<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 535/2001
ECLI:SI:VSRS:2002:I.UP.535.2001

Evidenčna številka:VS14705
Datum odločbe:10.10.2002
Področje:NOTARIAT
Institut:imenovanje notarja

Jedro

Odločba o imenovanju notarja ni upravni akt, ki bi moral imeti vse sestavne dele odločbe iz prvega odstavka 207. člena in iz drugega in tretjega odstavka 209. člena ZUP (1986).

Kandidati, ki se prijavijo na razpis, imajo ob izpolnjevanju pogojev pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 845/95 z dne 20.3.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.5.1995, s katero je ministrica za pravosodje na podlagi 10. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94, 48/94 in 82/94, v nadaljevanju ZN) imenovala S.K. za notarko na notarsko mesto s sedežem v S.G. O tem imenovanju je bila tožnica, ki ni bila izbrana, seznanjena tudi s posebnim obvestilom z dne 16.5.1995. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka ni kršila zakonskih določb, ker na prosto notarsko mesto v S.G. ni imenovala notarke po vrstnem redu, ki ga je predlagala Notarska zbornica Slovenije. Notarska zbornica Slovenije namreč po določbi 3. odstavka 10. člena ZN opravi prvo izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, drugo izbiro med njimi pa opravi minister, pristojen za pravosodje, pri čemer že zaradi navedene določbe 3. odstavka 10. člena ni vezan na predlagani vrstni red. Odločba o imenovanju notarja ni upravni akt. Kandidati, ki se prijavijo na razpis, imajo, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, le pravico potegovati se za imenovanje, ne pa pravico biti imenovani. Tudi izbira med prijavljenimi kandidati ni odločanje po prostem preudarku. Zato toženo stranko ne vežejo pogoji, ki jih pri odločanju po prostem preudarku nalaga pristojnemu organu Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP/86 (2.

odstavek 4. člena in 3. odstavek 209. člena). Da imenovana notarka izpolnjuje pogoje za imenovanje ni sporno, izhaja pa tudi iz upravnih spisov. Ker glede na navedeno tožničine pravice ali pravne koristi z izpodbijano odločbo niso bile kršene, niso utemeljeni tožbeni ugovori glede kršitve ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker je sodišče o zadevi odločilo brez glavne obravnave, čeprav je bila zahtevana in ni odločilo o tem, ali so podane zatrjevane kršitve človekvih pravic iz členov 14, 22 in 3. odstavka 49 Ustave RS.

Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o diskriminaciji tožnice zaradi političnih vplivov S.K., neupoštevanja kriterija daljše delovne dobe tožnice, arbitrarnosti odločanja tožene stranke, o vsebini predlogov v prvem in drugem razpisnem postopku ter o podanosti razlogov za neupoštevanje kriterijev iz prvega razpisnega postopka tudi pri drugem razpisnem postopku. Ne strinja se s pravno presojo sodišča prve stopnje, da pri izbiri ne gre za odločanje po prostem preudarku. Glede navedenih dejstev je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je zmotno uporabilo materalno pravo, ker pri svoji odločitvi ni upoštevalo določila 1. odstavka 15. člena Ustave RS, ker ni obrazložilo, zakaj v obravnavanem primeru ne velja Ustava RS (14. člen, 22. člen, 3. odstavek 49. člena). Zmotno je stališče, da imajo kandidati, ki se prijavijo na razpis, ob izpolnjevanju zakonitih pogojev, le pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS razpiše javno glavno obravnavo in ugodi pritožbi ter prvostopno sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnici pravica potegovati se za razpisano notarsko mesto ni bila kršena. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da je S.K. izpolnjevala pogoje za imenovanje, je ugotovilo odločilna dejstva.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravno presojo sodišča prve stopnje, da je, glede na postopek iz 10. člena navedenega zakona in glede na to, da je notariat javna služba, odločba o imenovanju notarja sicer posamični akt, toda ni upravni akt, ki bi moral imeti vse sestavne dele odločbe iz 1. odstavka 207. člena in iz 2. ter 3. odstavka 209. člena ZUP/86. Kandidati, ki se prijavijo na razpis, imajo ob izpolnjevanju zakonitih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani. Določbe, da je vsakemu pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto (3. odstavek 49. člena Ustave RS), ne gre razumeti tako, da bi vsakemu, ki kandidira za opravljanje javne službe notariata (2. odstavek 137. člen Ustave RS) in izpolnjuje z zakonom določene pogoje, zagotavljala to delovno mesto. Po isti določbi Ustave RS ureja javno službo notariata zakon. Vsakdo, kdor se poteguje za mesto notarja, mora upoštevati možnost, da ne bo izbran. Tudi izbira med takimi kandidati ni odločanje po prostem preudarku (2. odstavek 4. člena ZUP/86), ki bi ga moral minister posebej obrazložiti, saj zakon tega ne predpisuje. Predpisuje le dvakratni postopek izbire med kandidati, ki izpolnjujejo zakonite pogoje. Prvo izbiro opravi Notarska zbornica Slovenije izmed vseh kandidatov, drugo pa minister, pristojen za pravosodje, med predlaganimi kandidati. Pritožbeni ugovor, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zato ni utemeljen.

Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni presodilo ugovora o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, nima podlage v razlogih izpodbijane sodbe. S tem ko je sodišče sprejelo in obrazložilo stališče, da imajo kandidati, ki se prijavijo na razpis, ob izpolnjevanju zakonitih pogojev, pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani, je odgovorilo na ugovore o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic.

Ko je sodišče prve stopnje presodilo odločilna dejstva, in sicer, da ima tožnica (ob izpolnjevanju zakonitih pogojev) pravico potegovati se za imenovanje, ne pa tudi pravice biti izbrana za to mesto, da pri izbiri ne gre za odločanje po prostem preudarku v smislu 2. odstavka 4. člena ZUP/86, da niso predpisana merila in kriteriji, ki bi si jih morala postaviti tožena stranka sama in da tožena stranka izbire ni dolžna obrazložiti, mu ni bilo treba še posebej odgovarjati na tožničine tožbene trditve o politični in koruptivni naravi razlogov za to, da ni bila izbrana. Neutemeljen je zato pritožbeni ugovor, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožnica v pritožbi sicer utemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka, ko je izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav jo je v tožbi zahtevala. Vendar v obravnavanem primeru, zaradi razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve te sodbe, to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje.

Ker sodba sodišča prve stopnje temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, sodišče izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, glede na določilo 5. odstavka 72. člena ZUS, ni preizkusilo.

Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu predlogu in ni opravilo glavne obravnave, saj za to v tem primeru ni bilo potrebe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZN člen 10, 10/3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNzQzNQ==