<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba in sklep Pdp 428/2017
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.428.2017

Evidenčna številka:VDS00010022
Datum odločbe:07.02.2018
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:nadure - neenakomerno razporejen delovni čas - policist - referenčno obdobje - zastaranje

Jedro

Ure, ki v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa ostanejo neizkoriščene po preteku posameznega referenčnega obdobja, predstavljajo delo preko polnega delovnega časa. Za takšne ure pripada delavcu nadomestilo plače v višini 100 % urne postavke v skladu z 32. členom ZSPJS in dodatek, ki po 45. členu KPJZ znaša 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca.

Delovni čas je mogoče razporejati le znotraj vsakokratnega referenčnega obdobja, ob koncu pa mora priti do izravnave, če izravnave ni in ima delavec višek ur, je opravil nadurno delo in ima pravico do plačila zanj, če pa ima manjko ur, mu delodajalec ni zagotovil dela, delavec pa je upravičen do nadomestila plače skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR-1. Vsako referenčno obdobje se mora šteti od nič, viški in manjki ur se lahko prenašajo iz meseca v mesec le znotraj referenčnega obdobja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo in sklepom:

- toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati: znesek 52,50 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 dalje do plačila; znesek 30,50 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 dalje do plačila; znesek 36,92 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 dalje do plačila in znesek 706,52 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka).

- zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati: znesek 2,52 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2010 dalje do plačila; znesek 16,88 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2010 dalje do plačila; znesek 39,78 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2010 dalje do plačila; znesek 15,54 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2010 dalje do plačila; znesek 109,12 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2011 dalje do plačila; znesek 104,42 EUR, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2011 dalje do plačila; znesek 107,82 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 dalje do plačila; plačati za čas od 4. 8. 2013 do 15. 2. 2014 zakonske zamudne obresti od neto glavnice, ki je obračunana od bruto zneska 52,50 EUR; plačati za čas od 5. 2. 2013 do 15. 2. 2014 zakonske zamudne obresti od neto glavnice, ki je obračunana od bruto zneska 30,50 EUR; plačati za čas od 6. 7. 2013 do 15. 2. 2014 zakonske zamudne obresti od neto glavnice, ki je obračunana od bruto zneska 36,92 EUR, obračunati znesek 1.585,26 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2013 dalje do plačila in plačati za čas od 6. 7. 2013 do 15. 2. 2014 zakonske zamudne obresti od neto glavnice, ki je obračunana od bruto zneska 706,52 EUR (II. točka izreka).

- dopustilo spremembo tožbe (III. točka izreka).

- v IV. točki izreka ustavilo postopek v delu, v katerem se glasi:

a) da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati: vse ure opravljene preko polnega delovnega časa (presežek ur nad 50 ur v posameznem tednu ter presežek ur nad povprečno delovno obveznostjo 40 ur tedensko v šestmesečnem referenčnem obdobju) za obdobje od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008, v višini 100 % bruto urne postavke, od obračunanega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2008 do plačila; vse ure opravljene preko polnega delovnega časa (presežek ur nad 50 ur v posameznem tednu ter presežek ur nad povprečno delovno obveznostjo 40 ur tedensko v šestmesečnem referenčnem obdobju) za obdobje od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2008, v višini 100 % bruto urne postavke, od obračunanega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2009 do plačila; vse ure opravljene preko polnega delovnega časa (presežek ur nad 50 ur v posameznem tednu ter presežek ur nad povprečno delovno obveznostjo 40 ur tedensko v šestmesečnem referenčnem obdobju) za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009, v višini 100 % bruto urne postavke, od obračunanega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2009 do plačila; vse ure opravljene preko polnega delovnega časa (presežek ur nad 50 ur v posameznem tednu ter presežek ur nad povprečno delovno obveznostjo 40 ur tedensko v šestmesečnem referenčnem obdobju) za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009, v višini 100 % bruto urne postavke, od obračunanega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2010 do plačila; vse ure opravljene preko polnega delovnega časa (presežek ur nad 50 ur v posameznem tednu ter presežek ur nad povprečno delovno obveznostjo 40 ur tedensko v šestmesečnem referenčnem obdobju) za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010, v višini 100 % bruto urne postavke, od obračunanega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2010 do plačila; vse ure opravljene preko polnega delovnega časa (presežek ur nad 50 ur v posameznem tednu ter presežek ur nad povprečno delovno obveznostjo 40 ur tedensko v šestmesečnem referenčnem obdobju) za obdobje od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010, v višini 100 % bruto urne postavke, od obračunanega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2011 do plačila; vse ure opravljene preko polnega delovnega časa (presežek ur nad 50 ur v posameznem tednu ter presežek ur nad povprečno delovno obveznostjo 40 ur tedensko v šestmesečnem referenčnem obdobju) za obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011, v višini 100 % bruto urne postavke, od obračunanega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2011 do plačila; vse ure opravljene preko polnega delovnega časa (presežek ur nad 50 ur v posameznem tednu ter presežek ur nad povprečno delovno obveznostjo 40 ur tedensko v šestmesečnem referenčnem obdobju) za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011, v višini 100 % bruto urne postavke, od obračunanega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2012 do plačila; vse ure opravljene preko polnega delovnega časa (presežek ur nad 50 ur v posameznem tednu ter presežek ur nad povprečno delovno obveznostjo 40 ur tedensko v šestmesečnem referenčnem obdobju) za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012, v višini 100 % bruto urne postavke, od obračunanega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2012 do plačila; vse ure opravljene preko polnega delovnega časa (presežek ur nad 50 ur v posameznem tednu ter presežek ur nad povprečno delovno obveznostjo 40 ur tedensko v šestmesečnem referenčnem obdobju) za obdobje od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 100 % bruto urne postavke, od obračunanega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2013 do plačila; vse ure opravljene preko polnega delovnega časa (presežek ur nad 50 ur v posameznem tednu ter presežek ur nad povprečno delovno obveznostjo 40 ur tedensko v šestmesečnem referenčnem obdobju) za obdobje od 1. 1. 2013 do 3. 5. 2013, v višini 100 % bruto urne postavke, od obračunanega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2013 do plačila.

b) da je tožena stranka dolžna tožniku: obračunati znesek 54,76 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2008 dalje do plačila; znesek 34,85 EUR, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2009 dalje do plačila; od neto glavnice, obračunane od 3,16 EUR bruto, plačati zakonske zamudne obresti tudi za čas do 6. 1. 2009 do 2. 7. 2010; obračunati znesek 141,36 EUR, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2009 dalje do plačila; od neto glavnice, obračunane od 7,73 EUR bruto, plačati zakonske zamudne obresti tudi za čas od 6. 7. 2009 do 2. 7. 2010; obračunati znesek 30,50 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2010 dalje do plačila; obračunati znesek 41,97 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2010 dalje do plačila; od neto glavnice, obračunane od 9,99 EUR bruto, plačati zakonske zamudne obresti tudi za čas od 6. 7. 2010 do 4. 8. 2010; obračunati znesek 1,27 EUR bruto, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2011 dalje do plačila; od neto glavnice, obračunane od 73,12 EUR bruto, plačati zakonske zamudne obresti tudi za čas od 6. 1. 2011 do 3. 2. 2011; obračunati znesek 26,32 EUR, od obračunanega bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2011 dalje do plačila.

c) za ugotovitev, da je sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 24. 2. 2016 nezakonit in se odpravi.

- odločilo je, da mora tožnik v roku 8 dni od vročitve te sodne odločbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 106,01 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka), IV. točko izreka sklepa v delu ustavitve postopka, ki zajema plačilo nadurnih dodatkov in razlike 100 % bruto urne postavke med plačilom nadurnega dodatka in polne nadure za vse nadure in zoper odločitev o stroških postopka (V. točka izreka) se iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da izrek sodbe in sklepa ni razumljiv, saj nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. V IV. točki izreka je sodišče postopek ustavilo za plačilo vseh ur, opravljenih preko polnega delovnega časa kot presežek ur nad povprečno delovno obvezo 40 ur tedensko v posameznem referenčnem obdobju za obdobje od 1. 1. 2008 do 3. 5. 2013, za posamezna referenčna obdobja skupaj z nadurnim dodatkom 30 %, hkrati pa je v I. in II. točki izreka (predhodno pa tudi z delno sodbo na podlagi pripoznave) za isto sporno obdobje vsebinsko odločilo o določenih, v istem sporu zahtevanih plačilih ur, opravljenih preko polnega delovnega časa kot presežek ur nad povprečno delovno obvezno 40 ur tedensko v posameznem referenčnem obdobju. Poleg tega so razlogi sodbe o odločilnih dejstvi nejasni in med seboj v nasprotju. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je plačilo nadur oziroma nadurnih dodatkov za nadure, nastale več kot pet let pred vložitvijo (spremenjenega) tožbenega zahtevka, zastaralo. Poudarja, da je tožena stranka nadure vseskozi prenašala brez vsakršnih časovnih omejitev in jih tudi še na dan 3. 5. 2013 evidentirala in prenesla v nadaljnje referenčno obdobje 4. 5. 2013 ter izdala sklep z dne 24. 10. 2016, pri čemer zastaranja ni upoštevala, zato se sedaj ne more nanj uspešno sklicevati. Zmotno je stališče, da je imel tožnik koncem vsakega posameznega referenčnega obdobja pravico zahtevati, da se mu neizkoriščene presežne ure tega referenčnega obdobja izplačajo v višini 130 % osnove. Poudarja, da tožena stranka referenčnih obdobij v spornem času ni upoštevala, torej jih ni bilo. Ob stališčih v sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015 pa je bilo učinkovito pravno sredstvo tožnika le na način, da po zaključku posameznega referenčnega obdobja zahteva plačilo nadurnih dodatkov, enostranske kompenzacije nadur v razmerju 1:1 v prihodnjem referenčnem obdobju pa so bile dopustne. Vztraja pri tem, da tožena stranka v spornem obdobju ni priznavala in posledično ni evidentirala ter upoštevala nikakršnih referenčnih obdobij, da je upoštevala le mesečno redno delovno obvezo in dejansko opravljeno oziroma priznano delovno obvezo posameznega meseca in tako na ravni posameznega meseca ugotavljala morebitne opravljene presežke oziroma primanjkljaje in oboje prenašala iz enega v drug mesec, tako da je ustvarjene presežke posameznega meseca enostransko izravnala z ustvarjenimi primanjkljaji drugega meseca. Navedenega izravnavanja pa ni počela le znotraj posameznega referenčnega obdobja, ampak brez soglasja policistov tudi izven teh, brez časovnih zamejitev in brez plačila. Izpostavlja, da je tožnik mesečno prejemal normirani znesek plače in v primeru ustvarjenih presežkov ni prejel dodatnega plačila (razen plačila sproti odrejenih nadur, ki so že odštete od vtoževanih nadur), prav tako ni prejel zmanjšanega plačila v primeru ustvarjenega primanjkljaja. Če bi se pri takšnem izravnavanju presežkov in primanjkljajev upoštevalo referenčno obdobje in bi se ure do zaključka posameznega referenčnega obdobja izravnale glede na povprečje redne delovne obveze 40 ur tedensko, bi tako tožnik z mesečno normirano plačo prejel ustrezno plačilo. Dejansko pa temu ni bilo tako, saj pri tožniku ob zaključkih posameznih referenčnih obdobij ni prišlo do dolžne izravnave povprečja redne delovne obveznosti, ampak je tožnik v vtoževanih referenčnih obdobjih ustvaril bodisi presežke bodisi primanjkljaje nad izravnavo redne oziroma polne delovne obveze. Pri tem je tožena stranka te presežke namesto plačila prenašala iz enega v drugo referenčno obdobje tako, da je število presežkov zmanjševala na račun primanjkljajev. Z ugovorom zastaranja tožena stranka ravna zavajajoče in nepošteno, saj je policiste s svojim ravnanjem zavedla, saj so prav zaradi prenosov ur stanje ur, kot evidentirano dne 3. 5. 2013 utemeljeno šteli za relevantno in aktualno. Poleg tega je tožena stranka s sklepi z dne 4. 12. 2015 in naknadnimi delnimi pripoznavami pripoznala dolg iz naslova neplačanih nadur nad izravnavo polnega delovnega časa od vključno 1. 1. 2008 dalje. S priznanjem plačila nadurnega dodatka za takšno naduro tožena stranka prizna nezastaranje te iste nadure, plačilo zgolj nadurnega dodatka pa je tožena stranka sama utemeljevala s tem, da je v razmerju 1:1 isto naduro smela prenesti v naslednje obdobje z namenom kompenzacije. Omejitve, do kdaj bi smela takšno naduro tožena stranka enostransko kompenzirati policistom, pa ni bilo. V razmerju 1:1 tako ta nekompenzirana nadura ni zastarala. Ne strinja se s stališčem sodišča, da bi tudi v razmerju 1:1 tožnik moral plačilo presežkov posameznega referenčnega obdobja zahtevati ob zaključku referenčnega obdobja. Tožena stranka je s sklepom z dne 4. 12. 2015 in z naknadno delno pripoznavo tožbenega zahtevka s priznanjem plačila nadurnih dodatkov priznala nezastaranje nadur tudi za referenčna obdobja od 1. 1. 2008 dalje. Presežne ure tega referenčnega obdobja pa se ob plačilu nadurnega dodatka eventualno lahko izkoristijo šele v naslednjem referenčnem obdobju ali pozneje. Meni, da je nepravilno, da se pri zastaranju nadure v razmerju 1:1 upošteva datum nastanka nadur, ampak bi se moral upoštevati datum, do katerega bi tožnik moral oziroma mogel kompenzirati nadure, za katere je tožena stranka ob nastanku plačala zgolj nadurni dodatek. Šele takrat bi terjatev tožnika za plačilo nadur v razmerju 1:1 zapadla v plačilo. Te omejitve pa tožena stranka tožniku ni postavila in tudi sama ni upoštevala nobenih časovnih omejitev v spornem obdobju. Glede na sprejeto stališče v zadevi VSRS, opr. št. VIII Ips 80/2015, da policistu v primeru kompenzacije nadure pripada le 30 % nadurni dodatek in ne plačilo polne nadure, prenos nadure v razmerju 1:1 v prihodnje referenčno obdobje pa je dopusten, je tožnik svoj prvoten zahtevek za plačilo 130 % zmanjšal na plačilo nadurnega dodatka. Ob analizi listinske dokumentacije tožene stranke v zvezi z evidencami delovnega časa tožnikov v istovrstnih sporih pa je postalo jasno, da tožena stranka za odrejene proste ure tožnikom ni priznala delovnega časa oziroma opravljene obveze, ampak se je štelo, da policist v času odrejenih prostih ur (z namenom enostranske kompenzacije nadur) opravil 0 ur delovne obveze, zaradi česar je ob koncu meseca tožena stranka pri policistu beležila primanjkljaj napram redni delovni obvezi. S takšnim spornim enostranskim kompenziranjem je tožena stranka policistom ustvarjala primanjkljaje ter nato s temi primanjkljaji ponovno pokompenzirala v prihodnjih referenčnih obdobjih nastale presežke. Plačila zanje pa policisti niso dobili. Uveljavlja kršitev 285. člena ZPP, saj bi moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva odpraviti očitno nejasnost v zapisu tožbenega zahtevka v 4. pripravljalni vlogi tožnika z dne 15. 2. 2017. Iz XXII. točke je razvidno, kaj tožnik uveljavlja s spremembo tožbenega zahtevka in da je v zapisu tožbenega zahtevka prišlo do očitne pomote, ko je za referenčno obdobje, zaključeno s 30. 6. 2012 in 31. 12. 2012, tožnik pomotoma navedel število presežkov referenčnega obdobja, ne pa vsoto vrednosti bruto urnih postavk za te presežke. Ne strinja se z odločitvijo sodišča o stroških postopka in meni, da je sodišče odločalo v nasprotju z odločitvijo VDSS opr. št. Pdp 305/2016 v enem izmed istovrstnih sporov za plačilo nadur policistom, v katerem je pritožbeno sodišče o stroških postopka odločilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Enako kot v navedeni zadevi je tudi tožnik zahtevek prvič opredelil po dejanski vrednosti spora šele s prvo pripravljalno vlogo. Opozarja, da so bile vse naknadne spremembe tožbenega zahtevka posledica pomanjkljivosti in nepravilnosti tožene stranke pri evidentiranju delovnega časa in naknadnem spreminjanju in popravljanju podatkov v tej zvezi. Zato meni, da sodišče tožniku neutemeljeno nalaga povračilo stroškov postopka tožene stranke, saj je sodni postopek pokazal, da je bila tožena stranka tista, ki je ravnala nezakonito in tožnika prikrajšala pri plačilu. Hkrati pa je tožena stranka tista, ki je dolžna po zakonu voditi evidence delovnega časa. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper I. in IV. točko izreka navedene sodbe in sklepa se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, posledično pa spremeni tudi stroške postopka oziroma podrejeno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja s z zaključkom sodišča, da kompenzacija ur v večini primerov ni bila izvedena in da bi morale biti ure, ki jih je tožnik kompenziral, štete v delovno obveznost. Tožnik je namreč vse ure kompenziral, kar izhaja iz obrazcev Prijava odsotnosti z dela. V tabeli 2 so upoštevane vse še nevnesene kompenzirane ure, kot izhajajo iz obrazcev Prijava odsotnosti z dela. Z vnosom vseh še nevnesenih kompenziranih ur pa se je povečalo tudi število opravljenih ur, ki jih je tožnik opravil v posameznem referenčnem obdobju (tj. opravljena delovna obveza). Navedeno pomeni, da so v ure, ki jih prikazuje stolpec J Tabele 2, vključene vse kompenzirane ure, zaradi česar se je povečalo število presežkov ur, za katere je tožnik upravičen do plačila 30 % dodatka. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi glede števila ur, za katere je tožnik upravičen še do obračuna v višini 100 %, upoštevati stolpec J, K in L Tabele 2 in vse kompenzirane ure (razvidne iz obrazcev Prijava odsotnosti z dela) odšteti od presežkov ur, ki jih je tožnik ustvaril v posameznem referenčnem obdobju. Z vštetjem kompenziranih ur v opravljeno delovno obvezo pa tožnik ni več upravičen do izplačila v višini 100 %, saj je prejel ustrezno nadomestilo v razmerju 1:1. To pa pomeni, da je treba presežke ur zmanjšati za število kompenziranih ur. Število ur, ki ji je tožnik kompenziral, pa izhaja iz stolpca K Tabele 2. S tem, ko sodišče prve stopnje kompenziranih ur ni odštelo od presežkov ur v posameznem referenčnem obdobju, je bil tožnik neupravičeno obogaten, saj je prejel dvojno plačilo. Odločitev sodišča, da je tožnik upravičen do plačila 706,52 EUR bruto, je napačna. Meni, da je nedokazan zaključek sodišča, da se velika večina kompenziranih ur nanaša na nadure, ki so bile odrejene (268,5 ur), hkrati pa sodišče samo ugotavlja, da je bilo kompenziranih ur več, kot je bilo odrejenih nadur. To pa pomeni, da obstoj kompenziranih ur zanika, saj jih pri svoji odločitvi ne upošteva. Iz obrazcev Prijava odsotnosti z dela namreč ni razvidno, katere ure je tožnik posamezne dni kompenziral, zato ni možno razlikovanje med kompenzacijo odrejenih nadur in presežkov ur konec referenčnega obdobja. Da tožnik ne bil bil oškodovan, je tožena stranka vse še nevnesene ure vštela v opravljano delovno obvezo (stolpec H Tabele 2). Ker iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da do kompenzacije ni prišlo, bi sodišče pri odločitvi moralo upoštevati, da se stolpca E ne upošteva, ko so bile prištete kompenzirane ure k normiranemu številu ur in je tako prišel rezultat presežka ur, za katere je tožnik upravičen do plačila dodatka v višini 30 %. Pojasnjuje, da so v število opravljanih ur v referenčnem obdobju v Tabeli 2 (stolpec H), vštete vse opravljene ure v posameznem referenčnem obdobju, vključno z odrejenimi nadurami, ki so bile izplačane v višini 130 % dodatka, odrejenimi nadurami, za katere je tožnik zahteval in dobil plačilo nadurnega dodatka v višini 30 % in še vse nevnesene kompenzirane ure, kot izhajajo iz obrazcev Prijava odsotnosti z dela. Stolpec J Tabele 2 pa predstavlja razliko med opravljenimi urami v posameznem referenčnem obdobju (stolpec H) in urami, ki so mu bile že izplačane v višini 130 % (stolpec I), vse zmanjšano še za delovno obvezo v posameznem referenčnem obdobju (stolpec C). To pa pomeni, da so v stolpcu J Tabele 2, ki predstavlja višek oziroma manjko v posameznem referenčnem obdobju, vštete tudi odrejene nadure, za katere je tožnik zahteval in dobil plačilo nadurnega dodatka v višini 30 % (268,5 ur) in tudi vse kompenzirane ure. Tožena stranka poudarja, da se od opravljanih ur v posameznem referenčnem obdobju ošteje le tiste nadure, za katere je javni uslužbenec dobil izplačilo v višini 130 %, ne pa tudi odrejene nadure, za katere je javni uslužbenec dobil plačilo zgolj nadurnega dodatka v višini 30 %. V konkretnem primeru so tako v višku ur posameznega referenčnega obdobja vključene tudi odrejene nadure, za katera je tožnik zahteval in dobil plačilo nadurnega dodatka v višini 30 %. Za določitev števila ur, za katere je tožnik še upravičen do obračuna dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 30 %, je treba od ugotovljenega viška ur odšteti vse ure, za katere je tožnik že dobil izplačilo dodatka v višini 30 %. Poleg sklepa z dne 4. 12. 2015 in delne sodbe na podlagi pripoznave z dne 27. 12. 2016 je treba odšteti tudi odrejene nadure, za katere je tožnik dobil plačilo v višini 30 % (268,5 ur). Z neupoštevanjem navedenega pa je tožnik dejansko prejel dvojno plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če imata sodba in sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe in sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba in sklep sploh nimata razlogov ali v njima niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti sodba in sklep nimata. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge (v 16. in 17. točki obrazložitve) za odločitev o ustavitvi postopka v delu tožbe, v katerem je tožnik podal delni umik, tožena stranka pa delnemu umiku ni nasprotovala. Med razlogi tudi ni nasprotij, zato je sklep mogoče preizkusiti. Sodba vsebuje tudi jasne razloge za delno ugoditev tožbenemu zahtevku na podlagi zadnje spremembe tožbe, ki jo je tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2017, sodišče pa jo je zaradi smotrnosti dokončne ureditve razmerij med strankama dopustilo. Tudi v tem delu med razlogi o odločilnih dejstvih ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti, drugačna navedba tožnika pa ni utemeljena.

8. Tožnik (policist), ki je pri toženi stranki delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času, je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke uveljavljal plačilo nadurnega dela, in sicer je po zadnji spremembi tožbe v pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2017 za 326 ur, ki izvirajo iz šestmesečnih referenčnih obdobij v času od 1. 1. 2008 do 3. 5. 2013 in predstavljajo višek nad redno delovno obveznostjo v izravnavi šestmesečnih referenčnih obdobij, zahteval plačilo v višini 100 % bruto urne postavke, hkrati pa je za 227,5 ur zahteval plačilo 30 % nadurnega dodatka1. Tožena stranka je nasprotno navajala, da je tožnik vtoževane nadure dejansko kompenziral v obliki prostih dni oziroma prostih ur in zanje prejel nadomestilo plače v višini 100 % urne postavke. V zvezi s plačilom dodatka za delo preko polnega delovnega časa pa je tožena stranka zatrjevala, da je tožnik že prejel izplačilo dodatka v višini 30 % za 268,5 ur.

9. Odločitev sodišča prve stopnje glede plačila za nadurno delo temelji na določbah sedmega odstavka 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami), po katerem se pri enakomerni razporeditvi in začasni prerazporeditvi delovnega časa polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev, 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS; št. 56/2002, s spremembami) in 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJZ; Ur. l. RS, št. 57/08, s spremembami).

10. Pravilno je sodišče prve stopnje sledilo stališčem iz zadeve VSRS opr. št. VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015, in sicer:

- ure, ki v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa ostanejo neizkoriščene po preteku posameznega referenčnega obdobja, predstavljajo delo preko polnega delovnega časa,

- za takšne ure pripada delavcu nadomestilo plače v višini 100 % urne postavke v skladu z 32. členom ZSPJS in dodatek, ki po 45. členu KPJZ znaša 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca,

in stališčem pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. X Pdp 101/2016 z dne 6. 10. 2016 (ki je bila potrjena s sodbo VSRS opr. št. VII Ips 13/2017), in sicer:

- da je mogoče razporejati delovni čas le znotraj vsakokratnega referenčnega obdobja, ob koncu pa mora priti do izravnave,

- če izravnave ni in ima delavec višek ur, je opravil nadurno delo in ima pravico do plačila zanj, če pa ima manjko ur, mu delodajalec ni zagotovil dela, delavec pa je upravičen do nadomestila plače skladno z drugim odstavkom 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013, s spremembami),

- da se mora vsako referenčno obdobje šteti od nič,

- viški in manjki ur se lahko prenašajo iz meseca v mesec le znotraj referenčnega obdobja,

- prenos manjkov ur je formalno mogoč šele od uveljavitve Aneksa št. 2 h KPP (Ur. l. RS; št. 41/2014) z dne 7. 6. 2014, prenos viškov oziroma presežkov ur pa je v naslednje referenčno obdobje formalno mogoč od uveljavitve Stavkovnega sporazuma med Vlado RS, MNZ, Policijo in Policijskim sindikatom Slovenije (Ur. l. RS; št. 67/2013).

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi tabele 1 in stolpca J tabele 2, ki ju je predložila tožena stranka, ugotovilo, da v obdobju od 1. 1. 2008 do 3. 5. 2013 znotraj posameznih šestmesečnih referenčnih obdobij ni prišlo do popolne izravnave ur z vidika instituta neenakomerne razporeditve delovnega časa in da je imel tožnik ob zaključku zadnjega referenčnega obdobja (3. 5. 2013) presežek med opravljenimi in izplačanim nadurami v višini 326 ur.

12. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi stolpec K tabele 2, v katerem je navedeno število ur po posameznih šest mesečnih referenčnih obdobjih, ki naj bi jih tožnik kompenziral in te ure odšteti od presežka ur, ki ga je tožnik opravil v posameznem šest mesečnem referenčnem obdobju. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je v 8. točki obrazložitve argumentirano pojasnilo, zakaj je pri odločitvi upoštevalo zgolj stolpec J tabele 2, ki prikazuje razliko med opravljenimi urami in izplačanimi nadurami v posameznih šestmesečnih referenčnih obdobjih od 1. 1. 2008 do 3. 5. 2013 brez prikazanih kompenzacij v stolpcu K v tabeli 2. Dokazna ocena je jasna, prepričljiva in jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Kljub temu, da je tožena stranka v postopku uveljavljala, da je tožnik določeno število ur kompenziral in že prejel plačilo v višini 100 % urne postavke, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo izpovedi A.A., članu izvršnega odbora Policijskega sindikata Slovenije, ki je prepričljivo pojasnil, da so policisti v spornem obdobju dobili izplačane zgolj odrejene nadure, pri čemer se je tožnik v več primerih odločil za kompenzacijo nadur in izplačilo 30 % dodatka, kar izhaja tudi iz plačilnih list (dodatek E060, E61). Dejstvo, da je tožnik prejel 30 % dodatek zgolj za odrejene nadure, pa je potrdil tudi B.B., komandir policijske postaje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da je tožnik že dobil plačan dodatek 30 % za 268,5 nadur, glede na to, da je ugotovilo, da se ta nanaša zgolj na plačilo dodatka za odrejene nadure, ki pa niso predmet tega spora. Vztrajanje tožene stranke v pritožbi pri nasprotnem ni utemeljeno. A.A. je pojasnil tudi, da kompenzacija ur v večini primerov sploh ni bila izvedena in da je bilo posledično tožniku priznano celo manj ur (kompenzirane ure niso bile priznane v delovno obveznost), kar je sodišče ugotovilo tudi na podlagi primerjave listin (izpisa mesečnega razporeda in prijave odsotnosti z dela). Glede na ugotovitve, da se večina kompenziranih ur nanaša na nadure, ki so bile tožniku odrejene in ki so razvidne tudi iz plačilnih list (dodatek E060, E061), medtem ko ostale nadure niso bile kompenzirane (izpoved A.A.), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo stolpca K tabele 2, za kar se tožena stranka neutemeljeno zavzema v pritožbi.

13. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni spoštovala referenčnih obdobij in je morebitne presežke ur prenašala v naslednja obdobja, kar potrjujeta tabeli 1 in 2. Tožena stranka je po začetku veljavnosti Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013, s spremembami)2 nadure iz predhodnih obdobij (326 ur) prenesla v referenčno obdobje, ki se je pričelo 4. 5. 2013, in jih uporabila kot izhodišče za poračunavanje z manjkom oziroma viški ur v naslednjih referenčnih obdobjih. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka presežka 326 ur, ki so nastale do 3. 5. 2013, ne bi smela prenesti v referenčno obdobje, ki se je začelo 4. 5. 2013. Ker tožena stranka teh nadur tožniku ni plačala (oziroma je bilo delno poplačilo izvršeno šele po vložitvi predmetne tožbe) in ni dokazala, da je tožnik te ure kompenziral s prostimi urami ali dnevi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi jih bila tožena stranka tožniku dolžna plačati v višini 130 %.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugovor zastaranja glavnice in obresti, ki ga je podala tožena stranka ob tožnikovi zadnji spremembi tožbe z dne 16. 2. 2017, s katero je povišal tožbeni zahtevek3. Pri tem je upoštevalo, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (206. člen ZDR). Glede na datum spremembe tožbe (16. 2. 2017) je sodišče prve stopnje v zvezi s plačilom 30 % dodatka pravilno ugotovilo, da je ugovor zastaranja utemeljen v delu, v katerem se nanaša na plačilo 30 % dodatka za nadure, ki so nastale v referenčnih obdobjih do 31. 12. 2011. V zvezi z nadurami v referenčnem obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012, v katerega sega zastaralni datum, pa je sodišče prve stopnje glede na ugotovitev, da so se v tem obdobju nastale ure lahko izravnale znotraj celotnega trajanja tega referenčnega obdobja (kar pomeni, da so se tudi ure, ki so nastale do 16. 2. 2012, lahko izravnale še vse do 30. 6. 2012), štelo, da so nadure tega referenčnega obdobja nastale šele 1. 7. 2012, in tako terjatev za plačilo teh nadur (52,5 nadur) ni zastarala. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem sodišča prve stopnje strinja.

15. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 30 % dodatka za nadure, ki so nastale v referenčnih obdobjih do 31. 12. 2011. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za 52,5 ur iz referenčnega obdobja od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012, in sicer v višini 52,50 EUR bruto, za 30,5 nadur iz referenčnega obdobja od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 30,5 EUR bruto in za 17,5 nadur iz referenčnega obdobja od 1. 1. 2013 do 3. 5. 2013 v višini 39,92 EUR bruto. Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov priznalo od 16. 2. 2014 dalje (zaradi zastaranja obresti v času 3 let pred spremembo tožbe - 347. člen OZ).

16. V zvezi s plačilom 100 % urne postavke za 326 ur, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala kompenzacije, pa je sodišče prve stopnje glede na podani ugovor zastaranja pravilno zaključilo, da je zastaralo plačilo nadur, ki so nastale do 31. 12. 2011, to je 225,5 nadur. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je imel tožnik po koncu vsakega posameznega vtoževanega referenčnega obdobja pravico zahtevati, da se mu neizkoriščene presežne ure tega referenčnega obdobja izplačajo v višini 100 % osnove. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo stališčem, kot izhajajo iz zadeve pritožbenega sodišča opr. št. X Pdp 101/2016, da je mogoče le znotraj referenčnega obdobja razporejati delovni čas, ob koncu referenčnega obdobja pa mora priti do izravnave; če izravnave ni in ima delavec višek ur, ima pravico do plačila nadurnega dela. Pritožbene navedbe tožnika, da tožena stranka v spornem obdobju ni priznavala referenčnih obdobij, ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča glede zastaranja. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pripoznava tožene stranke določenega števila nadur v posameznih referenčnih obdobjih 4 ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje glede zastaranja plačila nadur v višini 100 % urne postavke, saj se je pripoznava nanašala le na plačilo dodatka za nadurno delo.

17. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožnik glede prikrajšanja pri plači, do katerega je prišlo zaradi zatrjevanih nepravilnosti pri izvajanju instituta neenakomerne razporeditve delovnega časa, lahko vložil tožbo že po zapadlosti plače v naslednjem mesecu po izteku referenčnega obdobja. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevi Pdp 261/2014. Drži sicer, da je tožnik tožbo v obravnavani zadevi vložil dne 3. 7. 2013, s čimer je bilo zastaranje pretrgano (365. člen OZ), vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik tožbo dne 15. 1. 2014 in dne 16. 12. 2016 delno umaknil. V skladu s prvim odstavkom 366. člena OZ se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe, če upnik umakne tožbo. V skladu s četrtim odstavkom 188. člena ZPP pa se v primeru umika tožbe šteje, kakor da sploh ni bila vložena. Glede na to, da je tožnik dne 16. 2. 2017 ponovno spremenil tožbo (povišal tožbeni zahtevek), tožena stranka pa je v zvezi s spremembo tožbe ugovarjala zastaranje, je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja pravilno upoštevalo v zvezi s spremembo tožbe.

18. Vztrajanje tožnika v pritožbi, da je zastaranje pretrgal sklep tožene stranke z dne 4. 12. 2015, s katerim je tožena stranka pripoznala dolg, ni utemeljeno. Iz citiranega sklepa izhaja, da je tožena stranka pripoznala tožniku plačilo določenega števila ur5, ki jih tožnik na podlagi delnega umika z dne 16. 12. 2016 s spremembo tožbe z dne 16. 2. 2017 ni več vtoževal. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v povezavi s tem sklepom ni mogoče govoriti o pretrganju zastaranja glede obračuna dodatka za zahtevane nadure v višini 30 % in 100 % bruto postavke. Enako tudi delna pripoznava dolga s strani tožene stranke z dne 27. 12. 2016 ne vpliva na pretrganje zastaranja v zvezi z zahtevkom, vloženim po spremembi tožbe 16. 2. 2017. Tožnik je namreč s spremembo tožbe z dne 16. 2. 2017 zahteval plačilo drugega (novega) zneska, in ne tistih, ki so bili zajeti z delno sodbo na podlagi pripoznave. Vztrajanje tožnika v pritožbi pri nasprotnem ni utemeljeno. Tudi dejstvo, da je tožena stranka presežke ur prenašala v naslednja obdobja in je na dan 3. 5. 2013 evidentirala 326 nadur, ki jih je sicer nepravilno prenesla v naslednje referenčno obdobje (po začetku veljavnosti ZODPol), ne pomeni, da v tem sporu v zvezi z obveznostjo plačila nadur ne sme podati ugovora zastaranja, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi.

19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja pisno pomoto v tožbenem zahtevku, kot ga je postavil v pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2017 (ko je za referenčno obdobje, zaključeno s 30. 6. 2012 in 31. 12. 2012 pomotoma navedel število presežkov referenčnega obdobja, ne pa vsoto vrednosti bruto urnih postavk za te presežke) in v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita kršitev 285. člena ZPP. Meni, da bi moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva odpraviti očitno nejasnost v zapisu tožbenega zahtevka. Pritožbeni očitek tožnika ni utemeljen. Glede na kompleksnost obravnavane zadeve (tožnik je tožbo dvakrat delno umaknil, to je 15. 1. 2014 in 16. 12. 2016 in jo nato s pripravljalno vlogo z dne 15. 2. 2017 ponovno spremenil – povišal tožbeni zahtevek) in glede na to, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve materialno procesnega vodstva, s tem ko tožnika ni opozorilo na pomoto pri zapisu tožbenega zahtevka. Pri tem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je bil tožnik v postopku zastopan po odvetniku, od katerega se pričakuje večja skrbnost pri oblikovanju tožbenega zahtevka. Smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP tako ni podana.

20. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, upoštevaje uspeh pravdnih strank v postopku, ki ji tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje. Sodišče prve stopnje je v skladu s 154. členom ZPP pravilno določilo tožnikov uspeh, ki glede na vrednost spornega predmeta 2.807,78 EUR na podlagi zadnje spremembe tožbe z dne 16. 2. 2017 znaša 34,9 % (52,50 EUR + 30,50 EUR + 36,92 EUR + 706,52 EUR + 94,00 EUR iz naslova delne pripoznave tožbenega zahtevka + 59,97 EUR po sklepu tožene stranke z dne 4. 12. 2015) in uspeh tožene stranke, ki znaša 65,1 %. Glede na datum vložitve tožbe (3. 7. 2013) pa je stroške postopka pravilno odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008, s spremembami) v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS; št. 2/2015), ki je veljala v času zaključka glavne obravnave. V citirani določbi je namreč določeno, da se v primeru, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi ZOdvT, odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT.

21. Pri določitvi stroškov je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz vrednosti spora 1.000,00 EUR, kot ga je tožnik določil v tožbi. Enako stališče, to je, da se upošteva vrednost spora, ki ga tožnik navede v tožbi, ne pa vrednost, ki jo navede v nadaljnji pripravljalni vlogi, je zavzelo tudi pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 305/2016, ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi. Dejstvo, da je pritožbeno sodišče v citirani zadevi glede na ugotovljeni uspeh pravdnih strank odločilo, da tožnik in tožena stranka sama krijeta vsaka svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), pa ne pomeni, da je odločitev o stroških v obravnavanem sporu napačna. V drugem odstavku 154. člena ZPP je določeno, da v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo skupni stroški postopka tožnika 195,20 EUR, glede na uspeh v postopku (34,9 %) pa mu pripada 68,13 EUR. Skupni stroški tožene stranke pa znašajo 267,50 EUR, glede na uspeh v postopku (65,1 %) pa ji pripada 174,14 EUR. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je po medsebojnem pobotanju stroškov tožnik dolžan toženi stranki povrniti 106,01 EUR. Pritožbene navedbe tožnika, da ni dolžan kriti stroškov postopka tožene stranke, ker ga je tožena stranka prikrajšala pri plači, so neutemeljene.

22. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

23. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krijeta vsak svoje stroške pritožb. Tožnik sam krije tudi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Število ur, za katere tožnik zahteva plačilo 30 % dodatka, je manjše zato, ker mu je tožena stranka za določeno število ur s sklepom z dne 4. 12. 2015 priznala plačilo dodatka, sodišče prve stopnje pa je dne 27. 12. 2016 izdalo sodbo na podlagi pripoznave.
2 Ta je v prvem odstavku 72. člena določil, da se časovna omejitev dnevnega, tedenskega in mesečnega delovnega časa preko polnega delovnega časa upošteva kot povprečna omejitev v določenem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od štirih mesecev.
3 S katerim je zahteval plačilo 30 % dodatka za referenčno obdobje od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008 v višini 2,52 EUR bruto, za referenčno obdobje od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2008 v višini 16,88 EUR bruto, za referenčno obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 v višini 39,78 EUR bruto, za referenčno obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 v višini 15,54 EUR bruto, za referenčno obdobje 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010 v višini 109,12 EUR bruto, za referenčno obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 v višini 104,42 EUR bruto, za referenčno obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 v višini 107,82 EUR bruto, za referenčno obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 v višini 52,50 EUR bruto, za referenčno obdobje od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 30,50 EUR bruto, za referenčno obdobje od 1. 1. 2013 do 3. 5. 2013 v višini 36,92 EUR bruto, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je povečal tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem je zahteval plačilo 100 % vrednosti urne postavke na 2.291,78 EUR bruto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
4 To je za 1,5 nadur referenčnega obdobja od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008, za 3,5 nadur referenčnega obdobja od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009, za 4,5 nadur referenčnega obdobja od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 in za 32,5 nadur za referenčno obdobje od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010.
5 To je 19 nadur, ki so izvirale iz obdobja do zaključka referenčnega obdobja 30. 6. 2009, 0,5 nadure iz referenčnega obdobja do 31. 12. 2009 in 7,5 nadur iz referenčnega obdobja do 30. 6. 2010.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 137, 137/2, 147, 147/7, 206.
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 32.
Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 45.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 365.
Datum zadnje spremembe:
09.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2OTU5