<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 7/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.7.2018

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00013019
Datum odločbe:30.05.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Psp 86/2017
Datum odločbe II.stopnje:01.06.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), mag. Irena Žagar (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič, Borut Vukovič
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:poklicno zavarovanje - vojak - zahteva za izplačilo sredstev - pogoji za izplačilo - avtentična razlaga zakona - odločba Ustavnega sodišča - plačilo zakonskih zamudnih obresti

Jedro

Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-153/14 in U-I-123/15 z dne 12. 5. 2016, velja v razmerjih, v katerih do ugotovitve protiustavnosti še ni bilo pravnomočno odločeno (kamor spada tudi ta spor), peti odstavek 206. člena ZPIZ-2 brez vsebine, ki mu jo je določila avtentična razlaga. To pomeni, da je bil tožnik že ob vložitvi zahteve v letu 2013 upravičen do enkratnega izplačila sredstev, ki jih je imel na svojem osebnem računu pri toženki. Tožnikova zahteva je bila namreč že takrat popolna, saj prenehanje delovnega razmerja pri MORS (zaradi katerega je toženka tožnikovo zahtevo zavrnila) na podlagi petega odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev.

Toženka bi morala v skladu s 310. členom ZPIZ-2 odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu tožnika, slednjemu izplačati najkasneje v 30 dneh po podaji zahteve za izplačilo dne 31. 7. 2013, torej najkasneje 30. 8. 2013. Ker mu jih ni, je bila od 31. 8. 2013 dalje s plačilom v zamudi in je dolžna tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek glede izplačila glavnice v višini 25.756,14 EUR (I. točka izreka), zavrnilo zahtevek za izplačilo 5.830,38 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavnice (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka). Toženka je po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-153/14 in U-I-123/15 z dne 12. 5. 2016 tožniku izplačala sredstva, ki jih je imel na svojem osebnem računu pri skladu obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, zato je tožnik tožbo glede glavnice umaknil, sodišče pa je postopek v tem delu ustavilo. Tožnik je vztrajal še pri zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je menilo, da ni zakonske podlage za njihovo izplačilo in da toženka do odločitve Ustavnega sodišča RS ni bila v zamudi z izplačilom glavnice.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti v višini 4.496,97 EUR; kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Pritožbo toženke (glede stroškov postopka) je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da bi morala toženka odkupno vrednost premoženja tožniku izplačati v skladu s 310. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) najkasneje v 30. dneh od podane zahteve 31. 7. 2013. Ker mu sredstev takrat ni izplačala, tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti v skladu s prvim odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ) od 31. 8. 2013 do plačila 13. 7. 2016.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 76/2017-8 z dne 26. 10. 2017 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, kdaj je prišla toženka v zamudo z izpolnitvijo obveznosti izplačila odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu poklicnega zavarovanja, glede na to, da je bila naknadno ugotovljena neskladnost petega odstavka 206. člena ZPIZ-2 z Ustavo RS1.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožnik na podlagi tedaj veljavnega petega odstavka 206. člena ZPIZ-2 zahteval enkratno izplačilo vseh sredstev, ki jih je imel na računu pri toženki, čeprav je bil še vedno v delovnem razmerju pri Ministrstvu za obrambo (v nadaljevanju MORS). Ob prejemu zahtevka je skrbno analizirala peti odstavek 206. člena ZPIZ-2 z uporabo razlagalnih argumentov in vsebino določbe razumela tako, da izplačilo tožniku, ki je bil v času vložitve zahtevka še zaposlen pri MORS, ni dovoljeno. To je izhajalo tudi iz Pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, ki je v 31. členu kot eno od obveznih prilog za izplačilo sredstev zahteval potrdilo o prenehanju delovnega razmerja. Tudi Ministrstvo za delo, ki ga je vprašala za mnenje in ki je nosilec poklicnega zavarovanja, se je strinjalo z njenim postopanjem. Da je bila interpretacija zakonske določbe pravilna, se je potrdilo s kasneje sprejeto Avtentično razlago zakona, ki je določala, da je izplačilo mogoče šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z MORS. Avtentična razlaga velja za nazaj, od uveljavitve zakona dalje. Z odločbo Ustavnega sodišče U-I-153/14-18 je bilo nato odločeno, da je peti odstavek 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, ki mu jo je dala avtentična razlaga, v neskladju z Ustavo. Takoj, ko je odpadla pravna podlaga, ki ji ni dovoljevala izplačila sredstev, je izplačilo tožniku izvedla. Sodišče druge stopnje je neutemeljeno presodilo, da je bila v zamudi že v letu 2013, ko je tožnik vložil zahtevek. S tem ji za nazaj nalaga ravnanja, ki bi bila v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo. Zahtevek za izplačilo sredstev je pravno podlago pridobil šele z objavo odločbe Ustavnega sodišča. V zamudi bi bila zgolj, če tudi po objavi te odločbe tožniku ne bi izplačala sredstev. Za nastanek obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti po 378. členu OZ morata biti izpolnjeni dve predpostavki - da ima zamuda objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za zamudo z izpolnitvijo izvira iz sfere stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev. Njeno ravnanje ni imelo objektivne znake protipravnega ravnanja. Prav tako je bil vzrok za zamudo v celoti izven njene sfere. Edini razlog za to, da tožnikovega zahtevka ni izpolnila, je bila takrat veljavna zakonodaja, ki jo je bila dolžna spoštovati. Napačna je tudi odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z višino dosojenega zneska obresti, prav tako je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker na več pritožbenih navedb ni odgovorilo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Sodišče ni dopustilo revizije glede uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in glede višine dosojenega zneska zakonskih zamudnih obresti, zato revizijsko sodišče na te ugovore toženke ne odgovarja.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožnik je bil kot pripadnik MORS vključen v obvezno poklicno zavarovanje. Dne 31. 7. 2013 je na toženko vložil zahtevo za enkratno izplačilo sredstev, ki jih je imel na svojem osebnem računu pri skladu obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja na podlagi takrat veljavnega petega odstavka 206. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Ta je med drugim določal, da ima zavarovanec, ki je najmanj 10 let opravljal vojaško službo v Slovenski vojski ter ne namerava uveljavljati poklicne pokojnine, pravico zahtevati, da se mu sredstva, ki jih ima na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku.

9. Toženka je z dopisom njegovo zahtevo zavrnila kot nepopolno, ker tožnik ni priložil dokazila, da mu je prenehalo delovno razmerje pri MORS. Menila je, da je pogoj za izplačilo sredstev po petem odstavku 206. člena ZPIZ-2 prenehanje delovnega razmerja pri MORS. Tožnik je 7. 2. 2014 vložil tožbo, s katero je zahteval izplačilo sredstev na osebnem računu, saj je menil, da toženka napačno tolmači zakonsko določbo, ker ta ne določa, da bi bilo za izplačilo potrebno prenehanje delovnega razmerja pri MORS.

10. Državni zbor RS je 12. 6. 2014 sprejel Avtentično razlago petega odstavka 206. člena ZPIZ-2 (Ur. l. RS, št. 44/14, ORZPIZ206), ki je določala, da je določbo petega odstavka 206. člena ZPIZ-2 treba razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z MORS.

11. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-153/14 in U-I-123/15 z dne 12. 5. 2016, ki je bila objavljena 10. 6. 2016, ugotovilo, da je bil peti odstavek 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila ORZPIZ206, v neskladju z 89. in 91. členom Ustave. Kot izhaja iz obrazložitve, je avtentična razlaga dala petemu odstavku 206. člena ZPIZ-2 spremenjeno vsebino, ki je ob uveljavitvi zakona ni imel. Iz prvotnega zakonskega besedila navedene določbe ne izhaja, da bi bil za uveljavitev pravice do enkratnega izplačila sredstev določen še dodatni pogoj, in sicer prenehanje pogodbe o zaposlitvi z MORS. Gre za vsebinsko spremembo zakona, kar ne more biti predmet avtentične razlage. Spremembe in dopolnitve zakona se morajo sprejeti v zakonodajnem postopku. Če se sprejemajo z avtentično razlago, gre za obid zakonodajnega postopka. Zakonodajalec, ki je peti odstavek 206. člena ZPIZ-2 spremenil v postopku avtentične razlage, je zato kršil 89. člen ter prvi in drugi odstavek 91. člena Ustave. Ustavno sodišče je v zvezi z učinki odločbe določilo, da bo v razmerjih, v katerih do ugotovitve protiustavnosti še ni bilo pravnomočno odločeno, veljal peti odstavek 206. člena ZPIZ-2 brez vsebine, ki mu jo je določila avtentična razlaga. To pomeni, da bodo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, imeli pravico zahtevati, naj se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku, čeprav jim pogodba o zaposlitvi z MORS še ni prenehala.

12. Toženka je po odločitvi Ustavnega sodišča tožniku dne 13. 7. 2016 obračunala in izplačala odkupno vrednost v višini 29.129,45 EUR bruto2, brez zakonskih zamudnih obresti. Tožnik je po izplačilu zahtevek za plačilo glavnice v tem sporu umaknil, vztrajal pa pri plačilu zakonskih zamudnih obresti. Sodišče druge stopnje mu je slednje prisodilo od zneska 19.236,02 EUR neto3 od 31. 8. 2013 (to je od poteka 30-dnevnega roka od vložitve tožnikovega zahtevka na toženko dne 31. 7. 2013) do plačila 13. 7. 2016. Pri tem je upoštevalo 299. in 378. člen OZ v povezavi s 310. členom ZPIZ-2, ki določa, da je upravljavec dolžan odkupno vrednost izplačati najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja, to je po podani popolni zahtevi za izplačilo.

13. Predmet dopuščene revizije je (zgolj) vprašanje, kdaj je prišla toženka v zamudo z izpolnitvijo obveznosti izplačila odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu poklicnega zavarovanja. V zvezi s tem vprašanjem toženka v reviziji ne nasprotuje načelni uporabi prvega odstavka 378. člena OZ, po katerem dolguje dolžnik v primeru, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. Vendar meni, da zamudnih obresti ni dolžna plačati, ker je bil vzrok za zamudo izven njene sfere oziroma da njeno ravnanje glede na okoliščine konkretnega primera ni bilo protipravno.

14. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, velja v razmerjih, v katerih do ugotovitve protiustavnosti še ni bilo pravnomočno odločeno (kamor spada tudi ta spor), peti odstavek 206. člena ZPIZ-2 brez vsebine, ki mu jo je določila avtentična razlaga. To pomeni, da je bil tožnik že ob vložitvi zahteve v letu 2013 upravičen do enkratnega izplačila sredstev, ki jih je imel na svojem osebnem računu pri toženki. Tožnikova zahteva je bila namreč že takrat popolna, saj prenehanje delovnega razmerja pri MORS (zaradi katerega je toženka tožnikovo zahtevo zavrnila) na podlagi petega odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev. Toženka bi zato morala v skladu s 310. členom ZPIZ-2 odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu tožnika, slednjemu izplačati najkasneje v 30 dneh po podaji zahteve za izplačilo dne 31. 7. 2013, torej najkasneje 30. 8. 2013. Ker mu jih ni, je bila od 31. 8. 2013 dalje s plačilom v zamudi in je dolžna tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti.

15. Neutemeljeno je stališče toženke, da je bil vzrok za zamudo zunaj njene sfere in zato tožniku ni dolžna izplačati zakonskih zamudnih obresti. Toženka tožniku v letu 2013 ni izplačala odkupne vrednosti premoženja, ker je (napačno) menila, da tožnik ni upravičen do izplačila do prenehanja delovnega razmerja pri MORS. Gre za nepravilno razlago zakonske določbe, kar ni mogoče šteti kot vzrok, ki je izven sfere toženke. Prav tako je neutemeljen ugovor, da je Pokojninski načrt toženke, ki ga je bila dolžna upoštevati, kot pogoj za izplačilo sredstev izrecno določal predložitev potrdila o prenehanju delovnega razmerja. Pokojninski načrt ima naravo splošnih pogojev poslovanja, zato mora biti njegova vsebina skladna s kogentnimi zakonskimi določbami. Določb, ki so s slednjimi v nasprotju, ni mogoče upoštevati. Glede na to, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi z MORS na podlagi petega odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za enkratno izplačilo sredstev, je bila določba Pokojninskega načrta, ki jo izpostavlja toženka, v nasprotju z zakonom, zato se nanjo ne more sklicevati. Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženke na avtentično razlago, saj je bila ta sprejeta šele eno leto po tem, ko je bila toženka z izplačilom sredstev v zamudi. Poleg tega je Ustavno sodišče določilo, da se v zadevah, ki še niso pravnomočno končane, avtentična razlaga ne sme uporabljati. Nenazadnje je Ustavno sodišče ugotovilo, da dejansko niti ni šlo za avtentično razlago, temveč za obid zakonodajnega postopka, kar pomeni, da je šlo za zlorabo instituta avtentične razlage, s katero je bilo (zaradi učinkovanja avtentične razlage za nazaj) dejansko poseženo v že pridobljene pravice tožnika. Toženka (katere edini delničar in ustanovitelj je RS, ki je prek zakonodajnega organa tudi sprejela avtentično razlago), se zato v konkretnem primeru nanjo ne more sklicevati v smislu razbremenitve obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženke na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1251/2014 z dne 11. 9. 2014 in I Cpg 613/2006 z dne 6. 3. 2008, saj glede na zgoraj obrazloženo ne gre za primerljive situacije.

16. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------
1 Predmet tega spora so kapitalizirane obresti (ki so se natekle do plačila glavnice 13. 7. 2016).
2 Gre za bruto odkupno vrednost premoženja, izračunano na dan 5. 7. 2016. Toženka je od tega zneska odštela izstopne stroške in 25 % akontacije dohodnine in tožniku izplačala neto znesek 21.894,34 EUR.
3 Gre za neto odkupno vrednost premoženja, do katere bi bil tožnik upravičen na obračunski dan 31. 7. 2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 - člen 206, 206/5, 310
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 378, 378/1
Datum zadnje spremembe:
27.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMzQz