<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 120/2017
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.120.2017

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00020150
Datum odločbe:14.02.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSK Sodba I Cp 36/2016
Datum odločbe II.stopnje:12.10.2016
Senat:Jan Zobec (preds.), mag. Rudi Štravs (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost - protipravnost - človekove pravice - pravica do zasebnosti - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - kolizija ustavnih pravic - test sorazmernosti - praktična konkordanca - merila za razreševanje kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - izjava politika - izjava novinarja - tajnost podatkov - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - zasebnik - relativno javna oseba

Jedro

Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami (pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena na eni strani ter pravici do svobode izražanja na drugi strani) civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP - navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve je bila v zadnjem času presežena.

Izjavam politikov je priznana enako stopnjo varstva, kot gre izjavam novinarjev.

V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2) in zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij.

Ugotovitev, da je toženec s sporno izjavo posegel v tožnikovo zasebnost ali njegovo čast in dobro ime, sama po sebi ne zadošča za oceno o njeni protipravnosti in nedopustnosti. Protipravnost izjave je treba presojati ob upoštevanju stališč in kriterijev, ki jih je izoblikovala praksa ESČP.

Ni šlo za tipične tajne podatke, ki nastanejo pri rednem delu obveščevalno - varnostne službe, ampak za domnevne nepravilnosti, ki naj bi se dogajale znotraj SOVE. Te pa se pred javnostjo ne smejo skriti pod pretvezo, da gre za tajne podatke.

Utemeljitev nižjih sodišč, da ni bilo nobene potrebe po vnovičnem prebiranju starih poročil, ki se nanašajo na afero A. oziroma da to ni bilo niti nujno niti primerno, ker so o tem že tekli drugi postopki, pomeni grob poseg v pravico do svobode izražanja in je kot taka nesprejemljiva tako s strani domače ustavno-sodne prakse kot tudi prakse ESČP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka po spremembi toženi stranki v 15 dneh, od vročitve te sodbe dolžna plačati 3.370,55 EUR pravdnih stroškov, ki so nastali na prvi in drugi stopnji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.460,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in mu prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo še o stroških postopka. Presodilo je, da je toženec v funkciji predsednika Komisije državnega zbora za nadzor nad delom obveščevalnih in varnostnih služb (v nadaljevanju Komisija) posegel v tožnikovo čast in dobro ime in v njegovo zasebnost, in sicer s tem, ko je na 7. nujni seji Komisije dne 15. 7. 2010 izjavil: „Ker je bilo omenjeno ime bivšega uslužbenca SOVE, v tej zadevi za sklic, ki je povezan z zadevo A., vemo zakaj gre. Posebna delovna vladna skupina v prejšnjem mandatu je ugotovila, da je v takratnem obdobju oziroma letih 2004, 2005, SOVA v enem delu delovala mimo veljavne zakonodaje in usmeritev, ki jih določa in preko koriščenja sredstev iz tajnega fonda v nasprotju z zakonodajo ustanovila podjetje A. To poročilo je javno, to je tretje vmesno poročilo, ga imate tudi predloženega. Iz njega izhaja, da so bila takrat odtujena znatna sredstva, verjetno tudi oprema in seveda pridobljena določena znanja in informacije, ki bi lahko predstavljale potencialno nevarnost za uporabo v nezakonite namene.“ Nato je nadaljeval: „Predlagam, da se v nadaljevanju omejimo na tisti del, ki zadeva področje našega delovanja in ki nas tudi prvenstveno zanima, to pa je morebitna možnost za zlorabo informacij, znanj pa tudi nezakonito pridobljenih sredstev, za katere je bilo ugotovljeno, da so bila nezakonito izplačana iz SOVE s strani bivših sodelavcev te organizacije za nezakonite namen.

2. Sodišče prve stopnje je ločeno presojalo poseg v tožnikovo zasebnost in poseg v pravico do časti in dobrega imena. Ugotovilo je, da ima tožnik položaj zasebnika, podatek o njegovi zaposlitvi pri SOVI pa je bil tajen. Kot bivši agent SOVE je tožnik tudi zavezan k molčečnosti, zato se ni mogel odzivati na medijske objave. Pritrdilo je toženčevemu ugovoru, da je bila identiteta tožnika v javnosti razkrita že pred njegovo sporno izjavo in da torej on ni tisti, ki je razkril tožnikovo identiteto javnosti. Z javno objavo ostalih osebnih podatkov tožnika, to je s ponovnim navajanjem njegove nekdanje zaposlitve pri SOVI in navajanjem, da se 3. vmesno poročilo nanaša nanj, pa je po presoji prvostopenjskega sodišča toženec prekomerno in nedopustno posegel v tožnikovo zasebnost.

Prvostopenjsko sodišče je nato presojalo ali je toženčeva izjava protipravno posegla v tožnikovo čast in dobro ime, pri čemer se je navezalo na teorijo in sodno prakso, ki sta se razvili v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve in žaljive obdolžitve. Izhajalo je iz pravica do svobode izražanja in pojasnilo, da ta varuje odprto družbeno razpravo o pomembnih družbenih in političnih vprašanjih, pri čemer pa je ta pravica zagotovljena predvsem medijem in družbenim aktivistom, umetnikom in posameznikom, ki želijo povedati svoje mnenje o javnih zadeva zaradi uravnoteženja orodij javne razprave. Toženčeva uradna funkcij ni bila namenjena javnemu izražanju stališč o zadevah Komisije ali javnemu izpostavljanju določenih posameznikov, temveč je naloga Komisije, da podatke obdela za potrebe nadzora obveščevalno – varnostnih služb, bistveno vodilo pa je zaupno ravnanje s podatki. Vprašanja o aktualni uporabi sredstev SOVE so bila šele na ravni sumov, zato tega Komisija po presoji nižjih sodišč ne bi smela obravnavati na javni seji. Prvostopenjsko sodišče je del izjave, kjer gre za očitek odtujitve sredstev SOVE in ustanovitve družbe A. d.o.o., štelo za žaljivo obdolžitev. Presodilo je, da je toženec sicer uspel dokazati, da je imel upravičen razlog verjeti, da so očitana dejstva resnična. Kljub temu pa je ocenilo, da ima celotna izjava naravo razžalitve, saj je toženec javno namigoval, da je tožnik odtujena sredstva SOVE uporabil v nezakonite namene za nedovoljeno prisluškovanje in snemanje v aferi B. V uradnih poročilih namreč ni bilo navedb o tem, da se sredstva, ki so bila prenesena na družbo A. d.o.o., uporabljajo v nezakonite namene. Taka javna razprava je bila glede na nejavni položaj tožnika in škodo, ki mu je bila s tem povzročena na časti in dobrem imenu, po oceni prvostopenjskega sodišča nesorazmerna in zato pomeni nedopusten poseg v tožnikovo čast in dobro ime. Kot predsednik Komisije se je zavedal, da govori o posamezniku, ki se v to razpravo ne more vključiti z enakimi orodji kot toženec. Toženec bi zato moral ščititi pravice tožnika tako, da bi o zadevah, ki še niso zaključene in se tičejo varnostnih vprašanj in posegov v osebnostne pravice posameznikov, razpravljal na za javnost zaprti seji.

