<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba in sklep II Ips 221/2017
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.221.2017

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00019939
Datum odločbe:24.01.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba in sklep II Cp 1969/2016
Datum odločbe II.stopnje:23.11.2016
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
Institut:zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka - kršitev pravic osebnosti - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - odločba Ustavnega sodišča - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - pravna podlaga - uporaba ZPŠOIRSP - višina odškodnine - enotna odškodnina - povrnitev nepremoženjske škode - povrnitev premoženjske škode - lastninski certifikat - pridobitev certifikata - poseg v pravnomočno odločbo - dopuščena revizija

Jedro

Ugotovljena škoda je posledica dveh nedopustnih ravnanj toženkinih organov, vendar je bistveni del ugotovljenega obsega škode, ki je nastala tožniku, enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena (le) nedopustnost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zaradi prepletanja okoliščin in ravnanj toženke ter razsežnosti njenih kršitev in posledično težav, ki jih je povzročila tožniku, je izhodiščni pristop pri odmerjanju odškodnine zaradi težavnosti in specifičnosti odmera enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Te pa življenjsko in materialnopravno gledano ni mogoče umetno cepiti na obdobja, saj je šlo za škodo, ki je tožniku v obdobju izbrisa nastajala kontinuirano in medsebojno prepleteno. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek.

Omejitev višine odškodnine je bila z novelo ZPŠOIRSP-A odpravljena, kar pomeni, da se glede oblike in obsega pretrpljene škode v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

Pravica pridobiti certifikat ni in ne more biti le pravica državljana na dan 5. 12. 1992, temveč tudi vseh tistih oseb, ki so bile na ta dan v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom UZITUL.

Izrek

I. Revizijski postopek se nadaljuje.

II. Reviziji tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvi alineji I. točke izreka spremeni tako, da se znesek 22.325,15 EUR nadomesti z zneskom 20.864,63 EUR.

III. Sicer se revizija tožnika zavrne.

IV. Revizija toženke se zavrne.

V. Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je s tožbo z dne 10. 10. 2000 od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi arbitrarne zavrnitve zahteve za državljanstvo ter izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in prenosa v evidenco tujcev. Do izbrisa je prišlo po vročitvi odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 2. 8. 1994, s katero je bila njegova vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) z dne 12. 11. 1991 nepravilno zavrnjena, ker naj bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za varnost države (tretji odstavek 40. člena v zvezi 8. točko prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije - v nadaljevanju ZDRS). Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor, a je Vrhovno sodišče s sodbo U 1312/94-9 z dne 6. 2. 1997 njegovo tožbo zavrnilo. Tožnik je 4. 11. 1999 pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) dosegel razveljavitev navedenih odločb in bil v ponovljenem postopku sprejet v državljanstvo (odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 1. 6. 2000). Ker je na pravilno odločitev o državljanstvu čakal skoraj devet let, se je skliceval tudi na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

2. Zatrjeval je, da mu je nastala premoženjska škoda v skupni višini 7,885.529,70 SIT1 (zaradi (1.) izgubljenega dohodka od 24. 3. 1995 do 10. 10. 2000 v višini 120.256,29 SIT mesečno oziroma skupno 7,215.377,40 SIT; (2.) izgube pravice do certifikata v višini 400.000,00 SIT, povečano za valorizacijo; in (3.) stroškov upravnih in sodnih postopkov v višini 217.545,00 SIT, povečano za valorizacijo). Svojo nepremoženjsko škodo je ocenil na 16,835.897,00 SIT2 (6,000.000,00 SIT3 za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter 10,835.897,00 SIT4 za duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti).

3. Tožniku je bilo v predhodnem postopku pravnomočno že prisojeno 20.864,63 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer za obdobje po 10. 10. 1997. Po razveljavitvi prejšnje odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012 pred Ustavnim sodiščem (Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015) ter po izdani sodbi in razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 173/2015 z dne 7. 1. 2016 je sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku odločalo še o preostalih tožnikovih odškodninskih zahtevkih, povezanih z arbitrarno zavrnitvijo zahteve za državljanstvo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. V ponovljenem postopku mu je sodišče prve stopnje prisodilo še 10.288,50 EUR odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka za obdobje med 24. 3. 1995 in 10. 10. 1997, 4.115,40 EUR odškodnine za izgubljeni zaslužek v letu 2000, 1.460,52 EUR odškodnine, ker ni dobil lastninskega certifikata, ter 20.864,63 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo za obdobje do 10. 10. 1997. Skupaj je tako tožniku prisodilo še 36.711,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 dalje.

4. Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o pritožbi toženke, je tej delno ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je na prvi stopnji prisojeni znesek znižalo za 22.325,15 EUR.5 Razveljavilo je odločitev o obveznosti plačila iz naslova izgubljenega zaslužka v višini 4.115,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 in o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizijo sta vložili obe pravdni stranki.

6. Revizija tožnika je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 6/2017 z dne 6. 4. 2017 glede vprašanj, (1.) ali je pravilen pristop sodišča druge stopnje, ki je upoštevaje že pravnomočno prisojen znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo za obdobje po 10. 10. 1997 celoten znesek odškodnine, prisojen pred sodiščem prve stopnje - ta pa je vsota ločeno ugotovljenih postavk odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - znižalo za enoten znesek 22.325,15 EUR, sklicujoč se na odškodnino priznano v zadevi Kurić in ostali proti RS (v nadaljevanju zadeva Kurić),6 in (2.) ali je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zavrnilo odškodninski zahtevek zaradi nepridobitve lastninskega certifikata, ne da bi upoštevalo datum vložitve zahteve za državljanstvo. Tožnik predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano odločbo pa spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

7. Revizija toženke je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 8/2017 z dne 6. 4. 2017 glede vprašanja, ali bi bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava v konkretnem primeru uporabiti določbe 11., 12. in 13. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje; podrejeno predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov toženke. Priglaša stroške revizijskega postopka.

