna, tako ne držijo. Glede na čas sprejemanja posamezne odločitve je sodna praksa Vrhovnega sodišča in sodišč druge stopnje poenotena glede na sodno prakso Sodišča Evropske unije.

21. Sodbe Sodišča Evropske unije, podane v postopkih predhodnega odločanja, niso zavezujoče le za nacionalno sodišče, ki je vložilo predlog za predhodno odločanje (šesti odstavek 113a. člena Zakona o sodiščih). Sodbe zavezujejo tudi za druga nacionalna sodišča, ki bi odločala o enakem problemu.

22. Do škodnega dogodka je prišlo pri uporabi viličarja. Viličar se uporablja kot prometno sredstvo in kot delovni stroj. Tipični primer njegove prometne funkcije je na primer takrat, ko se uporablja kot prevozno sredstvo in se udeležuje prometa. Kot delovni stroj pa se tipično uporablja, kadar se uporablja kot stroj, katerega delovanje ni vezano na samo vožnjo ali premikanje vozila. V konkretnem primeru to pomeni, da je treba presoditi, ali je do škodnega dogodka prišlo zaradi prometne funkcije viličarja ali pa je bil škodni dogodek od te funkcije neodvisen. Trditve tožeče stranke v odgovoru na revizijo, da je viličar delovni stroj in ne vozilo, kar naj bi vplivalo na presojo, da gre za delovno nesrečo, glede na stališče Sodišča Evropske unije v odločbi C-514/16 z dne 28. 11. 2017 ne držijo. S to odločbo je bilo preseženo tudi stališče revidentke, da je potrebno presoditi zgolj in izključno, ali se je viličar uporabljal v skladu z njegovo običajno funkcijo.

23. Viličar je delovni stroj, ki se uporablja za razkladanje, nakladanje in prevoz tovora. Namenjen je predvsem dvigovanju bremen in njihovemu prevozu na krajši razdalji. Najpogosteje se viličar uporablja ravno v skladiščih. V obravnavanem primeru je do nesreče prišlo ob uporabi viličarja, ki se je uporabljal kot prevozno sredstvo. Čeprav se je uporabljal z namenom, da delavec, ki se je nahajal v košari, doseže in pregleda višje ležeče police v skladišču, je bila ena izmed njegovih temeljnih funkcij ob tem tudi premikanje v smislu vožnje. V trenutku nastanka škodnega dogodka je namreč vozil vzvratno. Premikanje vozila je ena glavnih značilnosti, ki opredeljujejo prometno funkcijo vozila. V trenutku, ko se je zgodila nesreča, se je premikal v skladu s svojo temeljno oziroma tipično funkcijo: nakladanjem oziroma razkladanjem tovora.

24. Namen zakonodajalca (tako evropskega pri sprejemu direktiv kot tudi slovenskega pri sprejemu ZOZP) je bil v varstvu oškodovancev, ki so udeleženi v nesrečah, ki jih povzročijo vozila. Gre za tretje osebe, ki niso pogodbene stranke zavarovalne pogodbe.3 Če bi tem oškodovancem odrekli varstvo zaradi preozke razlage pojma „uporaba vozila“, bi bil namen zakonodajalca izvotljen.

25. Ker je bil viličar ob nastanku škodnega dogodka v funkciji vozila v smislu ZOZP, je relevantnen ugovor prve toženke, da je bila tožeči stranki skladno z 18. členom ZOZP že izplačana vnaprejšnja pavšalna odškodnina, s plačilom katere se šteje za poravnano vsa škoda, ki ji nastane zaradi smrti ali poškodb zavarovanih oseb v prometnih nesrečah. V postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ni bilo sporno, ali je prva toženka vnaprejšnjo pavšalno odškodnino iz 18. člena ZOZP izplačala, temveč „zgolj“ vprašanje, ali tako izplačana odškodnina zajema tudi vtoževano škodo. Ker je revizijsko sodišče presodilo, da je škoda nastala kot posledica uporabe vozila, je ta že krita s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine.

26. Navedeno je narekovalo spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določb Direktive 2009/103/ES in ZOZP glede razlage pojma „uporaba vozila“) je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji prve toženke ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo.

27. Uspeh prve toženke z revizijo je narekoval tudi drugačno odločitev o stroških postopka pred sodiščema prve in druge stopnje (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, je dolžna povrniti prvi toženki stroške postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter stroške revizijskega postopka.

28. Za postopek pred sodiščem prve stopnje je prva toženka upravičena do povrnitve naslednji stroškov: 765,70 EUR nagrade za postopek, 706,80 EUR nagrade za narok, potni stroški za pristop na naroke v skupni višini 104,00 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, skupaj z 22 % DDV v višini 351,23 EUR, vse skupaj torej 1.947,73 EUR.

29. Za postopek pred sodiščem druge stopnje je prva toženka upravičena do povrnitve: 873,00 EUR za sodno takso za pritožbo, 942,40 EUR, nagrade za postopek pred sodiščem druge stopnje, skupaj z 22 % DDV v višini 207,33 EUR, vse skupaj torej 2.022,73 EUR.

30. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Prvi toženki je dolžna povrniti stroške sodne takse za predlog za dopustitev revizije in za revizijo v skupni višini 873,00 EUR, nagrade za revizijo v višini 1.178,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj z 22 % DDV v višini 263,56 EUR, vse skupaj torej 2.334,56 EUR.

31. Odmera vseh stroškov temelji na Zakonu o odvetniški tarifi.

-------------------------------
1 Glej na primer sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 117/2002 z dne 18. 12. 2002 in II Ips 407/2008 z dne 5. 11. 2009.
2 Glej sodbo Sodišča Evropske unije C-162/13 z dne 4. 9. 2014.
3 Glej tudi Gordana Ristin, Tjaša Korbar in Sergej Simoniti, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, komentar k 1. členu, str. 20-33.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 15, 18, 18/1, 18/3

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti - člen 3, 3/1
Datum zadnje spremembe:
26.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2OTYy