<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep II Cp 2146/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2146.2018

Evidenčna številka:VSL00019709
Datum odločbe:30.01.2019
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Katarina Parazajda
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:ugotovitev vrednosti spornega predmeta - korekturna dolžnost sodišča - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - vrednost poslovnega deleža - facultas alternativa - združitev pravd v skupno obravnavanje - več ločenih pravdnih postopkov

Jedro

V prvem odstavku 44. člena ZPP navedena možnost ocene vrednosti spornega predmeta po znesku, ki ga je tožnik pripravljen sprejeti namesto izpolnitve, se nanaša na položaj, ko tožnik ponudbo za nadomestno izpolnitev vključi v tožbeni zahtevek v smislu 312. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je pred Okrajnim sodiščem v Radovljici vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada 100 % poslovni delež družbe K., d. o. o., pri čemer sta deleža pravdnih strank enaka. Zahteva tudi razdelitev deleža in vpis imetništva. Tožnica je vrednost spornega predmeta določila v višini 7.500 EUR in jo utemeljila z zneskom, ki je bil vplačan kot osnovni kapital družbe. Dokapitalizacija v višini 30.000 EUR je bila po njenih navedbah fiktivna.

2. Toženec je v odgovoru na tožbo tako navedeni vrednosti oporekal in trdil, da znaša vrednost poslovnega deleža 37.500 EUR, to je toliko kot izhaja iz podatkov sodnega registra. Opozoril je tudi na to, da pred istim sodiščem že teče spor zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta v tej pravdni zadevi 18.750 EUR (I. točka izreka). Posledično je ugovor toženca, da ni stvarno pristojno, zavrnilo (II. točka izreka). Odločitev o vrednosti je oprlo na navedbo tožnice, da je namesto izpolnitve zahtevka pripravljena sprejeti znesek 18.750 EUR in na dejstvo, da tožnica na skupnem premoženju uveljavlja polovični delež. Pojasnilo je še, da bo po pravnomočnosti tega sklepa to zadevo in zadevo P 79/2016 združilo v skupno obravnavanje.

4. Pritožbo vlaga toženec. Navaja, da se z odločitvijo ne strinja predvsem zato, ker tožnica s sprožanjem različnih postopkov zlorablja svoje procesne pravice. Zoper njega je doslej sprožila štiri pravdne postopke in vložila eno kazensko prijavo. Oba postopka, ki se nanašata na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, bi bilo treba združiti. Ločeno obravnavanje ni mogoče. Po seštevku obeh vrednosti bi o zadevi moralo odločati okrožno sodišče. Nasprotuje ugotovljeni vrednosti. Sodišče odločitve ne more opreti le na navedbo, kaj je tožnica pripravljena sprejeti namesto izpolnitve. Ker spor ni namenjen razdelitvi premoženja (in razdelitvi toženec izrecno nasprotuje), ampak ugotovitvi obsega in deležev, bi moralo sodišče upoštevati celotno vrednost poslovnega deleža, to pa je 37.500 EUR. Priglaša stroške.

5. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožba v tej zadevi vložena pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E, zato je sodišče prve stopnje o ugovoru toženca, skladno s 125. členom ZPP-E, odločalo po določbah ZPP kakor so veljale pred njihovo spremembo. Te določbe pri presoji utemeljenosti pritožbe upošteva tudi pritožbeno sodišče.

8. Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ugotovi vrednost spornega predmeta (tretji odstavek 44. člena ZPP), je dovoljena le nesamostojna pritožba. To je pritožba, ki je pridružena drugi pritožbi, v tem primeru pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca, da Okrajno sodišče v Radovljici ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Pritožba je zato dopustna.

9. Ker se na vrednost spornega predmeta med drugim navezuje uporaba določb o pristojnosti, te določbe pa so kogentne, tožnik z navedbo vrednosti spornega predmeta ne more povsem prosto razpolagati. Sodišče ima zato glede navedbe spornega predmeta v tožbi korekturno dolžnost, če je v njej navedena očitno previsoka ali prenizka vrednost tako, da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti (tretji odstavek 44. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na podlagi toženčevega opozorila utemeljeno zaključilo, da je v tožbi navedena vrednost spornega predmeta očitno prenizka. Vrednost poslovnega deleža, ki izhaja iz poslovnega registra, namreč bistveno odstopa vrednosti navedene v tožbi, saj znaša 37.500 EUR.

11. Je pa sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo pravilno vrednost, spregledalo, da se v prvem odstavku 44. člena ZPP navedena možnost ocene vrednosti spornega predmeta po znesku, ki ga je tožnik pripravljen sprejeti namesto izpolnitve, nanaša na položaj, ko tožnik ponudbo za nadomestno izpolnitev vključi v tožbeni zahtevek v smislu 312. člena ZPP1. Bistvo takega oblikovanja zahtevka (t. i. facultas alternativa) je v obstoju različnih možnosti izpolnitve enega zahtevka. To pomeni, da tožnik zoper toženca uveljavlja en sam zahtevek, pri tem pa tožencu ponudi možnost, da mu ni treba izpolniti obveznosti iz zahtevka, če izpolni drugo dajatev, ki mu je ponujena kot nadomestna izpolnitev2. Ker v konkretnem primeru tožnica svojega zahtevka ni oblikovala na ta način3, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da je kot vrednost spora upoštevalo znesek, ki bi ga bila tožnica, upoštevajoč navedbe v tožbi, bila pripravljena sprejeti (kot izplačilo svojega deleža).

12. Vrednosti spornega predmeta v tej zadevi pa ni mogoče opreti niti na dejstvo, da tožnica na skupnem premoženju uveljavlja polovični delež, saj s tožbo zahteva tudi ugotovitev obsega skupnega premoženja, to je ugotovitev, da oba poslovna deleža (skupaj 100 %) spadata v skupno premoženje. To pa narekuje upoštevanje celotne vrednosti, ki jo izkazuje poslovni register, torej vrednosti 37.500 EUR. Pritožba je v tem pogledu torej utemeljena.

13. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje vrednosti spornega predmeta ni pravilno ugotovilo in da je posledično napačna tudi odločitev, s katero je zavrnilo toženčev ugovor stvarne nepristojnosti, pa se pritožbeno sodišče iz spodaj navedenih razlogov ni odločilo za spremembo ampak za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

14. Toženec v pritožbi opozarja, da je tožnica zoper njega pred Okrajnim sodiščem v Radovljici vložila še eno tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem, ki se vodi pod opr. št. P 79/2016. Ne glede na to, da zakonec, ki uveljavlja delež na skupnem premoženju, s tožbo načeloma res ni dolžan zajeti vsega premoženja4, niti ne bo pravnomočna odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, pomenila ovire za novo pravdo (da v skupno premoženje spada še kaj), pristop tožnice, ki je vložila dve tožbi, ne predstavlja pravega načina za celovito rešitev spora med strankama. Delež, ki bi ga ugotovilo sodišče v eni od zadev, bi namreč predstavljal delež na vsem premoženju in ne le na posamezni stvari, ki je predmet konkretnega postopka. Glede deleža bi imela zato odločitev učinek res iudicata. Ker je višina deleža lahko odvisna od obsega premoženja, pa to pomeni, da bi moralo sodišče, čeprav je predmet zahtevka le ena stvar, ugotoviti obseg vsega premoženja (torej tudi tistega, ki ni zajeto s tožbenim zahtevkom oziroma je predmet druge pravde) in ga tudi ovrednotiti. To pa narekuje, da sodišče v okviru zakonskih možnosti naredi vse, da tako ločeno obravnavanje prepreči in odloči o združitvi obeh pravd. Povedano bolj konkretno: sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka najprej odločiti o združitvi pravdne zadeve P 79/2016 in P 4/2017, nato pa o ugovoru toženca glede vrednosti predmeta spora in svoji stvarni pristojnosti ponovno odločiti.

-------------------------------
1 ZPP v 312. členu določa, da sodišče, če je tožeča stranka v tožbi zahtevala, naj se ji prisodi določena dajatev, hkrati pa je v tožbi ali do konca glavne obravnave izjavila, da je pripravljena namesto te dajatve sprejeti drugo dajatev, izreče v sodbi, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, da toženi stranki ni treba izpolniti prve dajatve, če izpolni drugo.
2 Alternativna možnost oprostitve vtoževane obveznosti ni tožbeni zahtevek, čeprav je vnesena vanj, pač pa civilnopravna ponudba, podvržena pravilom civilnega prava. O alternativni možnosti oprostitve obveznosti sodišče ne more odločati in ne ocenjevati njene primernosti. Toženca lahko zaveže samo tožniku izpolniti obveznost; čeprav je alternativna ponudba del tožbenega predloga in nato izreka sodbe, s tem ne izgubi civilnopravnega značaja. Tudi pravila o pravnomočnosti zanjo ne veljajo (glej odločbo VS RS 79/2007).
3 Pritožbeno sodišče se na tem mestu ne opredeljuje do tega, ali bi bilo to sploh mogoče.
4 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 624/2008 in II Ips 131/1994. Glej tudi članek Jasne Hudej in Iztoka Ščernjaviča: "Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi", Pravnik, št 1-2, letnik 2011.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 44, 44/1, 44/3, 300, 312
Datum zadnje spremembe:
18.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2NzM5
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*