<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Oddelek za prekrške

VSC sodba PRp 230/2012
ECLI:SI:VSCE:2012:PRP.230.2012

Evidenčna številka:VSC0003156
Datum odločbe:24.05.2012
Področje:PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:odvzem predmetov - odvzem motornega vozila - odmera sankcij

Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila, ki je last pravne osebe, utemeljevalo v pretežnem delu tudi z odgovornostjo zakonitega zastopnika pravne osebe kot obdolženčevega očeta, ki naj bi obdolžencu omogočal uporabo motornih vozil, kar pa je najmanj neprimerno. Dejstvo, da ima obdolženec kot zaposleni delavec pri pravni osebi, ki se ukvarja s preprodajo motornih vozil, dostop do številnih vozil, po prepričanju pritožbenega sodišča kaže na to, da z odvzemom konkretnega vozila ne bo dosežen namen obdolženca izločiti iz cestnega prometa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku v odločbi o sankcijah spremeni tako, da se obdolžencu za prekršek naveden pod točko 1. izreka poleg globe ne določi stranska sankcija odvzema motornega vozila – osebnega avtomobila znamke M. B., tip M. ..., številka šasije … ter ključi od motornega vozila in se v enotni sankcije ne izreče odvzem motornega vozila – osebnega avtomobila znamke M. B., tip M. ... ter ključi od motornega vozila, katerih lastnik je pravna oseba A. d.o.o., M. c. ..., C.

V preostalih pritožbeno neizpodbijanih delih ostane sodba o prekršku nespremenjena.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je prvostopenjsko sodišče obdolženega F. A. spoznalo za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov, mu za vsakega izmed prekrškov določilo globo v predpisanem znesku, za prekršek po enajstem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz) naveden pod točko 1. izreka pa tudi stransko sankcijo odvzem motornega vozila, nato pa izreklo enotno sankcijo globo v višini 2.000,00 EUR ter odvzem motornega vozila – osebnega avtomobila znamke M. B., tip M. ... Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka, ki so bili znani v višini 236,31 EUR ter sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe o prekršku.

Zoper takšno sodbo o prekršku je pritožbo vložil lastnik zaseženega motornega vozila družba A. d.o.o. iz C. po pooblaščencu, ki v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča glede odvzema motornega vozila napačna in zmotna ter da je lastniku in oškodovancu z odvzemom vozila nastala velika premoženjska škoda, saj je vozilo vredno okoli 35.000,00 EUR, pri čemer odgovorna oseba pravne osebe na noben način ni omogočila kršitelju, da je vozil odvzeti avtomobil. Izrečena sankcija odvzema motornega vozila je zato popolnoma neutemeljena in predstavlja prehud udarec in poseg v temeljno pravico do zasebne lastnine. Direktor lastnika motornega vozila je vozilo parkiral na D. u. ... v C, kjer imata z ženo stanovanje, ključe pa shranil v predal v dnevni sobi ter se odpravil na fizioterapijo. Vozilo je nameraval peljati na sedež podjetja naslednjega dne, vendar je v času, ko je bil sam na fizioterapiji, v stanovanje očitno prišel sin F. A., ki ima ključ od stanovanja in je opazil vozilo pred stanovanjskim blokom, nato pa se je brez vednosti odgovorne osebe s tem vozilom odpeljal, pri čemer pred tem doma dejansko ni povedal, da mu je vozniško dovoljenje prenehalo veljati. Tako odgovorna oseba pravne osebe ni mogla vedeti, da sin nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Zaključek sodišča, da bi kot oče in direktor lastnika vozila to moral vedeti, ker naj bi prevzel poštne pošiljke za sina, ki pa je ni odpiral, je nepreverjen in pavšalen. Obdolženec namreč očetu ni upal povedati, da mu je vozniško dovoljenje prenehalo veljati in tako odgovorna oseba pravne osebe do prejetja obvestila s strani Policijske postaje C. niti ni vedela za to. Lastniku vozila niti na misel ne bi prišlo, da bi kršitelju omogočil vožnjo, če bi vedel, da je brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Prav tako mu ni mogel preprečiti vožnje, niti predvideti, da se bo obdolženec odpeljal z zaseženim vozilom, saj je v času storitve prekrškov bil na fizioterapiji. Obdolženec je torej uporabljal vozilo brez vednosti in brez kakršnekoli odobritve odgovorne osebe pravne osebe lastnika. Odvzem vozila pomeni hud poseg v pravico do zasebne lastnine, ki je lahko opravičljiva le, v kolikor je povezana s kršiteljem in v kolikor bi kršitelj s svojim vozilom storil tako hud prekršek, kot je ta, ki se obravnava v konkretnem postopku. Šele v tem primeru bi sankcija odvzema lahko dosegla svoj namen. V primeru, ko lastnik avtomobila ni kršitelj, pa gre za nedopusten in neustaven poseg v zasebno lastnino in za kaznovanje pravne osebe, ki ni izpolnila niti subjektivnih, niti objektivnih zakonskih znakov prekrška. Zato je odvzem avtomobila v predmetni zadevi popolnoma neprimerna sankcija, ki je tudi ustavno sporna, zato je nujno sodbo v delu, ki se nanaša na odvzem motornega vozila spremeniti in vozilo vrniti oškodovancu.

Pritožba je utemeljena.

Ker je pritožbo zoper sodbo vložil le lastnik vozila po pooblaščencu, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le glede izrečene stranske sankcije odvzema motornega vozila.

Zakon o prekrških (ZP-1) v drugem odstavku 25. člena določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek ali so nastali s prekrškom, smejo vzeti tudi, če niso storilčeva last, ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to terjajo splošno varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanja narave, gospodarske razmere ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Ustavno sodišče RS je v zvezi z odvzemom predmetov v postopku o prekršku v odločbi Up-7/98 z dne 30.09.1998 poudarilo, da ta sankcija (takrat še določena v prej veljavnem Zakonu o prekrških – ZP kot varstveni ukrep) posega v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) osebe, ki ni udeležena v postopku o prekršku in je zato takšen poseg dovoljen le, če je za varstvo pravic drugih primeren, nujen in sorazmeren s težo ene in druge ustavne pravice. V tej odločbi je tudi določilo kriterije, ki jih mora upoštevati organ, ki odloča v posamičnem primeru. Pri izrekanju odvzema predmetov je treba tehtati na eni strani težo ukrepa za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika sta med drugim pomembna namen in vrednost predmetov, ki naj se odvzamejo. Da bi pristojni organ lahko presojal tehtnost razlogov splošne varnosti, mora najprej opredeliti vsebino pojma "splošna varnost", ugotoviti čemu je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki naj se odvzamejo, in kako široke omejitve je postavil. Na podlagi tega mora v konkretnem primeru presoditi, ali bi bilo v bodoče lahko nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema, in ali se je z odvzemom takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti. Svoj sklep mora utemeljiti na dokazanih konkretnih (ne pavšalnih) okoliščinah, glede katerih je bila prizadeti osebi v postopku dana možnost, da se izjavi.

V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje v zvezi s stransko sankcijo odvzema predmetov – osebnega vozila ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

da so bili pogoji za zaseg vozila v skladu s 23. členom ZPrCP izpolnjeni

da je osebno vozilo, ki ga je kritičnega dne vozil obdolženec in ga tako uporabil tudi za storitev prekrška pod tč. 1 izreka izpodbijane sodbe, last pravne osebe A. d.o.o., M. c. ..., C., katere zakoniti zastopnik je obdolženčev oče,

da je kritičnega dne zaseženo vozilo obdolženčev oče parkiral na parkirišču na D. u. v C., kjer imajo stanovanje, da je tam tudi pustil ključe in odšel na fizioterapijo, obdolženec pa je vzel zaseženo motorno vozilo, ne da bi on vedel za to,

da je obdolženec zaposlen pri pravni osebi A. d.o.o. iz C., ki se ukvarja s prodajo motornih vozil,

da ima obdolženec stik z ostalimi avtomobili, ki jih prodaja ta pravna oseba in da je ta vozila do konkretnega zasega tudi ves čas uporabljal,

da je obdolženec, glede na predložen seznam pravnomočnih odločitev prekrškovnih organov, povratnik glede kršitev cestnoprometnih predpisov.

Na podlagi tako ugotovljenih odločilnih dejstev, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da bi prisotnost obdolženca v cestnem prometu pomenila splošno nevarnost za druge udeležence v cestnem prometu, zaradi česar je takšen poseg torej v lastnino drugega, primeren, nujen in sorazmeren. Zato se je za takšno sankcijo odločilo, kljub temu, da je da zaseženo vozilo ni obdolženčeva last, temveč last druge-pravne osebe, ki mu je konkretnega dne dopuščala uporabo vozila in mu s tem omogočala kršenje cestno prometnih predpisov. Tako onemogočeno nadaljnje izvrševanje in ponavljanje prekrškov, zlasti glede na to, da je obdolženec zaposlen pri pravni osebi, ki se ukvarja s prodajo motornih vozil, motorno vozilo pa je do konkretnega zasega tudi ves čas uporabljal ter da bi lahko v bodoče bilo nevarno, če bi to motorno vozilo bilo še naprej v posesti pravne osebe, saj s tem, ko je pustil ključe zaseženega motornega vozila v stanovanju to vozilo dovolil obdolžencu uporabljati, oz. mu ga je vsaj omogočil uporabljati, zakoniti zastopnik pravne osebe ni primerno poskrbel, da obdolženec ne bi mogel uporabiti njenega vozila.

Pritožbeno sodišče je prepričano, da so takšni zaključki v povezavi z razlogi splošne varnosti in predvsem konkretnimi okoliščinami obravnavanega dogodka, še posebej pa v odnosu do obravnavanega vozila, zmotni.

Glede na pravilne ugotovitve, da je obdolženec zaposlen pri pravni osebi, ki se ukvarja s prodajo motornih vozil in ima tako dostop do teh vozil, ki jih je do konkretnega zasega tudi uporabljal, je nelogičen in izkustveno nesprejemljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da bo prav z odvzemom zaseženega vozila, za katero prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da ga je obdolženec že kdaj prej uporabil za storitev cestnoprometnih prekrškov, za katere je bil pravnomočno kaznovan, le-temu onemogočeno nadaljnje izvrševanje in ponavljanje prekrškov. Ob dejstvu, da ima obdolženec dostop do številnih vozil, po oceni pritožbenega sodišča ni podlage za zaključek, da bo z odvzemom vozila, ki ga je obdolženec pri storitvi prekrškov kritičnega dne uporabil prvič, saj za nasprotno ugotovitev v spisovnem gradivu ni podlage, dosežen temeljni namen stranske sankcije odvzema predmetov, obdolženca izločiti iz cestnega prometa oz., da se bo mogoče z odvzemom vsaj v pretežni meri izogniti tveganju, da bo obdolženec s prekrški nadaljeval. V luči navedenega se tako pokaže kot nesprejemljiv in zato zmoten tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi to motorno vozilo bilo še naprej v posesti pravne osebe, saj bi s tem lahko tudi obdolžencu bila omogočena njegova uporaba, glede na to, da obdolženčev oče kot zakoniti zastopnik pravne osebe, ni primerno poskrbel, da obdolženec ne bi mogel uporabljati njenega vozila. Pri tem pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenimi navedbami, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je oče in direktor pravne osebe, katere last je zaseženo vozilo, moral vedeti za to, da sin nima veljavnega vozniškega dovoljenja, ker naj bi prevzel poštno pošiljko za sina, nepreverjen in pavšalen. Ob nedvomnem dejstvu, da v obravnavani zadevi zoper pravno osebo, ki je lastnica osebnega avtomobila, ki ga je obdolženec kritičnega dne upravljal, ni bil voden postopek o prekršku, je prvostopenjsko sodišče zmotno sklepalo o bodoči (negotovi) nevarnosti na strani pravne osebe, čeprav razlogi splošne nevarnosti morajo biti zanesljivo in konkretizirano ugotovljeni v odnosu do obdolženca in njegovega ravnanja.

Ni dvoma, da sta pri odločanju o teži ukrepa za posameznika, v obravnavani zadevi za pravno osebo, ki je lastnica obravnavanega osebnega avtomobila, med drugim pomembna namen in vrednost predmetov, ki naj se odvzamejo, kar pa je prvostopenjsko sodišče pri tehtanju sorazmernosti izreka te stranske sankcije spregledalo, saj ni upoštevalo vrednosti zaseženega vozila, ki po podatkih v spisu znaša med 20.000 in 35.000 EUR. Glede na ocenjeno vrednost zaseženega motornega vozila je tako pritrditi pritožbenim navedbam, da je izrečena stranska sankcija prehud poseg v pravico do zasebne lastnine. Nima pa prav pritožba, ko zatrjuje, da v primeru, ko lastnik avtomobila ni kršitelj, gre za nedopusten in neustaven poseg v zasebno lastnino, saj je bilo že na začetku te sodbe pojasnjeno, kdaj se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek ali so nastali s prekrškom, smejo vzeti tudi, če niso storilčeva last, ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek. Vendar za izrek stranske sankcije odvzema predmetov na tej podlagi morajo biti izpolnjeni v drugem odstavku 25. člena ZP-1določeni pogoji, kateri v obravnavni zadevi, glede na v tej zvezi ugotovljena odločilna dejstva, po mnenju pritožbenega sodišča niso bili podani saj je prvostopenjsko sodišče navedena dejstva pravilno ugotovilo pa je iz njih napravilo napačne zaključke.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijano sodbo v odločbi o sankcijah glede prekrška pod tč. 1 izreka določene in v enotni sankciji izrečene stranske sankcije odvzema motornega vozila znamke M. B., tip M. ... spremenilo tako, da se ta stranska sankcija obdolžencu ne določi in ne izreče (deveti odstavek 163. člena ZP-1).


Zveza:

ZP-1 člen 25, 25/2.
ZVoz člen 50, 50/2.
Datum zadnje spremembe:
09.01.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwNDY4