<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM sodba I Cp 1103/2014
ECLI:SI:VSMB:2015:I.CP.1103.2014

Evidenčna številka:VSM0022372
Datum odločbe:11.03.2015
Senat, sodnik posameznik:Alenka Zgubič (preds.), mag. Igor Strnad (poroč.), Vesna Rezar
Področje:STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:načelo zaupanja v zemljiško knjigo - dobra vera - pravnoposlovna pridobitev hipoteke - izbrisna tožba

Jedro

Tožba je bila vložena zoper hipotekarnega upnika, ki je pridobil hipoteko na pravnoposlovni podlagi. V času sklenitve hipotekarne pogodbe je bila v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine vknjižena zastaviteljica. Iz zemljiške knjige ni bilo razvidno, da bi bilo kakorkoli sporno vprašanje pridobitve lastninske pravice, za predmetno zadevo pa je bistveno, ali je to bilo znano oz. ali bi vsaj moralo biti znano tudi toženki v času sklepanja hipotekarne pogodbe. Da ne, je pravilen odgovor sodišča prve stopnje in mu sodišče druge stopnje pritrjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi:“

„1. Ugotovi se, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. In 664/2008 z dne 16. 8. 2010, v delu, kjer je dovoljena na nepremičnino, stanovanje št. 2, v pritličju stanovanjske stavbe na naslovu ..., posamezni del št. 2 v stavbi št. ... k.o. ..., ID znak ... nedopustna.

2. Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke, katere imetnik je tožena stranka, na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 1084/2007 z dne 28. 8. 2007, s podatki o terjatvi, zavarovani s hipoteko:

- glavnica v znesku 42.000,00 EUR,

- obresti po obrestni meri 6-mesečni Euribor + 3%,

- zapadlost glavnice 31. 8. 2012 oziroma na dan odpoklica upnika, neveljavna.

3. Izbriše se zemljiškoknjižno stanje, nastalo na temelju notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 1084/2007 z dne 28. 8. 2007, s podatki o terjatvi, zavarovani s hipoteko:

- glavnica v znesku 42.000,00 EUR,

- obresti po obrestni meri 6-mesečni Euribor + 3%,

- zapadlost glavnice 31. 8. 2012 oziroma na dan odpoklica upnika, in vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, glede nepremičnine posamezni del stavbe št. 2 v stavbi št. ... k.o. ..., ID znak ..., kakršno je bilo pred vknjižbo hipoteke.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.“.

Tožnik je dolžan toženki povrniti 15,00 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).“

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščenki, pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba poudarja, da tožnika ni mogoče primerjati z lastnikom, ki je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil na podlagi pravnega posla, saj je bil tožnik vseskozi lastnik nepremičnine in jo je imel v posesti. Prav tako ga ni mogoče primerjati z dejanskim, a nevknjiženim lastnikom nepremičnine. Tožnik je namreč bil ogoljufan, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. II K 16872/2010, in sicer s strani pravnomočno obsojene A. A., ki je izkoristila njegovo slabo izobraženost, nepismenost in naglušnost in mu dala v podpis pooblastilo, opr. št. SV 863/2005. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo, opr. št. II P 798/2011 z dne 26. 3. 2012 ugotovilo, da je navedeno pooblastilo nično. Glede na to pa je zaključilo tudi, da je tudi kupoprodajna pogodba, sklenjena med tožnikom in F.M. nična ter tudi, da je nična kupoprodajna pogodba, ki jo je F.M. dne 12. 5. 2006 sklenil z družbo I.d.o.o.. Tožnik poudarja, da ni pravni naslednik zastavitelja družbe I. d.o.o.. Tožnik je v postopku navajal, da je glede na ničnost kupoprodajne pogodbe, ki jo je F.M. dne 12. 5. 2006 sklenil z K. d.o.o., ničen tudi sporazum o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 1084/2007 z dne 28. 8. 2007, ki sta ga sklenila I. d.o.o. kot zastavitelj in lastnik nepremičnine ter toženka kot zastavni upnik, saj se je zavarovanje denarne terjatve ustanovilo na nepremičnini, katere I. d.o.o. kot zastavitelj, glede na ničnost kupoprodajne pogodbe, ni bila nikdar lastnik, zaradi česar ga tudi ni mogla veljavno obremeniti z ustanovitvijo hipoteke (tako tudi odločba VS II Ips 43/2009). Tožnik je tudi navedel, da naj o tem, da je v posledici ničnosti kupoprodajne pogodbe, ničen tudi sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sodišče odloči kot o predhodnem vprašanju (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-162/09). Zaradi ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve tožnik ni hipotekarni dolžnik, saj je bilo zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo hipoteke, in ga je dala družba I. d.o.o., neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti pravnega posla. Podrejeno tožnik izpodbija obrazložitev sodišča v delu, kjer navaja, da je tožnik le pavšalno zatrjeval, da dobra vera toženke ni podana. Tožnik je navajal, da bi toženki dejstvo, da je bila kupoprodajna pogodba med F.M. in K. d.o.o. sklenjena dne 12. 5. 2006, pri čemer je bil vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na F.M. s sklepom dovoljen šele 13. 4. 2006, morala vzbuditi dvom v pravilnost lastninskega stanja nepremičnine, še zlasti ob dejstvu, da je potrošniški kredit, za katerega je bila ustanovljena hipoteka, najel oče F.M. - X.M., za zavarovanje kredita pa je bila ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini, last K. d.o.o., katero pa je ta pred tem kupila od F.M. Navedeno je razvidno iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 798/2011 z dne 26. 3. 2012, ki jo je tožnik predlagal v dokaz in tudi predložil sodišču. Tožnik poudarja, da bi toženka ob ustrezni skrbnosti pred sklenitvijo sporazuma o zavarovanju terjatve s hipoteko na stanovanju zlahka ugotovila, da prodajna pogodba ni bila sklenjena s soglasjem tožnika in bi morala podvomiti v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja. Tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ter naloži toženki povrnitev nadaljnjih stroškov, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo toženka zavrača pritožbene navedbe, pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V takšnem obsegu opravljen pritožbeni preizkus je pokazala, da niso podane ne uveljavljene, kot tudi ne uradoma upoštevane kršitve.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pravdnem postopku ni bilo sporno, na kakšen način je toženka na nepremičnini pridobila položaj zastavnega upnika. Pridobila ga je na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, opr. št. SV 1084/08 z dne 28. 8. 2007, torej na pravno poslovni podlagi. Prav tako ni sporno, da je bil v času sklepanja sporazuma zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine družba I.d.o.o., osebni dolžnik pa X.F. Glede vprašanja dobre vere toženke je sodišče zaključilo, da je bila zastavna pravica toženke pridobljena v letu 2007, ko tožnik ni sprožil nobenega postopka, s katerim bi varoval svoje pravice kot lastnik predmetne nepremičnine. V primerih pravno poslovne pridobitve pa je sodišče obrazložilo, sklicujoč se na stališča tudi iz odločb Ustavnega sodišča RS ter stališč v literaturi, da se lahko upnik sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj je prednost pred nevknjiženim lastnikom skladno s stališči Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, zagotovljena tistemu upniku, ki je hipoteko pridobil na pravno poslovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje (6. do vključno 18. tč. obrazložitve).

7. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da toženka ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da zastavitelj nima več stvarnopravnih upravičenj do nepremičnine, na kateri se je zahtevala obremenitev (prepoved odtujitve in obremenitve) ter kasneje izvršba. Glede na takšne okoliščine ne more biti dvoma, da je bila toženka dobroverna (tč. 19. obrazložitve). V zvezi z vprašanjem dobre vere je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je tožnik le pavšalno zatrjeval in v dokaz svojih navedb ni predložil nobenega dokaza, da dobra vera toženke ni podana. Poudarilo je tudi okoliščino, da je toženka sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 28. 8. 2007, na podlagi katere je bila vpisana sporna hipoteka, sklenila s tedanjo zemljiškoknjižno lastnico sporne nepremičnine, saj v zemljiški knjigi pri predmetnem stanovanju ni bila vpisana nobena omejitev ali pravica v korist tožnika oziroma zaznamba spora (točka 25. obrazložitve). Po mnenju sodišča tudi okoliščina, da je bila ustanovljena hipoteka na nepremičnini v lasti I. d.o.o., kreditojemalec pa je bil X.M., oče F.M., ki je bil dejansko prejšnji lastnik sporne nepremičnine, in torej takšno zavarovanje ne predstavlja okoliščine, ki bi pri toženki lahko vzbudil kakršenkoli dvom glede razpolagalne sposobnosti zastavitelja, to je družbe I. d.o.o., saj je v navedenem obdobju slednja še bila lastnica sporne nepremičnine. Prav tako v pravnem prometu ni nič nenavadnega, da se ustanovi zastavna pravica za zavarovanje dolga druge osebe. Zato je pritrdilo toženki, da v okviru svoje dolžne skrbnosti ni bila dolžna preverjati zastaviteljevih pravnih prednikov, še manj pa pregledovati prodajne pogodbe, na podlagi katerih so zastavitelj in njegovi pravni predniki postali zemljiškoknjižni lastniki sporne nepremičnine, saj bi v nasprotnem primeru načelo zaupanja v zemljiško knjigo izgubilo svoj pomen, zlasti upoštevaje, da se je toženka zanesla na podatke v zemljiški knjigi (točka 26. obrazložitve).

8. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje. V tej zadevi je nesporno, da je toženka hipotekarna upnica na omenjeni nepremičnini, na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 1084/2007 z dne 28.8.2007. Hipoteko je torej pridobila na pravno poslovni podlagi in jo je vknjižila v zemljiško knjigo. V času sklepanja sporazuma je bila zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine I. d.o.o., ki je to nepremičnino pridobila s prodajno pogodbo z dne 12.5.2006; prodajalec M.F. je to nepremičnino pridobil s prodajno pogodbo z dne 5.7.2005 od tožnika. Vsi prenosi lastninske pravice so bili vknjiženi v zemljiško knjigo. Toženka je nato dne 8.7.2008 vložila predlog za izvršbo zoper osebnega dolžnika X.F. ter hipotekarnega dolžnika-zastavitelja I.d.o.o.

9. Tožnik je dne 14.8.2008 vložil tožbo zoper A.A., M.F. in I. d.o.o.. Na podlagi dne 5.9.2012 pravnomočne sodbe, v kateri je bila ugotovljena ničnost vseh prodajnih pogodb, je bilo izbrisano zemljiškoknjižno stanje, ki je nastalo na podlagi omenjenih prodajnih pogodb in je bila lastninska pravica na stanovanju ponovno vknjižena na tožnika.

10. Zmotne so pritožbene navedbe o tem, da ničnost prodajnih pogodb sama po sebi (avtomatizem) povzroči tudi ničnost hipotekarne pogodbe (tudi takšne, ki je sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa). Gre za dve različni pogodbi tako glede subjektov, predmeta in drugih predpostavk. Pritožba to navedbo utemeljuje z razlago, da zastaviteljica (I. d.o.o.), „ni bila nikdar lastnik“. Ker na ravni zavezovalnega posla velja, da se lahko sklene prodajna pogodba glede tuje stvari (440. čl. OZ), to velja tudi glede sklenitve zastavne pogodbe, v kateri bi se zastavitelj zavezal, da bo zastavljena stvar, ki je last tretjega. Zgolj zaradi tega takšna pogodba torej ne bi bila nična. Tudi pritožbena navedba o tem, da se lahko o ničnosti odloča tudi kot o predhodnem vprašanju, za obravnavano zadevo ni pomembna.

11. V tej zadevi je namreč bistveno, da je tožba vložena zoper hipotekarnega upnika, ki je pridobil hipoteko na pravnoposlovni podlagi. V času sklenitve hipotekarne pogodbe (28.8.2007) je bila v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine vknjižena I. d.o.o.. Iz zemljiške knjige ni bilo razvidno, da bi bilo kakorkoli sporno vprašanje pridobitve lastninske pravice. Tožnikove navedbe v pritožbi, da bi morala toženka biti v dvomu zato, ker je prodajna pogodba (med M.F. in I. d.o.o.) bila sklenjena dne 12.5.2006, vknjižba v zemljiško knjigo pa „s sklepom dovoljen šele 13.4.2006“ so v nasprotju s podatki iz zemljiške knjige (začetek učinkovanja vpisa lastninske pravice 17.5.2006), sicer pa nimajo prav nobene logične povezane s pritožbenim očitkom, da bi zaradi tega bila pri toženki podana slaba vera oz. opuščena njena raziskovalna skrbnost. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno pojasnilo, da ni nič posebnega okoliščina, da nekdo zastavi lastno premoženje za tuj dolg. Utemeljevanje tega pritožbenega razloga s sklicevanjem na sodbo, ki je bila izdana šele 26.3.2012, ter z dodatkom, da bi toženka lahko „zlahka ugotovila“, da prodajna pogodba ni bila sklenjena s soglasjem tožnika, je pravilno, vendar v obravnavani zadevi povsem nepomembno. Z izdajo omenjene sodbe je vsakomur, ki jo prebere, popolnoma jasno, da so in zakaj so nične prodajne pogodbe in pooblastilo, za predmetno zadevo pa je bistveno, ali je to bilo znano oz. ali bi vsaj moralo biti znano tudi toženki v času sklepanja hipotekarne pogodbe. Da ne, je pravilen odgovor sodišča prve stopnje in mu sodišče druge stopnje pritrjuje (ob že citiranih še tč. 21. do 25. obrazložitve).

12. Drugih trditev, ki bi utemeljevale nedobrovernost toženke, tožnik ni podal. S stališča pravilne uporabe materialnega prava, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, res izhaja, da toženki ni mogoče očitati, da je opustila raziskovalno skrbnost, kar bi lahko bila podlaga za njeno (ne)dobrovernost. Tako iz trditvene in dokazne podlage izhaja, da pred sklenitvijo hipotekarne pogodbe (28.8.2007) toženka ni bila obveščena o nobenih dogodkih, ki bi ji morali vzbuditi dvom v obstoj tudi razpolagalne sposobnosti zemljiško knjižne lastnice nepremičnine, družbe I.d.o.o. Tožbo na ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb je tožnik vložil šele 14.8.2008, ugovore v dveh izvršilnih postopkih pa šele v letu 2012, predmetno tožbo pa 10.9.2012. Sodišče druge stopnje se zaveda, da je tožnik bil nedvomno oškodovan z dejanji A.A.,(1) vendar je za predmetno zadevo bistveno, da toženki v tej pravdi ni mogoče očitati ničesar, kar bi lahko imelo za posledico drugačno odločitev. Glede na to, da se pritožba sklicuje tudi na nekatera stališča iz sodne prakse, se tudi sodišče druge stopnje sklicuje na primer, ki v bistvenih okoliščinah ustreza dejanskemu in je bila izrečena enaka pravna posledica, kot v predmetni zadevi.(2)

13. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

14. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. čl. ZPP). Toženka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila (163. čl. ZPP).

---.---

Op. št. (1) : z predložene kazenske sodbe izhaja, da je zoper slednjo uspel s premoženjsko pravnim zahtevkom v znesku 30.462,36 €.

Op. št. (2) : Ker tožnik ob vknjižbi hipoteke ni bil v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik in ker ni zatrjeval niti dokazal, da se toženka ob potrebni skrbnosti na tako zemljiškoknjižno stanje nebi mogla oziroma smela zanesti, je pravilno stališče sodišča, da tožnikova lastninska pravica ni ovira za poplačilo hipotekarnega upnika, ki je hipoteko pridobil na podlagi pogodbe in jo vknjižil v zemljiško knjigo.“. Sodba VSRS II Ips 972/2006 z dne 28.5.2009.


Zveza:

OZ člen 440. ZZK-1 člen 8, 8/1.
Datum zadnje spremembe:
26.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4MTM2