<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 935/2017
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.935.2017

Evidenčna številka:VDS00009912
Datum odločbe:01.02.2018
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:dodatek za delovno dobo - plačilo razlike plače - delovna doba - višina dodatka

Jedro

Prvi odstavek 129. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, drugi odstavek istega člena pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Navedeno določbo je možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (tj. celotno oziroma skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca. Če bi imel namreč zakonodajalec pri določitvi dodatka za delovno dobo v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno. Zakon je kolektivnemu urejanju prepustil zgolj višino dodatka za delovno dobo, ne pa tudi opredelitve obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava in izplačuje dodatek za delovno dobo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom za ugotovitev, da je tožena stranka nezakonito posegla v pravico do dodatka za delovno dobo tožnika in ga s tem prikrajšala pri plači (I. točka izreka). S sodbo je naložilo toženi stranki, naj tožniku obračuna razliko v plači v bruto zneskih kot so navedeni v izreku, in sicer za obdobje od februarja 2015 do vključno septembra 2016, od teh bruto zneskov odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu od prisojenega neto dela plače preteklega meseca do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku za obdobje od 1. 10. 2016 do 21. 9. 2017 obračuna dodatek za delovno dobo, in sicer v višini 0,5 % za vsako leto njegove delovne dobe, dosežene do 30. 6. 2007, in v višini 0,6 % za vsako leto njegove delovne dobe, dosežene od 1. 7. 2007 dalje (III. točka izreka). Zahtevek za obračunavanje dodatka tudi po 21. 9. 2017 in del obrestnega zahtevka je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v II. in III. točki izreka, smiselno pa tudi zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka, se pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da je ZDR omogočal le ugodnejše urejanje dodatka za delovno dobo v kolektivnih pogodbah, ZDR-1 pa omogoča drugačno urejanje, torej tudi manj ugodno. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je treba pri izračunu dodatka za delovno dobo tožnika upoštevati njegovo celotno delovno dobo, vključno z delovno dobo, ki jo je dosegel še pred zaposlitvijo pri toženi stranki. ZDR-1 je kolektivnim pogodbam prepustil tudi opredelitev, za katero delovno dobo se dodatek sploh prizna. To izhaja iz 222. člena ZDR-1, ki omogoča drugačno ureditev ne le glede višine, temveč tudi glede ohranitve dodatka za delovno dobo v kolektivni pogodbi. Zato takšna ureditev ni v nasprotju s 129. členom ZDR-1. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zahtevku tožnika za obračun in plačilo razlike v plači iz naslova premalo obračunanega in izplačanega dodatka za delovno dobo za obdobje od februarja 2015 dalje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 23. 11. 2001, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 5. 2015 (B 1), iz katere v zvezi z dodatkom za delovno dobo izhaja le, da se določa v skladu z zakonom in veljavnimi kolektivnimi pogodbami. Tožena stranka je tožniku do vključno januarja 2015 obračunavala in izplačevala dodatek za delovno dobo ob upoštevanju celotne delovne dobe tožnika, tj. delovne dobe, ki jo je dopolnil pri toženi stranki in že prej pri drugih delodajalcih, od takrat dalje pa mu je dodatek za delovno dobo obračunavala in izplačevala zgolj ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki, in sicer na podlagi Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS. št. 6/15 in nasl.). Ta namreč v 48. členu, ki ureja dodatek za delovno dobo, določa, da pripada delavcu, če ni v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določeno drugače, dodatek na delovno dobo v višini 0,6 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto zaposlitve pri zadnjem delodajalcu.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) dopušča kolektivnim pogodbam le določitev nižje višine dodatka za delovno dobo, ne pa tudi krajšega obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava dodatek. Pritožbeno sodišče se s tako zavzetim stališčem strinja.

7. Prvi odstavek 129. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, drugi odstavek istega člena pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Enako določbo je vseboval tudi prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je prvi odstavek 129. člena ZDR-1 možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (tj. celotno oziroma skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca. Če bi imel namreč zakonodajalec pri določitvi dodatka za delovno dobo v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno (kot je delovna doba določena na primer v tretjem odstavku 75. člena ZDR-1 ali v prvem odstavku 92. člena ZDR‑1 oziroma kot je določena doba zaposlitve po 94. členu ZDR-1 ali obdobje dela po 108. členu ZDR-1). Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je zakon kolektivnemu urejanju prepustil zgolj višino dodatka za delovno dobo, ne pa tudi opredelitve obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava in izplačuje dodatek za delovno dobo. To izhaja že iz drugega odstavka 129. člena ZDR-1.

8. Nasprotnega stališče pa ni mogoče zavzeti niti ob upoštevanju prehodne določbe 222. člena ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 9. člena ZDR-1. V skladu z načelom in favorem se lahko s kolektivno pogodbo določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon (drugi odstavek 9. člena ZDR-1; 4. člen Zakona o kolektivnih pogodbah ‒ ZKolP; Ur. l. RS, 43/06 in nasl.). Izjemoma se lahko, če tako določa ZDR-1, s kolektivno pogodbo za delavce določi drugačen obseg pravic, in sicer v primerih iz 33., 54., 59., 94., 120., 132., 144., 158., 172. in 222. ZDR-1 (kar izhaja iz že omenjenega tretjega odstavka 9. člena ZDR-1). Prehodna določba 222. člena ZDR-1 določa, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotkov od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače. Tožena stranka v pritožbi vztraja na stališču, da je na podlagi citirane prehodne določbe v kolektivni pogodbi mogoče določiti ne le nižjo višino dodatka za delovno dobo od 0,5 %, ampak tudi krajše obdobje upoštevne delovne dobe. S takšnim stališčem pa se ni mogoče strinjati, saj že jezikovna razlaga navedene zakonske določbe omogoča edino zaključek, da je kolektivnemu urejanju prepuščena zgolj višina dodatka za delovno dobo (ta je lahko tudi nižja od 0,5 % ‒ drugače, kot je bilo mogoče v skladu s prehodno določbo 238. člena ZDR). S strani tožene stranke izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje je skladna tudi z drugim odstavkom 129. člena ZDR-1, ki je, kot je bilo že ugotovljeno, prepuščal kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti le določitev višine dodatka za delovno dobo. Tretji odstavek 9. člena ZDR-1 za 129. člen ZDR-1 namreč ni veljal. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi stališče, kot ga je zagovarjala tožena stranka v postopku (in ga ponavlja tudi v pritožbi), privedlo do neutemeljenega različnega obravnavanja delavcev, ki so bili ob uveljavitvi ZDR-1 še zaposleni in so že pridobili pravico do dodatka za delovno dobo (le na njih se je nanašal 222. člen ZDR-1), v primerjavi z delavci, ki so se prvič zaposlili po uveljavitvi ZDR-1. Prvi bi bili za isto obdobje upravičeni le do dodatka glede na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu, novozaposlenim delavcem pa bi pripadal dodatek glede na skupno delovno dobo (ob upoštevanju določbe 129. člena ZDR-1).

9. Glede na zgoraj navedeno sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tistega dela 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki dodatek za delovno dobo priznava le za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ampak samo del, ki se nanaša na višino tega dodatka. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je tako v celoti pravilna in zakonita.

10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II., III in V. točka izreka).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) - člen 48.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 9, 9/2, 9/3, 92, 94, 129, 129/1, 129/2, 222.
Zakon o kolektivnih pogodbah (2006) - ZKolP - člen 4.
Datum zadnje spremembe:
04.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2Nzgx