<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 1354/2006
ECLI:SI:VSRS:2006:I.UP.1354.2006

Evidenčna številka:VS18402
Datum odločbe:10.10.2006
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 1671/2006
Področje:NOTARIAT - UPRAVNI SPOR
Institut:imenovanje notarja - izbirni postopek - mnenje o strokovni usposobljenosti - izbirna pravica ministra

Jedro

Izbira notarja, ki jo opravi minister, ne predstavlja odločanja po prostem preudarku, temveč temelji na izbirni pravici, ki ni omejena ali vezana na mnenje komisije ali notarske zbornice. Izbira je nezakonita le, če minister izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za imenovanje. Zoper odločbo o izbiti lahko kandidat sproži upravni spor. Vendar v tem sporu ne more izpodbijati mnenja komisije, saj ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja s strani članov komisije, ni predmet upravnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta na podlagi 1. odstavka 10. člena in 10.a člena Zakona o notariatu (ZN, Uradni list RS, št. 23/2005 in 98/2005) za notarje na notarska mesta s sedežem v Ljubljani imenovala: A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G.; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče navaja, da odločba o imenovanju notarjev ni upravni akt temveč posamični akt iz določila 2. odstavka 3. člena ZUS. Iz določila 3. odstavka 3. člena ZUS namreč izhaja, da posamični akti o imenovanju nosilcev javnih služb niso upravni akti. Zakon o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94, 48/94, 41/95 - odl. US, 83/2001 - OZ, 73/2004, 23/2005 - UPB1, 98/2005 in 17/2006) je z novelo ZN-D določil, da minister v postopku imenovanja notarjev opravi izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje tako, da preveri strokovno usposobljenost kandidatov ter preveri ali so vredni javnega zaupanja za opravljanje notariata. Čeprav akt o izbiri ni upravna odločba o upravni stvari, temveč dokončni posamični akt, ki mora biti izdan v obliki odločbe, mora biti v tolikšni meri obrazložen, da ga je mogoče preizkusiti. Glede oblike in sestavnih delov odločbe je zato v zadevah imenovanja notarjev potrebno smiselno uporabiti določbe drugega oddelka XIII. poglavja ZUP. V zadevah, ki niso upravne stvari je sodišče v dosedanji praksi (glede sestavnih delov odločbe, standarda dokazovanja in obrazlaganja odločb) na podlagi 4. člena ZUP zavzelo stališče, da je strogost presoje zakonitosti takšnih aktov odvisna od narave stvari, sodišče pa pri tem upošteva načelo delitve oblasti. Pri tem ne posega v originarno pristojnost tožene stranke, zlasti če gre za odločitve, ki imajo elemente politične narave oziroma gre za vprašanja drugih vidikov "primernosti odločitve". V teh zadevah sodišče presodi ali so bila upoštevana splošna pravna načela zlasti prepoved diskriminacije in načelo sorazmernosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi numeričnih ocen kandidatov na pisnem in ustnem izpitu in primerjave med kandidati opravila izbiro, tožnik pa ni bil imenovan tudi zato, ker se ni uvrstil med prvih sedem mest. Izbira ministra se glede tožnika ujema z mnenjem notarske zbornice in komisije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je sicer tožena stranka zmotno navedla, da je pri izbiri kandidatov upoštevala kriterije, ki jih je določal prej veljavni ZN-C (dosedanje strokovno delo in dodatna strokovna usposobljenost ter dodatna znanja - 10.a člen), kar ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, saj so merila, ki jih določa ZN-D (strokovna usposobljenost ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke 1. odstavka 8. člena ZN) ožja in po vsebini sestavni del meril, ki jih je tožena stranka upoštevala. Tožniku zakon ne daje možnosti, da bi bil prisoten pri ustnih preverjanjih znanja drugih kandidatov in da bi neposredno kontroliral verodostojnost točkovanja, zato je sodišče ta tožbeni ugovor ocenilo kot neutemeljen in nestvaren. Prav tako je po oceni prvostopnega sodišča neutemeljen tožnikov tožbeni očitek toženi stranki, da je slepo sledila komisiji, ker je za merilo vzela le seštevek točk imenovanih kandidatov. Tožena stranka lahko sledi mnenju komisije, ali pa temu mnenju ne sledi pod pogojem, da minister za izbiro, ki ni skladna z mnenjem komisije, poda v odločbi obrazložitev, ki ni očitno nerazumna. Razmerje med vlogama ministra in komisije v kandidacijskem postopku je namreč takšna, da minister imenuje notarja (1. odstavek 10. člena ZN) in opravi izbiro (1. odstavek 10.a člena ZN) člani komisije pa opravijo izbirni postopek (3. odstavek 10.a člena ZN). Minister opravi izbiro po izvedenem izbirnem postopku, pri tem pa upošteva iste zakonske pogoje kot komisija. Člani komisije ministru ne predlagajo koga naj imenuje temveč mu zgolj posredujejo mnenje o izpolnjevanju pogojev, in sicer kateri izmed kandidatov izpolnjuje zakonske pogoje iz 8. člena ZN in s kakšno oceno izpolnjujejo zakonski pogoj strokovne usposobljenosti iz 2. odstavka 10.a člena ZN. Mnenje komisije predstavlja strokovno in tehnično pomoč, minister pa je pri izbiri oziroma imenovanju avtonomen, zanj pa mnenje komisije ni absolutno obvezujoče. Sodišče tožnikovega ugovora, da je pri točkovanju njegovega ustnega dela izpita prišlo do napake, ker je na vsa vprašanja popolnoma odgovoril, ne more sprejeti v obravnavo, saj uprav ni spor ni namenjen preverjanju, ali so člani komisije s strokovnega vidika pravilno ocenili tožnikove odgovore. Tudi ugovor, da ni bil enakopravno obravnavan, ker je ustni del izpita pri njem potekal samo dve do štiri minute, čeprav je za to predpisanih deset minut, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, ker obvezna dolžina ustnega dela izpita ni določena z zakonom ali podzakonskim predpisom, temveč gre za profesionalne standarde pristojne komisije, ki so sicer standardizirani, kar pa ne pomeni, da so pravno obvezujoči z vidika presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Z vidika standardov presoje zakonitosti izpodbijanega akta v povezavi s pravno naravo stvari, ni utemeljen tožbeni ugovor v zvezi s tem, da sta tožniku dva člana komisije na ustnem delu izpita povedala, da je dosegel maksimalno število točk, kar pomeni, da bi tožnik moral zbrati najmanj 25 ali 26 točk, lahko pa tudi več, kar bi mu skupaj prineslo najmanj 63 oziroma 64 točk in šesto mesto po vrsti. Ali ta tožbeni ugovor drži v tem smislu, da je res prišlo do kasnejšega prilagajanja točkovanja ustnega dela izpita, kar bi bilo nesprejemljivo z vidika načela zakonitosti v zvezi z določilom 3. odstavka 49. člena Ustave RS (oziroma 22. člena Ustave RS) ali ne, po presoji sodišča, glede na naravo stvari, ker gre za strokovno odločanje v zvezi s preverjanjem in ocenjevanjem znanja s strani komisije, in glede na konkretne okoliščine primera, ne more biti predmet dokazovanja v upravnem sporu oziroma postopku imenovanja notarjev po smiselni uporabi določil ZUP. Iz spisa nedvomno izhaja, da je tožnik dosegel 61 točk, in sicer 38 točk pri pisnem delu izpita in 23 točk pri ustnem delu izpita, pri čemer iz zapisnika o ustnem delu izpita izhaja, da je pri dveh ocenjevalcih