<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS sodba VIII Ips 41/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:VIII.IPS.41.2016

Evidenčna številka:VS3006790
Datum odločbe:05.04.2016
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 653/2015
Senat:mag. Ivan Robnik (preds.), Borut Vukovič (poroč.), mag. Marijan Debelak, dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - sindikalni zaupnik - varstvo pred odpovedjo

Jedro

Zmotno je revizijsko stališče, da že iz jezikovne razlage zakonske določbe izhaja, da mora vsaj en sindikalni zaupnik uživati varstvo pred odpovedjo. Res je, da prvi odstavek 112. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku. Vendar okoliščina, da zakon pri tem uporablja ednino, ne pomeni, da mora varstvo uživati najmanj en sindikalni zaupnik, ne glede na to, ali je bil dosežen dogovor z delodajalcem o določitvi števila zaupnikov, ki uživajo varstvo. Določbo 112. člena ZDR-1 je namreč treba brati skupaj z določbo 207. člena ZDR-1.

Sodišče se pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso po kateri zgolj pridobitev statusa sindikalnega zaupnika, še ne zagotavlja varstva pred odpovedjo. Sodišče se je pri tem utemeljeno oprlo na določbo prvega odstavka 207. člena ZDR-1 o tem, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom tega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 14. 11. 2014 in za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011 ni prenehala veljati in še vedno velja. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka. Postavilo se je na stališče, da okoliščina, da je tožnik kot predsednik sindikata pri toženi stranki sicer imel status sindikalnega zaupnika, ne zagotavlja posebnega varstva pred odpovedjo na podlagi 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2014), saj med toženo stranko in sindikatom ni bilo sporazuma o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu z zakonom.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moral tudi takrat, ko ne pride do dogovora med sindikatom in delodajalcem, vsaj en sindikalni zaupnik uživati posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Stališče sodišča, da noben sindikalni zaupnik ni varovan, če ne pride do dogovora, predstavlja kršitev ustavnega načela enakosti, saj bi člani sveta delavcev pravno varstvo uživali na podlagi zakona, zaščita predstavnikov sindikata pa bi bila odvisna od dobre volje delodajalca. Tudi iz gramatikalne razlage zakonske določbe izhaja, da mora biti varovan vsaj en predstavnik sindikatov. Sodišči druge in prve stopnje sta prezrli voljo socialnih partnerjev, da posebno pravno varstvo vedno uživa predsednik sindikata, če ni dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu z zakonom, kar izhaja iz prvega in drugega odstavka 38. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 s spremembami). To je v sedaj veljavni Kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 6/2015) še toliko bolj jasno zapisano v petem odstavku 36. člena, ki izrecno določa, da če dogovor ni dosežen, je status sindikalnega zaupnika z varstvom po zakonu priznan predsedniku sindikata.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo, vendar revizijsko sodišče glede na določbe 86. člena ZPP, tega odgovora ni upoštevalo, saj ga tožena stranka ni vložila po odvetniku, temveč po zakonitem zastopniku. Pri tem pa tožena stranka ni izkazala, da bi zakoniti zastopnik imel opravljen pravniški državni izpit.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V tej zadevi je sporno ali je tožnik kot predsednik sindikata pri toženi stranki in sindikalni zaupnik užival posebno varstvo pred odpovedjo, predvideno v prvem odstavku 112. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v svetu zavoda ter imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku, brez soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca.

8. Sodišče se pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso po kateri zgolj pridobitev statusa sindikalnega zaupnika, še ne zagotavlja varstva pred odpovedjo. Sodišče se je pri tem utemeljeno oprlo na določbo prvega odstavka 207. člena ZDR-1 o tem, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom tega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 207/2014 dne 24. 2. 2015 zavzelo stališče, da navedena določba pomeni, da ni nujno, da bi vsi sindikalni zaupniki, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagovarjati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu, uživali tudi varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu 112. člena ZDR-1, temveč je natančnejša določitev kriterijev, kateri sindikalni zaupniki uživajo tudi varstvo, prepuščena dogovoru med delodajalcem in sindikatom. Ugotovilo je, da tak dogovor pa ni bil sklenjen, zato tožnica varstva pred odpovedjo ni imela, kljub statusu sindikalne zaupnice. Tudi v navedeni zadevi je za delodajalca veljala Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije iz leta 2005.

9. Zmotno je revizijsko stališče, da že iz jezikovne razlage zakonske določbe izhaja, da mora vsaj en sindikalni zaupnik uživati varstvo pred odpovedjo. Res je, da prvi odstavek 112. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku. Vendar okoliščina, da zakon pri tem uporablja ednino, ne pomeni, da mora varstvo uživati najmanj en sindikalni zaupnik, ne glede na to, ali je bil dosežen dogovor z delodajalcem o določitvi števila zaupnikov, ki uživajo varstvo. Določbo 112. člena ZDR-1 je namreč treba brati skupaj z določbo 207. člena ZDR-1.

10. Revizija opozarja, da delodajalec vedno lahko odkloni sklenitev dogovora in da bi to potem pomenilo, da noben sindikalni zaupnik ne bi mogel uživati varstva pred odpovedjo. V spornem času veljavna panožna kolektivna pogodba je ravno za takšen primer v prvem odstavku 38. člena določala, da če prejemnik predloga dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu z zakonom (predlog lahko da sindikat ali delodajalec), ne odgovori pisno na predlog v roku 15 delovnih dni, se šteje, da predlogu ne nasprotuje. Vendar pa v konkretnem primeru ni izkazano, da bi ena ali druga stran dala tak predlog.

11. Sedaj veljavna Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije iz leta 2015 v petem odstavku 36. člena določa, da v primeru, da dogovor (1) ni dosežen, je status sindikalnega zaupnika z varstvom po zakonu priznan le predsedniku sindikata pri delodajalcu. Če bi ta kolektivna pogodba veljala v času, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, potem bi tožnik v resnici imel status sindikalnega zaupnika, ki mu tožena stranka brez soglasja sindikata ne bi mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar pa je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku veljala panožna kolektivna pogodba iz leta 2005, ki pa takšne določbe ni imela.

12. Zmotno je revizijsko stališče, da tudi iz panožne kolektivne pogodbe, ki je veljala v času odpovedi, izhaja, da predsednik sindikata vedno uživa posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. To naj bi izhajalo iz okoliščine, da se prvi odstavek 38. člena panožne kolektivne pogodbe iz leta 2005 nanaša na dogovor s katerim sindikat in delodajalec določita število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu z zakonom, drugi odstavek istega člena, ki naj bi se navezoval na prejšnji odstavek, pa določa, da je predsednikom sindikatov pri delodajalcu v vsakem primeru priznan status sindikalnega zaupnika. Iz takšnega zaporedja obeh določb tožnik sklepa, da je bilo očitno mišljeno, da predsednik sindikata vedno uživa posebno pravno varstvo. Vendar za takšno tolmačenje določbe drugega odstavka 38. člena panožne kolektivne pogodbe iz leta 2005 v sami pogodbi ni nobene podlage.

13. Določba drugega odstavka 38. člena panožne kolektivne pogodbe iz leta 2005 pomeni zgolj to, da je predsednikom sindikatov v vsakem primeru priznan status sindikalnega zaupnika in da zato sindikatu ni potrebno delodajalca še posebej obveščati o tem, da je predsednik sindikalni zaupnik, ampak zadošča, da ga obvesti zgolj o tem, da je izvoljen oziroma imenovan za predsednika sindikata. Navedeno je razvidno iz nadaljnjih določb drugega odstavka 38. člena panožne kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na to, kdaj član sindikata pridobi status sindikalnega zaupnika s pravicami in dolžnostmi po tej pogodbi, (kar pa še ne pomeni, da s tem pridobi tudi posebno varstvo pred odpovedjo). Drugi odstavek 38. člena panožne kolektivne pogodbe tako določa zgolj to, kako se pridobi status sindikalnega zaupnika, pri čemer predsednik sindikata tak status pridobi v vsakem primeru, drugi člani sindikata pa z dnem, ko je delodajalcu vročen pisni sklep o poimenski določitvi sindikalnih zaupnikov s pripadajočim številom plačanih ur za njihovo sindikalno delo. Vendar pa zgolj status sindikalnega zaupnika tožniku še ni zagotavljal posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

14. Kdaj in kako sindikalni zaupnik pridobi posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa je določeno v 207. členu ZDR-1 oziroma 38. členu panožne kolektivne pogodbe iz leta 2005. Med toženo stranko in sindikatom ni bil sklenjen dogovor, s katerim bi bilo določeno število zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu z zakonom, prav tako pa ni izkazano, da bi bil bodisi sindikatu bodisi toženi stranki posredovan predlog dogovora, na katerega prejemnik ni pisno odgovoril. Zato tožnik ni užival posebnega varstva pred odpovedjo na podlagi 112. člena ZDR-1.

15. Ne gre za kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom, kot zmotno meni revizija, če je za posebno varstvo sindikalnega zaupnika pred odpovedjo potrebno, da sindikat in delodajalec dosežeta dogovor o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo pred odpovedjo ali pa vsaj pošljeta predlog takšnega dogovora drugi strani, ta pa nanj ne odgovori; obenem pa takšen dogovor ni potreben glede varstva članov sveta delavcev. Načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se enaki primerjajo z enakimi, različni pa z različnimi. Razlika med sindikalnimi zaupniki in člani sveta delavcev je v tem, da gre pri določitvi števila sindikalnih zaupnikov za avtonomno odločitev sindikata (tožnik v reviziji navaja, da bi sindikat za sindikalne zaupnike lahko imenoval vse svoje člane) število članov sveta delavcev pa je določeno že z zakonom glede na število zaposlenih. Ob tako različnem načinu pridobitve statusa sindikalnega zaupnika in člana sveta delavcev je razumljivo, da član sveta delavcev posebno zaščito pred odpovedjo pridobi že s samo izvolitvijo, za posebno zaščito sindikalnega zaupnika pa je potrebno, da se delodajalec in sindikat sporazumeta o številu zaupnikov, ki bodo uživali takšno zaščito.

16. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnik kot sindikalni zaupnik in predsednik sindikata ni užival posebnega varstva pred odpovedjo, zaradi katerega bi mu tožena stranka odpoved iz poslovnega razloga lahko podala le na podlagi predhodnega soglasja sindikata. Ob ugotovitvi, da je bil podan v odpovedi zatrjevani poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika (pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi) je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlog ni podan, zato je podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Gre za pisni dogovor o pogojih za delovanje sindikata, s katerim se določi število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu z zakonom.


Zveza:

ZDR-1 člen 112, 112/1, 207, 207/1.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk1NTAy