<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1486/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.1486.2010

Evidenčna številka:VSL0053379
Datum odločbe:30.06.2010
Področje:STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:izbrisna tožba - rok za vložitev izbrisne tožbe - slaba vera - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - razpolaganje s tujo nepremičnino - nična pogodba

Jedro

Določba 5. odstavka 102. člena ZZK ne določa roka za vložitev izbrisne tožbe v primeru nedobroverne pridobitve knjižne pravice.

Toženca sta vedela, da sporna nepremičnina ni last njunih pravnih prednikov in torej pokojna A. B. oziroma prvotoženec z njo ne moreta razpolagati, zato takšno razpolaganje z nepremičnino nasprotuje moralnim normam, pogodbi, sklenjeni v nasprotju z moralnimi normami, pa sta nični.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine parc.št. x k.o. B. I, da je nična darilna pogodba, sklenjena dne 25.11.1997 med darovalko A. B. in obdarjencem B. B., ki se nanaša na spredaj navedeno nepremičnino, kot tudi darilna pogodba, ki je bila dne 8.1.2009 sklenjena med darovalcem prvotožencem in obdarjencem drugotožencem. Nadalje je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice pri navedeni nepremičnini v korist prvotoženca neveljavna, kot tudi vsi morebitni nadaljnji vpisi ter odločilo, da se na podlagi sodbe vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da bo na navedeni nepremičnini ponovno vknjižena lastninska pravica na pokojno A. B., nato pa na tožečo stranko. Tožencema je še naložilo, da izročita tožeči stranki sporno nepremičnino in ji povrneta pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta toženca, ki uveljavljata vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navajata, da je sodišče v izreku pod točko 4. odločilo o tistem, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo z dne 7.5.2008 v točki III. in IV. izreka, ki sta postala pravnomočna. Nadalje naj bi tožeča stranka dne 20.5.2009 postavila dopolnjeni tožbeni zahtevek od A do F, pri tem pa naj bi se ne izjasnila, kaj je z njenimi prejšnjimi zahtevki. Tako naj bi bil njen zahtevek nejasen, izrek sodbe pod točko 1. naj bi ne vseboval nobene veljavne oblike tožbenega zahtevka, zahtevek, ki je v sodbenem izreku označen z 4. pa predstavlja spremembo tožbe in ne dopolnitev ali popravo. Zahtevek je postavljen brez ustrezne trditvene podlage, tožeča stranka pa je glede njega tudi prekludirana. Izbrisna tožba je vložena po preteku triletnega prekluzivnega roka. Sodišče sicer svoje stališče utemeljuje z ničnostjo pogodbe in določbo 5. odst. 102. člena Zakona o zemljiški knjigi, vendar si razlogi sodbe o ničnosti nasprotujejo, obrazložitev, da izbrisna tožba ni vezana na rok zaradi nedobrovernosti, pa ni upoštevna, če je sodišče izničilo prvo darilno pogodbo zaradi kršitve moralnih norm. Iz listin v spisu naj bi ne izhajalo, da je sedanja tožeča stranka pravni naslednik K. p. Ljubljana, ki je bil razlastitveni upravičenec. Toženca zanikata, da bi šlo pri sklenitvi darilne pogodbe z dne 25.11.1997 za takšno kršitev moralnih norm, ki bi povzročila ničnost. 1. odst. 103. člena ZOR kršitve moralnih norm ni sankcioniral, to sankcionira sedanji 86. člen OZ, vendar ta določba v konkretnem primeru ni uporabljiva. Zato je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tudi sicer ni šlo za nikakršno kršitev moralnih norm, ker A. B. ni prejela nobenega nadomestila za razlaščeno parcelo. Toženca nadalje oporekata tistemu delu odločitve, ki se nanaša na vrnitev oziroma izročitev sporne nepremičnine tožeči stranki. Sklicujeta se na pridržbeno pravico.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve in pravno stališče prvega sodišča, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in se na te razloge v izogib ponavljanju v celoti tudi sklicuje.