Nazadnje je prvostopenjsko sodišče opravilo še test sorazmernosti. Presodilo je, da so o domnevni zlorabi sredstev tekli drugi postopki, zato ponovno prebiranje starih poročil ni bilo nujno, prav tako tudi ne navezovanje tožnika na domnevno zlorabo sredstev v zvezi z ustanovitvijo družbe A. d.o.o. Javno navezovanje tožnika z zlorabami sredstev SOVE tudi ni bilo primerno sredstvo za dosego cilja, saj je bila ta tematika že v obravnavi pred pristojnimi organi. Po oceni sodišča pa poseg tudi ni bil sorazmeren, ker tožnik ni javna oseba, ampak zasebnik, katerega čast in dobro ime Ustava RS (v nadaljevanju Ustava) in Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) varujeta z najvišjo stopnjo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti se je strinjalo z argumentacijo prvostopenjskega sodišča in je pritožbene ugovore toženca zavrnilo le z zgoščeno ponovitvijo argumentov prvostopenjskega sodišča.

4. Vrhovno sodišče je na predlog toženca s sklepom II DoR 391/2016 z dne 26. 1. 2017 dopustilo revizijo v smeri preizkusa materialnopravne presoje vprašanja ali je toženec protipravno posegel v zasebnost tožnika in v njegov čast in dobro ime.

5. Toženec je vložil revizijo in predlagal, da ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku v plačilo naloži stroške pravdnega postopka. Podredno predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Sprejeta odločitev je po prepričanju toženca materialno pravno zmotna in odstopa od ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju Ustavno sodišče) in rednih sodišč. Toženec je uvodoma v reviziji izpostavil ključne okoliščine, zaradi katerih meni, da njegova izjava, ki jo je podal na 7. nujni seji Komisije, ne more biti protipravna, v nadaljevanju revizije pa je te okoliščine natančneje utemeljil. Za toženca je bistveno, da so bili vsi podatki in informacije, o katerih je govoril na njuni seji Komisije, javnosti razkriti že pred tem; da njegova izjava temelji na dokazih; in da so na seji Komisije razpravljali o temi, ki je v javnem interesu. Utemeljuje, da je bil tožnik v javnosti povezan s spornim zaposlovanjem na Slovensko obveščevalni - varnostni agenciji (v nadaljevanju SOVA) in s spornim ustanavljanjem in razpolaganjem z družbo A. d.o.o. Ta dejstva je toženec na seji Komisije le povzel in dodal svoje mnenje. Če je s tem posegel v tožnikovo čast in dobro ime ter zasebnost, je to storil v okviru pravice do svobode govora. O tožniku in njegovih domnevnih nepravilnosti v zvezi s SOVO se je v javnosti obširno razpravljalo in pisalo, javnost je bila seznanjena z njegovo identiteto, v zvezi s spornim dogajanjem na SOVI pa sta bila v teku tudi civilni in kazenski postopek, zato v tem delu tožnik tudi ni mogel upravičeno pričakovati zasebnosti. Nadalje revizija izpostavlja dejstvo, da je toženec sporno izjavo podal v funkcij poslanca, katerih naloga je, da razpravljajo o zadevah, ki so v interesu javnosti. SOVA je prikrita obveščevalna agencija, ki že po naravi stvari navzven nastopa z omejeno transparentnostjo, zato je nadzor nad njenimi domnevnimi nepravilnostmi v še večjem javnem interesu.

Nadalje utemeljuje, da gre za razžalitev, kadar gre za hude žaljivke, katerih resničnosti že pojmovno ni mogoče dokazati (žaljenje osebnosti). Toženec pa je podal izjave o dejstvih, ki so jih ugotovili številni uradni organ, govoril pa je o družbeno in politično pomembni temi. Na nobenem mestu do tožnika ni bil žaljiv, niti ni podal objektivne razžalitve tožnika osebno, temveč je na probleme pri delovanju SOVE opozarjal ad rem in ne ad personam. ESČP je izoblikovalo stališče, da od posameznika, ki izraža svoje mnenje v zadevah javnega pomena, ni mogoče zahtevati, da vsako od svojih trditev dokaže, saj bi bil sicer soočen z nerazumljivo, če ne celo z nemogočo nalogo (Thirgeur Thorgeirson proti Islandiji, št. 13778/88).

Toženec opozarja še na kriterije v okviru t. i. trojnega testa, ki ga je izoblikovalo ESČP, nižji sodišči pa sta ta test spregledali oziroma kriterije nujnosti, primernosti in sorazmernosti povsem napačno tolmačili. Stališče pravnomočne sodbe, da je tožnikova izjava protipravna, odstopa od ustaljene ustavno-sodne prakse in prakse ESČP.1

6. Sodišče je revizijo vročilo tožniku. V odgovoru je tožnik primarno predlagal njeno zavrženje, ker ji ni bil priložen predlog za dopustitev in sklep o dopustitvi revizije. Sicer pa tožnik meni, da revizija ni utemeljena. Utemeljuje, da toženec ni uspel dokazati odstopa od ustaljene sodne prakse, saj je šlo v revizijsko izpostavljenih zadevah za absolutne ali relativne javne osebe, takšnega statusa pa tožnik nima. Tožnik je nekdanji uslužbenec SOVE, ki bi moral biti deležen maksimalne ustavnopravne zaščite, saj lahko vsakršno razkritje njegovih osebnih podatkov s strani tujih obveščevalnih služb pomeni grožnjo zoper njegovo življenje in telo. Poleg tega je tožnik zavezan k molčečnosti in varovanju tajnih podatkov, zato javno ni mogel nastopati. V konkretnem primeru je zato treba dati prednost osebnostni pravici tožnika, pred svobodo izražanja toženca. Informacija, da je bil tožnik bivši uslužbenec SOVE, s strani SOVE ali drugih uradnih inštitucij ni bila potrjena. Toženec je imel dostop do vseh relevantnih podatkov, tudi tajnih, bil je predsednik komisije in predstavnik oblasti, zato je imela njegova izjava, s katero je potrdil, da je bil tožnik nekdanji uslužbenec SOVE, drugačno težo, kot navedbe, ki so se v zvezi s tem v medijih pojavljale že prej. Temu podatku je dal verodostojnost, zato je bil toženec tisti, ki je dejansko razkril tožnikovo identiteto. Nadalje tožnik utemeljuje, da toženec ni novinar, zato posegov v čast in dobro ime ter pravico do zasebnosti ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na odločbe ESČP ali Ustavnega sodišča, ki novinarjem in tisku dajejo širše polje svobode izražanja. Ne strinja se s stališčem toženca, da naj bi bil tožnik vsaj relativno javna osebnost. Da nekdo postane relativno javna osebnost ne zadošča, da se javnost zanima v zvezi z nekim konkretnim dogodkom, temveč je treba izkazati tudi element javnega udejstvovanja. Tožnik se ni nikoli javno udejstvoval ali kako drugače izpostavljal, niti ni vstopil v politični prostor, zato mu gre najvišja stopnja varstva pravice do zasebnosti, časti in dobrega imena. Iz sporne izjave je povsem jasno razvidno, da gre za izjavo o dejstvih, v zvezi s katerimi tudi ne more biti nobenega dvoma, da so neresnične, kar je med drugim razvidno iz dokazil, ki jih je tožnik predložil sodišču (zavrnilna kazenska sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, sodba delovnega sodišča).

7. Revizija je utemeljena.

8. Tožnik je v odgovoru na revizijo navajal, da mu predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi le-te nista bila vročena v izjavo, zato je Vrhovno sodišče vpogledalo v pravdni spis in ugotovilo, da sta bili prilogi iz drugega odstavka 373. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji priloženi. Ko pa je temu tako, revizije ni dopustno zavreči. Predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi je zato Vrhovno sodišče v vednost vročilo tožniku in mu omogočilo, da se o poslanem gradivu izjavi v dodatnem trideset dnevnem roku.

9. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Ker revizija ni bila dopuščena glede uveljavljenih procesnih kršitev, Vrhovno sodišče revizijsko zatrjevana nasprotja v razlogih sodbe v smislu procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni niti povzemalo niti ne bo nanje odgovarjalo.

10. Predmet revizijske presoje je odločitev nižjih sodišč, s katero je bilo tožencu naloženo plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR zaradi posega v tožnikovo zasebnost in zaradi razžalitve časti in dobrega imena, kar naj bi toženec povzročil z izjavami, ki jih je podal na seji Komisije dne 15. 7. 2010. Toženec nasprotno meni, da je sodišče prekomerno poseglo v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja. Gre torej za konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami, in sicer tožnikovi pravici do zasebnosti in pravici do časti in dobrega imena (34. in 35. člen Ustave) na eni strani ter na drugi strani toženčevi pravici do svobode izražanja (39. člen Ustave). To kolizijo sta nižji sodišči prepoznali, reševali pa sta jo z navezavo na kazenskopravni opredelitvi kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve. Takšna praksa civilnih sodišč je bila v zadnjem času presežena. Ustaljena ustavno sodna praksa je, da je treba v primeru kolizije dveh ali več človekovih pravic vsebinsko omejiti vse. Na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja vseh pravic sodišče opredeli način sobivanja pravic, ki pove, kateri je v konkretnih okoliščinah treba dati prednost pred drugimi. Namesto kriterijev iz kazenskega prava, je sodna praksa prevzela stališča, ki jih za razreševanje kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami, po vzoru ESČP, izoblikovalo Ustavno sodišče, kar bo podrobneje obravnavano v nadaljevanju. Na tem mestu gre nadalje še ugotoviti, da si je prvostopenjsko sodišče pri iskanju ravnotežja med kolidirajočimi pravicami pomagalo tudi s t. i. testom sorazmernosti. Ta test Ustavno sodišče (in tudi ESČP) praviloma uporabi kadar presoja, ali je država v posameznem primeru (ne)dopustno posegla v kakšno človekovo pravico. Ko gre torej za vertikalno razmerje med državo na eni strani in posameznikom na drugi strani. Kadar pa gre za razmerje med formalno prirejenimi subjekti dveh posameznikov (horizontalno razmerje), mora sodišče tehtati oba položaja, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Gre ta t. i. test praktične konkordance.2

11. Pravica do svobode izražanja je zagotovljena v 39. členu Ustave, na evropski ravni pa je varovana v okviru 10. člena EKČP. Ta ustavna in konvencijska pravica vsakomur zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vprašanjem, povezanim s svobodo izražanja, Ustavno sodišče in ESČP posvečata posebno pozornost. Praviloma vedno poudarita, da je svoboda izražanja nepogrešljivi sestavni del svobode demokratične družbe, eden od temeljnih pogojev za njen napredek in neposredni izraz posameznikove osebnosti v družbi.3 ESČP upošteva dejstvo, da v okviru svobodne demokratične družbe, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, svoboda izražanja igra pomembno vlogo tudi pri zaščiti drugih konvencijskih pravic. Zato ESČP praviloma daje visoko stopnjo zaščite izjavam, ki prispevajo k socialnim in političnim razpravam oziroma kritikam in informacijam v najširšem pomenu besede.4 V demokratični družbi mediji igrajo pomembno vlogo t. i. „javnih psov čuvajev.“ Čeprav ne smejo prestopiti določenih omejitev in so lahko regulirani, imajo dolžnost posredovati informacije in ideje v vseh zadevah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Ne samo, da imajo mediji dolžnost posredovanja informacij (aktivni vidik), tudi javnost ima pravico do njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). Če je avtor izjave novinar, ki izpolnjuje svojo dolžnost po informiranju javnosti o zadevah, ki so v javnem interesu, ima država malo prostora za omejevanje njegove pravice do svobode izražanja.5 Praksa ESČP in Ustavnega sodišča pa sta izjavam politikov priznali enako stopnjo varstva, kot gre izjavam novinarjev. Pri tem ESČP pojma politik oziroma politično govor razume široko. Ne gre le za izjave izvoljenih predstavnikov, ključen je prispevek k politični razpravi o polemičnih temah.6 Svoboda izražanja tudi ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe. Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav. Varstvo pravice do svobode izražanja sicer ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.7

12. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave je pravica do svobode izražanja omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Pogosto prihaja v kolizijo prav s pravico do varstva osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Pravica do osebnega dostojanstva in jamstvo nedotakljivosti osebnostnih pravic skupaj varujeta posameznikovo pravico, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti (v očeh družbe), torej pravica do časti in dobrega imena oziroma ugleda.8 V zvezi s pravico do zasebnosti je Ustavno sodišče poudarilo, da to ni absolutna pravica, temveč je omejen z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati za katero področje zasebnega življenja gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Upoštevati pa je treba tudi značilnosti subjekta v pravico katerega se posega. Brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost; mednje štejejo t. i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t. i. relativne osebe iz javnega življenja - osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom.9

13. Varstvo pravice do zasebnosti je zagotovljeno tudi v 8. členu EKČP, ki primarno varuje posameznika pred samovoljnimi posegi države v njegovo zasebnost (t. i. negativna obveznost države, da se vzdrži takšnih posegov), hkrati pa državi nalaga tudi pozitivne obveznosti, da zagotovi učinkovito varstvo zasebnosti posameznika. V zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št.1)10 je ESČP razlikovalo med poročanjem o političnih temah in politikih v zvezi z opravljanjem njihove funkcije, ki prispeva k razpravi v demokratični družbi, kjer mediji igrajo pomembno vlogo „javnih psov čuvajev“ in med poročanjem o podrobnostih iz privatnega življenja posameznika, kjer mediji te vloge nimajo.11 V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2) in zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji12, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: 1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5) vsebina, oblika in posledice objave; 6) teža naloženih sankcij. Skladno s prakso ESČP je treba vsak poseg presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je bil sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni.

14. Pomembno izhodišče za razreševanje nasprotij med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami.13 Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju resničnosti slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Izjavitelji morajo biti torej bolj skrbni, ko izjavljajo dejstva, kakor pri podajanju vrednostnih sodb. Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave obstajala zadostna dejanska podlaga. Ta je odvisna zlasti od konteksta, v katerem so bile izjave podane. V tem okviru imajo lahko pomembno težo predhodno ravnanje tistega, na katerega se izjave nanašajo, pa tudi narava oziroma značaj izražanja (na primer, ali gre za politično izmenjavo mnenj, satirično izražanje itd.). ESČP široko razlaga obstoj dejanske podlage za kritične ali žaljive izjave. Po praksi ESČP varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje oziroma očrnitev, na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.

15. Pri razreševanju kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami je po praksi ESČP, ki je splošno prevzeta tudi že v domačem pravnem redu, treba upoštevati konkretne okoliščine primera in širši kontekst obravnavane zadeve. Vrhovno sodišče je zato te specifičnosti izluščilo iz pravnomočne sodbe.

Toženec je sporno izjavo podal na seji Komisije dne 15. 7. 2010, za potrebe presoje protipravnosti le-te pa je treba upoštevati dogajanje pred tem, začenši s tožnikovo zaposlitvijo pri SOVI, ki je bila sporazumno prekinjena dne 30. 6. 2005. Tajni podatek o tožnikovi zaposlitvi pri SOVI je bil javnosti razkrit po objavi tretjega vmesnega poročila Delovne skupine za oceno dela SOVE z dne 24. 5. 2007, torej v letu 2007.14 To poročilo je obravnavalo domnevno sporno ustanovitev zasebne družbe A. d.o.o. iz sredstev SOVE in lastniški prenos le-te na ženo bivšega uslužbenca SOVE. Tožnik v tem poročilu ni bil imenovan z imenom in priimkom. Po objavi poročila pa je v javnosti izbruhnila t. i. afera A., v kateri je bil tožnik, kot bivši uslužbenec SOVE, identificiran z imenom in priimkom, in povezan z domnevno sporno ustanovitvijo družbe A. d.o.o., ki je nato pristala v lasti njegove žene.15 V letu 2010 je v javnosti izbruhnila nova prisluškovalna afera, imenovana B., kjer naj bi šlo za domnevno nezakonito sledenje in prisluškovanje takratnemu direktorju Urada RS za intelektualno lastnino. V zvezi s tem dogodkom je bila na zahtevo Poslanske skupine Zares sklicana 7. nujna seja Komisije, na kateri so obravnavali sum tajnega delovanja v zadevi SAZAS - Urad za intelektualno lastnino (obravnavali so sum, da naj bi tožnik, ki je bil v zahtevi za sklic seje naveden poimensko, z nekom nezakonito prisluškoval in zvočno snemal ter sledil določenim posameznikom z zlorabo sredstev SOVE). Pred sejo Komisije so se v javnosti znova pojavili novinarski prispevki, ki so na isti način kot v letu 2007, pisali o tožnikovi bivši zaposlitvi pri SOVI in njegovi povezavi z družbo A. d.o.o. Prvi del seje Komisije z dne 15. 7. 2010 je bil odprt za javnost in toženec je uvodoma pojasnil, da je po prejemu zahteve za sklic nujne seje za pisna pojasnila zaprosil direktorja SOVE. Odgovor SOVE je nosil oznako zaupno, kljub temu pa je toženec ocenil, da za javnost lahko pove, da iz odgovora izhaja, da SOVA nima nobenih stikov z nekdanjim uslužbencem, ki je omenjen v zahtevi za sklic nujne seje komisije, gospodom C. C.. Nato je toženec nadaljeval s sporno izjavo, ki je povzeta v prvi točki obrazložitve te sodbe.

16. Toženčevo izjavo je mogoče razdeliti na tri dele, in sicer:

– je toženec uvodoma pojasnil, da SOVA s tožnikom, ki ga je navedel z imenom in priimkom, nima nobene zveze. Ta del izjave po presoji nižjih sodišč ni sporen. S to izjavo toženec ni posegel niti v tožnikovo zasebnost niti v njegovo čast in dobro ime;

– drug del izjave se nanaša na t. i. afero A.. Nižji sodišči sta presodili, da gre v tem delu za žaljivo obdolžitev, toženec pa je imel upravičen razlog verjeti, da so očitana dejstva resnična. Ker pa so o tej tematiki že tekli drugi uradni postopki, tožnik pa ni javna osebnost, sta nižji sodišči presodili, da ponovno obujanje starih afer pomeni prekomeren poseg v tožnikovo zasebnost in njegovo čast in dobro ime;

– v zadnjem delu izjave je toženec tožnika navezal na takrat aktualno afero B., v zvezi s katero je bila sklicana nujna seja Komisije. Za ta del izjave nižji sodišči ugotovita, da toženec ni izkazal upravičenega razloga verjeti, da je resnična, izjava kot celota pa ima naravo razžalitve.

17. Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da si v obravnavani zadevi kolidirajo na eni strani toženčeva pravica do svobode izražanja in na drugi strani tožnikova pravica do zasebnosti, časti in dobrega imena. Prav tako sta sodišči ugotovili konkretne okoliščine primera, v katerih je toženec izjavil sporno izjavo, zdi pa se, da sta jih nato pri presoji, kateri od kolidarijočih pravic dati prednost, prezrli. Nobene posebne teže nista pripisali naslednjim okoliščinam obravnavane zadeve: 1) da je bil podatek o tožnikovi bivši zaposlitvi pri SOVI javnosti razkrit pred toženčevo sporno izjav; 2) da je bilo tretje vmesno poročilo Delovne skupine za oceno dela SOVE, ki se nanaša na domnevno sporno ustanovitev družbe A. d.o.o. iz sredstev SOVE, objavljeno pred toženčevo sporno izjavo; 3) da je bilo pred toženčevo sporno izjavo objavljenih več medijskih prispevkov, v katerih se je tožnik, identificiran z imenom in priimkom, pojavil kot akter afere A.; 4) da je bil tožnik v javni zahtevi za sklic 7. nujne seje Komisije, ki je bila sklicana zaradi suma tajnega delovanja v zadevi SAZAS - Urad za intelektualno lastnino, identificiran z imenom in priimkom. Kljub tem okoliščinam sta nižji sodišči presodili, da se mora toženčeva pravica do svobode izražanja umakniti tožnikovi pravici do zasebnosti in časti ter dobrega imena, kar sta utemeljili z razlogi, ki Vrhovnega sodišča ne prepričajo.

18. Nižji sodišči sicer nista izrecno zapisali, iz razlogov sodbe pa je razvidno, da sta presojali tudi ali je toženec s sporno izjavo posegel v tožnikovo pravico do varstva osebnih podatkov. V zvezi s tem sta pravilno ugotovili, da je bil tajni podatek o tožnikovi bivši zaposlitvi na SOVI javnosti že razkrit. Na to dejansko okoliščino sta nato pravilno aplicirali stališče ESČP, da je varstvo tajnih podatkov v demokratični družbi smiselno samo do trenutka razkritja tajnega podatka javnosti in pravilno presodili, da toženec s sporno izjavo ni posegel v tožnikovo pravico do varstva osebnih podatkov. S ponovnim navajanjem tožnikove nekdanje zaposlitvi na SOVI in navezovanjem na afero A. pa naj bi posegel v njegovo pravico do zasebnosti. Zdi se, da sta nižji sodišči s tem stališčem v celoti prezrli toženčevo pravico do svobode izražanja. Ugotovitev, da je toženec s sporno izjavo posegel v tožnikovo zasebnost, namreč sama po sebi ne zadošča za oceno o njeni protipravnosti in nedopustnosti. Protipravnost izjave je treba presojati ob upoštevanju stališč in kriterijev, ki so povzeti v 11. do 13. točke te obrazložitve. V tej luči je bistvena ugotovitev, da toženec javnosti o tožniku ni razkril ničesar, s čimer ta že ne bi bila seznanjena. V zadevi MGN Limited proti Združenemu Kraljestvu16 je ESČP zavzelo stališče, da časopisna hiša z objavo prispevka o zlorabi drog ni posegla v zasebnost super manekenke Naomi Campbell, saj so bile informacije o njeni odvisnosti od drog že javno dostopne.17 V obravnavani zadevi gre za primerljivo situacijo. Tožnik je bil v javnosti imensko navezan na vse tri odmevne afere v zvezi s SOVO, in sicer v zvezi s ponarejenimi spričevali, sporno ustanovitvijo zasebnega podjetja iz sredstev SOVE in spornim prisluškovanjem zasebnikom, preden je toženec izjavil sporno izjavo. Toženec torej javnosti ni posredoval ničesar, kar ji ne bi bilo že javno dostopno.

19. Nadalje je za presojo protipravnosti toženčeve izjave bistvena okoliščina, da je toženec govoril o temi, ki je v velikem javnem interesu. Prvostopenjsko sodišče je sicer zelo poudarjalo, da je toženec operiral s tajnimi podatki, ki se tičejo obveščevalno varnostne službe, in bi zato kot predsednik Komisije moral paziti, kaj sme posredovati javnosti. Strinjati se gre s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je vsak predsednik in tudi član Komisije dolžan varovati tajne podatke, sicer bi z njihovim razkritjem nepoklicanim osebam lahko nastale škodljive posledice za varnost države ali za njene politične in gospodarske koristi. Vendar v obravnavani zadevi ni šlo za takšne vrste podatkov. Na seji Komisije se je razpravljalo o tem, da naj bi se iz tajnega fonda SOVE financiralo zasebno podjetje, ki naj bi bilo nato vpleteno v nezakonito prisluškovanje in sledenje določenim posameznikom. Ni šlo torej za tipične tajne podatke, ki nastanejo pri rednem delu obveščevalno varnostne službe, ampak za domnevne nepravilnosti, ki naj bi se dogajale znotraj SOVE. Te pa se pred javnostjo ne smejo skriti pod pretvezo, da gre za tajne podatke. Kot predsednik Komisije se je bil toženec dolžan odzvati na javne obtožbe v zvezi z delom SOVE. Pri tem je izbral tudi pravo mero, tako da javnosti ni razkril ničesar novega, hkrati pa je dal zagotovila, da bodo domnevne nepravilnosti obravnavali na zaprtem delu seje. Tema, o kateri so razpravljali na seji Komisije, se je torej nanašala na tožnikovo področje življenja v javnosti. Pri tem pa je treba upoštevati pravilo, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja, tem manjšo pravno zaščito uživa pravica do zasebnosti, ko pride v kolizijo s pravico do svobode izražanja. Ne gre spregledati, da je prvostopenjsko sodišče protipravnost toženčeve izjave utemeljevalo tudi z okoliščino, da ima tožnik položaj zasebnika. Po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je tožnik imel položaj zasebnika do trenutka, ko se je v javnosti pojavila informacija o njegovem ponarejenem spričevalu. Po tem dogodku sta v javnosti izbruhnili še dve odmevni aferi, v obeh pa je bil tožnik eden od akterjev. Tožnik ne more upravičeno pričakovati zasebnosti, če se je podjetje, ki je bilo ustanovljeno s sredstvi SOVE, znašlo v lasti njegove žene. Javnost bo upravičeno želela vedeti, kako je do tega prišlo in kaj se je s podjetjem kasneje dogajalo. V delu, ki obsega poročanje o aferah A. in B., je tožnik zaradi lastnih predhodnih ravnanj izgubil pričakovano zasebnost in v tem delu postal t. i. relativno javna osebnost.

20. Za presojo protipravnosti izjave je bistveno še, da se je tožene zanesel na podatke, ki jih je črpal iz uradnih dokumentov, in sicer na tretje vmesno in končno poročilo Delovne skupine za oceno dela SOVE, in je torej upravičeno verjel v njihovo resničnost. Zoper tožnika sta bila v teku tudi civilni - odškodninski postopek in kazenski postopek zaradi kaznivega dejanje neupravičene uporabe v službi po 264. členu Kazenskega zakonika (KZ), oba v zvezi s sporno ustanovitvijo družbe A. d.o.o. Neutemeljeno je navajanje tožnika v odgovoru na revizijo, da toženec ni navajal resničnih dejstev, kar naj bi se kasneje pokazalo z ustavitvijo civilnega in kazenskega postopka. Takrat, ko je toženec izjavil sporno izjavo, sta bila oba postopka še v teku, in se je zato toženec nanju lahko upravičeno skliceval.

21. Glede na predstavljene okoliščine primera in širši kontekst, v katerem je bila dana sporna izjava, po presoji Vrhovnega sodišča toženec s sporno izjavo ni protipravno posegel v tožnikovo zasebnost. Nižji sodišči sta sicer presojali le, ali je toženec posegel v tožnikovo zasebnost s ponovnim obujanjem afere A., ne pa tudi z navezavo na takrat aktualno afero B.. Ne glede na to vsi argumenti, razen tisti iz 20. točke obrazložitve, veljajo tudi za tretji del toženčeve izjave, v katerem je toženec tožnika povezal s takrat aktualno afero B., zato tudi s tem delom sporne izjave toženec ni protipravno posegel v tožnikovo zasebnost.

22. Nižji sodišči sta nadalje ugotovili, da je s sporno izjavo toženec nedopustno posegel tudi v tožnikovo čast in dobro ime. To naj bi storil predvsem s ponovnim obujanjem stare afere A. in z napeljevanjem na to, da je bil tožnik udeležen tudi v takrat aktualni aferi B.. Z nižjima sodiščema se je mogoče strinjati, da je izjava kot celota za tožnika žaljiva. Vendar, ker pravica do časti in dobrega imena konkurira pravici do svobode izražanja, ugotovitev, da je izjava žaljiva, sama po sebi ne zadošča za oceno o njeni protipravnosti in nedopustnosti. Kot je bilo pojasnjeno v 14. točki te obrazložitve, je pomembno izhodišče za razreševanje nasprotij med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena, razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami.

23. Glede izjave, ki se nanaša na afero A. sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da gre za izjavo o dejstvih in da je toženec izkazal obstoj dejanske podlage (tretje vmesno in končno poročilo), ki je izkazovala, da je imel utemeljen razlog verjetni v resničnost svojih navedb. Ko pa je temu tako in ob upoštevanju vseh drugih okoliščin, ki so bile presojane v okviru posega v tožnikovo zasebnost, o protipravnosti izjave, četudi je za tožnika žaljiva, ni več mogoče govoriti. Utemeljitev nižjih sodišč, da ni bilo nobene potrebe po vnovičnem prebiranju starih poročil, ki se nanašajo na afero A. oziroma da to ni bilo niti nujno niti primerno, ker so o tem že tekli drugi postopki, pomeni grob poseg v pravico do svobode izražanja in je kot taka nesprejemljiva tako s strani domače ustavno-sodne prakse kot tudi prakse ESČP.

24. V zadnjem delu sporne izjave je toženec povedal, da bi odtujena sredstva, verjetno tudi oprema in pridobljena določena znanja in informacije lahko predstavljale potencialno nevarnost za uporabo v nezakonite namene. Nato je predlagal, da se pri razpravi člani omejijo na ta del, ki ga bodo obravnavali na za javnost zaprtem delu seje. Nižji sodišči sta presodili, da toženec za ta del izjave ni imel podlage v dejstvih.

Res je, da v tretjem vmesnem in zaključnem poročilu Delovne skupine za oceno dela SOVE ali v drugih uradnih dokumentih, ni bilo obtožb zoper tožnika v zvezi z domnevnim nezakonitim prisluškovanjem zasebnikom. V javnosti so se pojavila samo namigovanja, da bi bila takrat aktualna afera B. lahko povezana z afero A.. Hkrati pa je treba upoštevati, da toženec tožnika ni obtožil zlorabe sredstev SOVE v nezakonite namene, ampak je le opozoril na to možnost. Tako kot je bila pri presoji posega v tožnikovo zasebnost bistvena okoliščina, da toženec javnosti ni razkril ničesar novega, je tudi na tem mestu bistvena ugotovitev, da sta bili v javnosti pred sklicem seje obujeni stari aferi v zvezi s ponarejenim spričevalom in ustanovitvijo družbe A., ki sta bili navezani na takrat aktualno afero B., v vseh pa je bil kot akter udeležen tudi tožnik. O navezavi tožnika na takrat aktualno prisluškovalno afero je v zahtevi za sklic nujne seje Komisije pisal tudi poslanec Državnega zbora. V zahtevi za sklic 7. nujne seje Komisije je bil tožnik imenovan z imenom in priimkom, seja pa je bila razpisana prav zaradi obravnave tematike v zvezi s takrat aktualno afero B.. Tožnik je bil torej že pred sklicem seje javno povezan s takrat aktualno afero B.. Toženec se je bil kot predsednik Komisije dolžan na določen način odzvati na javna namigovanja o nepravilnostih, ki naj bi se dogajala v povezavi s SOVO, in na določen način javnost tudi pomiriti. To je storil na način, da je javno zagotovil, da je s strani SOVE dobil odgovor, da slednja z bivšim uslužbencem nima nobenih stikov več, nato pa je napovedal, da bodo očitke, ki so se pojavili v javnosti, obravnavali na zaprtem delu seje. Nižja sodišča tudi nista upoštevali okoliščine, da toženčeva izjava tožniku ni mogla povzročiti večje dodatne škode, saj je bil tožnik v javnosti že pred sklicem seje Komisije povezan s takrat aktualno afero B..

25. Nadalje sta nižji sodišči pri presoji protipravnosti toženčeve izjave upoštevali, da je tožnik, kot bivši uslužbenec SOVE, kar bi moralo ostati javnosti prikrito, zavezan k molčečnosti. Povsem spregledali pa sta njegovo predhodno ravnanje, ki je tudi prispevalo k razkritju tajnih podatkov. Tožnik ne more upravičeno pričakovati, da se o njegovem dejanskem ali samo domnevnem ravnanju ne bo javno govorilo, če se je podjetje, ki je bilo ustanovljeno s sredstvi SOVE, znašlo v lasti njegove žene. Javnost bo upravičeno želela vedeti, kako je do tega prišlo in kaj se je s podjetjem kasneje dogajalo, še posebej, če so se kasneje v javnosti pojavila namigovanja o zlorabi teh sredstev. Ko je takratni direktor Urada za intelektualno lastnino javno razkril, da naj bi se mu nezakonito tajno prisluškovalo in sledilo, je povsem logično in pričakovano, da se je ravno tožnika, ki je bil že predhodno zaznamovan z dvema aferama v povezavi s SOVO, povezalo z aktualno prisluškovalno afero. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožnik v obsegu kar zadeva afero A. in afero B., zaradi lastnih predhodnih ravnanj v tem obsegu postal t. i. relativno javna osebnost. Na drugi strani je treba upoštevati še toženčev položaj. Ta ni bil le predsednik Komisije, ki bi moral, kot ugotavlja pravnomočna sodba, obdelati podatke za potrebe nadzora SOVE in z njimi zaupno ravnati. Toženec je bil tudi poslanec Državnega zbora, torej izvoljen predstavnik ljudstva, ki je govoril o temi, ki je bila v velikem javnem interesu. Praksa ESČP pa daje zelo malo manevrskega prostora omejevanju pravice do svobode govora pri temah, ki so v javnem interesu. Prav tako je po praksi ESČP izjavam politikov priznana enaka stopanja varstva pravic kot gre izjavam novinarjev, zato ni mogoče pritrditi navedbam tožnika iz odgovora na revizijo, da stališč, ki jih je ESČP zavzelo v zvezi svobodo izražanja novinarjev, ni mogoče aplicirati na ta primer, ker toženec ni novinar.

26. Ob pravilnem vrednotenju okoliščin primera in ob upoštevanju širšega konteksta, v katerem je bila dana sporna izjava, po presoji Vrhovnega sodišča toženčeve izjave ni mogoče šteti za protipravne niti v razmerju do tožnikove pravice do zasebnosti niti v razmerju do posega v njegovo čast in dobro ime. V koliziji omenjenih človekovih pravic je zato treba dati prednost toženčevi pravici do svobode izražanja. S sporno izjavo, pri čemer je bistveno, da z njo ni bil razkrit noben tajni podatek, niti javnost ni izvedela česa, kar že ne bi vedela, je toženec že sam vzpostavil pravilno ravnovesje med njegovo pravico do svobode izražanja in toženčevo pravico do zasebnost ter časti in dobrega imena.

27. O stroških postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožnik v postopku ni uspel, mora svoje stroške nositi sam. Ker je toženec uspel v celoti, mu je tožnik dolžan povrniti njegove pravdne stroške. Stroški so odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah.

28. Stroške toženca za postopek na prvi stopnji je izračunalo že prvostopenjsko sodišče in znašajo 2.273,27 EUR (63. točka obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča). Pritožbeni stroški toženca z 22 % DDV-jem znašajo 1.097,28 EUR (nagrada za postopek v višini 670,40 EUR in pavšalni znesek v višini 20,00 EUR za materialne stroške, oboje povečano za 22 % DDV, ter sodno takso v višini 255,00 EUR). Vrhovno sodišče tožencu ni priznalo stroškov za izdelavo in izročitev dokumentov, ker so zajeti že z materialnimi stroški. Pravdni stroški toženca na prvi in drugi stopnji torej skupaj znašajo 3.370,55 EUR.

29. Revizijski stroški toženca z 22 % DDV- jem znašajo 1.460,76 EUR (nagrada za postopek v višini 838,00 EUR in pavšalni materialni stroški v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV ter sodno takso v višini 414,00 EUR. Vrhovno sodišče tožencu ni priznalo stroškov za izdelavo in izročitev dokumentov, ker so zajeti že z materialnimi stroški.

30. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
1 Toženec se sklicuje na zadeve Vrhovnega sodišča: II Ips 272/2000, II Ips 133/2015; na zadeve Ustavnega sodišča: Up-570/09,Up-2940/07, U-I-172/94 in na zadeve ESČP: Bozhkov proti Bolgariji - št. 3316/04, Lingens proti Avstriji, Janowski proti Poljski. Obravnavana zadeva pa je tudi v izrecnem nasprotju s pravnomočno zadevo Višjega sodišča v Kopru I Cp 649/2015 z dne 9. 12. 2015, v kateri so bila presojana vsebinsko podobna vprašanja.
2 Tako je npr. Ustavno sodišče odločilo v odločbi Up-422/02 z dne 10. 3. 2005.
3 Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Handyside proti Združenemu Kraljestvu št. 5493/72 z dne 7. 12. 1976.
4 Glej Jacobs, White and Ovey: The European Convention on Human Rights, 7th edition, Oxford University Press, 2017, str. 486.
5 Glej Jacobs, White and Ovey: The European Convention on Human Rights, 7th edition, Oxford University Press, 2017, str. 496, sodbe ESČP v zadevah Thorgeir Thorgeirson proti Irski št. 13778/88 z dne 25. 6. 1992, Prager in Oberschlick proti Avstriji št. 15974/90 z dne 26. 4. 1995 in odločbe Ustavnega sodišča v zadevah Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015, U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Up-570/09 z dne 2. 2. 2012, Up 2940/07 z dne 5. 2. 2009, U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994, Up-91/02 z dne 12. 3. 2004, Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009.
6 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-515/14 z dne 12. 10. 2017, 13. točka obrazložitve in tam citirane zadeve ESČP.
7 Glej 14. točko obrazložitve odločitve Ustavnega sodišča Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 in tam citirane zadeve Ustavnega sodišča in ESČP.
8 Prim. 10. točko obrazložitve odločbe U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, 11. točko obrazložitve odločbe Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 in 10. točko obrazložitve odločbe Up-515/14 z dne 12. 10. 2017.
9 Glej 7. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-50/99 z dne 14. 12. 2000, 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-444/09 z dne 12. 4. 2012, 21. točko obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 167/2013 z dne 27. 8. 2015.
10 Glej sodbo ESČP v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št.1), št. 59320/00 z dne 24. 6. 2004.
11 Glej Jacobs, White and Ovey: The European Convention on Human Rights, 7th edition, Oxford University Press, 2017, str. 504.
12 Glej sodbi ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji(št. 2) št. 40660/08 z dne 7. 2. 2012, 109. do 113. točka obrazložitve, in Axel Springer AG proti Nemčiji št. 39954/08 z dne 7. 2. 2012, 89. do 95. točka obrazložitve.
13 Razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnih sodbah je praksa ESČP napravila npr. v zadevi Lingens proti Avstriji št. 9815/82 z dne 8. 7. 1986, zadevi Oberschlick proti Avstriji št. 11662/85 z dne 23. 5. 1991 in zadevi Ukrainian Media Group proti Ukraine št. 72713/01 z dne 29. 3. 2005, zadevi Jerusalem proti Avstiji št. 26958/95 z dne 27. 2. 2001. Po vzoru ESČP pa med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami razlikuje tudi Ustavno sodišče, glej npr. odločbe Up-584/12 z dne 22. 5. 2014, Up-515/14 z dne 12. 201. 2017, Up-614/15 z dne 21. 5. 2018.
14 Iz podatkov spisa je sicer mogoče razbrati, da je bil tajni podatek o tožnikovi zaposlitvi pri SOVI javnosti razkrit takoj po prekinitvi njegove pogodbe o zaposlitvi, to je že v letu 2005. V spisu se namreč nahaja spletni članek „Na SOVI s ponarejenimi spričevali“, ki je bil objavljen na spletni strani 24ur.com dne 20. 5. 2005 (priloga B13), obravnaval pa je problematiko ponarejenih spričeval uslužbencev SOVE. V njem je tožnik imenovan z imenom in priimkom, opisana pa je tudi funkcija, ki je v SOVI opravljal do sporazumne prekinitve pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to časovno razhajanje, je za presojo te zadeve bistvena ugotovitev pravnomočne sodbe, da je bil tajni podatek o tožnikovi zaposlitvi pri SOVI javnosti razkrit pred sporno toženčevo izjavo.
15 Nižji sodišči sta obravnavali dva prispevka, in sicer članek z naslovom „SOVA financirala zasebno podjetje“ objavljen na internetni strani 24ur.com dne 24. 5. 2007 (priloga B15) in členek z naslovom „SOVA izdatno financirala svoje podjetje A. d.o.o.“ objavljen na internetni strani dnevnik.si dne 25. 5. 2007 (priloga B14). V tem delu pa je obravnavalo tudi že prej omenjeni novinarski prispevek, ki je bil objavljen že leta 2005 in je obravnaval tematiko tožnikovega ponarejenega spričevala, zaradi katerega mu je prenehala zaposlitev pri SOVI.
16 Glej zadevo ESČP MGN Limited proti Združenemu Kraljestvu št. 39401/04 z dne 18. 1. 2011.
17 V tej zadevi je bila sicer časopisna hiša pred nacionalnimi sodišči obsojena na plačilo odškodnine zaradi posega v manekenkino zasebnost, vendar zaradi objave dodatnih informacij v zvezi z njenim zdravljenjem odvisnosti, ki javnosti pred tem še niso bile dostopne. ESČP pa je v pritožbenem postopku, ki ga je sprožila časopisna hiša, pritrdilo stališču nacionalnega sodišča.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 34, 35, 39
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 373

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 8, 10
Datum zadnje spremembe:
07.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2MzU1