<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sklep Cp 42/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:CP.42.2018

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00020952
Datum odločbe:21.02.2019
Senat:Jan Zobec (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
Institut:razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe - spustitev v postopek - evropski plačilni nalog - ugovor zoper evropski plačilni nalog - vročitev tožbe - vročitev zamudne sodbe - pravilnost vročitve - pravica do obrambe - praksa SEU - pridržek javnega reda - predlog za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe - pisnost postopka - zahteva za izvedbo naroka

Jedro

V primeru, ko je bila tožba pravilno vročena, se ne presoja več, ali je bila tožencu pravilno vročena tudi zamudna sodba. Izjema po b) točki se namreč ne more uporabiti, ker je bila tožencu vročena tožba v postopku. Šele če ta predpostavka ne bi bila izpolnjena, bi bila potrebna nadaljnja presoja, ali je bila predlagatelju zamudna sodba (ustrezno) vročena in mu je to omogočalo, da bi že v državi izvora uveljavljal pravna sredstva.

Odločitev o tem, ali bo sodišče v postopku odločanja o ugovoru izvedlo narok, bo odvisna od tega, ali bo odločitev o zavrnitvi priznanja odvisna od spornih dejstev ali izključno od presoje pravnih vprašanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj mora nasprotnemu udeležencu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 286,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom R 66/2018 z dne 1. 6. 2018 zavrnilo predlog za zavrnitev izvršitve pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celovcu (Bezirksgericht Klagenfurt) 16 C 309/16 d z dne 6. 7. 2016. Zoper to odločitev je predlagatelj vložil ugovor, ki ga je isto sodišče kot neutemeljenega zavrnilo. Predlagatelju je naložilo, da mora nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 228,47 EUR.

2. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora je predlagatelj vložil pritožbo in Vrhovnemu sodišču predlagal spremembo izpodbijane odločitve tako, da se izvršitev tuje sodne odločbe zavrne. Nasprotuje stališču, da sodna odločba Okrožnega sodišča v Celovcu ni bila izdana v njegovi odsotnosti in da mu je bilo pravočasno vročeno pisanje o začetku postopka pred tujim sodiščem, tako da bi lahko pripravil obrambo. Meni, da ni mogoče ugotoviti, ali je bilo vročanje opravljeno predlagatelju ali družbi A., d. o. o., saj je bil kot naslovnik poimenovan B. B. (A., d. o. o.). Enako nejasno je bilo poimenovanje dolžnika v plačilnem nalogu, zoper katerega je ugovarjal s štampiljko in podpisom direktorja, torej kot A., d. o. o. Tudi v (prevedeni in vročeni) tožbi in sodbi Okrožnega sodišča v Celovcu je bilo poimenovanje tožene stranke enako, tj. B. B. A., d. o. o. Karkoli je predlagatelj prejemal od avstrijskega sodišča, je prejemal v veri, da to prejema kot družba A., d. o. o. in ne kot fizična oseba. Kot fizična oseba ni prejel ne plačilnega naloga, tožbe ali sodbe, o čemer je želel pričati na naroku za obravnavo ugovora, ki ga sodišče ni izvedlo, pri čemer ni pojasnilo, zakaj. Predlagatelj sodbe avstrijskega sodišča ni nikoli prejel niti prevoda v slovenski jezik, zato ni imel možnosti njenega izpodbijanja. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče tega ni štelo za relevantno okoliščino, pri čemer je zmotno uporabilo določbo 45. člena Uredbe št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju prenovljena Uredba Bruselj I oziroma Uredba), ki bi jo moralo povezati s 43. členom te Uredbe. Sodišče je povzelo, kdaj naj bi bila sodna odločba izdana in razglašena za izvršljivo, v celoti pa je prezrlo poimenovanje stranke in da gre pravzaprav za dve različni osebi (gospodarsko družbo in fizično osebo), kar bi moralo ugotavljati že po uradni dolžnosti. Iz potrdila je zgolj povzelo datum vročitve pisanja o začetku postopka, ne da bi navedlo, komu je bila vročitev opravljena. Da bi bila predlagatelju sodba vročena ne izhaja iz nobenega listinskega dokaza, temveč le iz klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti na sporni sodbi, česar ni mogoče preveriti.

Prenovljene Uredbe Bruselj I glede na njen namen, vsebino in ustaljeno sodno prakso ni mogoče razlagati tako, da je njen namen izpolnjen že s tem, da je pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje vročeno pravočasno in na tak način, da bi toženec lahko pripravil obrambo, temveč to velja tudi za samo sodno odločbo. Sodelovanje v postopku je pravica stranke in ne dolžnost. Sodišče mora potrebne predpostavke tožbe preveriti po uradni dolžnosti in izdati zakonito sodbo, čeprav zamudno, zoper katero ima toženec možnost vložiti redno pravno sredstvo – pritožbo, to pa še posebej zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, med katere nedvomno spada tudi pravilno oziroma določno poimenovanje pravdne stranke, sicer je taka sodna odločba neizvršljiva. Tak ugovor ni vezan na odgovor na tožbo, temveč je lahko samostojen pritožbeni razlog. Pravica do uporabe rednega pravnega sredstva je ena izmed temeljnih ustavnih in konvencijskih pravic po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v okviru pravice do poštenega sojenja. Zaradi nejasnega poimenovanja tožene stranke je neizvršljiva sodna odločba, izdana brez možnosti rednega pravnega sredstva, nedvomno v očitnem nasprotju z javnim redom v Republiki Sloveniji. Sodišče na take konkretizirane navedbe ni odgovorilo na substanciran način, temveč povsem na splošno. Sporna sodba je v pravnem redu Republike Slovenije absolutno neizvršljiva in bi moralo sodišče predlog za izvršbo zavrniti, ker izvršilni naslov ni primeren za izvršbo, torej je vsekakor podan pridržek javnega reda, če že ne bi bil podan razlog, da predlagatelj plačilnega naloga in tožbe ni prejel oziroma ju je prejel v svojstvu direktorja družbe A., d. o. o., in ne kot fizična oseba. Predlagatelj kot oseba, zoper katero se zahteva izvršitev, navaja, da mu v skladu s 43. členom Uredbe ni bila vročena sodna odločba v jeziku, ki ga razume oziroma v uradnem jeziku države članice, v kateri ima stalno prebivališče. Sodišče je pomen prevoda sodne odločbe napačno razrešilo zgolj s pogojem vročitve prevoda tožbe, ne pa tudi sodbe, kar je glede na izrecno določbo 43. člena Uredbe povsem napačno.

Pritožnik je predlagal, da sodišče za obravnavo ugovora izvede narok in nanj povabi predlagatelja ter ga v zvezi s prejemom tožbe in sodbe tudi zasliši. Sodišče tega ni storilo in ni pojasnilo zakaj, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka glede uporabe načela kontradiktornosti, pravice do izjave ter neposrednega dostopa do sodišča, kar je predmet tako ustavnih jamstev kot jamstev na podlagi 6. člena EKČP. Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbah zoper Republiko Slovenijo vedno znova ponavlja, da je izvedba naroka in zaslišanje stranke temeljno pravno in konvencijsko jamstvo, ki izhaja tako iz Ustave kot EKČP. Pritožbeno sodišče naj to odpravi bodisi z izvedbo naroka, bodisi z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa in vrnitvijo zadeve v nov postopek.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor nasprotnemu udeležencu, ki je pritrdil presoji nižjih sodišč, predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve, ki med strankama niso sporne

5. Pritožnik ne nasprotuje sledečemu ugotovljenemu dejanskemu stanju:

– avstrijsko sodišče je izdalo evropski plačilni nalog z dne 15. 1. 2016, ki je bil skupaj s prevodom v slovenski jezik vročen 28. 1. 2016 naslovniku B. B., ( A., d. o. o.), na naslovu Ulica 1, Radlje ob Dravi; zoper evropski plačilni nalog je dolžnik vložil ugovor;

– tožbo z oznako 16 C 309/16 d je istemu naslovniku po zaprosilu celovškega sodišča uspešno vročilo Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu v zadevi II Pom-i 16/2016 dne 7. 5. 2016 na naslovu Ulica 1, Radlje ob Dravi.

6. V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali je bila predlagatelju vročena sodba tujega sodišča, pri čemer pritožnik posebej izpostavlja, da bi mu ta morala biti vročena v prevodu.

