<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 1764/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:IV.CP.1764.2018

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VSL00016262
Datum odločbe:19.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:spori iz razmerja med starši in otroki - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - vrnitev otroka - postopek po Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok - začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - varstvo otroka

Jedro

Haaška konvencija pristojnost za odločanje o vrnitvi otroka daje sodiščem v državi, v kateri se otrok zaradi protipravnega odvzema nahaja. Res daje ta vlogo tudi organom v državi izvora - prizadeta oseba lahko v skladu z 8. členom Haaške konvencije izbira, ali bo vlogo naslovila na centralni izvršilni organ v državi izvora ali katerikoli drugi pogodbenici. To, kam se sme nasloviti vloga, pa ne daje odgovora na vprašanje, kdo o njej odloča. Centralni izvršilni organ v državi izvora prošnjo posreduje centralnemu izvršilnemu organu pogodbenice, v kateri je otrok (9. člen Haaške konvencije) in o zahtevi vselej odloča organ v zaprošeni državi, v državi v katero je bil otrok odpeljan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve

1. Sodišče v tej zadevi obravnava tožbeni zahtevek očeta za dodelitev sedaj šestletne A. v varstvo in vzgojo, določitev stikov ter plačevanje preživnine. Hkrati tožnik predlaga izdajo več začasnih odredb z različno vsebino. Z deli predlogov zahteva vrnitev deklice na podlagi določb Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka (v nadaljevanju: Haaška konvencija) ter Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (v nadaljevanju: Uredba). Z drugimi deli predlogov pa, da se mu A. zaupa v vzgojo in varstvo do pravnomočne odločitve ter se določijo stiki med deklico in njeno materjo ter slednji naloži plačevanje preživnine.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, vložen 27. 7. 2017, v 1. točki (1. alineja I. točke izreka), predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, vložen 4. 6. 2018 v 1., 2.1, 3., 4., in 5. točki (2. alineja I. točke izreka), ter predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, vložen 25. 4. 2018, v delu, ki se nanaša na obdobje pred izdajo začasne odredbe (3. alineja I. točke izreka) in predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe s 27. 6. 2018 (4. alineja I. točke izreka).

Sodišče prve stopnje je še zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, vložen 27. 7. 2017, v 2. in 3. točki (1. alineja II. točke izreka) ter predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, vložen 4. 6. 2018 v 6. in 7. točki (2. alineja II. točke izreka).

Na predlog obeh pravdnih strank in po uradni dolžnosti je izdalo začasno odredbo, s katero je uredilo stike med tožnikom in hčerko A. v obdobju od 22. 7. 2018 do pravnomočne odločitve o glavni stvari (III. točka izreka).

Pritožbeni razlogi, predlog pritožbe in odgovora nanjo ter povzetek ključnih pritožbenih navedb

3. Zoper odločitev o zavrženju in zavrnitvi njegovih predlogov za začasno odredbo vlaga tožnik pritožbo, zoper izdano začasno odredbo pa ugovor, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo. V pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V nepravočasni odločitvi sodišča prve stopnje, vidi izvor napak in poseg v njegovo pravico iz 8. člena EKČP. Kršitve kažejo na pristrano in nepošteno odločanje sodišča.

V nadaljevanju izjemno obsežne pritožbe, ki jo pritožbeno sodišče povzema le v za odločitev bistvenih razlogih, tožnik zastopa stališče, da bi o predlogu za vrnitev otroka po Haaški konvenciji moralo odločiti tudi naše sodišče, saj splošna pristojnost v zvezi s starševsko odgovornostjo nujno vključuje pristojnost za odreditev vrnitve odvzetega in odpeljanega otroka. Haaška konvencija in Uredba dajeta prizadetemu roditelju možnost, da kumulativno zahteva vrnitev otroka v katerikoli državi. Odločitev o zavrženju predloga oz. predlogov zaradi nepristojnosti je materialnopravno napačna. Pritožnik to stališče obširno utemelji s sklicevanjem na stališča generalnih pravobranilcev v nekaterih postopkih pred Sodiščem Evropske unije, dr. Galiča in s sklicevanjem na določbe Uredbe, delno tudi z nerazumljivimi stališči, na katere ni mogoče odgovoriti in jih smiselno povzeti.2

Pritožnik v izpodbijanem sklepu pogreša razloge za zavrženje 4. in 5. točke njegovega predloga s 4. 6. 2108.

Meni še, da sodišče neutemeljeno presoja predloge po sklopih in ne kot celoto. Opozarja, da najprej zahteva vrnitev otroka v RS, ker je bila deklica protipravno odpeljana. Ker se toženka v Slovenijo ne namerava vrniti, pa zahteva, da se mu deklica dodeli v vzgojo in varstvo, da se uredijo stiki in začasno preživljanje, saj sicer začasna odredba ne bi bila izvršljiva.

