<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 226/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.226.2010

Evidenčna številka:VSL0056269
Datum odločbe:31.03.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - STVARNO PRAVO
Institut:izbrisna tožba - dobra vera - skupni lastniki - načelo zaupanja v zemljiško knjigo

Jedro

Toženka se ne more sklicevati na dobro vero v zvezi s pooblastilom tretje osebe, kajti v zemljiški knjigi so bili vknjiženi skupni lastniki in le z njimi bi lahko sklepala kupno pogodbo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba

spremeni

tako, da se

ugodi

tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

„Vknjižba pod Dn. št. 2493/2007 Okrajnega sodišča v Radovljici, na podlagi katere sta se parcelni št. 215/2 in 215/3 odpisali od vl. št. 1287 k.o. ... in vpisali v vl. št. 1379 k.o. ..., ker se je vpisala lastninska pravica v korist tožene stranke, se kot neveljavna izbriše in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov pri teh parc. št., to je tako stanje, kot je bilo pred izpodbijano vknjižbo“.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 2.031,57 EUR (dvatisočenaintrideset 57/100 EUR) stroškov postopka na prvi stopnji v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in 515,40 EUR (petstopetnajst 40/100 EUR) pritožbenih stroškov v enakem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki je opisan v izreku te sodbe. Ugotovilo je, da gre v zadevi za izbrisno tožbo; da pravni temelj, ki je bil podlaga za vknjižbo, materialnopravno ni pravilen; da pa je bila toženka dobroverna, zato ni pogojev za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je v postopku pomembno, da je bilo zemljiškoknjižno stanje pred izpodbijano vknjižbo tako, da so bili skupni lastniki nepremičnine člani agrarne skupnosti, ki niso bili stranke pogodbe, na podlagi katere je bil opravljen zemljiškoknjižni prenos na toženko. Gre za neobstoječ posel. Ni pomembno, kakšna pooblastila je imel J. H., ki je sklepal posel. O dobri veri toženke ni mogoče govoriti, saj je poznala zemljiškoknjižno stanje. Toženka pri sklepanju pravnega posla ni izkazala potrebne skrbnosti. Agrarna skupnost ni pravna oseba. Tožeča stranka je dokazala vse predpostavke izpodbojne tožbe. Sodišče je ugotavljalo dobro vero toženke z izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, ne da bi toženka podala v zvezi s tem izjave. Take dokaze je ocenjevalo ločeno od listinskih dokazov. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku in po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje sicer ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne take, ki jo očita pritožba in tudi ne take, na katero bi moralo sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti glede na 2. odstavek 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik eden od dedičev pokojnega A. R., ki je bil pred vpisom sporne pogodbe v zemljiško knjigo vpisan kot eden od skupnih lastnikov glede parcel 215/2 in 215/3 k.o. ...; zaradi tega bi z izpodbijano vknjižbo lahko bile kršene njegove pravice; vpis v zemljiški knjigi v korist toženke glede navedenih parcel se je opravil na podlagi kupne pogodbe z dne 2.7.2007, ki jo je podpisal J. H., ki ni imel pooblastila za sklenitev pravnega posla; zaradi tega pravni posel ni veljaven.

Sodišče druge stopnje se z vsemi gornjimi ugotovitvami strinja, saj imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku. Ne strinja pa se sodišče druge stopnje z nadaljnjo ugotovitvijo, da je bila toženka dobroverna. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je sicer poznala zemljiškoknjižno stanje, po katerem je bila glede obravnavanih parcel v zemljiški knjigi vknjižena skupna lastnina več lastnikov, da pa je sklepala, da so vsi pooblastili J. H. in da ni bila dolžna preverjati pravilnosti pooblastila. Po stališču sodišča prve stopnje naj bi bila namreč podana situacija iz 3. odstavka 244. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1.

Vendar pa po prepričanju sodišča druge stopnje v konkretnem primeru sploh ne more iti za vprašanje toženkine dobrovernosti, kajti po zemljiškoknjižnem stanju so bili vknjiženi skupni lastniki in le z njimi bi lahko sklepala kupno pogodbo. Po 8. členu ZZK-1 (enako 10. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje tisti, kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi. Toženka bi se torej na dobro vero lahko sklicevala, če bi pogodbo sklenila z vsemi tistimi, ki so v zemljiški knjigi vpisani kot lastniki določene nepremičnine, pa bi se kasneje izkazalo, da zemljiškoknjižno stanje ni točno in da je dejansko lastnik nekdo tretji. Tako situacijo ima v mislih tudi 3. odstavek 244. člena ZZK-1. 1. odstavek navedenega člena pravi, da se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. 2. odstavek govori o tem, da se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe lahko uveljavlja tudi proti osebam, v korist katerih je bila glede na izpodbijano vknjižbo vknjižena oziroma predznamovana pridobitev ali izbris pravice. 3. odstavek pa govori o tem, da ne glede na prejšnji odstavek zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v katerih korist je bila pridobitev oziroma izbris pravice vknjižen oziroma predznamovan z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe (glej tudi uvodna pojasnila dr. Nine Plavšak k Zakonu o zemljiški knjigi, GV Založba Ljubljana 2003, stran 124). Gre torej za kasnejše dobroverne pridobitelje. Na toženko se torej nanaša le 1. odstavek 244. člena ZZK-1. Vprašanje dobrovernosti torej zanje sploh ne pride v poštev. Vprašanje, kakšna pooblastila je imel J. H., ki v zemljiški knjigi ni bil vpisan, je torej povsem nepomembno. Toženka bi morala pogodbo sklepati s tistim, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Tudi sicer je nerazumljivo stališče sodišča prve stopnje, kako naj bi toženka mogla sklepati, da so skupni lastniki pooblastili J. H., če pa iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je pretežna večina tistih, ki so vpisani v zemljiški knjigi kot lastniki, mrtvih (zemljiškoknjižni izpisek priloga A9 do A25).

Vpis v zemljiški knjigi je tako neveljaven, ker je kupno pogodbo kot prodajalec nepremičnine sklenila oseba, ki ni imela pooblastila zemljiškoknjižnih lastnikov. Zemljiškoknjižno sodišče bi moralo predlog za tak vpis zavrniti, saj iz listine, ki jo je podpisal J. H., ni izhajala utemeljenost zahtevka za vpis lastninske pravice v korist toženke. J. H. namreč ni bil lastnik nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi, hkrati pa ni imel pooblastila zemljiškoknjižnih lastnikov (prim. 1. odstavek 148. člena ZZK-1). Vpis ni bil opravljen na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (2. odstavek 49. člena SPZ in 23. člen SPZ). Ker je torej kupno pogodbo sklenila oseba, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, in kot taka ni mogla izdati veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila, je vknjižba lastninske pravice za toženko iz materialnopravnega razloga neveljavna, zaradi tega pa so bile kršene pravice skupnih lastnikov, med katerimi je tudi tožnik.

Tako je torej sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Po 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških postopka tako, da jih mora toženka povrniti tožnici. Stroške tožnice na prvi stopnji je odmerilo v znesku 2.031,57 EUR, pritožbene stroške pa v znesku 515,40 EUR. Pri tem je upoštevalo predlog tožnice, odvetniško in taksno tarifo ter potrebnost stroškov po 1. odstavku 155. člena ZPP. Odmera je razvidna iz list. št. 63 in 74 v spisu. Toženka mora stroške povrniti v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, ker bodo sicer tekle zakonske zamudne obresti, ki jih je tožeča stranka prav tako zahtevala.

Toženka v pravdi ni uspela. Stroške odgovora na pritožbo mora zato kriti sama.


Zveza:

ZZK-1 člen 8, 148, 148/1, 244, 244/1, 244/2, 244/3.
SPZ člen 10, 23, 49, 49/2.
Datum zadnje spremembe:
07.07.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ0MTY4