Pravna podlaga

7. V obravnavani zadevi je predlagatelj trdil, da so podani razlogi za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe po določbi 45. člena prenovljene Uredbe Bruselj I, ki ureja izjeme od načela prostega pretoka sodnih odločb med državami članicami Evropske unije. Skliceval se je na odklonilna razloga iz točke a) in b) prvega odstavka 45. člena, ki določata, da se priznanje sodne odločbe na zahtevo katere koli zainteresirane stranke zavrne, če a) je priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici in b) če je bila sodna odločba izdana v odsotnosti toženca, če mu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost. V izjemo pod točko a) je treba uvrstiti tako nasprotovanje materialnemu kot procesnemu javnemu redu, medtem ko izjema pod točko b) obravnava poseben vidik pridržka procesnega javnega reda – kršitev načela kontradiktornosti. Uporaba določila o nasprotovanju javnemu redu iz točke a) bo tako izključena, kadar bo podan dejanski stan specialnih določil, ki ga urejajo nadaljnje točke prvega odstavka 45. člena prenovljene Uredbe Bruselj I.1 Pritožbeno sodišče je tako najprej presojalo, ali je podana izjema po točki b).

Presoja obstoja izjeme po b) točki prvega odstavka 45. člena prenovljene Uredbe Bruselj I

8. Izjema pod točko b) se uporabi, če bi toženec moral imeti možnost sodelovati v inter partes postopku, vendar mu je bilo to onemogočeno zaradi napak pri vročitvi dokumentacije o začetku postopka, bodisi zaradi izostanka vročitve ali zaradi nepravočasne vročitve, ki mu ni omogočala obrambe svojih pravic. Kadar je tako sodba izdana brez udeleževanja toženca, se lahko toženec na kršitev pravice do obrambe sklicuje, če dokaže, da v državi izvora ni imel možnosti izpodbijati sodne odločbe. Za uporabo navedene izjeme je torej več predpostavk: 1) da je bila sodba izdana v odsotnosti toženca, torej da se toženec ni spustil v postopek; 2) da je razlog za to v dejstvu, da mu začetno pisanje v postopku ni bilo vročeno oziroma ni bilo vročeno na ustrezen način; ter 3) pri čemer tega ni mogel uveljavljati s pravnim sredstvom v državi izvora.

O presoji, ali je bila sodba izdana v odsotnosti toženca, tj. ali se je toženec spustil v postopek

9. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil predlagatelju vročen evropski plačilni nalog, zoper katerega je ugovarjal. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi zapisalo, da je predlagatelj v postopku sodeloval. Če bi bila taka presoja pravilna, izjeme po b) točki že iz tega razloga ne bi bilo mogoče uporabiti, saj bi to pomenilo, da sodba ni bila izdana v toženčevi odsotnosti.

10. Pojem „izdaje sodbe v odsotnosti“ je za doseg namena uredbe treba razlagati evroavtonomno. Kot spustitev v postopek v smislu navedene izjeme se šteje vsako dejanje, iz katerega izhaja, da je toženec izvedel za postopek, uveden proti njemu, in dobil možnost obrambe zoper zahteve tožnika, razen če se njegov ugovor omejuje le na grajanje pristojnosti sodišča ali na neustreznost vročitve, ki mu je preprečevala uspešno obrambo.2 Sodišče Evropske Unije je v zadevi C-144/123 na zahtevo avstrijskega vrhovnega sodišča pojasnilo, da ugovora zoper evropski plačilni nalog ni mogoče obravnavati kot ugovora, s katerim bi se toženec spustil v postopek,4 in sicer ne glede na to, ali je toženec v njem navedel razloge, ki se nanašajo na glavno stvar. Pojasnilo je, da postopek za izdajo evropskega plačilnega naloga in redni civilni postopek, ki sledi v primeru vložitve ugovora, nista identičen postopek, saj temeljita na različnih pravnih podlagah ter je za njuno presojo lahko pristojno drugo sodišče. Poudarilo je, da bi bila razlaga, da je ugovor treba šteti za prvo obrambno navedbo, v nasprotju z namenom ugovora zoper evropski plačilni nalog, pri katerem se od tožene stranke ne zahteva, da pojasni razloge za svoj ugovor in tako ta sploh ni namenjen obrambi pred tožnikovimi navedbami o glavni stvari, temveč je njegov namen toženi stranki le omogočiti izpodbijanje terjatve. Tako je tudi v obravnavani zadevi treba šteti, da se predlagatelj ni spustil v postopek pred avstrijskim sodiščem.

O pravilnosti vročitve tožbe kot začetnega akta v postopku

11. Predlagatelj je nadalje priznaval, da mu je bila tožba s prevodom v slovenski jezik vročena, pri čemer je bil kot naslovnik poimenovan B. B. (A., d. o. o.. Menil je, da ni mogoče ugotoviti, ali je bila vročitev opravljena predlagatelju ali družbi A., d. o. o., sam pa je štel, da mu pisanje kot fizični osebi ni bilo vročeno.

12. Kršitev pravice do obrambe po točki b) se lahko uporabi le v primeru, če toženec dejansko ni imel možnosti seznaniti se s postopkom, pri čemer je ravnal v dobri veri in storil vse v svoji moči, da bi v postopku sodeloval.5 Prenovljena Uredba Bruselj I tako ne zahteva, da bi bila vročitev opravljena formalno pravilno, temveč se presoja, ali se je toženec seznanil z začetkom postopka in ali mu je to dejansko omogočalo obrambo svojih pravic.6 Navedena izjema se torej lahko uporabi, če je pri dejanju vročitve prišlo do take pomanjkljivosti ali napake, da je bila toženčeva pravica do obrambe ključno prizadeta. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da takšna okoliščina v obravnavani zadevi ni podana. Bistveno je, da se je predlagatelj s tekom postopka v tujini dejansko seznanil, saj je bil kot naslovnik naveden (tudi) sam, pisanje pa mu je bilo vročeno na naslovu, na katerem je bil prijavljen kot fizična oseba. Iz pisanja je lahko razbral, kakšna je vsebina postopka, ki je v teku v Avstriji. Če je menil, da ni jasno, kdo je toženec, bi ta razlog moral uveljavljati že v postopku v državi izvora. Predlagatelju je bila torej tožba (s prevodom) vročena, kar zadošča za zaključek, da mu ni bila kršena pravica do obrambe, in se na obstoj razloga iz b) točke prvega odstavka 45. člena Uredbe ne more uspešno sklicevati.

O relevantnosti navedb, da predlagatelju zamudna sodba ni bila vročena

13. Poleg tega je predlagatelj poudarjal, da mu zamudna sodba avstrijskega sodišča ni bila vročena, kar je pomenilo, da ni bil seznanjen z njeno vsebino in zoper njo ni mogel vložiti pritožbe. Menil je, da se pri presoji izjeme po b) točki ne ugotavlja le pravilnost vročitve tožbe, temveč tudi zamudne sodbe.

14. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v primeru, ko je bila tožba pravilno vročena, ne presoja več, ali je bila tožencu pravilno vročena tudi zamudna sodba. Izjema po b) točki se namreč ne more uporabiti, ker je bila tožencu vročena tožba v postopku. Šele če ta predpostavka ne bi bila izpolnjena, bi bila potrebna nadaljnja presoja, ali je bila predlagatelju zamudna sodba (ustrezno) vročena in mu je to omogočalo, da bi že v državi izvora uveljavljal pravna sredstva.7 To v prvi vrsti izhaja že iz samega besedila točke b) kot tudi iz zgodovinske in namenske razlage navedenega določila.

15. Enako besedilo kot ga sedaj vsebuje b) točka 45. člena prenovljene Uredbe Bruselj I, je vsebovala tudi njena predhodnica Uredba Bruselj I v 2. točki 34. člena, medtem ko je njena predhodnica, Bruseljska konvencija o priznanju in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1968 vsebovala nekoliko drugačno dikcijo. V 2. točki 27. člena je tako določala, da se sodba ne prizna, če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, ter je bila sodba nato izdana v njegovi odsotnosti. Sodišče Evropskih skupnosti je v zadevi Minalmet GmbH proti Brandeis Ltd., C 123/91 z dne 12. 11. 1992 zavzelo stališče, da zamudne sodbe v drugi državi članici ni mogoče priznati, če pisanje o začetku postopka tožencu ni bilo vročeno, čeprav je bil ta nato seznanjen z izdano zamudno sodbo in zoper njo v državi izvora ni uporabil razpoložljivih pravnih sredstev. Na takšno sodno prakso se je evropski zakonodajalec odzval tako, da je ob sprejemu Uredbe Bruselj I pri obravnavanem zavrnilnem razlogu dodal nov pogoj: da se toženec ne more sklicevati, da mu začetno pisanje v postopku ni bilo vročeno (pravočasno in na tak način, da bi si lahko zagotovil obrambo), če je imel možnost izpodbijati sodbo v državi izvora, pa je ni izkoristil. Ob predlogu besedila Uredbe Bruselj I je Evropska komisija poudarila, da je dotedanja ureditev dopuščala pasivnost ali celo zlonamernost dolžnika, saj ga je dopuščala, da se v državi izvora vzdrži vložitve pravnega sredstva in si s tem zagotovi, da se sklicuje na dejstvo, da mu pisanje o začetku postopka ni bilo vročeno. Tako je imel dolžnik korist od lastne malomarnosti pri obrambi svojih pravic; poleg tega je smiselno, da se procesne napake uveljavljajo čim prej in že v državi izvora.

16. Evropski zakonodajalec je torej ocenil, da je kršitev pravice do obrambe v začetni fazi postopka mogoče odpraviti v kasnejši fazi z vložitvijo pravnega sredstva. Tako so bila presežena stališča, da vložitev pravnega sredstva proti zamudni sodbi ne more biti enakovredna možnosti obrambe pred izdajo sodne odločbe. Če pisanje o začetku postopka tožencu ni bilo vročeno, mu mora zamudna sodba omogočiti, da se seznani z vsemi elementi spora in brani svoje pravice tako, kot bi to sicer lahko storil v postopku pred izdajo sodbe.8 Sodišče Evropske unije je v zadevi ASML pojasnilo, da mora v primeru, ko tožencu začetno pisanje v postopku ni bilo vročeno, za očitek iz b) točke, da ni izkoristil možnosti za izpodbijanje odločbe, tožencu biti vročena zamudna sodba, saj se le v tem primeru lahko seznani z njenimi razlogi in jo uspešno izpodbija. Vendar te razlage ni mogoče širiti na primere, ko je bil tožencu pravilno vročen že začetni akt v postopku. V takšnem primeru je namreč imel možnost sodelovanja v postopku in tako vprašanje, ali mu je bila zamudna sodba vročena, ni več relevantno. Zamudna sodba mora biti tožencu vročena ravno zato, da lahko s pravnimi sredstvi uveljavlja, da mu začetno pisanje v postopku ni bilo (pravočasno in na ustrezen način) vročeno. To izhaja iz utemeljitve osnutka Evropske komisije ter iz namena same norme. Tako se ne upošteva, ali bi toženec iz drugih razlogov lahko v državi izvora vložil pravno sredstvo.9

17. Da se vročitev zamudne sodbe po prenovljeni Uredbi Bruselj I ne zahteva, izhaja tudi iz 43. člena Uredbe, ki določa, da se v primeru, ko se zahteva izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, pred prvim izvršilnim ukrepom osebi, zoper katero se zahteva izvršitev, vroči potrdilo, ki mu je priložena sodna odločba, če ji še ni bila vročena. S prenovljeno Uredbo Bruselj I je tako dopuščeno, da vročitev odločbe, katere izvršitev se zahteva, ni predpogoj za vložitev zahteve za izvršitev v zaprošeni državi in da je mogoče to odločbo toženi stranki vročiti šele pred prvim izvršilnim ukrepom. Glede podobne zahteve iz Uredbe Bruselj I je Sodišče Evropske unije v zadevi Van der Linden10 pojasnilo, da je njen namen, da se toženec seznani z odločbo in da se mu omogoči, da jo prostovoljno izvrši.11

Presoja obstoja izjeme po a) točki prvega odstavka 45. člena prenovljene Uredbe Bruselj I

18. Pri zatrjevani kršitvi pravice do poštenega sojenja oziroma načela kontradiktornosti v začetnem stadiju postopka bo sodišče presojalo obstoj izjeme po že obravnavani b) točki. Če pa bo uveljavljana kršitev te pravice v poznejši fazi postopka, je mogoča le presoja, ali je s tem prišlo do kršitve javnega reda v zaprošeni državi članici.12

19. Sodišče Evropske unije je že večkrat poudarilo, da lahko razlog nasprotovanja javnemu redu pride v poštev le v izjemnih situacijah, saj je poseben pomen čim širše proste prehodnosti sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah znotraj Evropske unije splošno sprejet. Pridržek javnega reda mora biti predmet ozke in restriktivne razlage ter ga je treba uporabiti le kot ultima ratio. Težnja po ozki razlagi tega pojma je razvidna že iz določila, da mora biti priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom zaprošene države članice. Za nasprotje z javnim redom države izvršbe gre takrat, ko je s tujo sodno odločbo v tolikšni meri kršeno eno od njenih temeljnih pravnih načel, da je tuja sodna odločba v nesprejemljivem nasprotju s pravnim redom države izvršbe. Pri tem mora biti očitno kršena pravna norma, ki v državi izvršbe velja za eno od bistvenih oziroma posega v temeljne pravice in vrednote, na katerih temelji pravni red. Nasprotovanje javnemu redu je podano le, če bi bil rezultat priznanja oziroma izvršitve tuje sodne odločbe nevzdržen.13

20. Predlagatelj je kršitev javnega reda utemeljeval z navedbami, da mu zamudna sodba ni bila vročena in da posledično zoper njo v državi izvora ni mogel uveljavljati pravnih sredstev. S takšnimi navedbami (upoštevaje tudi že povedano pri presoji obstoja odklonilnega razloga po b) točki) ne more uspešno uveljavljati razloga nasprotovanja javnemu redu v Republiki Sloveniji. Iz določil prenovljene Uredbe Bruselj I izhaja, da četudi tožencu zamudna sodba v državi članici izvora res ne bi bila vročena, bi do njene vročitve prišlo v postopku izvršbe, kot to določa 43. člen Uredbe. Dolžnik bo torej najpozneje v postopku izvršitve seznanjen s tujo sodno odločbo in bo zoper njo v državi izvora še vedno lahko uveljavljal pravna sredstva. Dolžnik je dolžan izčrpati še obstoječa pravna sredstva v državi izvora, sicer se po določilih Uredbe ne more sklicevati na obstoj zavrnilnih razlogov, pri čemer se Uredba ne omejuje na vložitev pravnih sredstev pred pričetkom postopka izvršitve v zaprošeni državi.14 Postopek izvršitve pa bo sodišče v zaprošeni državi prekinilo, če bo dolžnik zoper odločbo v državi izvora vložil pravno sredstvo (38. člen in 51. člen prenovljene Uredbe Bruselj I). Tako v dani fazi postopka ni izkazano, da predlagatelju v državi izvora ne bi bilo omogočeno uveljavljati pravnih sredstev zoper sporno odločbo.

O zahtevi za izvedbo naroka

21. O predlogu za zavrnitev priznanja sodne odločbe (četrti odstavek 45. člena prenovljene Uredbe Bruselj I) na podlagi drugega odstavka 36. člena Uredbe odloča najprej sodnik posameznik v enostranskem postopku, s katerim predlogu ugodi ali ga zavrne. Sodišče nato vroči sklep vsem udeležencem postopka ter jih pouči o možnosti vložitve ugovora. O ugovoru odloči senat treh sodnikov okrožnega sodišča, ki je izdalo sklep. Za navedeni postopek se smiselno uporabljajo pravila Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), po katerem v postopku na prvi stopnji glavna obravnava ni obligatorna (7. člen ZNP). Postopek odločanja o ugovoru mora sicer zagotoviti polno kontradiktornost, vendar pa je to mogoče zagotoviti tudi s pisnostjo postopka.15 Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice priznava, da se v izjemnih okoliščinah, kadar se denimo postopek nanaša izključno na pravna vprašanja ali kadar ni dvomov glede verodostojnosti ali spornih dejstev, ki bi zahtevala obravnavo, temveč lahko sodišča pošteno in razumno odločijo o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva, glavna obravnava ne opravi.16

22. Odločitev o tem, ali bo sodišče v postopku odločanja o ugovoru izvedlo narok, bo tako odvisna od tega, ali bo odločitev o zavrnitvi priznanja odvisna od spornih dejstev ali izključno od presoje pravnih vprašanj.17 Ker je bilo v obravnavani zadevi med strankama odločilno dejstvo – da je bila tožba vročena predlagatelju, pri čemer je bil kot naslovnik naveden B. B. (A., d. o. o.), nesporno, medtem ko vprašanje, ali je bila predlagatelju vročena tudi sodba, ni pravno relevantno, sodišče prve stopnje naroka za odločanje o ugovoru ni bilo dolžno izvesti ter z njegovo neizvedbo tudi ni poseglo v predlagateljevo pravico do izjave in kontradiktornega postopka.

Odločitev o pritožbi

23. Ker pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, mora nasprotnemu udeležencu povrniti stroške, ki jih je imel s sestavo odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je nasprotnemu udeležencu priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 27/6 Odvetniške tarife (OT) v višini 500 točk in materialne stroške v višini 2 % oziroma 10 točk (11. člen OT), kar upoštevaje vrednost točke 0,46 EUR znaša 234,60 EUR, povečano za 22 % DDV pa 286,21 EUR. Navedeni znesek mora predlagatelj nasprotnemu udeležencu povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

-------------------------------
1 Glej na primer Hendrikman proti Magenta Druck & Verlag GmbH, C-78/95 z dne 10. 10. 1996.
2 J. Kropholler, J. von Hein, Europäisches Zivilprozessrecht, Kommentar zu EuGVO, Lugano-Übereinkommen 2007, EuVTVO, EuMVVO und EuGFVO, 9. Auflage, Verlag Recht und Wirtschaft GmbH, 2011, str. 577.
3 Goldbet Sportwetten GmbH proti Massimu Sperindeu z dne 13. 6. 2013.
4 Odločitev se je nanašala na 24. člen Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 22. 12. 2000 (Uredba Bruselj I), ki je vseboval enako vsebino kot prvi odstavek 26. člena prenovljene Uredbe Bruselj I.
5 M. Hazelhorst, Free Movement of Civil Judgments in the European Union and the Right to a Fair Trial, Asser Press, 2017, str. 92.
6 Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sklepu Cp 16/2012 in 17/2012 z dne 10. 1. 2013, ki se je sicer nanašal na vsebinsko enako določilo Uredbe Bruselj I.
7 Sodišče pušča odprto vprašanje, ali je po uvedbi instituta potrdila iz prenovljene Uredbe Bruselj I sploh še prepuščeno državi izvršbe, da presoja dejstva in okoliščine dejanske vročitve s strani zaprošenega sodišča. Prenovljena Uredba Bruselj I namreč daje večjo pomembnost potrdilu, ki mora biti sedaj izdano s strani sodišča izvora. Prim.: T. Čebulj, Priznanje in izvršitev odločb po Uredbi Bruselj I BIS – sodna praksa SEU 2010-2016 (magistrsko delo), 2018, str. 46-47.
8 Primerjaj Sklepne predloge generalnega pravobranilca Philippa Legerja v zadevi ASML Netherlands BV proti Semiconductor Industry Services GmbH, C-283/05.
9 J. Kropholler, J. von Hein, Europäisches Zivilprozessrecht, str. 586-587.
10 Zadeva Roger van der Linden proti Berufsgenossenschaft der Feinmechanik und Elektrotechnik, C-275/94 z dne 14. 3. 1996.
11 Primerjaj Sklepne predloge generalnega pravobranilca Philippa Legerja v zadevi ASML Netherlands BV proti Semiconductor Industry Services GmbH, C-283/05, tč. 77 in 78.
12 J. Kropholler, J. von Hein, Europäisches Zivilprozessrecht, str. 575.
13 A. Ekart in V. Rijavec, v: M. Repas, V. Rijavec, Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list Republike Slovenije, 2018, str. 272.
14 J. Kropholler, J. von Hein, Europäisches Zivilprozessrecht, str. 586.
15 Primerjaj A. Galič, Postopek priznanja in razglasitve izvršljivosti tujih sodnih odločb po Uredbi št. 44/2001 („Bruseljski uredbi“), Zbornik znanstvenih razprav, 2006, str. 72.
16 Primerjaj denimo obrazložitev v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji, št. 32303/2013 z dne 13. 3. 2018 ter v njej omenjeni odločbi Schuler Zgraggen proti Švici, št. 14518/89 z dne 24. 6. 1993 in Döry proti Švedski, št. 28394/95 z dne 12. 11. 2002.
17 A. Ekart in V. Rijavec, v: M. Repas, V. Rijavec, Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list Republike Slovenije, 2018, str. 266.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o nepravdnem postopku (1986) - ZNP - člen 7

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 38, 43, 45, 45/1, 45/1-a, 45/1-b, 51
Datum zadnje spremembe:
25.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2OTMx