dobil 8 točk pri enem pa 7 točk, kar skupaj znese toliko, kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Ker minister ni vezan na mnenje komisije, bi lahko tožnika, kljub temu, da je dosegel 61 točk, imenoval za notarja, če bi menil, da je z vidika zakonskih pogojev iz določila 2. odstavka 10.a člena ZN bolj strokovno usposobljen od drugih, neimenovanih kandidatov. Ker tožena stranka tega ni storila, pa bi z razumno obrazložitvijo lahko, zatrjevana nekorektnost v postopku ocenjevanja, če je do nje res prišlo, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem članov komisije in tožnika o tem, ali sta dva člana komisije tožniku na ustnem delu izpita res povedala, da je dosegel maksimalno število točk oziroma, da je po izpitu prišlo do prilagajanja točkovanja, ker zaradi avtonomije ministra pri izbiri glede na mnenje komisije ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve. Tožnik tudi ni navedel nobenega argumenta na podlagi katerega naj bi bil diskriminiran, sum na diskriminacijo pa ne izhaja iz nobenega podatka v spisu. Pri zavrnitvi tožnikovega dokaznega predloga, ki se nanaša na zaslišanje, se je sodišče oprlo na določilo 4. odstavka 72. člena ZUS in stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 1055/05 z dne 19.1.2006. Ker tožnikov predlog za zaslišanje njega in članov komisije ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve in ker z zatrjevano diskriminacijo ni navedel nobenega argumenta, sodišče tega dokaznega predloga ni upoštevalo.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Navaja, da sta mu na ustnem preizkusu znanja dva člana komisije povedala, da je za ustne odgovore prejel vse možne točke. Ker iz zapisnika o ustnem preizkusu znanja izhaja, da je na ustnem delu izpita prejel 8 točk, 8 točk in 7 točk in ne 10 točk, 10 točk in 7 točk, torej 27 točk, bi člana komisije sodišču morala pojasniti, zakaj je prišlo do razhajanja med ocenami. Če bi tožnik dosegel 65 točk, bi bil uvrščen med sedem izbranih kandidatov. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe minister ni uporabil diskrecijske pravice, saj je izbor opravil izključno na podlagi ocen, ki jih je podala komisija. Mnenje komisije, ki je očitno prirejala ocene, je prvostopno sodišče ovrednotilo kot nepomembno, čeprav bi bil tožnik, če bi bil bolje ocenjen, uvrščen med sedem izbranih kandidatov. Ker dokaz, ki ga je predlagal tožnik, in sicer zaslišanje članov komisije in ministra, ni bil izveden, je podana kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Izvedba dokazov na glavni obravnavi bi pripeljala do prepričljivih odgovorov na vsa za odločitev pomembna vprašanja to pa so, da tožnikovi odgovori na ustnem delu preizkusa niso bili pravilno ocenjeni, da je komisija očitno prirejala ocene in da se je minister pri izbiri kandidatov absolutno oprl na oceno komisije ter da bi se odločil drugače kot se je, če bi bil tožnik bolje ocenjen. Prvostopno sodišče ni upoštevalo tožnikovega očitka, da je bil diskriminiran glede trajanja preverjanja znanja, prav tako pa je nepravilno sklicevanje sodišča, da standardi komisije niso pravno obvezujoči z vidika presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Neenakost v postopku ocenjevanja je po tožnikovem mnenju vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča, da preverjanje in ocenjevanje znanja s strani komisije, glede na naravo stvari, ker gre za strokovno odločanje, ne more biti predmet dokazovanja v upravnem sporu oziroma v postopku imenovanja notarjev ob smiselni uporabi določb ZUP. V upravnem sporu se ugotavlja dejansko stanje in izvajajo dokazi o vseh dejstvih pomembnih za izdajo odločbe, posebej če je to potrebno za razjasnitev zadeve. Predmet dokazovanja je lahko tudi sporno preverjanje in ocenjevanje znanja, če komisija prilagaja točkovanje posameznemu kandidatu. Na pravilnost in zakonitost odločitve je vplivala tudi zmotna navedba meril v izpodbijani odločbi. Dejansko stanje v postopku ni bilo pravilno in zakonito ugotovljeno, še posebej zato, ker prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave in preverilo vseh dilem in nejasnosti glede spornih dejanskih okoliščin pomembnih za odločitev o zadevi. Glavna obravnava v obravnavani zadevi predstavlja glede na 22. in 23. člen Ustave RS pogoj za zagotovitev enakosti orožij strank v upravnem sporu oziroma je pogoj za zagotovitev poštenega sojenja. Upravni postopek predstavlja praviloma enostransko razmerje, šele v upravnem sporu se lahko srečata stranki v procesno enakopravnem razmerju. Namen glavne obravnave pri presoji zakonitega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ali so v odločbi ugotovljena dejstva skladna s spisi, ali je bil iz njih napravljen pravilen sklep, kot tudi, ali so bila kršena bistvena pravila upravnega postopka in ali je bil materialnopravni predpis pravilno uporabljen. Kadar se presoja zakonitost akta mora upravno sodišče na glavni obravnavi izvesti tiste dokaze, glede katerih stranke zatrjujejo, da niso bili izvedeni oziroma dejstva kažejo, da jih je treba presoditi drugače, kot jih je presodil organ, ki je izpodbijani akt izdal. Konvencija o varstvu človekovih pravic zahteva, da sodišče v sporu zagotovi obravnavo, torej kontradiktorni postopek, kjer stranke lahko ponudijo dokaze in izpodbijajo nasprotne navedbe, kar je element javnega sojenja. V postopku pred upravnim sodiščem niso bile spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave, pri čemer je glede na pritožbene navedbe bi stveno, ali je sodišče tožnika obravnavalo na način, ki ga postavlja v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki, in ali mu je pri tem zagotovilo pošten dokazni postopek oziroma v njem enakopraven položaj ter ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti s tem, da se je opredelilo do tožnikovih navedb, ki so za odločitev v sporu bistvenega pomena. Ker so bile z izpodbijano sodbo tožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94, 48/94, 41/95 - odl. US, 83/2001 - OZ, 73/2004, 23/2005 - UPB1, 98/2005 in 17/2006 - dalje ZN) v 1. odstavku 10. člena določa, da notarje na prosta notarska mesta imenuje minister, pristojen za pravosodje (dalje minister), pred imenovanjem pa si o prijavljenih kandidatih pridobi mnenje Notarske zbornice Slovenije. Po določbi 10.a člena ZN opravi minister izbiro kandidatov po izvedenem izbirnem postopku, v katerem se preveri strokovna usposobljenost ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke 1. odstavka 8. člena ZN (da je kandidat vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata). Izbirni postopek opravijo člani komisije, ki jo imenuje minister, opravi pa se v obliki preverjanja strokovne usposobljenosti iz dokumentacije, ki jo predložijo kandidati, pisnega preizkusa usposobljenosti in ustnega razgovora ali v drugi obliki. Po opravljanjem izbirnem postopku člani komisije ministru posredujejo svoje mnenje o strokovni usposobljenosti kandidata ter o izpolnjevanju pogoja iz 6. točke 1. odstavka 8. člena ZN. Mnenja komisije ni mogoče izpodbijati s pritožbo, kandidati pa lahko zoper odločbo o izbiri sprožijo upravni spor.

Odločba o izbiri notarja je posamičen akt iz 2. odstavka 3. člena ZUS. Kandidat nima pravice biti imenovan, ima pa pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo prostega notarskega mesta (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 4/95). Izbira, ki jo na podlagi 10. člena ZN opravi minister, ne predstavlja odločanja po prostem preudarku v smislu 2. odstavka 6. člena ZUP (zato izbire minister ni dolžan posebej obrazložiti), temveč temelji na izbirni pravici, ki ni omejena ali vezana na mnenje komisije ali notarske zbornice. Z vidika presoje zakonitosti akta o izbiri je izbira nezakonita le, če minister izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na notarsko mesto. Tožnik ne ugovarja, da izbrani kandidati ne izpolnjujejo pogojev, določenih v 8. členu oziroma 2. odstavku 10. člena ZN, temveč uveljavlja ugovor, da ga je izbirna komisija diskriminirala in nepravilno ocenila ter da bi ga minister imenoval na notarsko mesto, če bi bil realno ocenjen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik s temi ugovori ne more uspeti, saj je sodišče pristojno le za presojo zakonitosti izdanega akta, ne pa za presojo primernosti ocene razpisne komisije in ustreznosti izbire ministra. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje doseženega znanja s strani članov komisije, ni predmet upravnega spora.

Z zavrnitvijo tožnikovega dokaznega predloga, da zasliši člane komisije in ministra, prvostopno sodišče ni kršilo tožnikove ustavne pravice določene v 22. členu Ustave RS niti pravice, določene v 6. členu EKČP. Kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic je podana, če ostane stranka v sodnem postopku prikrajšana za odgovore, na katere izmed svojih trditev in predlogov, ki so pomembni za uspeh njenega zahtevka. Sodišče je v izpodbijani sodbi presodilo vse tožnikove pomembne tožbene ugovore, in pravilno pojasnilo, da sklicevanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe na kriterije, ki jih je določal ZN-C, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve; da ugovori o trajanju preizkusa znanja, o standardih komisije in o prirejanju ocen ne morejo biti predmet dokazovanja v upravnem sporu glede na to, da ocenjevanje predstavlja strokovno mnenje; da je pri konkretni izbiri minister sicer sledil mnenju komisije, da pa na mnenje sicer ni vezan, kar pomeni da ne bi bil dolžan izbrati tožnika, tudi če bi bil ta bolje ocenjen. Prav tako je sodišče tožniku pojasnilo, da je odločba o imenovanju notarjev posamični akt iz določila 2. odstavka 3. člena ZUS in da se glede oblike in sestavnih delov odločbe uporabljajo določbe 2. oddelka XIII. poglavja ZUP le smiselno, kar pomeni, da mora obrazložitev vsebovati zgolj tiste okoliščine, ki so pomembne glede na vsebino izbirne pravice; da minister ne opravi izbire na podlagi diskrecijske temveč izbirne pravice in da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. Sodišče tudi ni kršilo 6. člena EKČP, saj je v obrazložitvi sodbe proučilo vse tožnikove dokazne predloge in tudi navedlo zakaj predlagani dokazi - zaslišanje prič niso relevantni za odločitev v obravnavani zadevi. EKČP v 6. členu za civilne postopke, drugače kot za kazenske, ne določa pravice strank, da lahko v vsakem primeru zahtevajo zaslišanje prič, to lahko zahtevajo le v primeru, če priče lahko ponudijo pravno-relevantne dokaze.

Tožnik navaja, da je prvostopno sodišče s tem, ko ni razpisalo glavne obravnave, kršilo načeli kontradiktornosti in enakosti orožij ter poseglo v njegove ustavne pravice, določene v 22. in 23. členu Ustave RS. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za poseg v tožnikove ustavne pravice, saj je sodišče tožniku pojasnilo, da ni zaslišalo predlaganih prič oziroma izvedlo glavne obravnave zato, ker tožnik ni navedel pravno-relevantnih dejstev, ki bi lahko glede na naravo postopka in ministrovo izbirno pravico, vplivala na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS bistvena kršitev določb postopka, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ta okoliščina pa v obravnavanem primeru ni podana. V tožbi je tožnik res predlagal, da sodišče zasliši člana komisije in ministra, vendar, kot je pravilno, s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 1055/05, navedlo prvostopno sodišče, tožnik ni predlagal in utemeljil obstoja pravno-relevantnih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve v obravnavani zadevi.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.


Zveza:

ZN člen 8, 10, 10a. ZUS člen 3, 3/2, 72, 72/5, 73.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMTAyOA==