<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba in sklep VIII Ips 18/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.18.2017

Evidenčna številka:VS00010575
Datum odločbe:06.03.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 156/2016
Datum odločbe II.stopnje:24.10.2016
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:pogodba o zaposlitvi za določen čas - vodilni delavec - mandat - predčasna razrešitev - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas

Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas za vodilnega delavca lahko zakonito prenehala le na enega od načinov, ki so določeni v zakonu. Vendar to ne pomeni, da predčasna razrešitev vodilnega delavca ne more povzročiti, da že na podlagi zakona, brez posebne odpovedi, pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi prvega odstavka 74. člena ZDR-1. Za določen čas sklenjena pogodba o zaposlitvi preneha neposredno na podlagi zakona z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena (prva alineja 77. člena ZDR-1).

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišč druge in prve stopnje razveljavita glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev 3. do 7. točke izreka sklepa uprave tožene stranke z dne 17. 11. 2014, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2014, s katerim je bil tožnik zaradi težjih strokovnih napak pri reševanju škodnega primera, št. OGM-01617/10, in nesposobnosti vodenja zaupanih mu poslov razrešen s funkcije izvršnega direktorja v Sektorju škod, in s katerim je bilo ugotovljeno, da zaradi predčasne razrešitve vodilnega delavca preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 4. 11. 2013 in da se pogodba o zaposlitvi nadaljuje po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 4. 11. 2013. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da se tožnikovo delovno razmerje tudi po 17. 11. 2014 nadaljuje po pogodbi o zaposlitvi z oznako 01-3128/13 z dne 4. 11. 2013 (to je za delovno mesto izvršnega direktorja v Sektorju škod), ter da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo po navedeni pogodbi o zaposlitvi. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku tudi po 17. 11. 2014 obračuna plačo in vse ostale bonitete po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto izvršnega direktorja v Sektorju škod in mu izplača vse ustrezne neto zneske prikrajšanja pri plači po prehodnem odvodu davkov in prispevkov. Zahtevke je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik imel status vodilnega delavca v smislu določbe 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in da sta stranki v pogodbi o zaposlitvi sledili posebni zakonski ureditvi, ki glede vodilnih delavcev izjemoma predvideva možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če je tak delavec pri delodajalcu že zaposlen na drugih delih za nedoločen čas, zaradi česar v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče je presodilo, da je za razrešitev tožnika obstajal utemeljen razlog, predviden v pogodbi o zaposlitvi. V skladu s to pogodbo lahko uprava tožnika kot vodilnega delavca pred potekom mandata razreši, bodisi iz poslovnega razloga bodisi če ugotovi, da krši obveznosti ali pa ni sposoben voditi zaupanih poslov. Ker je uprava tožene stranke zaradi ugotovljene opustitve dolžne skrbnosti pri reševanju večjega škodnega primera izgubila zaupanje, da je tožnik v prihodnje sposoben voditi zaupane mu posle, je s tem izpolnjen pogoj za njegovo razrešitev. Zaradi navedenega je tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o razrešitvi neutemeljen, in ker so zakonite tudi vse posledice takšne razrešitve, je neutemeljen tudi zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma nadaljevanja delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto izvršnega direktorja sektorja škod ter reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede zahtevka za ugotovitev, da se delovno razmerje tudi po 17. 11. 2014 nadaljuje po pogodbi o zaposlitvi dne 4. 11. 2013 in glede reintegracijskega in reparacijskega dela tožbenega zahtevka, zavrnilo pa je pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2014. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zakonito razrešen s funkcije vodilnega delavca, zato reintegracija na to delovno mesto ni več mogoča, in je tožnik lahko upravičen le do odškodnine oziroma reparacije v višini plače, ki bi jo prejel, če mu pogodba o zaposlitvi za vodilno delovno mesto ne bi nezakonito prenehala. Soglašalo je s stališčem pritožbe, da sklep uprave tožene stranke o razrešitvi tožnika z vodilnega delovnega mesta ne more biti zakonit razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas za to delovno mesto.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje o delni zavrnitvi njegove pritožbe tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) naj bi bila podana zaradi nasprotja med izrekom izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo. Sodišče druge stopnje namreč pravilno ugotavlja, da razrešitev tožnika ni mogla biti podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, obenem pa zavrne zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2014. Ista kršitev je podana tudi zaradi pomanjkljive dokazne ocene, saj iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj sodišče nekaterim pričam (ali strankam) verjame, drugim pa ne. Sodba nima razlogov glede pritožbenih navedb, da tožniku v postopku razrešitve niso bile zagotovljene niti minimalne pravice poštenega postopka in pravica do podaje izjave v postopku. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je sodišče priči A. A. pripisalo izpovedbo, ki je ta sploh ni dala. Sodišče je kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj je opustilo izvedbo nekaterih dokazov oziroma, zakaj je njihovo izvedbo zavrnilo. Zmotno je stališče, da je tožnik vodilni delavec. Tožnik je sicer vodil Sektor škod in izvajal poslovno politiko ter operativne plane za delo v sektorju, vendar pa ni imel nobenih pooblastil za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Institut razrešitve je možno uporabiti le pri vodilnih delavcih, ki so na takšno mesto imenovani na podlagi zakona ali akta o ustanovitvi, in ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, nič od navedenega ne velja za tožnika. V zvezi z utemeljenostjo razlogov za razrešitev se je sodišče opredelilo le do objektivnih dejstev, ne pa tudi do tožnikovega subjektivnega odnosa v razmerju do teh dejstev. Sodišči le na splošno navajata, da bi tožnik moral ravnati v skladu z zakonom in internimi akti, ne da bi te očitke konkretizirali. Sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da je bil z dokumentacijo v škodnem spisu seznanjen širši krog oseb, vendar nihče od njih v tej dokumentaciji ni zaznal nič nenavadnega oziroma spornega. Sodišče druge stopnje se prav tako ni opredelilo do pritožbenih navedb glede tega, kdo je bil nosilec spornega spisa. Zmotno je stališče sodišča, da ostalih zaposlenih, ki jih je tožnik seznanil z reševanjem škodnega primera, ni mogoče šteti kot sodelavce, češ da niso aktivno sodelovali pri sprejetih odločitvah in tudi niso nanje kakorkoli vplivali. Zato je tudi zmotna ocena, da član uprave B. B., ki je dal soglasje k izplačilu odškodnine, ni aktivno sodeloval pri sprejetih odločitvah.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija utemeljeno uveljavlja nasprotje med izrekom sodbe sodišča druge stopnje in njeno obrazložitvijo. Z izrekom je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2014 o razrešitvi tožnika, ki v 3. točki izrecno določa, da pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha, zaradi predčasne razrešitve vodilnega delavca z dnem razrešitve. Hkrati pa je v obrazložitvi sodišče zavzelo stališče, da sklep o razrešitvi tožnika ne more biti zakonit razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med izrekom in obrazložitvijo je tako neposredno nasprotje, zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Vendar pa navedeno nasprotje ni podano glede celotne vsebine sklepa o razrešitvi, ampak le glede tistega dela, ki se nanaša na prenehanje pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto izvršnega direktorja sektorja škod. Sklep uprave tožene stranke z dne 17. 11. 2014 se namreč nanaša tako na razrešitev, za katero sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zakonita, kot na prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi razrešitve, za katerega isto sodišče ugotavlja, da ne more biti posledica razrešitve. Tako ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo glede tistega dela odločitve sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne njegov zahtevek za razveljavitev tistega dela sklepa uprave tožene stranke z dne 17. 11. 2014, s katerim se ugotavlja, da se je uprava seznanila s poročilom Področja preiskav z dne 17. 11. 2014, in ustnim pojasnilom vodilnega delavca (1. točka izreka sklepa uprave tožene stranke), in s katerim je bilo odločeno, da se vodilnega delavca zaradi težjih strokovnih napak pri reševanju škodnega primera in nesposobnosti vodenja zaupanih mu poslov, kot posledice porušenega zaupanja med delodajalcem in vodilnim delavcem z dnem sprejetja tega sklepa razreši s funkcije izvršenega direktorja v Sektorju škod (2. točka izreka sklepa uprave). Nasprotje pa obstaja glede preostalih točk sklepa uprave tožene stranke, ki se nanašajo na prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi predčasne razrešitve vodilnega delavca, saj ne more biti hkrati pravilna odločitev, da se zahtevek tožnika za razveljavitev teh točk zavrne, in stališča, da tožniku zaradi razrešitve pogodba o zaposlitvi ni mogla zakonito prenehati.

9. Kadar revizijsko sodišče ugotovi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega ali drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katerih je dopustna revizija, razen kršitev iz drugega in tretjega odstavka 379. člena ZPP, s sklepom v celoti ali deloma razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje, ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje istemu ali drugemu senatu sodišč prve ali druge stopnje oziroma drugemu pristojnemu sodišču (prvi odstavek 379. člena ZPP). Glede na to, da je zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo podano le glede zavrnitve pritožbe tožnika v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za razveljavitev 3. do 7. točke izreka sklepa uprave tožene stranke z dne 17. 11. 2014, je treba razveljaviti le ta del izpodbijane sodbe. Ker pa je drugostopenjsko sodišče že razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi reintegracijskega in reparacijskega dela tožbenega zahtevka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o zakonitosti 3. do 7. točke izreka sklepa uprave tožene stranke povezana z odločitvijo o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku.

10. V nadaljevanju je tako treba odločiti, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tistega dela pritožbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za razveljavitev 1. in 2. točke izreka sklepa uprave tožene stranke z dne 17. 11. 2014.

11. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj sodišče nekaterim pričam verjame drugim pa ne. V resnici gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Slednji vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ki od sodišča zahteva vestnost in skrbnost pri ocenjevanju dokazov, in sicer najprej vsakega dokaza posebej, nato vseh skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena sodišč druge in prve stopnje je v skladu s formalnimi okviri proste ocene dokazov in ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično – sintetična. Sodišči sta ustrezno pojasnili, katere dokaze in zakaj sta ocenili kot verodostojne in katere ne.

12. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo nekatere dokazne predloge. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve obširno pojasnilo, zakaj in katere dokazne predloge je zavrnilo, na zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa je ustrezno odgovorilo tudi sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve.

13. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zaradi nasprotja med tem, kar se v razlogih prvostopenjske sodbe navaja o izpovedbi priče A. A. in med vsebino zapisnika o njenem zaslišanju. Res je, da je v razlogih sodbe napačno navedeno, da je s pričo glede iskanja spisa kontaktirala C. C., saj iz zapisnika o zaslišanju priče izhaja, da je to bila gospa D. D., vendar navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Zapis, da je priča zanikala, da bi prejela kakršnakoli navodila ali poizvedbe glede spisa od tožnika, pa ni protispisen, saj je priča na izrecno vprašanje, ali ji je tožnik povedal oziroma karkoli naročil, da bi se sporni spis iskal, odgovorila, „posebej mislim, da ne, da nisva posebej midva govorila“.

14. Revizija neutemeljeno ugovarja materialnopravni presoji sodišča, da je bil tožnik vodilni delavec v smislu določbe prvega odstavka 74. člena ZDR-1. Ta določa, da vodilni delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, lahko izjemoma sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če je že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, ali če gre za vodilnega delavca, ki je na vodilno delo imenovan v skladu z zakonom ali aktom o ustanovitvi. Tožnik je vodil organizacijsko enoto pri toženi stranki, to je Sektor škod, kar izhaja že iz opisa delovnega mesta. Ta kot naloge izvršnega direktorja sektorja opredeljuje organiziranje, vodenje in nadzorovanje dela v sektorju. Ugotovitev, da je tožnik imel pooblastilo za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, je sodišče oprlo na izpovedbo članov uprave tožene stranke B. B. in E. E.. Drugačno revizijsko naziranje dejansko pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten revizijski razlog. Tudi iz same pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto izvršnega direktorja sektorja škod povsem jasno izhaja, da gre za pogodbo o zaposlitvi za vodilnega delavca.

15. Zmotno je tožnikovo stališče, da je institut razrešitve vodilnega delavca možen le pri tistih vodilnih delavcih, ki so bili na vodilno delovno mesto imenovani na podlagi zakona ali akta o ustanovitvi. Tožnik se pri tem opira na določbo tretjega odstavka 74. člena ZDR-1, ki določa, da vodilnemu delavcu, ki ima za opravljanje vodilnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez njegove volje ali krivde zaradi predčasne razrešitve ali ker po poteku mandata ni ponovno imenovan, pripadajo pravice, ki delavcem pripadajo na podlagi določb tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga. Ta določba se sicer res nanaša na vodilne delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, prejšnja dva odstavka istega člena pa se nanašata na vodilne delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Če je možnost predčasne razrešitve vodilnega delavca dopustna v primeru pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je toliko bolj logično, da je možna tudi v primeru pogodbe o zaposlitvi vodilnega delavca za določen čas, to je za čas mandata, pri katerih je že po zakonu predvideno, da v času opravljanja vodilnega dela mirujejo pravice iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Predčasna razrešitev je kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v tretjem odstavku 74. člena ZDR-1 posebej omenjena, ker se je za vodilne delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, želelo posebej urediti, kako je z njihovimi pravicami v primeru, če jim je ta odpovedana zaradi predčasne razrešitve; za vodilne delavce s pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa to ni bilo potrebno, ker je za njih že z zakonom predvideno, da v takšnem primeru oživi prej sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je mirovala v času opravljanja vodilnega dela. Takšna ureditev pa ne izključuje možnosti, da se takšnega vodilnega delavca razreši pred potekom mandata.

16. Neutemeljena je revizijska navedba, da je tožniku v postopku razrešitve bila kršena pravica do poštenega postopka in pravica do izjave v postopku. Postopek predčasne razrešitve vodilnega delavca ni formaliziran postopek, s posebej urejenimi postopkovnimi pravili. Sicer pa je tožnik na seji uprave tožene stranke dne 17. 11. 2014, na kateri je bil sprejet sklep o razrešitvi, podal pojasnila oziroma razloge za ravnanje pri reševanju škodnega primera, kakor je to razvidno iz obrazložitve sklepa.

17. Glede presoje utemeljenosti razlogov za predčasno razrešitev tožnika, je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so naslednje:

− tožnik je bil odgovorni likvidator v odškodninski zadevi OGM-1617/10 in je bil samostojen pri sprejemanju odločitev v postopku reševanja škodne zadeve, ostali zaposleni (F. F., G. G.) pa so mu bili na voljo zgolj za asistenco, saj so bili zgolj administrativno in tehnično strokovno vključeni v posamezni segment reševanja zadeve;

− kot sodelavce pri reševanju škodnega primera tudi ni mogoče šteti zaposlenih, ki jih je tožnik zgolj seznanjal z reševanjem škodnega primera tako, da jim je pošiljal elektronska sporočila v vednost, saj ti niso aktivno sodelovali pri sprejetih odločitvah in nanje niso vplivali;

− član uprave tožene stranke B. B., ki je v okviru dvostopenjskega načina potrjevanja oziroma odobritve večjih izplačil ob tožniku, kot likvidatorju, potrdil sporno izplačilo, ni bil pristojen in tudi ne usposobljen za vsebinski nadzor nad škodnimi primeri;

− škodni primer je bil poseben po tem, da je šlo za primer cesije odškodninske terjatve med oškodovanim podjetjem in družbami, ki s slednjim nimajo nobene smiselne povezave zatrjevane1;

− tožnik je pri reševanju škodnega primera prezrl številne sumljive okoliščine, to je, da je na pooblastilu družbe J. sploh ni bila navedena oseba, ki pooblašča odvetniško pisarno, ki je v imenu te družbe od tožene stranke zahtevala izplačilo; pooblastilo odvetniški pisarni je bilo zapisano v slovenskem jeziku; v odškodninskem zahtevku ni bilo nobenih pisnih sledi o tem, na kakšen način so bili pridobljeni podatki o škodnem dogodku; odstopne pogodbe vsebujejo določilo o prevzemu jamstva tožene stranke za škodo, čeprav tožena stranka družbi K. takšnega zagotovila ni dala; iz računov ni bilo mogoče ugotoviti, na kakšen način bi lahko K. odstopil terjatve; ni bila pojasnjena relacija med K. in družbo L., ki je poravnala škodo; tožena stranka prvemu zahtevku družbe L. ni ugodila, ker škoda ni bila krita z zavarovalno polico, tožnik pa je isti račun priznal družbi J.

− pri kasnejšem preverjanju suma goljufije se je pokazalo, da sta bila ponarejena vsaj dva od štirih računov, ki so bili predloženi v škodni spis in ki so bili podlaga za odstopni pogodbi;

− odškodninski zahtevek družbi L., ki je poravnala škodo, je znašal 311.000,00 EUR, nato pa je v nekaj mesecih račun narasel na 980.000,00 EUR;

− zahtevek je bil rešen v izredno kratkem času, saj je tožena stranka odškodninski zahtevek pooblaščenca družbe J. prejela 21. 1. 2013, obračun odškodnine pa je bil narejen že 30. 1. 2013, poravnalna ponudba pa je bila pooblaščencu družbe J. poslana 4. 2. 2013;

− tožnik ni izrabil nobene od možnosti, ki v postopku reševanja škodnega primera omogočajo preverjanje pristnosti dokumentacije, posledično pa je bila neupravičenim neznanim osebam izplačana odškodnina v znesku, ki presega 300.000,00 EUR.

18. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika zaradi večjega števila nedoslednosti in opustitve dolžne skrbnosti pri reševanju škodnega primera in ga je zato utemeljeno razrešila s funkcije izvršnega direktorja v sektorju škod.

19. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek tožnika za razveljavitev 1. in 2. točke sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2014, saj niso podani z revizijo uveljavljani razlogi.

20. V novem postopku bo sodišče odločilo o preostalem delu tožbenega zahtevka, to je o zahtevku za razveljavitev 3. do 7. točke izreka sklepa uprave tožene stranke z dne 17. 11. 2014; za ugotovitev, da se delovno razmerje, tudi po 18. 11. 2014 nadaljuje po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto izvršnega direktorja; za poziv nazaj na delo po tej pogodbi, ter za obračun in izplačilo plače na njeni podlagi. Pri tem bo upoštevalo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas za vodilnega delavca lahko zakonito prenehala le na enega od načinov, ki so določeni v zakonu. Vendar to ne pomeni, da predčasna razrešitev vodilnega delavca ne more povzročiti, da že na podlagi zakona, brez posebne odpovedi, pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi prvega odstavka 74. člena ZDR-1. Za določen čas sklenjena pogodba o zaposlitvi preneha neposredno na podlagi zakona z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena (prva alineja 77. člena ZDR-1). V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, ali je celoto določb pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 4. 11. 2013 treba razumeti tako, da je sklenjena za čas opravljanja mandata. Ta sicer res traja štiri leta, vendar je v pogodbi izrecno predvidena tudi možnost njegovega predčasnega končanja, med drugim tudi na podlagi razrešitve. Navedeno pomeni, da mandat in s tem čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, traja do izteka štiriletnega mandatnega obdobja, ali pa tudi manj, do dneva razrešitve. Na takšno pojmovanje mandata oziroma časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, kaže tudi ureditev, da po izteku tega časa, to je takoj po izteku polnega mandata ali pa ob predčasnem prenehanju mandata zaradi razrešitve, oživi prej sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

21. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizije pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
1 Ta ugotovitev temelji na izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, da takšnega primera v praksi zavarovalništva ne pozna, izpovedbi priče H. H., da je takšna veriga cesij v zavarovalniški praksi izjemno neobičajna, in izpovedbi priče I. I., da se v svoji praksi še ni srečal s takšnim cediranjem odškodninske terjatve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 74, 74/1, 74/3, 77, 77-1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14,
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3NTE0