8. Obe reviziji sta bili vročeni v odgovor nasprotni stranki in nobena od strank na revizijo nasprotne stranke ni odgovorila.

Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

9. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Postopek pred Vrhovnim sodiščem se je zato na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Ugotovljeno dejansko stanje

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

− tožnikova vloga za državljanstvo, vložena 12. 11. 1991, je bila z odločbo pristojnega ministrstva 2. 8. 1994 zavrnjena, ker naj bi to narekovali razlogi obrambe države (tretji odstavek 40. člena tedaj veljavnega ZDRS); odločba ministrstva se je opirala zgolj na okoliščino, da je bil tožnik v času agresije na Slovenijo aktivni pripadnik tujih oboroženih sil;

− tožnik je bil po izdaji odločbe izbrisan iz registra stalnega prebivalstva;

− tožba v upravnem sporu je bila s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 6. 2. 1997 zavrnjena;

− Ustavno sodišče je z odločbo Up-187/97 z dne 4. 11. 1999 odpravilo obe odločbi;

− tožnik je bil z odločbo z dne 1. 6. 2000 sprejet v državljanstvo RS; ugotovljeno je bilo, da je tožnik na svojem službenem mestu v Samoboru (Hrvaška), kamor je bil premeščen leta 1989 zaradi njegove proslovenske orientacije in stikov s predstavniki s slovenskimi organi, nudil Slovencem na služenju vojaškega roka moralno oporo v kritičnih trenutkih, zato ni podlage za zaključek, da bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za varnost ali obrambo države;

− ob podaljšanju vozniškega dovoljenja v letu 1996 je uradnica vsem na očeh razrezala tožnikovo osebno izkaznico; z dvema pričama Slovencema je tožnik moral dokazati, da je poročen s svojo ženo; zelo ga je prizadela ocena v odločbi, da je nevaren za varnost države, v resnici pa je sodeloval z organi slovenske države in številnim slovenskim vojakom pomagal, da so se vrnili domov; prizadelo ga je, da je bilo njegovo ime objavljeno na naslovnici v časopisu; zaradi strahu, da se ne bi mogel vrniti k družini v Slovenijo, ni mogel obiskati matere, ko se je poškodovala, niti ni mogel na njen pogreb; prizadelo ga je, ko je moral vložiti prošnjo za državljanstvo ločeno od družine; ni se mogel zaposliti, ni imel zdravstvenega in socialnega zavarovanja, ni mogel odkupiti stanovanja in ni imel volilne pravice; mučila ga je nespečnost in postal je močno občutljiv.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

11. Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti zahtevka za plačilo škode, ki je nastala tožniku, oprlo na 26. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) in, upoštevaje 1060. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na 154. in 172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pojasnilo je, da je Vrhovno sodišče že v odločbi II Ips 173/2015 z dne 7. 1. 2016 zapisalo, da je tožnik utemeljeno pričakoval, da bo državljanstvo pridobil, ker je izpolnjeval vse pogoje. To pričakovanje je Ustavno sodišče v odločbi U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 povezalo z načelom zaupanja v pravo, v katerega je s spremembo 40. člena ZDRS posegla država. Upravni organi so posplošeno in neskrbno sklepali o nevarnosti tožnika, ko so njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo zavrnili arbitrarno: brez konkretnih dokazov o njegovem delovanju zoper RS, in so ga po izdani odločbi izbrisali iz registra stalnega prebivalstva. Odločba o sprejemu tožnika v državljanstvo je bila sprejeta šele 9 let po vložitvi vloge, tj. 10. 6. 2000, ko so upravni organi z zaslišanjem tožnika in prič ugotovili, da tožnik po osamosvojitvi ni ogrožal varnosti RS. Sodišče toženki očita dolgotrajnost postopka za sprejem v državljanstvo in odstop od prakse Ustavnega sodišča. Ugovor zastaranja je zavrnilo s sklicevanjem na nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje ni teklo.7

Iz naslova izgubljenega dohodka je tožniku prisodilo 10.288,50 EUR za obdobje od 24. 3. 1995 do 10. 10. 1997 in 4.115,10 EUR za izgubljeni dohodek v letu 2000.8 V skladu z 31. členom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) je tožniku, ki je 5. 12. 1992 dopolnil 40 let, priznalo 350.000,00 takratnih SIT oziroma 1.460,52 EUR odškodnine zaradi nepridobitve lastniškega certifikata. Zahtevek za povračilo stroškov sodnih in upravnih postopkov je zavrnilo. Glede nepremoženjske škode je v ponovljenem sojenju, upoštevaje že prisojenih 5,000.000,00 SIT9 odškodnine, sporen ostal še znesek 49.390,32 EUR. Sodišče prve stopnje je odškodnino iz tega naslova, upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča in vse okoliščine konkretnega primera, prisodilo v obliki enotne odškodnine ter tožniku za obdobje od vložitve zahteve za sprejem v državljanstvo do 10. 10. 1997 prisodilo še 5,000.000,00 SIT oziroma 20.864,63 EUR.

12. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbeni očitek, da je za odločitev o odškodnini treba uporabiti določbe ZPŠOIRSP, saj tožnik ne uveljavlja le odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tudi zaradi očitno napačne odločitve upravnega organa. To kaže na dvojno toženkino nedopustno ravnanje. Ugodilo je pritožbi toženke v delu, ki se nanaša na plačilo izgubljenega zaslužka v letu 2000 v višini 4.115,40 EUR, ter sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, ker sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ugodilo je pritožbi toženke in zavrnilo zahtevek za plačilo škode, kolikor se nanaša na plačilo škode iz naslova nepridobitve certifikata, ker ni bilo ugotovljeno, da bi odločba o sprejemu v državljanstvo morala biti izdana do 5. 12. 1992, zato ni podana vzročna zveza. Znižalo je tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo: zaključilo je, da pravnomočno že prisojena odškodnina v višini 20.864,63 EUR, upoštevaje načelo objektivne pogojenosti odškodnine, pomeni ustrezno nadomestilo za tožnikovo duševno prizadetost v celotnem obdobju, v katerem je nastala škoda.10 Odškodnina v tej višini je primerljiva z odškodnino, ki je bila prisojena s strani Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić, ter upošteva dejstvo, da tožnik (drugače kot mnogi drugi) ni bil v povsem brezpravnem položaju (imel je dovoljenje za začasno prebivanje in je bil zakonec Slovenke). Ugotovilo je, da bi tožniku po merilih ESČP v zadevi Kurić pripadalo 17.000,00 EUR in da podlage za prisojo višje odškodnine v okoliščinah konkretnega primera ni. Skupen znesek na prvi stopnji prisojene odškodnine (vsota odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo) je zato znižalo za 22.325,15 EUR.

Jedro revizijskih navedb tožnika

13. Tožnik v reviziji pritožbenemu sodišču očita, da je spregledalo dejstvo, da se je v ponovljenem postopku presojala odškodnina za celotno vtoževano obdobje, to je od oktobra 1994 dalje, in ne le za obdobje od oktobra 1997 dalje. S prvotno sodno odločbo prisojena odškodnina se nanaša na drugo obdobje, zato sodišče v to odločitev ne more več posegati, ampak se mora osredotočiti le na odškodnino za škodo, ki mu je nastala v obdobju med oktobrom 1994 in oktobrom 1997, glede katere se je v prvotnem sojenju menilo, da je zastarana, ter na morebitno dodatno škodo po letu 1997. Sodišče druge stopnje je spregledalo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015 ter Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 173/2015 z dne 7. 1. 2016, da zahtevek iz naslova nepremoženjske škode ni niti delno zastaran. S svojo odločitvijo je kršilo določbe ZPP, saj je sodba arbitrarna in krši ustavne pravice iz 22. in 26. člena Ustave, kakor tudi pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodba, s katero je bila tožniku predhodno že prisojena odškodnina, je pravnomočna in je bila sprejeta pred izdajo sodbe ESČP v zadevi Kurić ter pred sprejetjem ZPŠOIRSP, zato ta akta na izpodbijano odločbo ne moreta vplivati. Prav tako nanjo ne more vplivati odškodnina, ki se nanaša na drugo obdobje. Napačna je tudi odločitev o delu zahtevka, ki se nanaša na škodo, nastalo zaradi nepridobitve certifikata, saj bi pri odločitvi o tem moral biti ključen datum vložitve vloge za pridobitev državljanstva in določbe Zakona o upravnem postopku glede roka za izdajo odločb.

Jedro revizijskih navedb toženke

14. Toženka sodiščema nižjih stopenj očita, da nista pravilno uporabili določb materialnega prava, saj bi morali uporabiti določbe ZPŠOIRSP, ki določa, da se vsi sodni postopki za povračilo škode, nastali zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki so bili začeti do začetka uveljavitve zakona in o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, končajo po določbah tega zakona (28. člen ZPŠOIRSP). Tudi Ustavno sodišče je v odločbi Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015 poudarilo, da je tožnik s tožbo, vloženo 10. 10. 2000, od RS zahteval odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in prenosa v evidenco tujcev, in da se upošteva zadržanje zastaranja, kar je sprejelo tudi Vrhovno sodišče. Gre torej za škodo, ki je posledica izbrisa, zato se uporabljajo določbe ZPŠOIRSP (11., 12. in 13. člen). Sodišči bi morali upoštevati 12. člena tega zakona, ki omejuje višino odškodnine. Prisojena odškodnina je (tudi) bistveno višja od odškodnine, prisojene v zadevi Kurić.

O prekinitvi in nadaljevanju revizijskega postopka

15. Revizijsko sodišče je s sklepom z dne 19. 10. 2017 revizijski postopek prekinilo, ker je na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 12. člena ZPŠOIRSP (156. člen Ustave oziroma prvi in drugi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Ustavno sodišče je z odločbo U-I-176/17-6 z dne 5. 7. 2018 zahtevo Vrhovnega sodišča zavrglo. Pojasnilo je, da procesna predpostavka iz prvega odstavka 23. člena ZUstS za odločanje o ustavnosti izpodbijane določbe ni izpolnjena, ker je Ustavno sodišče v odločbi U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018 izpodbijano določbo že presojalo z vidika prepovedi retroaktivne veljave predpisa (155. člen Ustave), pa tudi z vidika načela varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Ocenilo je, da nova odločitev Ustavnega sodišča o zahtevi predlagatelja tako ni potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. Glede na navedeno je revizijsko sodišče sklenilo, da se revizijski postopek nadaljuje (156. člen Ustave).

