<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 334/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:VIII.IPS.334.2008

Evidenčna številka:VS3004336
Datum odločbe:07.09.2010
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 365/2007
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:obvestilo o nameravani odpovedi - starejši delavec - komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - mali delodajalec
Objava v zbirki VSRS:DZ 2007-2010

Jedro

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delodajalca ne zavezuje tretji odstavek 83. člena ZDR, saj se ta nanaša le na primer redne odpovedi iz poslovnega razloga. Delavec, ki je ob takšni odpovedi obenem starejši delavec, ne uživa še posebnega varstva zaradi tega statusa, saj se to varstvo nanaša le na primer odpovedi iz poslovnega razloga.

Tožena stranka kot delodajalec, ki zaposluje le tri delavce, pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti tožniku, ni bila dolžna zagotoviti še sodelovanja oziroma odločitev komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti ker tega ni predlagal nihče od upravičenih predlagateljev, med katerimi je bil tudi tožnik.

Obrazložitev

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, s katero je tožena stranka dne 31. 3. 2006 tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje od 16. 5. 2006 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, v 15. dneh.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati vse zapadle bruto plače in ostale prejemke in od njih odvesti vse prispevke in davke, tožeči stranki pa izplačati neto plačo in ostale prejemke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvostopenjske sodbe do plačila, v 15. dneh.“

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi invalidnosti z dne 31. 3. 2006, naložilo toženi stranki, da vzpostavi delovno razmerje s tožnikom od 16. 5. 2006 ter mu obračuna in izplača vse zapadle bruto plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, povrne pa mu tudi stroške postopka v odmerjeni višini 154.380,00 SIT, v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovilo je, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 7. 7. 2004 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do premestitve na drugo delo z določenimi omejitvami. Iz odločbe izhaja, da ni več zmožen za delo na svojem delovnem mestu „pomožni monter gorilnikov in toplotne tehnike“, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka, ki je zaposlovala manj kot pet delavcev, mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Po določbi 3. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002) o nameravani odpovedi iz navedenega razloga ni bila dolžna predhodno pisno obvestiti tožnika, niti se zaradi ugotavljanja razlogov za odpoved ni bila dolžna obrniti na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 103. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.). Sodišče pa je ugotovilo, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni upoštevala 114. člena ZDR. Tožnik je bil namreč ob odpovedi starejši od 55 let in je užival varstvo pred odpovedjo kot starejši delavec. Tožnik ni podal soglasja za odpoved pogodbe in mu ni bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti vse do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je po uveljavitvi Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uradni list RS, št. 11/2005, ki je začela veljati 1. 1. 2006), ki je bila izdana na podlagi tretjega odstavka 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Uradni list RS, št. 43/2004 in nadalj.), in na podlagi določbe 102. člena ZPIZ-1 tožena stranka tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti II. ali III. kategorije. Delodajalec v takem primeru delavca pred odpovedjo ni bil dolžan obveščati po tretjem odstavku 83. člena ZDR, saj ne gre za redno odpoved iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na določbo 114. člena ZDR, saj se varstvo po prvem odstavku tega člena nanaša le na primer odpovedi starejšemu delavcu iz poslovnega razloga in ne zaradi ugotovljene invalidnosti II. oziroma III. kategorije. V nadaljevanju pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ZPIZ-1 v prvem odstavku 103. člena pri delodajalcih, ki zaposlujejo najmanj pet delavcev, določa, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka prejšnjega člena (torej tudi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije) ugotavlja posebna komisija, ki v primeru delodajalcev z manj kot pet delavci ni obvezna (drugi odstavek). Kljub temu pa ZZRZI v četrtem odstavku 40. člena določa obveznost, da o ugotovitvi razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v vsakem primeru odloči komisija. Ta zakon ne ločuje delodajalcev, ki zaposlujejo več oziroma manj kot pet delavcev. ZZRZI-A, v katerem je to določeno, je začel veljati 13. 8. 2005, tj. je po uveljavitvi ZPIZ-1, katerega 102. člen je bil noveliran že leta 2003. Obenem je glede na določbo 7. člena ZZRZI ta zakon v odnosu do ZPIZ-1 lex specialis. Tudi dejstvo, da so se določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1 na podlagi določbe 446. člena ZPIZ-1 pričele uporabljati kasneje oziroma dejansko šele s 1. 1. 2006, ne vpliva na odnos med obema zakonoma, saj je bil razlog za odložitev uporabe citiranih določb ZPIZ-1 prav ZZRZI. Za odgovor na vprašanje, katera zakonska določba naj se uporabi, je treba upoštevati določbe predpisov, ki zagotavljajo varstvo invalidov in njihovo enakost pred zakonom, ne glede na to, pri katerem delodajalcu so zaposleni. Ker tožena stranka ni izpeljala postopka po četrtem odstavku 40. člena ZZRZI, je odpoved nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revident meni, da je razlaga četrtega odstavka 40. člena ZZRZI, kot jo je zavzelo pritožbeno sodišče, napačna, saj nima podlage v jezikovni in namenski razlagi te določbe. Četrti odstavek 40. člena ZZRZI namreč določa, da o tem ali delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, odloča komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Določba torej glede komisije napotuje na predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v konkretnem primeru na 103. člen ZPIZ-1, in ga ne izključuje. Iz jezikovne in namenske razlage te določbe tudi izhaja, da je usklajena s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Namen zakonodajalca je bil, da oba zakona delujeta usklajeno. Zato je bilo tudi določeno, da se 102. do 105. člen ZPIZ-1 začnejo uporabljati šele ob sprejemu ZZRZI, kar ugotavlja že pritožbeno sodišče. Določba 103. člena ZPIZ-1 omogoča vsakemu invalidu, ne glede na to pri kakšnem delodajalcu je zaposlen, da v postopku odpovedi zagotovi sodelovanje komisije. Pri tem je v določeni meri olajšano poslovanje manjših delodajalcev. Razlika je le v tem, da sodelovanje komisije pri manjših delodajalcih ni avtomatično, temveč sodelovanje lahko predlagajo zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavod za zaposlovanje, zavarovanec ali delodajalec. Taka določba je v skladu z 52. členom Ustave Republike Slovenije (Ustava, Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.). Ker v obravnavanem primeru ni nihče predlagal, da bi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotavljala komisija iz prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1, je tožena stranka ravnala v skladu z zakonom in je njena odpoved zakonita.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Ker revident ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe iz tega razloga ni preizkusilo.