Tudi ob parcialni presoji je predlog utemeljen. Začasna odredba o dodelitvi deklice toženki, izdana s sklepom s 14. 7. 2016, še ni pravnomočna, tožnik je zoper sklep ugovarjal, odločitev pa je napačna. Tožnikova terjatev je izkazana že zato, ker je oče mladoletne A., roditeljska pravica pa mu ni bila odvzeta. Stališče sodišča, ki ga izpeljuje iz mnenj izvedencev, pomeni že na tej stopnji izničenje in izvotlitev tožnikove tožbe in prejudicira končno odločitev. Ker je sodišče le sledilo mnenjem izvedencev, odločba ni ustrezno obrazložena.

Pritožnik obrazloži tudi svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča v 3. alineji I. točke izreka, a v nadaljevanju navede, da zoper ta del odločitve ne vlaga pritožbe.

4. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

O pristojnosti

6. Nepotrebno je pritožbeno izpostavljanje, da je v skladu z Uredbo sodišče Republike Slovenije pristojno odločati v sporu pravdnih strank o starševski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pristojnost sprejelo in postopek teče. Pravilno je tudi razumelo, da pride znotraj meritornega spora o starševski odgovornosti v poštev izdaja ukrepov zavarovanja.3 Pritožbeno sodišče dodaja, da so pogoji za izdajo teh ukrepov tisti, ki veljajo za izdajo ukrepov zavarovanja po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) oziroma Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Gre za regulacijske začasne odredbe, katerih izdajo v družinskih postopkih omogoča 1. odstavek 411. člena ZPP. Bistvo je, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok(a) tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je torej omejena na nujne – izjemne primere (v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja)4, ne more in ne sme pa biti nadomestilo rednega sodnega varstva.

O predlogu za vrnitev otroka po Haaški konvenciji

7. Poleg varstva, ki ga prizadetemu roditelju v državi izvora (državi, v kateri je imel otrok običajno bivališče neposredno pred protipravnim odvzemom) nudi Uredba, pa ima ta na njeni podlagi in na podlagi (v Uredbo Bruselj II povzete) Haaške konvencije tudi varstvo v državi, v katero je bil otrok protipravno odpeljan (v konkretnem primeru v Republiki Hrvaški). Od sodišča v tej državi lahko v hitrem in poenostavljenem postopku, ki ne prejudicira meritornega odločanja o vzgoji in varstvu, zahteva, da po Haaški konvenciji odloči o vrnitvi otroka. Pritožnik ima prav, ko navaja, da lahko uporabi obe možnosti kumulativno, kakor je ravnal sam, nima pa prav, ko meni, da lahko sodišča v obeh državah odločajo o njegovem zahtevku za vrnitev otroka po Haaški konvenciji. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da Haaška konvencija pristojnost za odločanje o vrnitvi otroka daje sodiščem v državi, v kateri se otrok zaradi protipravnega odvzema nahaja. Prav v tem je bistvo Haaške konvencije5. Res daje ta vlogo tudi organom v državi izvora - prizadeta oseba lahko v skladu z 8. členom Haaške konvencije izbira, ali bo vlogo naslovila na centralni izvršilni organ v državi izvora ali katerikoli drugi pogodbenici. To, kam se sme nasloviti vloga, pa ne daje odgovora na vprašanje, kdo o njej odloča. Centralni izvršilni organ v državi izvora prošnjo posreduje centralnemu izvršilnemu organu pogodbenice, v kateri je otrok (9. člen Haaške konvencije) in o zahtevi vselej odloča organ v zaprošeni državi, v državi v katero je bil otrok odpeljan.

8. Sodišče prve stopnje ima torej prav, ko pojasnjuje, da za odločanje o vrnitvi otroka v hitrem in poenostavljenem postopku po Haaški konvenciji ni bilo in ni pristojno. Tožnikovo nezadovoljstvo z vsebino odločitve po Haaški konvenciji pristojnega sodišča države, v katero je bila deklica odpeljana, ni razlog za ponovno odločanje o vrnitvi v hitrem in poenostavljenem postopku po Haaški konvenciji.

9. Seveda to stališče ne izključuje odločanja sodišča države izvora o vrnitvi otroka v državo izvora. Takšna odločitev, izdana po pravilih o mednarodni pristojnosti Uredbe, je lahko posledica meritorne odločitve o vzgoji in varstvu otroka ali ukrepa zavarovanja, v skladu z materialnim in procesnim pravom, ki ga je treba uporabiti glede na kolizijska pravila (v obravnavanem primeru v skladu s slovenskim pravom). Takšna odločitev torej ni nikdar odločitev po Haaški konvenciji6 in ker je tako, tudi ne odločitev pod pogoji, ki jih predpisuje Haaška konvencija.

10. Ker (in kolikor) je tožnik svoj(e) predlog(e) za začasno odredbo (izrecno in tudi vsebinsko) temeljil na določbah Haaške konvencije - zahteva(l) vrnitev deklice v RS, ker je bila ta brez njegovega soglasja odpeljana, ima sodišče prve stopnje prav, ko pojasnjuje, da je bilo v Republiki Hrvaški o takšnem predlogu že odločeno. O takšnem predlogu sodišče v državi izvora tudi ni pristojno odločati.

O predlogu za začasno dodelitev otroka tožniku, ureditev stikov in določitev preživnine

11. Če bi bili ostali deli tožnikovih predlogov za začasno odredbo res le „način za dosego izvršljivosti“ predloga za vrnitev, bi jih moralo sodišče prve stopnje zavreči. Ker pa postopek po Haaški konvenciji ne predvideva drugih ukrepov, razen vrnitve otroka v državo izvora, je sodišče prve stopnje o ostalih delih predlogov za začasno odredbo - tistih, za začasno dodelitev deklice tožniku, ureditev stikov s toženko in določitev začasne preživnine, utemeljeno odločalo kot o samostojnih, od predloga po Haaški konvenciji ločenih predlogih. To je v smislu pravice do sodnega varstva pritožniku v korist, saj mu je omogočilo vsebinsko presojo njegovih predlogov.

12. Tudi ta presoja v izpodbijanem sklepu je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna.7 Sodišče prve stopnje v trenutnem položaju ni zaznalo, da bi bila A. pri toženki kakorkoli ogrožena.8 Mati ima dobre kapacitete za varstvo in vzgojo deklice (sodišče prve stopnje je obrazložilo, da bolj primerne od predlagatelja); hčerke ne obremenjuje s partnerskim konfliktnim odnosom. Deklica je na mamo varno navezana, jo preferira in ji je (bolj) všeč pri njej na Hrvaškem. Tožnik v pritožbi navaja, da je nujnost izdaje začasne odredbe izkazal s predlogom, da se A. vrne v Slovenijo in tudi navedel druge okoliščine, ki nujno terjajo izdajo začasne odredbe. Sam predlog, naj se deklica vrne v Slovenijo, v ničemer ne izkazuje nujnosti izdaje začasne odredbe. Pritožnik svoje navedbe skromno konkretizira s sklicevanjem na to, da je bila deklica protipravno odpeljana v drugo državo, v drugo jezično okolje, kar ji ni v korist, in s stališčem, da je otroku v največjo korist, da živi z obema staršema; takrat, ko otrok čuti oddaljenost starša, pa je verjetnost nastanka odtujitvenega sindroma večja. Pritožbeno sodišče se strinja s tezo, da je za otroka praviloma najbolj koristno, da živi z obema staršema, a razhod družine je realnost, ki tega (razen izjemoma) žal ne omogoča. Življenje v drugi državi in drugem jezikovnem okolju samo po sebi ni škodljivo. Da bi bilo škodljivo v konkretnem primeru in zakaj, pritožnik niti ne trdi oziroma svojega posplošenega stališča z ničemer ne konkretizira. Preprečitvi odtujitve od nerezidenčnega starša pa je namenjena (začasna) ureditev stikov9, ne (začasna) dodelitev otroka. Da bi do odtujevanja deklice tožniku prihajalo, sodišče prve stopnje ni ugotovilo - nasprotno, navezana je na oba roditelja.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo

13. Zgoraj so navedeni vsebinski razlogi za odločitev o vseh obravnavanih predlogih tožnika. Zadostne in ustrezno obrazložene vsebinske odgovor(e) so vsi njegovi predlogi dobili tudi v izpodbijanem sklepu, četudi pritožnik meni, da ni tako. Sistematika obrazložitve pa je težko dosledna, ker si njegovi predlogi sledijo, ker jih dopolnjuje in ker se vsebinsko ponavljajo.

14. O predlogu za vrnitev otroka po Haaški konvenciji je bilo torej že odločeno in ker za odločanje o takšnem predlogu Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno, je predloga za izdajo začasne odredbe s takšno vsebino, pravilno zavrglo. Odločitev o tem je vsebovana v prvi alineji I. točke in delno v drugi alineji I. točke izreka. Zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe s 4. 6. 2018 v 3., 4. in 5. točki je posledica dejstva, da je enak tistemu s 27. 7. 2016. Razlogi, ki utemeljujejo takšno odločitev, so v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in so pravilni. To, zakaj se je tožnik odločil za vložitev ponovnega enakega predloga, na njihovo pravilnost ne vpliva. Tudi to ne, da je bil predlog podreden in zakaj je bil takšen.

15. Predlogi za izdajo začasne odredbe o dodelitvi deklice tožniku in stikih z materjo s 27. 7. 2017 ter o preživnini s 4. 6. 2018 pa, kot je bilo pojasnjeno, niso utemeljeni in jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Odločitev o tem je obrazložena v 10. do 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

16. Višje sodišče je zaradi opisanega in ker tudi ni zasledilo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

17. Na “pritožbene“ navedbe, ki se nanašajo na del sklepa, zoper katerega se tožnik ne pritožuje, višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Odgovora tudi ne terjajo (sicer nasprotujoče si) pritožbene navedbe o tem, kako bi sodišče moralo prekiniti obravnavni postopek in po drugi strani navedbe, da mu je bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vplivajo. Enako velja za obsežno analizo določb Uredbe, izpodbijanje pouka o pravnem sredstvu, razglabljanje o vprašanjih, ki bi se med pravdnima strankama lahko postavila (pa se še niso) na 18. strani pritožbe, pritožbeno nestrinjanje z razlogi za izdajo začasne odredbe z 22. 7. 2016 in nestrinjanje pritožnika s stališči izvedencev.

18. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriterijih 413. člena ZPP, ki jih je mogoče celovito upoštevati le ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju.

-------------------------------
1 Pritožbeno sodišče pripominja, da je predlog nepravilno številčen (in je 2. točka odvečna, saj predstavlja le zadnjo vrstico prvega odstavka predloga).
2 Takšne pritožbene navedbe so, na primer: „Z oporo na sodno prakso slovenskih sodišč je tudi trdil, da sodišče v pogojih kot je v konkretnem primeru, ko še ni odločeno o vrnitvi mld. A. v RS sodišče sploh ne odločiti in odločati meritorno o pravici do skrbi in vzgoje mld. A. in je zato nujna prekinitev postopka upoštevajoč konvencijske določbe in sodno prakso pogodbenic, saj odločitev o vrnitvi otroka predstavlja dejanski zastoj v postopku zaradi katerega sodni organ ne more izdati meritorne odločbe o pravici do skrbi za otroka dokler ne bo o zahtevi tožnika tožnika za vrnitev mld. A. odločeno oziroma dokler ne bo jasno, da do vrnitve ne bo prišlo. Ker naslovno sodišče o tem, v posledici zavrženja zahtev tožnika še ni odločilo niti odločalo še ni rečeno vprašanje vrnitve, obstojijo pogoji, da se predmetni postopek oziroma odločanje o varstvu in vzgoji mld. A. prekine do odločitve o tem vprašanju.“
3 In tudi izdalo več sklepov o začasnih odredbah.
4 Stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-232/99 in drugih.
5 dr. Aleš Galič, Razmerje med Uredbo in Haaško konvencijo o ugrabitvi otrok, RS, Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju, Project JUST/2013/JCIV/AG/4642, Prvi seminar o družinskem pravu EU. Kljub temu, da avtor uporablja izraz „mednarodna ugrabitev otroka“ in ne izraza „mednarodni protipravni odvzem“, je odveč pritožnikova bojazen, da gre za obsoletno gradivo. Uredba je začela veljati 1. marca 2005, gradivo pa je iz leta 2013.
6 dr. Aleš Galič, delo, navedeno v 5. opombi, stran 5.
7 Res je sicer, kar izpostavlja pritožnik, da sodišče prve stopnje o njegovem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z 22. 7. 2016 še ni odločilo in bo to seveda moralo narediti, a to, kot pravilno ugotavlja že sam, na pravilnost izpodbijanega sklepa v ničemer ne vpliva. Dejstvo pa je, da je v postopku toliko predlogov, vlog in dejanskih ravnanj strank, da je učinkovito vodenje postopka močno oteženo, kar bo sodišče prve stopnje nedvomno rešilo s hitrim sprejemom meritorne odločitve, ki bo v največjo korist mladoletne A.
8 Pritožbeno sodišče dodaja, da iz razlogov sklepa z 22. 7. 2016 izhaja, da se je toženka s hčerko umaknila zaradi nasilja pritožnika.
9 Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje začasno uredilo obsežne stike med tožnikom in deklico. Na ureditev stikov je bilo izjemno pozorno ves čas tega postopka. Iz podatkov spisa izhaja, da jih je uredilo že s sklepom z 22. 7. 2016, nato s sklepom s 16. 1. 2017; pravdni stranki pa sta se (ob resnem angažmaju sodišča) o obsežnih stikih dogovorili s poravnavami na narokih 6. 9. 2016, 1. 6. 2017 in 19. 9. 2017.


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) - člen 8, 9, 10

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 - člen 10, 11

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 411, 411/1
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-2
Datum zadnje spremembe:
20.11.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzMTkx