<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 705/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.705.2019

Evidenčna številka:VSL00028500
Datum odločbe:09.10.2019
Senat, sodnik posameznik:Barbara Žužek Javornik (preds.), Karmen Ceranja (poroč.), Anton Panjan
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:dokazni predlog za zaslišanje priče - razpravno načelo - substanciran dokazni predlog - trditvena podlaga - ugotovitev obstoja stvarne služnosti - priposestvovanje služnosti - priposestvovanje stvarne služnosti - služnost hoje in vožnje - pogoji za priposestvovanje - priposestvovalna doba - zaščita pred vznemirjanjem - varstvo služnosti - odstranitev ovire - prepoved bodočega vznemirjanja

Jedro

Tožnik je v I. točki tožbe opisal stanje v naravi gospodujočih nepremičnin (gospodarsko poslopje, sadovnjak, vinograd, gozd), v II. točki pa način dostopa do tožnikovih nepremičnin (trasa), rabo zadnjih 20 let ter kako je toženec v letu 2016 preprečil vožnje po zatrjevani trasi. Vsa navedena dejstva, zlasti v II. točki tožbe, utemeljujejo zatrjevano priposestvovanje in ne gre za "sestavljeno" trditveno podlago oziroma za različne komplekse dejstev, ki bi narekovali potrebo, da tožnik navede, v zvezi s katerim sklopom dejstev je priča predlagana za zaslišanje. Zahteva, da bi za vsako od zatrjevanih pravno pomembnih dejstev tožnik moral oblikovati poseben dokazni stavek, je v okoliščinah konkretnega primera pretirana. Pojasnilo tožnika, da je priča predlagana za zaslišanje glede vseh trditev, ki se nahajajo pred dokaznim predlogom, v obravnavanem primeru zadošča.

Glede na to, da je imel tožnik na sosednji parceli živali (ki jim je treba pripeljati krmo), drva (ki jih je tudi treba pripeljati) in vinograd (katerega vzdrževanje je tudi povezano s prevozi), bi toženec moral vedeti, da se služnost hoje in voženj dejansko izvršuje, še posebej zato, ker je sam povedal, da se tožnik ni mogel peljati po C. C. parceli, ni pa znal odgovoriti na vprašanje, kako je lahko tožnik prišel z vozili do svojih parcel ne da bi prečkal sporno (toženčevo) parcelo 485/3.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijanem delu.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa mora v 15 dneh povrniti povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo in sklepom) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin parc. št. *199, 482/4 in 482/3, vse k. o. X, obstaja stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z avtomobilom, z avtomobilom s prikolico ter s traktorjem s prikolico ali vozom v breme vsakokratnega lastnika služečih nepremičnin parc. št. 485/4 ter 485/3, ob k. o. X, in sicer po trasi, ki poteka od nepremičnine 409/14 po celotni parceli 485/4, po severozahodnem delu parcele 485/3 med objektom in parcelno mejo s parcelo 488/3 ter nato prečno preko parcele 485/1 na parcelo 482/4, vse k. o. X. Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače, je sodišče prve stopnje zavrglo. Tožencu je še naložilo, da mora z nepremičnine parc. št. 485/3 k. o. X odstraniti zapornico, ki je nameščena na trasi služnostne poti na severozahodnem delu parcele št. 485/3 med objektom in parcelno mejo s parcelo 488/3 ter z nepremičnine parc. št. 485/1 k. o. X odstraniti eno drevo (brezo), ki je označeno z x na fotografiji št. 13, 14 ter 16 pod A 16 in po odstranitvi tega drevesa teren zravnati. Kar je (glede tega dela zahtevka) zahtevala tožeča stranka več in drugače, je sodišče zavrnilo. Tožencu je prepovedalo postavljanje kakršnihkoli ovir na traso služnostne poti in mu naložilo, da mora tožniku povrniti v 15 dneh njegove pravdne stroške v znesku 1.600,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Najprej trdi, da je že na naroku na kraju samem ugovarjal zaslišanju priče A. A., na katere „prepričljivo“ izpovedbo se je sklicevalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi. Na podlagi 236. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka ob predlogu, da se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti o čem naj priča ter povedati ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Sodišče se do ugovora o nesubstanciranem dokaznem predlogu niti v sodbi ni opredelilo. Tožnik bi moral v dokaznem predlogu natančno opredeliti, o čem bo znala izpovedati predlagana priča A. A. Ker tega ni storil, bi moralo sodišče ta dokazni predlog zavrniti. Obrazložitev, da je A. A. predlagana kot priča "za vse trditve, ki se nahajajo pred dokaznim predlogom", je nezadostna in ne sanira nesubstanciranosti dokaznega predloga in tudi prepozna. Sodišče ne sme zasliševati priče o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sicer krši razpravno načelo (7. člen ZPP). Ni naloga sodišča, da namesto stranke zanjo išče dejstva, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Takšna je tudi sodna praksa (VSL I Cpg 1219/2012 z dne 17. 10. 2013, VSK Cpg 362/2015 z dne 14. 1. 2016, VSL I Cpg 1250/2016 z dne 15. 2. 2017, VSL II Cpg 1083/2017 z dne 27. 3. 2018, VSL II Cpg 37/2016 z dne 18. 3. 2016). Toženec nadalje trdi, da je sodišče brez podlage uporabilo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Da bi se priposestvovanje izteklo še preden je toženec postal lastnik parcele 458/3, v postopku ni bilo dokazano. Sodišče bi se moralo opreti na določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju ZPP), po katerih pogoja za priposestvovanje nista izpolnjena. Sodišče je v 9. točki sodbe zapisalo, da se je na podlagi prepričljive izpovedbe toženca prepričalo, da je slednji šele 1994 postal lastnik parcele 485/3 in da je šele po tem letu začel prihajati na sporno področje le enkrat letno za mesec dni. Sodišče je sklepalo, da tožencu pred letom 1994 razmere na spornem področju niso bile poznane, kar pomeni, da se je sodišče pri razjasnitvi dejanskega stanja pred letom 1994 oprlo izključno na izpoved A. A., katere pričanja sodišče ne bi smelo upoštevalo, ter na izpoved B. B., ki je s tožencem v sporu, zato njegovega pričanja ni mogoče šteti za verodostojnega. Iz izpovedb prič C. C. in D. D. jasno izhaja, da tožnika nikoli nista videla peljati po zatrjevani trasi. Sodišče se do njunih izpovedb ni opredelilo. Izjavi B. B. in A. A. ne zadoščata, da bi se sodišče prepričalo, da je E. E. tožniku dejansko dopustil, da je vozil preko njegove parcele 485/3 in da mu tega nikoli ni prepovedal. Nobena izmed prič ne izpove, ali je bil E. E. dejansko sploh seznanjen s tem, da naj bi tožnik domnevno vozil preko parcele 485/3. Tožnik je v pripravljalni vlogi neresnično navedel, da mu je toženec ob nakupu parcele 485/3 zatrdil, da mu je E. E. povedal za služnost in potek trase, in tožniku dovolil, da še naprej vozi po parceli št. 485/3. Tožnik in njegova žena sta na naroku izpovedala, da s tožencem nikoli nista govorila o njuni domnevni služnostni pravici, poleg tega sta večkrat povedala, da ju toženec nikoli ni videl peljati po zatrjevani trasi. Toženec je izpovedal, da je že njegov pravni prednik E. E. tožniku prepovedal vožnjo po parceli 485/3, te izpovedbe pa sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo ter se do nje v sodbi ni opredelilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik najmanj od leta 1970 izvajal domnevno služnost po zatrjevani trasi je sodišče utemeljilo le na izpovedbi tožnika in njegove zunajzakonske partnerice. Od kdaj stoji na meji med parcelo 485/3 in parcelo 488/3 lesena ograja, ni izpovedala nobena priča razen priče C. C., ki je povedal, da je bil rojen leta 1966 in da stoji ograja med navedenima parcelama odkar pomni. Malo je verjetno, da bi se priča spomnila obstoja ograje pri njegovih štirih letih starosti. Sodišče je iz previdnosti presodilo tudi o tem, ali so bili izpolnjeni tudi pogoji za priposestvovanje po drugem odstavku 217. člena SPZ. Sodišče je v sodbi v nasprotju s sodno prakso, izpovedjo obeh pravdnih strank ter vseh predlaganih prič brez dokazov odločilo, da je toženec vedel, da tožnik vozi po njegovi parceli, saj naj bi bilo nesprejemljivo, da toženec več kot 20 let ne bi vedel, da tožnik občasno zapelje čez njegovo parcelo 485/3. Vse priče na strani tožnika so jasno izpovedale, da jih toženec nikoli ni videl voziti po parceli 485/3, prav tako tožnik sam. Skladno s sodno prakso je bistven pogoj za nastanek služnosti po drugem odstavku 217. člena SPZ tudi, da je izvrševanje služnosti lastniku služeče nepremičnine znano, saj v nasprotnem primeru ta nima možnosti, da bi izvrševanju služnosti nasprotoval (VSK I Cp 944/2007 z dne 11. 12. 2007, VSL III Cp 1215/2009 z dne 27. 5. 2009). V nadaljevanju pritožnik ocenjuje izpovedbe prič B. B. in C. C. Navaja še, da A. A. toženca ni nikoli prosila, da premakne avtodom, ampak je vedno čakala, da le-ta zapusti parcelo. Razlaga sodišča, da je to izkaz spoštovanja tožnika do toženca, je sprenevedanje in iskanje razlogov za ugoditev zahtevku tožnika. Priča B. B. je zgolj predvideval, da so sosedje tožencu poročali o dogajanju na njegovi parceli. Sodišče ni upoštevalo vsega, kar je povedal B. B., ampak je izjave upoštevalo selektivno, s čimer je zagrešilo kršitev 15. točke 339. člena ZPP, saj obstoji glede odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o zaslišanju prič in samimi zapisniki zaslišanja prič. Tožnik je sodišče prepričal, da sta bila s tožencem prijatelja, čeprav sta bila le znanca. Več kot očitno je sodišče prezrlo tudi priložene fotografije. Toženec je pojasnil, da je v letu 1998 do 1999, ko se je obnavljala hiša, tudi zravnal teren, kar je potrdila priča D. D., katere izpovedbo sodišče šteje za neverodostojno le zato, ker se iz njenega vikenda ne vidi neposredno na parcele toženca in to kljub temu, da priča do svojega vikenda dostopa po cesti mimo parcel toženca. Na fotografiji št. 2 je vidno, da po parceli št. 485/3 ni bilo mogoče voziti, saj je bila polovica poti prekrita s kamni in je ob hiši stal gradbeni oder. Ker od dne nastanka makadamske poti, ko so bila izruvana drevesa, ki so preprečevala prehod po nepremičnini parcele 485/3, pa do dne uveljavitve SPZ niso bili izpolnjeni nobeni pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti in je treba uporabiti 269. člen SPZ, tudi pogoji za priposestvovanje po SPZ niso izpolnjeni. Glede na vse navedeno je neutemeljeno tudi varstvo služnosti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A.

5. Pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev 236. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki predlaga, da se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo dokazni predlog za zaslišanje tožnikove žene (zunajzakonske partnerke) zavrniti, ker tožnik ne v tožbi ne v kasnejših vlogah ni navedel, o čem naj bo le ta zaslišana.

6. Iz zapisnika o naroku na kraju samem z dne 11. 10. 2018 (red. št. 28) izhaja, da je tožnik po ugovoru toženca, da dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. ni substanciran, pojasnil, da je slednja predlagana za vse trditve, ki se nahajajo nad dokaznim predlogom. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju sprejelo dokazni sklep, da se „glede utemeljenosti navedb pravdnih strank“ dopustijo in izvedejo dokazi z ogledom trase služnostne poti in zaslišanjem več prič, med njimi tudi A. A., ki jo je tudi zaslišalo.

7. Kot pravilno ugotavlja pritožnik, se (čisto) razpravno načelo (7. člen ZPP) manifestira tudi v dolžnosti stranke, da navede dejstva, o katerih naj se določena oseba zasliši kot priča. Načeloma mora stranka to navesti v obliki dokaznega stavka1. Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je bil dokazni predlog tožnika za zaslišanje priče A. A. v zadostni meri substanciran s pojasnilom, da je predlagana kot priča za vse trditve, ki so navedene nad dokaznim predlogom. Po presoji pritožbenega sodišča je v okoliščinah konkretnega primera odgovor pritrdilen.

8. Tožnik je zaslišanje priče A. A. predlagal že v tožbi, in sicer v eni izmed alinej pod I. in II. točko tožbe, v katerih so navedena posamezna dejstva v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem služnosti. Tožnik je v I. točki opisal stanje v naravi gospodujočih nepremičnin (gospodarsko poslopje, sadovnjak, vinograd, gozd), v II. točki pa način dostopa do tožnikovih nepremičnin (trasa), rabo zadnjih 20 let ter kako je toženec v letu 2016 preprečil vožnje po zatrjevani trasi. Vsa navedena dejstva, zlasti v II. točki tožbe, utemeljujejo zatrjevano priposestvovanje in ne gre za "sestavljeno" trditveno podlago oziroma za različne komplekse dejstev, ki bi narekovali potrebo, da tožnik navede v zvezi s katerim sklopom dejstev je priča predlagana za zaslišanje. Zahteva, da bi za vsako od zatrjevanih pravno pomembnih dejstev tožnik moral oblikovati poseben dokazni stavek, je v okoliščinah konkretnega primera pretirana2. Pojasnilo tožnika, da je priča predlagana za zaslišanje glede vseh trditev, ki se nahajajo pred dokaznim predlogom, v obravnavanem primeru zadošča. Zaradi narave (jasnosti) dejstvene podlage sodišču prve stopnje ni bilo treba namesto tožnika iskati pravno pomembnih dejstev, o katerih bo izpovedovala priča, zato razpravno načelo ni bilo kršeno. Toženec se iz istega razloga ne more uspešno sklicevati na „nevednost“ o čem bo znala izpovedati priča in posledično nezmožnost predhodne priprave, zato tudi očitana kršitev načela kontradiktornosti ni podana.

Glede priposestvovanja

9. Tožnik je lastnik nepremičnin parc. št. *199, 482/4 in 482/3, vse k. o. X, toženec pa lastnik nepremičnin parc. št. 485/1, 485/3 in 485/4, vse k. o. X. Ni sporno, pa tudi iz zemljiške knjige izhaja, da je toženčeva parcela 485/1 že obremenjena s pogodbeno ustanovljeno služnostno pravico v korist tožnikovih parcel in da je na parceli 485/4 tožnik služnostno pravico hoje in voženj z avtomobilom, z avtomobilom s prikolico ter s traktorjem s prikolico ali vozom priposestvoval3. Sporno pa je, ali je ista služnost priposestvovana tudi na toženčevi nepremičnini parc. št. 485/3 k. o. X.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe SPZ in ne ZTLR, ker ni bilo dokazano, da se je priposestvovalna doba iztekla že pred letom 1994, ko je toženec postal lastnik sporne parcele. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zaradi kršitve 236. člena ZPP ne bi smelo upoštevati izpovedbe priče A. A., je neutemeljen iz razlogov, ki so bili že navedeni. Tudi priči B. B. le zaradi spora s tožencem ob siceršnjem dobrem poznavanju razmer na spornem območju ni mogoče odreči verodostojnosti. Povsem neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da se sodišče do izpovedb prič C. C. in D. D. ni opredelilo, saj nasprotno izhaja iz 10. in 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je obširno pojasnjeno, zakaj jima sodišče prve stopnje ni verjelo.

11. Tudi pritožbeni očitek, da le izjavi A. A. in B. B. ne potrjujeta, da je pravni prednik toženca tožniku dopustil, da vozi preko parcele 485/3, ne vzbuja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta namreč v pomembnem delu temelji na ugotovitvi, da toženec, ki je trdil, da se do leta 1998, ko je adaptiral objekt na sporni parceli, po njej zaradi strmega terena sploh ni moglo voziti, ni uspel pojasniti, kje (če je to res) je potem tožnik z vozili dostopal do svojih parcel. Toženčeva trditev, da tožnik za dostop do svojih parcel uporablja pot po C. C. parcelah 488/3 in 488/4, se je izkazala za neresnično, saj se je sodišče prve stopnje z ogledom prepričalo, da je na meji med parcelo toženca 485/3 in parcelo C. C. 488/3 postavljena žičnata ograja (prej pa lesena ograja s fiksnimi latami), ki onemogoča prehod s C. C. parcele 488/3 na toženčevi parceli. Da je ograja tam že najmanj od leta 1970, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izpovedbe tožnika ter prič A. A. in B. B. Slednji je povedal, da odkar ve, je tam stala ograja, ki je preprečevala prehod. Pritožba dvoma v ta dokazni zaključek z navedbo, da je malo verjetno, da se leta 1966 rojena priča tega spomni, ni uspela vzbuditi. Zakaj sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti priči A. A., pritožba, razen očitka, da sploh ne bi smela biti zaslišana, ne pojasni. Glede na to, da se je toženčeva trditev, da je tožnik vozil po parceli C. C. izkazala za neresnično (ker to ni bilo možno) in tudi ni znal pojasniti, kako bi drugače lahko tožnik z vozili dostopal do svojih parcel, je logično, da sodišče prve stopnje ni sledilo njegovi izpovedbi, da je že njegov pravni prednik tožniku prepovedal vožnje po parceli 485/3.

12. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je tožnik za dostop do svojih nepremičnin uporabljal (tudi) toženčevo nepremičnino parc. št. 485/3 najmanj od leta 1970, je zaključek sodišča prve stopnje, da so se pogoji za priposestvovanje iztekli leta 1991 še v času veljavnosti ZTLR, pravilen.

13. Ob takem zaključku sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali je toženec ob nakupu sporne nepremičnine v letu 1994 vedel za tožnikove vožnje čez parcelo 485/3 oziroma kdaj je zanje izvedel. Sodišče prve stopnje je to storilo „iz previdnosti“, ker je toženec trdil, da do leta 2015 sploh ni vedel za tožnikove vožnje čez parcelo 485/3. Dopustilo je možnost, da toženec, ki na ... hodi le enkrat ali dvakrat letno na dopust, med samim bivanjem tožnika morda res ni videl voziti po parceli 485/3, vendar je prepričljivo zaključilo, da bi glede na to, da je imel tožnik na sosednji parceli živali (ki jim je treba pripeljati krmo), drva (ki jih je tudi treba pripeljati) in vinograd (katerega vzdrževanje je tudi povezano s prevozi), toženec moral vedeti, da se služnost hoje in voženj dejansko izvršuje, še posebej zato, ker je sam povedal, se tožnik ni mogel peljati po C. C. parceli, ni pa znal odgovoriti na vprašanje, kako je lahko tožnik prišel z vozili do svojih parcel ne da bi prečkal sporno parcelo 485/3. Pritožbeni očitek, da je sodišče brez dokazov samovoljno odločilo, da je toženec vedel, da tožnik vozi po njegovi parceli 485/3, ni utemeljen.

14. Na prepričljivost dokazne ocene o obstoju dejstev, potrebnih za utemeljitev priposestvovanja, nima nobenega vpliva niti pritožbena trditev, da je tožnik sodišče prepričal, da sta s tožencem prijatelja, čeprav sta bila le soseda in znanca. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da od vseh, ki so uporabljali tožnikovo parcelo 490/14, le toženec zoper tožnika ni vložil tožbe4, le sklepalo, da sta bila v dobrih odnosih5 in da so do zaprtja poti v letu 2016 pripeljali drugi razlogi in da ni šlo za to, da bi toženec šele takrat izvedel za vožnje tožnika.

15. Zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo priči D. D., ki je edina povedala, da se do leta 1998 sploh ni dalo peljati po toženčevi parceli 485/3, je prepričljivo pojasnjeno v 10. točki obrazložitve, in sicer, da v tem primeru tudi toženec tam ne bi mogel parkirati svojega avtodoma, poleg tega pa (enako kot toženec) tudi priča D. D. ni znala pojasniti, kje bi se ob ugotovljenem obstoju ograje tožnik lahko pripeljal do svojih nepremičnin. Ni torej res, da sodišče priči D. D. ni verjelo le zato, ker se iz njenega vikenda ne vidi neposredno na parcele toženca. Ob že večkrat omenjeni ugotovitvi, da se tožnik zaradi ograje do svoje parcele ni mogel peljati drugje kot po toženčevi parceli 485/3, ni utemeljeno niti pritožbeno sklicevanje na fotografije, iz katerih naj bi izhajalo, da se po tej parceli do obnovitvenih del (do leta 1998) ni moglo voziti.

16. Z očitkom procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje izjave prič upoštevalo selektivno, toženec izraža le nestrinjanje z dokazno oceno. To velja tudi za tisti del, ki se nanaša na enega od argumentov sodišča prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem morebitne zlorabe zaupanja toženca. Tudi v tem delu ni prišlo do tehnične napake pri prenosu vsebine zapisnika o zaslišanju priče v obrazložitev sodbe. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da pri vožnjah, ko toženec ni bil prisoten6, ni šlo za zlorabo njegovega zaupanja, ker so tedaj vsi sosedje lahko tožnika videli, torej da ni vozil na skrivaj. Gre za ugotovitev, ki ni odvisna od tega, ali je tožnik trdil, da so ga sosedje videli oziroma od tega, ali so ga sosedje res videli.

17. Ker je odločitev o utemeljenosti zahtevka za priposestvovanje stvarne služnosti pravilna, je sodišče prve stopnje tožencu na podlagi 212. člena SPZ v zvezi z 99. členom SPZ tožencu utemeljeno naložilo tudi odstranitev ovir na trasi služnostne poti in mu prepovedalo nadaljnje vznemirjanje služnostne pravice. Pritožbeni očitek glede tega dela odločitve, ki temelji le na prepričanju toženca, da je sodišče nepravilno odločilo o obstoju stvarne služnosti, ni utemeljen.

18. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožniku pa mora povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, in sicer 500 točk za odgovor na tožbo ter 10 točk (2%) za izdatke za stranko, kar skupaj z 22% DDV znaša 373,32 EUR.

20. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa upošteva pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------
1 Lojze Ude et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, 2006, 2. knjiga, stran 353.
2 Dejansko bi to pomenilo, da bi tožnik moral prepisati (skoraj) celotno tožbo oziroma (skoraj) vsak stavek oblikovati še v dokazni stavek.
3 Toženec je v odgovoru na tožbo priznal, da najverjetneje poteka služnost tudi po parceli 485/4, ker je ta parcela v naravi pot, po kateri vozi večina sosedov. Pritožba temu zaključku sodišča prve stopnje ne nasprotuje, pa tudi pritožbene navedbe se nanašajo le na priposestvovanje služnosti na parceli 485/3.
4 P 480/2010 Okrajnega sodišča v Novem mestu (tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti).
5 Toženec je sam povedal, da je do leta 2015 tožnika obiskoval in od njega tudi kupoval vino.
6 Tožnik je trdil in sodišče prve stopnje je na podlagi njegovega zaslišanja in zaslišanja priče A. A. štelo za ugotovljeno, da se v času, ko je bil toženec na dopustu, po sporni parceli ni vozilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 236
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 99, 212
Datum zadnje spremembe:
16.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0Njk4