Ne drži pritožbena trditev, da je prvo sodišče odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Točki III. in IV. sodbe z dne 7.5.2008 se nanašata na zavrnitev tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, točka 4. sedaj izpodbijane sodbe pa na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter vknjižbo lastninske pravice na tožečo stranko na podlagi predmetne sodbe. Ne gre za identična zahtevka in tako ne drži pritožbena trditev, da je sodišče odločalo o že pravnomočno razsojeni zadevi.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 20.5.2009 povsem jasno navedla, kakšen je njen tožbeni zahtevek po dopolnitvi oziroma razširitvi. Navedla je, kako se dopolnjeni zahtevek po navedeni vlogi v celoti glasi, o tem zahtevku pa je prvo sodišče z izpodbijano sodbo tudi odločilo. S tem je tožeča stranka jasno navedla, da vse njene prejšnje zahtevke nadomešča na novo postavljeni in precizirani tožbeni zahtevek. Le-ta je sposoben za obravnavanje tudi v točki 1. sodbenega izreka, saj gre za ugotovitev, da je tožeča stranka izvenknjižno pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini.

Celovita in logična razlaga določbe 102. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95) potrjuje pravilnost prvostopne materialnopravne presoje o uporabi določbe 5. odst. 102. člena ZZK. Ta ne določa roka za vložitev izbrisne tožbe v primeru nedobroverne pridobitve knjižne pravice. Da pa sta toženca vedela, da je bila sporna nepremičnina njuni pravni prednici razlaščena, ter da tako le-ta ni mogla razpolagati s sporno nepremičnino, pa je že jasno in pregledno utemeljilo v svojih razlogih sodišče prve stopnje. Vedela sta, to velja posebej za prvotoženca, da knjižno stanje ne ustreza pravemu lastninskemu stanju in se torej ne moreta sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Le zaradi varstva tistega, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi (4. odst. 5. člena ZZK), so bili v takrat veljavnem 102. členu ZZK določeni roki za vložitev izbrisne tožbe.

Predlagatelj razlastitvenega postopka, na podlagi katerega je bila izdana odločba z dne 15.11.1989, je bilo K. p. L. TOZD Ž., Ljubljana, kar izhaja iz priloge pod A20, pravni naslednik le-tega pa je sedanja tožeča stranka, kar izhaja iz listin v prilogi pod A13. Pravilen je torej prvostopni zaključek, da tožeča stranka je aktivno legitimirana. S pravnomočnostjo razlastitvene odločbe pa je sporna nepremičnina prešla takrat v družbeno lastnino v uporabi razlastitvenega upravičenca. Le-ta je na podlagi odločbe državnega organa pridobil pravico uporabe, na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pa po samem zakonu lastninsko pravico, ne glede na to, ali je bilo to poočiteno v zemljiški knjigi ali ne.

Zakaj sta toženca vedela, da sporna nepremičnina ni last njunih pravnih prednikov in torej pokojna A. B. oziroma prvotoženec z njo ne moreta razpolagati, je jasno in prepričljivo navedlo sodišče prve stopnje. Takšno razpolaganje z nepremičnino pa nasprotuje moralnim normam, pogodbi, sklenjeni v nasprotju z moralnimi normami pa sta nični. Navedeno sankcijo ne predpisuje le sedaj veljavni 86. člen OZ, temveč je takšno sankcijo predpisoval tudi v času sklepanja prve pogodbe veljavni 1. odst. 103. člena ZOR.

Za presojo ravnanja tožencev ni pomembno, ali je bila odškodnina za razlaščeno nepremičnino plačana, plačilo odškodnine ni bilo pogoj za pridobitev lastninske pravice oziroma za prehod razlaščene nepremičnine v družbeno lastnino. Nepremičnina je bila razlaščena z odločbo državnega organa v upravnem postopku in tako v zvezi z njeno izročitvijo razlastitvenemu upravičencu tudi ni mogoče uporabiti obligacijskopravnih določb o pridržbeni pravici. Vprašanje pravične odškodnine za razlaščeno nepremičnino je stvar drugega postopka, ne pa predmetne pravde.

Ker torej iz spredaj navedenih razlogov pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker toženca s pritožbo nista uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZZK člen 5, 5/4, 102, 102/5.
OZ člen 86.
ZOR člen 103, 103/1.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ2Mzcz