7. Revizijsko sodišče se v zvezi z uporabo materialnega prava strinja s presojo sodišča druge stopnje, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delodajalca ne zavezuje tretji odstavek 83. člena ZDR, saj se ta nanaša le na primer redne odpovedi iz poslovnega razloga. Delavec, ki je ob takšni odpovedi obenem starejši delavec (po opredelitvi 201. člena ZDR), ne uživa še posebnega varstva zaradi tega statusa, saj se to varstvo nanaša le na primer odpovedi iz poslovnega razloga (prvi odstavek 114. člena ZDR).

8. Zato se kot odločilno zastavlja vprašanje, ali mora tudi manjši delodajalec (po opredelitvi iz prvega in drugega odstavka 103. člena ZPIZ-1!) pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije pridobiti, tudi brez posebnega predloga subjektov iz drugega odstavka 103. člena ZPIZ-1, odločitev komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali pa se ta obveznost nanaša le na delodajalce z najmanj petimi zaposlenimi delavci. Za odgovor na to vprašanje je pomembno razmerje med ZPIZ-1 in ZZRZI, predvsem med določbami 102. in 103. člena ZPIZ-1 ter 39. in 40. člena ZZRZI.

9. ZPIZ-1 je bil sprejet leta 1999 in začel veljati s 1. januarjem 2000, vendar je v prehodni in končni določbi 446. člena izrecno izključil uporabo 80. do 106. člena, in sicer do 1. 1. 2003. S kasnejšo spremembo (ZPIZ-1C, Uradni list RS, št. 109/2001) je bilo določeno, da se določbe 102. do 105. člena začnejo uporabljati z dnem uveljavitve novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1. 1. 2004 (74. člen). Z ZPIZ-1E (Uradni list RS, št. 135/2003) je prišlo do spremembe 101. in 102. člena ZPIZ-1. S spremembo 101. člena je zakonodajalec način uresničevanja pravic delovnih invalidov in dolžnosti ter postopke delodajalca uskladil z določbami ZDR. Ta zakon tudi sicer ni posebej uredil podlage za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil delavec pred nastankom invalidnosti, kar je v skladu z ZDR tudi temelj za ponudbo nove pogodbe v smislu realizacije pravic iz invalidskega zavarovanja. Odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR vsebinsko ni bila ustrezna pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki jo je sklenil pred nastankom invalidnosti, saj invalidnosti ni možno uvrstiti niti v subjektivni, niti v objektivni del definicije razloga nesposobnosti. Zato je zakonodajalec s spremembo 101. člena v skladu z zadnjo alinejo 75. člena ZDR uredil primer prenehanja veljavnosti pogodbe zaradi invalidnosti s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. S spremembo 102. člena pa je na jasnejši način pravno uredil situacijo, ko delodajalec iz utemeljenih razlogov v primeru invalidnosti ali zaradi poslovnih razlogov ne more zagotoviti pravic delovnim invalidom po postopku in načinu kot to določa spremenjeni 101. člen. S predlagano spremembo je odpravljena nejasnost pri razmejevanju postopkov glede zagotovitve pravic delovnemu invalidu s strani delodajalca in odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v primeru, ko delodajalec iz objektivno utemeljenih razlogov ne more zagotoviti teh pravic (natančneje v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije, št. 93/2003).

10. Tudi ZZRZI med drugim vsebuje pravila za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu oziroma določa način zagotovitve drugega ustreznega dela invalidu v 39. in 40. členu. Določbi sta bili spremenjeni z ZZRZI-A – Uradni list RS, št. 72/2005. Razlog za spremembo 39. člena je bil v opredelitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, saj je bila ta nesposobnost v primeru invalidnosti v nasprotju z definicijo preostale delovne zmožnosti. Jasno je bilo, da specifična ureditev iz prvega odstavka 39. člena ZZRZI ne more priti v poštev za delovne invalide, zaradi česar so bili ti s spremembo te določbe izpuščeni, črtane pa so bile tudi določbe tretjega in četrtega odstavka prejšnjega besedila tega člena (1). Navedene določbe so bile črtane tudi zaradi tega, ker se redna odpoved brez ponudbe nove pogodbe in komisija iz 103. člena ZPIZ-a ureja v spremenjenem in dopolnjenem 40. členu ZZRZI. Ta člen je bil prvotno v neskladju s prvim in drugim odstavkom 116. člena ZDR in s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 ter je v praksi povzročal različne pravne interpretacije, saj ni izrecno določal odpovednega razloga. Pripeljal je do absolutne prepovedi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih vseh odpovednih razlogov iz 88. člena ZDR, pa tudi v primeru, ko delodajalec objektivno ne more zagotoviti delovnemu invalidu drugega dela oziroma delovnega mesta - pri sebi ali pri drugem delodajalcu. Razlog za spremembo 40. člena je bil v tem, da absolutna prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ni skladna s konceptom, da je absolutno varstvo invalidov pred prenehanjem delovnega razmerja strokovno nesprejemljivo in predstavlja oviro za poklicno motivacijo in angažiranost invalidov, pa tudi ne pospešuje, temveč zavira njihovo zaposlovanje. Namen spremembe 40. člena ZZRZI je bil tudi v uskladitvi s prvim in drugim odstavkom 116. člena ZDR ter 102. in 103. členom ZPIZ-1. Urejen je način zagotovitve drugega dela invalidu, hkrati pa je v utemeljenih primerih dana ustrezna podlaga, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi (natančneje v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije, št. 32/2005). ZZRZI je sicer že v prvotnem besedilu odložil učinkovanje določb 102. do 105. člena ZPIZ-1, ne glede na 446. člen ZPIZ-1, in sicer do uveljavitve navedene uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (tj. do 1. 1. 2006).

11. Iz prvega odstavka v času spora veljavnega 40. člena ZZRZI izhaja, da lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Po četrtem odstavku te zakonske določbe v primeru, če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena, ali če delodajalec invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, invalidu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

12. Za razlago te zakonske določbe so predvsem pomembni navedeni razlogi oziroma namen (cilj) predlagane spremembe oziroma dopolnitve 39. člena in 40. člena ZZRZI - uskladitev teh določb s prvim in drugim odstavkom 116. člena ZDR in 102. in 103. členom ZPIZ-1 in s tem upoštevanje koncepta relativnega varstva invalidov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.(2) Z ZZRZI-A spremenjena določba 40. člena tega zakona nikakor ne predstavlja ohranitve oziroma zaostritve pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu, ki mu delodajalec utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI, temveč obratno. Odločanje komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi je po četrtem odstavku 40. člena ZZRZI usklajeno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, na katere se ta določba tudi sklicuje. Glede na to četrti odstavek 40. člena ZZRZI ne izključuje tudi drugega odstavka 103. člena ZPIZ-1.

13. Prav zaradi navedenega namena uskladitve ZZRZI z ZDR in ZPIZ-1, predvsem z določbami 101. do 103. člena tega zakona, torej ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da naj bi šlo za razmerje specialnega in splošnega zakona, v katerem naj bi specialni zakon drugače urejal navedeno sporno vprašanje.

14. To pomeni, da tožena stranka kot delodajalec, ki zaposluje le tri delavce, pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti tožniku, ni bila dolžna zagotoviti še sodelovanja oziroma odločitev komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti ker tega ni predlagal nihče od upravičenih predlagateljev, med katerimi je bil tudi tožnik (drugi odstavek 103. člena ZPIZ-1).

15. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo.

16. Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja - v primeru takšnega spora delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopkom zlorabljal procesne pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

---.---

Op. št. (1): Tretji odstavek prvotnega teksta 39. člena ZZRZI je določal, da če delodajalec invalidu ne more ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za dela, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter so v skladu z njegovo delovno zmožnostjo, mu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (!), o čemer odloči komisija za ugoditev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V takšnem primeru je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti torej pravzaprav pripeljala do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Op. št. (2): Kot navedeno je bilo s prvotnim besedilom ZZRZI ponovno vzpostavljeno načelo absolutnega varstva zaposlitve invalidov, čeprav je bilo že v ZDR in ZPIZ-1 uzakonjeno načelo relativnega varstva zaposlitve invalidov, z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe (v posebej utemeljenih primerih).


Zveza:

ZPIZ-1 člen 101 - 103.
ZZRZI člen 39, 40.
ZDR člen 83, 114, 116.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3NzQy