O okviru odločanje v revizijskem postopku

16. Vrhovno sodišče o tej zadevi odloča tretjič. V prvem sojenju je menilo, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen, zato je revizijo tožnika zavrnilo, reviziji toženke pa je v pretežnem delu ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v tretji točki izreka delno spremenilo tako, da je pritožbi toženke ugodilo tudi zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, kolikor ni bil razveljavljen, in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (sodba in sklep II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012). Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnika omenjeno sodbo (ne pa sklepa) razveljavilo in zadevo vrnilo revizijskemu sodišču v novo odločanje (odločba Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015). Med drugim je pojasnilo, da je revizijsko sodišče z razlago pravil o zastaranju (pri)tožniku nesorazmerno otežilo učinkovito uveljavitev pravice do povračila škode zoper državo (26. člen Ustave). V drugem sojenju je Vrhovno sodišče, upoštevaje stališča Ustavnega sodišča, zaključilo, da so okoliščine izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva pomenile ovire takšne narave, tj. nepremagljive ovire, da zastaranje zaradi njih ni teklo (383. člen ZOR). Ker sodišči nižjih stopenj zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede ugovora zastaranja nista upoštevali celotne zatrjevane nepremoženjske škode in nista ugotavljali nevšečnosti, ki jih je tožnik navajal v povezavi z razžalitvijo dobrega imena in časti, in ker do ugotovitve vseh teh okoliščin Vrhovno sodišče ni moglo pravilno oceniti, ali (in če, koliko) v povezavi z že ugotovljenimi relevantnimi nevšečnostmi tožnika utemeljujejo morebitno višjo enotno odškodnino od prisojene, je revizijsko sodišče reviziji tožnika ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj o nepremoženjski škodi v zavrnilnem delu pa razveljavilo in zadevo v istem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. Predmet odločanja v obravnavanem revizijskem postopku je tako (glede na dopuščen revizijski okvir) le še odločanje o nepremoženjski škodi, ki naj bi tožniku nastala v letih od vložitve zahteve za državljanstvo do 10. 10. 1997, ter odločanje o premoženjski škodi iz naslova nepridobitve certifikata.

Pravna podlaga

18. Sodni postopki za povračilo škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki so bili začeti do začetka uporabe tega zakona in o njih še ni pravnomočno odločeno, se končajo po določbah tega zakona (prvi odstavek 28. člena ZPŠOIRSP).

Presoja utemeljenosti revizij

19. Revizija tožnika je v delu, ki se nanaša na plačilo škode iz naslova nepridobitve certifikata utemeljena, v preostalem delu pa sta reviziji pravdnih strank neutemeljeni.

Glede uporabe ZPŠOIRSP in njegovih določb

20. Pri reševanju obeh dopuščenih revizij je moralo Vrhovno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali bi bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava v konkretnem primeru uporabiti določbe ZPŠOIRSP, in v naslednjem koraku, ali je treba uporabiti določbe 11., 12. in 13. člena tega zakona. V povezavi s tem pa, ali je bil pravilen pristop pritožbenega sodišča, ki je znižalo odmerjeno odškodnino, ne da bi uporabilo ta zakon.

21. Upoštevajoč prehodno zakonsko določbo (prvi odstavek 28. člena ZPŠOIRSP), se sodni postopki za povračilo škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki so bili začeti do začetka uporabe tega zakona in o njih še ni pravnomočno odločeno, končajo po določbah tega zakona (torej po določbah ZPŠOIRSP). Že Ustavno sodišče, ki je v tej zadevi odločalo o obstoju pravnega interesa,11 je navedlo, da bi v primeru razveljavitve izpodbijanih sodb ter vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje moralo sodišče ob ponovni presoji pritožnikovih odškodninskih zahtevkov upoštevati določbe ZPŠOIRSP.12

22. Sodišče druge stopnje je po eni strani navedlo, da je ugotovljena škoda sicer posledica dveh nedopustnih ravnanj toženkinih organov, vendar pa je bistveni del ugotovljenega obsega škode, ki je nastala tožniku, enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena (le) nedopustnost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.13 Kljub temu je uporabo določb ZPŠOIRSP o omejitvi višine odškodnine, načinu in rokih izplačila ter upoštevanju že prejete odškodnine zavrnilo z obrazložitvijo, da iz 1. člena ZPŠOIRSP izhaja, da navedeni zakon ureja pravico do denarne odškodnine (in drugih oblik pravičnega zadoščenja) z namenom poprave kršitev temeljnih pravic osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Upravičenci po tem zakonu so tudi osebe, ki so bile izbrisane iz registra in so bile po izbrisu sprejete v državljanstvo RS (druga alineja prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP). Tožnik spada v navedeno skupino oseb, vendar ne uveljavlja odškodnine le zaradi nedopustnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tudi zaradi očitno napačne odločitve o zavrnitvi vloge za državljanstvo.

23. Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 173/2015 z dne 7. 1. 2016, s katero je drugič odločalo v predmetni zadevi, zavzelo stališče, da toženka odgovarja zaradi nedopustnosti ravnanja organov v postopku odločanja o tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo in negativnih posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je na podlagi tedaj veljavnega ZTuj sledil dokončni zavrnitvi vloge. S strani toženke storjena napaka ima širši pomen; država namreč v okviru 26. člena Ustave, ki je lex generalis na področju javnopravne odškodninske odgovornosti, odgovarja tudi za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu.14 Glede na stališča Ustavnega sodišča15 in ESČP16 v zvezi s širšim kontekstom izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva je sicer pravilno stališče pritožbenega sodišča v konkretni zadevi, ki je zaradi okoliščine v zvezi z arbitrarnim odločanjem o zahtevi za državljanstvo specifična, da je ugotovljena škoda posledica dveh nedopustnih ravnanj toženkinih organov. Vendar je bistveni del ugotovljenega obsega škode, ki je nastala tožniku, enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena "le" nedopustnost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zaradi prepletanja okoliščin in ravnanj toženke ter razsežnosti njenih kršitev in posledično težav, ki jih je povzročila tožniku, je Vrhovno sodišče zato že v prejšnjem odločanju poudarilo, da je izhodiščni pristop pri odmerjanju odškodnine zaradi težavnosti in specifičnosti odmera enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Dejstvo, da tožnik poleg škode, ki je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, uveljavlja tudi škodo zaradi arbitrarnega odločanja o zahtevi za državljanstvo, pri čemer se vzroka za nastalo škodo nerazdružljivo povezujeta in prepletata, ne daje podlage za sklep, da ZPŠOIRSP ni treba uporabiti. Stališče pritožbenega sodišča, da se v obravnavani zadevi ZPŠOIRSP ne uporabi, je zato zmotno.

24. Višino odškodnine za škodo zaradi izbrisa določa 12. člen ZPŠOIRSP, ki je v pred razveljavitvijo veljavnem besedilu te določbe določal, da je skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, omejena do trikratnika zneska denarne odškodnine, ki je upravičencu lahko določena v upravnem postopku. Ustavno sodišče je pri odločanju o ustavnosti te zakonske ureditve razveljavilo 12. člen v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZPŠOIRSP s takojšnjim učinkom, kolikor se nanaša na oškodovance, ki so odškodninske zahtevke zoper državo vložili pred začetkom uporabe tega zakona, tj. po 26. členu Ustave, in katerih zahtevki do tedaj niso bili zastarani (1. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018). Prehodna določba je namreč aktivirala omejitev skupne višine odškodnine tudi za oškodovance, ki so tožbo vložili pred uveljavitvijo ZPŠOIRSP, kar pa je Ustavno sodišče ocenilo za protiustavno. Pojasnilo je, da so ti oškodovanci imeli pričakovalno pravico do povračila škode zaradi izbrisa na podlagi 26. člena Ustave, zato so utemeljeno pričakovali, da bo višina odškodnine odvisna izključno od obsega škode in ne bo omejena z zakonom.

25. Po razveljavitvi 12. člena ZPŠOIRSP je Državni zbor RS 21. 12. 2018 sprejel zakonsko ureditev, po kateri višina odškodnine ni več omejena, so pa omejene zamudne obresti, ki se upravičencem določijo v sodnem postopku, največ do višine glavnice (prvi odstavek 12. člena ZPŠOIRSP).17 Vendar ta omejitev v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZPŠOIRSP ne velja za upravičence, ki so odškodninske zahtevke zoper državo vložili pred začetkom uporabe ZPŠOIRSP in katerih zahtevki do začetka uporabe navedenega zakona niso bili zastarani. Zdaj veljavni 12. člen ZPŠOIRSP se torej v obravnavanem primeru v skladu z navedeno zakonsko določbo ne uporablja, zato odškodnina, ki jo v obravnavanem postopku uveljavlja tožnik zaradi neupravičenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, z ZPŠOIRSP ni v ničemer omejena.18

Glede višine odškodnine

26. Kar zadeva višino odškodnine, se po ustaljeni sodni praksi tudi odškodninski zahtevki na podlagi javnopravne odškodninske odgovornosti za ravnanje ex iure imperii presojajo po splošnih načelih odškodninskega prava, ki jih ureja obligacijsko pravo (prej ZOR, zdaj OZ).19 Oškodovanec je upravičen do popolne odškodnine: oškodovancu se prisodi odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine - 169. člen OZ). Nepremoženjske škode ni mogoče uravnati z denarno odškodnino, zato pri nepremoženjski škodi pravična odškodnina pomeni zadoščenje, ki omili težave oškodovanca. Ne gre torej za pravo odškodnino, ampak za satisfakcijo (načelo pravične denarne odškodnine).20

27. ESČP je v zadevi Kurić razlikovalo med odškodninama za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter oškodovancem priznalo odškodnino za obe obliki škode. Premoženjsko prikrajšanje je ugotavljalo individualno in to denarno ovrednotilo. Razveljavljeni 12. člen ZPŠOIRSP takšne presoje ni dopuščal, ker je omejeval višino denarne odškodnine v sodnem postopku, neoziraje se na obliko in obseg pretrpljene škode v posamičnem primeru. Pavšalizirana omejitev višine odškodnine, kot jo je določal razveljavljeni 12. člen ZPŠOIRSP, je namreč zajemala obe obliki škode (premoženjsko in/ali nepremoženjsko) ter izključevala (večji) vpliv obsega škode na višino prisojenega zneska. Zakonodajalec je s spremembo 12. člena ZPŠOIRSP slovensko ureditev uskladil s stališči ESČP v zadevi Kurić. Omejitev višine odškodnine je bila namreč z novelo ZPŠOIRSP-A odpravljena, ker pomeni, da se glede oblike in obsega pretrpljene škode v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je oškodovancem nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, se torej na podlagi noveliranega ZPŠOIRSP presoja ločeno in v skladu z načeloma popolne oziroma pravične denarne odškodnine.

28. Predmet konkretnega revizijskega preizkusa je odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki se nanaša le na del obdobja izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva. Do navedenega procesnega položaja je namreč prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v prvotnem sojenju glede zastaranja zahtevka za nepremoženjsko škodo za obdobje pred 10. 10. 1997 (ko je potekel subjektivni zastaralni rok za odškodninske zahtevke). Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevku tožnika za povrnitev nepremoženjske škode, ko je sledilo stališču Ustavnega sodišča glede zastaranja zahtevka tožnika (odločba Ustavnega sodišča Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015), v obravnavani zadevi (ki se je tedaj vodila pod opravilno številko II Ips 173/2015) ugotovilo, da sodišči nižjih stopenj zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede zastaranja nista ugotavljali nevšečnosti, ki jih je tožnik zatrjeval v povezavi z razžalitvijo dobrega imena in časti. Ker ni moglo pravilno oceniti, ali (in če, koliko) v povezavi z že ugotovljenimi relevantnimi nevšečnostmi tožnika te okoliščine utemeljujejo morebitno višjo enotno odškodnino od prisojene, je reviziji tožnika ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj o nepremoženjski škodi v zavrnilnem delu pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

29. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da je s tožniku prisojeno odškodnino za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe ustrezno denarno ovrednotena intenzivnost in stopnja njegovih duševnih bolečin za celotno obdobje, v katerem je nastajala škoda, in da že pravnomočno prisojena odškodnina ustreza načelu objektivne pogojenosti odškodnine. Položaj tožnika kot osebe, izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, je namreč nastal zaradi sklopa dogodkov in dejanj, povezanih z njegovim izbrisom in arbitrarno zavrnitvijo njegove zahteve za državljanstvo. Življenjsko in materialnopravno gledano pomeni pravno upošteven vzrok za nastanek škode dokončna zavrnitev tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo RS leta 1994 oziroma takratni izbris iz registra stalnega prebivalstva. To je povzročilo njegovo trpljenje in se odrazilo v končnem obsegu škode. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je neobičajna narava in razsežnost toženkine kršitve izbrisanim povzročila številne hude težave, zaradi katerih so praviloma dalj časa trpeli (tožnikov neurejen status je trajal skoraj 9 let). Morebitno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic, ki so kontinuirano nastajale skozi celotno obdobje brez pravno urejenega statusa, zato je nelogično in neživljenjsko škodo, ki je izbrisanima nastajala na nepremoženjskem področju, cepiti na posamezna obdobja ali dejanja. Obravnavani primeri zato utemeljujejo enotno odmero odškodnine, znotraj katere mora sodišče v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti pravni standard pravične denarne odškodnine, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera, pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pa mora opraviti primerjavo odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je namreč nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.21

30. Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, da so bile vse škodne posledice, ki so (bile) vezane na tožnikovo osebnost, že ustrezno upoštevane in zajete v enotni odškodnini, izplačani v že zaključenem postopku. Kot je že bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, namreč glede na naravo kršitve toženke in posledic izbrisa, ki jih je utrpel tožnik, nepremoženjske škode, ki mu je nastala, življenjsko in materialnopravno gledano ni bilo mogoče umetno cepiti na obdobja, saj je šlo za škodo, ki je tožniku v obdobju izbrisa nastajala kontinuirano in medsebojno prepleteno. Ločeno obravnavanje nepremoženjske škode in njeno cepljenje na obdobja bi bilo tako z življenjskega kot tudi materialnopravnega vidika zgrešeno. Že iz starejše sodne prakse, ki sicer obravnava vprašanje kontinuirane bodoče škode, je mogoče razbrati stališče, da obligacijski predpisi ne dajejo podlage za zidanje odškodninskih zahtevkov oziroma za umetno povečevanje odškodnin za posamezne vrste škode.22 To toliko bolj velja za tožnikov položaj, ki ga je ustvarilo Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 173/2015 z dne 7. 1. 2016, s katerim je razveljavilo odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo za obdobje do 10. 10. 1997. Duševne bolečine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz obdobja brez pravno urejenega statusa izbrisanih oseb. Pri tem se upošteva vse okoliščine primera, npr. trajanje izbrisa, družinske razmere, prizadetost časti in ugleda, odnos države in okolja do oškodovanca, morebitne zdravstvene posledice, strah itn.

31. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek.23 Ker pa vendarle ni povsem izključen, je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi s sklepom II Ips 173/2015 s tem v zvezi zadevo vrnilo v presojo sodišču prve stopnje.24 Materialnopravni sklep sodišča druge stopnje (sprejet na podlagi dopolnjenih dejanskih ugotovitev), da dodatne škode, ki bi utemeljevala odstop od koncepta enotne odškodnine, ni, je tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča pravilen. Da je nepremoženjsko škodo tožnika treba presojati enotno, pa nenazadnje izhaja že iz izpovedbe tožnika, ki je duševne bolečine, nastale zaradi izbrisa, opisoval koherentno oziroma prepleteno, kar evidentno izhaja tudi iz njegovega komentarja, da bi obdobje med leti 1995 in 2000 najraje pozabil. Že v prvem sojenju je tako sodišče prve stopnje nastanek tožnikove škode gradilo na medsebojni prepletenosti toženkinih kršitev, neurejenega statusa tožnika in z njim povezanih duševnih bolečin. Ni pa nepomembna tudi dejanska ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bil tožnik do izteka dveh mesecev od dokončnosti odločbe o zavrnitvi zahteve za državljanstvo izenačen v vseh pravicah in dolžnostih z državljani RS (13. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine), da je imel (vsaj) dovoljenje za začasno prebivanje in je nekatere pravice uveljavljal kot zakonec Slovenke.

32. Zaključek pritožbenega sodišča, da je prisojena enotna odškodnina, v celoti pokrila tožnikove duševne bolečine, ki so se glede na naravo kršitve toženke prepletale in prenašale skozi celotno obdobje izbrisa do ureditve pravnega položaja tožnika v letu 2000, je po obrazloženem življenjsko in materialnopravno pravilen ter skladen s 14. členom Ustave. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo po povedanem upošteva merila, določena v 200. členu ZOR, to je stopnjo duševnih bolečin in njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine, kot tudi negativno merilo iz 200. člena ZOR. Če bi namreč sodišče v konkretnem škodnem primeru odstopilo od načela enotne odškodnine, bi bilo to v nasprotju z izhodiščem, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

33. Neutemeljeni so očitki tožnika, da je pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo poseglo v pravnomočno sodno odločbo, s katero je bila tožniku priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastajala v obdobju od leta 1997 do 2000. Vanjo bi poseglo, če bi odškodnino v višini 20.864,63 EUR, ki je bila tožniku prisojena v prvotnem sojenju, znižalo. Tega pritožbeno sodišče ni storilo, ampak je (čeprav se mestoma izrazi nekoliko nerodno, ko govori o znižanju odškodnine za nepremoženjsko škodo) dejansko zavrnilo še preostali („odprti“) del zahtevka iz naslova nepremoženjske škode, ker je ocenilo, da glede na naravo in razsežnost toženkine kršitve, ki je tožniku povzročila številne hude težave, zaradi katerih je dalj časa intenzivno trpel (ni si upal zapustiti države, ker se vanjo ne bi mogel več vrniti, zato ni odšel na materin pogreb; ni se mogel zaposliti; okrnjene so bile njegove socialne in politične pravice; ni mogel odkupiti stanovanja; deležen je bil ignoriranj, poniževanj in žalitev; živel je v težkih materialnih razmerah), ni (dodatne) dejanske podlage za prisojo višje odškodnine.

34. Enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je bila tožniku že prisojena v višini 20.864,63 EUR, pomeni pravično denarno zadoščenje za škodo, ki mu je nastala, hkrati pa sledi tudi načelu objektivne pogojenosti odškodnine. V zvezi z višino odškodnine je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da sodišča pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo ne smejo enostavno uporabiti zneska, ki ga je v zadevi Kurić prisodilo ESČP. Pravično zadoščenje po 41. členu EKČP namreč vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja.25 O višini odškodnine za tovrstno škodo je Vrhovno sodišče do zdaj odločalo v zadevah II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in II Ips 130/2016, v katerih je poudarilo, da ni odločilen le čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, ampak tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, propad zakona, družinskih vezi in podobno).

35. Višina odškodnine, ki je bila prisojena tožniku, je ustrezna in skladna s citirano sodno prakso. Obravnavana zadeva je po svoji vsebini najbolj primerljiva z zadevo II Ips 130/2016, v kateri je bilo tožniku za (sicer) 16 let neurejenega statusa, v času katerega so mu bile večkrat zavrnjene zahteve za pridobitev državljanstva, prisojenih 20.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode. Upoštevaje sicer krajše obdobje neurejenega statusa tožnika, pa primerljivo odškodnino v obravnavani zadevi gotovo utemeljuje okoliščina, da tožnik v tem času ni mogel imeti stika s svojo mamo, ki je živela na Hrvaškem, še več, ni mogel na njen pogreb, kar je močno porušilo njegovo duševno ravnovesje.

Glede premoženjske škode – nepridobitev certifikata po ZLPP

36. Napačna pa je odločitev pritožbenega sodišča glede zavrnitve zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova nepridobitve certifikata.

37. ZLPP je v prvem odstavku 31. člena kot enotni kriterij za brezplačno razdelitev certifikatov določil državljanstvo RS, s tem da je obstoj državljanskega statusa vezal na dan 5. 12. 1992.

38. Določitev splošnega kriterija za razdelitev certifikatov izrecno nikjer ne upošteva dejstva, da je v obdobju brezplačne razdelitve certifikatov v RS živela določena skupina ljudi, ki (še) niso bili njeni državljani, a so bili z njimi v skladu z 13. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju Ustavni zakon), v celoti izenačeni v pravicah in dolžnostih, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (1.) da so na dan plebiscita 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v RS in (2.) če tukaj dejansko živijo, ter (3.) če so po 40. členu ZDRS zaprosili za slovensko državljanstvo. Pravkar citirani 13. člen Ustavnega zakona ob izpolnjenih pogojih ne določa nobenega roka, do katerega bi jim pripadale pravice in dolžnosti, ki gredo državljanom RS, oziroma je določal, da jim te pravice gredo "do pridobitve državljanstva po 40. členu ZDRS". Ta je poleg pogojev iz 13. člena Ustavnega zakona določil še, da je treba vlogo za pridobitev državljanstva po tem členu vložiti v roku šest mesecev od uveljavitve tega zakona. Če povzamemo: oseba, ki izpolnjuje pogoje, določene v 13. členu Ustavnega zakona, in je pravočasno vložila vlogo za pridobitev državljanstva, je z državljani RS izenačena v vseh pravicah in dolžnostih vse dotlej, dokler njena vloga ni rešena, ne glede na to, kako dolgo jo pristojni organ rešuje. Tako tudi pravica pridobiti certifikat ni in ne more biti le pravica državljana na dan 5. 12. 1992, temveč tudi vseh tistih oseb, ki so bile na ta dan v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom Ustavnega zakona.26

39. Ugotovljeno dejansko stanje kaže, da je tožnik merilom, določenim v Ustavnem zakonu in ZDRS, ki ga v njegovih pravicah izenačujejo z državljani RS, zadostil. Tožnik je namreč za slovensko državljanstvo pravočasno zaprosil in ga (po razveljavitvi arbitrarnih odločb o zavrnitvi prošnje za državljanstvo) tudi pridobil, zato je bil do pridobitve brezplačnega lastniškega certifikata glede na stališče Ustavnega sodišča, ne glede na to, kako dolgo je pristojni organ odločal o njegovi vlogi za pridobitev državljanstva, upravičen.

40. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bil tožnik, rojen 24. 5. 1952, na dan 5. 12. 1992, ki ga kot relevantni datum določa ZLPP, star 40 let, kar, upoštevaje 5. alinejo tretjega odstavka 31. člena ZLPP, pomeni, da je bil upravičen do lastniškega certifikata v nominalni vrednosti tedanjih 350.000,00 SIT oziroma preračunano v EUR 1.460,52 EUR.

Odločitev o reviziji

41. Ker je sodišče druge stopnje ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče tožnikovi reviziji v delu, ki se nanaša na plačilo škode iz naslova nepridobitve certifikata, ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem je reviziji pravdnih strank zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških

42. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških toženke za vložitev revizije je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP). Tožnikov uspeh pa je minimalen in s tem delom niso nastali posebni pravdni stroški (prvi, tretji in četrti odstavek 165. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Tj. 32.905,73 EUR.
2 Tj. 70.254,95 EUR.
3 Tj. 25.037,55 EUR.
4 Tj. 45.217,39 EUR.
5 Znesek je znižalo za 1.460,52 EUR iz naslova odškodnine zaradi nepridobitve certifikata in za 20.864,63 EUR iz naslova nepremoženjske škode.
6 Sodba velikega senata ESČP 26828/06 z dne 12. 3. 2014.
7 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 173/2015 z dne 7. 1. 2016.
8 Za obdobje po 10. 10. 1997 je bilo tožniku iz tega naslova pravnomočno že prisojenih 13.381,88 EUR.
9 Tj. 20.864,63 EUR, ki se nanaša na kršitve osebnostnih pravic po 10. 10. 1997.
10 V zvezi s tem je pritrdilo pritožbenim navedbam toženke, da je bil tožnik do izteka dveh mesecev od dokončnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo izenačen v vseh pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije (81. člen Zakona o tujcih – v nadaljevanju ZTuj) in opozorilo na navedbo tožnika, da je vložil prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje, kar kaže na to, da je imel potrdilo, ki je veljalo kot dovoljenje za začasno prebivanje (13. člen ZTuj). Brez osebnih dokumentov torej tožnik ni bil. Je pa bil kar 68 mesecev v negotovem položaju, brez možnosti za zaposlitev, prikrajšan za uživanje socialnih in političnih pravic ter ohranjanje stikov z materjo na Hrvaškem, kar je vse močno porušilo njegovo duševno ravnovesje.
11 Odločba Ustavnega sodišča Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015.
12 Enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018 (glej 11. točko obrazložitve).
13 Prim. tudi 357. točko sodbe ESČP v zadevi Kurić.
14 Odločba Ustavnega sodišča Up-695/11-15 z dne 10. 1. 2013.
15 Primerjaj odločbe U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015, Up-336/98 z dne 20. 9. 2001, Up-333/96 z dne 1. 7. 1999, Up-60/97 z dne 15. 7. 1999, Up-20/97 z dne 18. 11. 1999 in Up-152/97 z dne 16. 12. 1999.
16 Sodba Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, št. 26828/06 z dne 28. 6. 2012.
17 Zakon o spremembi zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP-A), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 85/2018 z dne 28. 12. 2018 in je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS.
18 Glede druge skupine oškodovancev, tj. tistih, ki so tožbe vložili po uveljavitvi ZPŠOIRSP, v skladu z 10. členom tega zakona, je Ustavno sodišče v odločbi U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018 zaključilo, da je zakonska ureditev nesorazmerno omejujoča in neskladna z 2. členom Ustave, ker je individualna presoja povsem izključena in ni predvidena niti v primerih, ko bi sodišče ugotovilo nesorazmerno velik razkorak med zakonsko določeno pavšalizirano odškodnino in dejansko izkazanim obsegom škode. Odločilo je, da glede te skupine oškodovancev razveljavitev 12. člena ZPŠOIRSP začne učinkovati z devetmesečnim odložnim rokom, sodišča pa morajo do izteka razveljavitvenega roka prekiniti sodne postopke, sprožene po 10. členu ZPŠOIRSP.
19 Glej 14. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018.
20 Glej B. Strohsack, Obligacijska razmerja I, Obligacijska razmerja II (Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti), Uradni list RS, Ljubljana 1998, str. 420, 421.
21 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 91/2017 z dne 4. 10. 2018.
22 Pravosodni bilten, letnik VI, št. 4, Ljubljana 1985, str. 31.
23 Enako velja tudi za presojo odškodnin za neutemeljen pripor ali zapor. S tem v zvezi glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/2014, II Ips 295/2009, II Ips 157/2008, II Ips 767/2005, pa tudi Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. II /86, stran 13.
24 Glej 20. točko obrazložitve sodbe in sklepa II Ips 173/2015 z dne 7. 1. 2016.
25 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016, II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017 in II Ips 130/2016 z dne 25. 5. 2017.
26 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-156/93 z dne 6. 10. 1994


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 14, 26,155, 156
Zakon o ustavnem sodišču (1994) - ZUstS - člen 23, 23/1, 23/2
Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (2013) - ZPŠOIRSP - člen 11, 12, 13, 28
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 169, 1060
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 154, 172, 200, 383
Zakon o tujcih (1991) - ZTuj - člen 81
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (1991) - ZDRS - člen 10, 40, 40/3
Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (1992) - ZLPP - člen 31
Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (1991) - UZITUL - člen 13
Datum zadnje spremembe:
05.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2MjYx