<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 3081/2009
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.3081.2009

Evidenčna številka:VSL0059563
Datum odločbe:11.01.2010
Področje:STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:izbrisna tožba - pridobitev služnosti od razpolagalno nesposobne osebe - dobra vera - slaba vera

Jedro

Zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam. Toženka je vedela, da Občina Ljubljana Center ni edina lastnica sporne nepremičnine in s tem edina, ki je lahko razpolagala z nepremičnino. Ob tem, ko toženka izpove, da je imela pravno pomoč pri tolmačenju zemljiškoknjižnega stanja in ob tem, ko je iskala soglasje etažnih lastnikov za uporabo poti, pa izjemna in neobičajna hitrost vknjižbe nedvomno kaže na to, da se je toženka zavedala, da s svojim ravnanjem posega v pravice drugih oseb. Vse opisano pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da toženka pri pridobitvi služnosti ni bila v dobri veri. Tožbeni zahtevek na izbris služnosti je tako utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugotovi, da je neveljavna vknjižba služnostne pravice pešpoti in prevoza na parc. št. 146/1 k.o. A. (po odločbi GURS parc. št. 2511 in 2512 k.o. A.) za potrebe opravljanja dejavnosti parfumerije v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 146/2, 146/3 in 146/4 k.o. A. (po odločbi GURS parc. št. 2513 k.o. A.), ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 4630/93, zato se izbriše in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

Tožena stranka je dolžna opustiti vsako poseganje v solastninsko pravico tožnice na nepremičnini, parc. št. 146/1 k.o. A. (po odločbi GURS parc. št. 2511 in 2512 k.o. A.), še posebej pa je dolžna opustiti hojo in vožnjo preko navedenih nepremičnin.

Toženka mora v 15 dneh tožnici povrniti 1.968,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka:

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločilo. Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je razveljavilo odločitev glede tedaj prve (sedaj edine preostale) tožnice v delu, v katerem je zahtevala izbris služnostne pravice. Pritožbeno sodišče je že v odločbi z 10. 12. 2008 pojasnilo, da je treba v tej zadevi uporabiti določbe Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003 v nadaljevanju ZZK-1), celo če bi sodišče uporabilo določbe Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95, v nadaljevanju ZZK) pa se je bilo treba ukvarjati z vprašanjem toženkine slabe vere. Že po prejšnji ureditvi je bil namreč prekluzivni rok za vložitev izbrisne tožbe določen le zato, ker je bilo mogoče izbrisno tožbo vložiti tudi zoper dobrovernega pridobitelja. Rok zoper slabovernega pridobitelja pa tudi po ZZK ni bil omejen.

Odločitev sodišča prve stopnje:

V ponovljenem postopku se je tako sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem toženkine dobre vere pri pridobivanju služnostne pravice. Ugotovilo je, da je bila toženka v dobri veri in zato tožbeni zahtevek tudi tokrat zavrnilo.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb:

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov obsežno pritožuje tožnica. Meni, da iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali sodišče šteje, da je sama vknjižba veljavna ali neveljavna, saj si razlogi sodbe o tem vprašanju nasprotujejo. Pritožnica poudarja, da je tudi v času, ko je toženka pridobila sporno služnost, veljalo, da lahko s pravnim poslom zastavno pravico in služnost ustanovi zgolj oseba, ki ima na nepremičnini pravico uporabe. Občina Ljubljana Center ni imela te izključne pravice. Šlo je namreč za zemljišče, ki je bilo že tedaj skupni del stavbe. Po Zakonu o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/76) so imeli vsi etažni lastniki na skupnih delih stavb v etažni lastnini, ki služijo stavbi kot celoti, skupno trajno pravico uporabe, če je taka stavba v družbeni lastnini. Veža je brez dvoma skupni del stavbe.

Pritožnica še opozarja, da je bila Pogodba o služnostni pravici sklenjena 20. 1. 1993, ko je že dobro leto veljal Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91 s sprem. in dop., v nadaljevanju SZ), ki je v 3. odstavku 12. člena določil, da so skupni prostori, deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši ter funkcionalno zemljišče v solastnini vseh etažnih lastnikov. SZ je torej zahteval za vzpostavitev služnostne pravice soglasje vseh solastnikov nepremičnine. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožnica meni, da to, kako je toženka nepremičnino prevzela v posest, ne izkazuje dobrovernosti. Velja nasprotno – toženka je brez dvoma videla, da je dostop do nepremičnin, parc. št. 146/2, 146/3 in 146/4, možen samo preko dvorišča parc. št. 146/1 in po veži. Ker sama pravi, da je gledala zemljiškoknjižne izpiske, je očitno videla tudi, da v zemljiški knjigi ni vpisana nobena stvarna pravica, ki bi lastnika teh parcel opravičevala do prehoda ali celo prevoza po veži in dvorišču. Delikatesa je do spornih nepremičnin dostopala kot lastnica poslovnega prostora, zaznamovanega v B list vložka 223 k.o. A., s čimer je bila soimetnica trajne skupne pravice uporabe in kasneje solastnica zemljišča parc. št. 146/1 k.o. A. Delikatesa torej ni potrebovala nobene služnosti oz. je tudi ni mogla pridobiti na svoji stvari. Tako je zaključek sodišča, da so priče in celo tožnica potrdile, da se je služnost izvrševala, že preden je toženka pridobila nepremičnine, v nasprotju s podatki v spisu. Vse, kar so priče in tožnica povedale je, da je imela Delikatesa dostop do teh nepremičnin. Ni šlo za nikakršno izvrševanje služnosti, zato tudi ni moglo biti logično, da bo tožnica imela enak dostop do nepremičnin. Ravno nasprotno, logično bi bilo, da je treba takšno pravico šele ustanoviti.

Pritožnica povzema, da sodišče prve stopnje samo ugotovi, da je bilo iz zemljiške knjige razvidno, da so posamični deli sporne stavbe v etažni lastnini. Vsak povprečen človek, ne le strokovnjak, se je moral zavedati tega, kdo izvršuje pravice na dvoriščih stavb in njihovih vežah. To je logično. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da je bil predlog za vpis služnostne pravice vložen 16. marca 1993 in da je bila služnost že isti dan vknjižena. Sodišče bi moralo vedeti, da vloga že od vložišča do oddelka potuje najmanj en dan, če ne več. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je bila služnost v zemljiško knjigo vpisana tako, da omogoča širšo razlago od tiste v pogodbi. Gre za več okoliščin, ki pričajo o toženkini slabi, ne pa dobri veri.

Sodišče prve stopnje je tudi popolnoma prezrlo okoliščino, da je toženka lastnikom nosila v podpis izjave, da se strinjajo z uporabo parc. št. 146/1 za dostop. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem je povsem nelogična.

V nadaljevanju pritožbe tožnica navaja nekatere pritožbene novote, pritožuje pa se tudi zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

O razpolagalni sposobnosti:

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je Občina Ljubljana Center s sklenitvijo pogodbe o služnostni pravici z dne 20. 1. 1993 z nepremičnino razpolagala na način, na katerega po tedanjih predpisih ne bi smela (razlogi na 9. strani izpodbijane sodbe, ki pa jim delno nasprotujejo materialnopravno napačni razlogi na 8. strani izpodbijane sodbe). Veža ali hodnik, po katerem je bila ustanovljena sporna služnost poti, pa tudi notranje dvorišče, po katerem se pot nadaljuje, sta nedvomno skupna dela stavbe, ki je (bila) v etažni lastnini. Glede na določbo 3. odstavka 12. člena SZ, ki je veljal v času sklenitve sporne pogodbe, so skupni deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši ter funkcionalno zemljišče v solastnini vseh etažnih lastnikov. V skladu z določbo 4. odstavka 15. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR) pa je bilo za ustanovitev služnosti potrebno soglasje vseh solastnikov. Občina Ljubljana Center ni bila edina (so)lastnica nepremičnine, na kateri je dovolila služnost, ni torej imela razpolagalne sposobnosti, zaradi česar je vknjižba neveljavna.

O dobri veri:

Ker pa (kot je bilo zgoraj že pojasnjeno) zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, se je bilo treba v ponovljenem postopku ukvarjati tudi s tem vprašanjem. Ker je pritožbeno sodišče na seji senata podvomilo v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje o vprašanju toženkine dobre vere, je sklenilo ponoviti dokaze, ki jih je v zvezi s tem vprašanjem izvedlo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela toženka na razpolago podatke zemljiške knjige, iz katerih je bilo razvidno, da so bili določeni deli hiše izvzeti iz nacionalizacije. Na vprašanje pritožbenega sodišča, ali je poznala zemljiškoknjižno stanje, je toženka pojasnila, da je imela za to odvetniško službo. Pritožbeno sodišče je prepričano, da ji je odvetniška služba zemljiškoknjižno stanje znala pravilno raztolmačiti. Na to kaže tudi del toženkine izpovedi na pritožbeni obravnavi 11. 1. 2010, ko ta pojasnjuje, da “jih (i.e. lastnike) je bilo zato težko vse prepoznati, ker so se majčkeno tudi menjali...“ Če bi toženka (dobroverno) menila, da je lastnica nepremičnine zgolj Občina Ljubljana Center ne bi bilo nobene potrebe po prepoznavanju preostalih lastnikov.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je toženka, preden je pridobila služnost na podlagi pogodbe z Mestno občino Ljubljana, obiskovala lastnike posameznih stanovanj in od njih poskušala pridobiti dovoljenje za uporabo poti (1). Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi skušalo razčistiti, kaj naj bi bil namen tega ravnanja (če je bila toženka prepričana, da zadošča, da ji služnost podeli Občina Ljubljana Center), a toženkini odgovori so bili popolnoma nerazumljivi. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka izpovedala, da je z dopisom pristopila k lastnikom, ker jih je želela spoznati in jim pojasniti, da bo gradila. V pritožbenem postopku pa je izpovedala, da jih je želela seznaniti, da bo tudi majčkeno prahu in ropotanja, ker je bilo treba vse podreti. Kasneje je izpovedovala, da je bil namen dopisa, da stanovalce seznani, da bo podrla objekte na svoji nepremičnini oz., da jih seznani, da je pravico dostopa do teh pravic uredila z občino oz. zato, da ji ljudje ne bi nagajali in da ne bi imela težav. Pritožbenega sodišča spreminjajoča izpoved toženke o tem, kaj je bil namen zbiranja soglasij, ni prepričala. Njeno ravnanje pa nedvomno kaže na to, da je toženka vedela, da Občina Ljubljana Center ni edina lastnica sporne nepremičnine in s tem edina, ki je lahko razpolagala z nepremičnino. Za takšno ravnanje ni nobene druge razumne razlage. Toženka je poskušala pridobiti dovoljenje za uporabo poti od solastnikov, ko pa ji to ni uspelo, se je zadovoljila s pogodbo z Občino Ljubljana Center.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da hitrost vknjižbe v zemljiško knjigo sama po sebi ne more dokazovati slabe vere predlagatelja. A v tem primeru nikakor ne gre za hitrost vknjižbe samo po sebi, ampak za več okoliščin, ki kažejo na to, da je toženka vedela, da so solastniki nepremičnine, na kateri je pridobila izpodbijano pravico služnosti, tudi tožnica in drugi lastniki stanovanj v stavbi. Ob tem, ko toženka izpove, da je imela pravno pomoč pri tolmačenju zemljiškoknjižnega stanja in ob tem, ko je iskala soglasje etažnih lastnikov za uporabo poti, pa izjemna in neobičajna hitrost vknjižbe (2) nedvomno kaže na to, da se je toženka zavedala, da s svojim ravnanjem posega v pravice drugih oseb.

Vse opisano pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da toženka pri pridobitvi služnosti ni bila v dobri veri. Tožbeni zahtevek na izbris služnosti je torej utemeljen.

Pritožbeno sodišče glede na razloge sodišča prve stopnje le še dodaja, da toženkinega pričakovanja, da si bo lahko uredila dostop do kupljenih nepremičnin, res ni mogoče označiti za nedobrovernega, a to za odločitev sploh ni bistveno. Utemeljeno pritožnica tudi opozarja, da to, da je pot, kakršna je bila ustanovljena s pogodbo z dne 20. 1. 1993, uporabljal toženkin pravni prednik, na toženkino dobro vero ne vpliva. Nesporno (ker je neprerekano) dejstvo namreč je, da je toženkin pravni prednik “pot“ uporabljal kot solastnik nepremičnine parc. št. 146/1 k.o. A.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo:

Ker je višje sodišče na obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje (prva alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP), je sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na izbris služnostne pravice ugodilo.

O zahtevku na prenehanje vznemirjanja:

Ker je utemeljen zahtevek na izbris vpisa in ker toženka ne zatrjuje, da bi imela kakšno drugo podlago za uporabo tožničine nepremičnine, je sodišče ugodilo tudi zahtevku na opustitev posegov v solastninsko pravico. V skladu z določbo 42. člena ZTLR (3) lahko lastnik, ki ga kdo tretji protipravno vznemirja, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha. Absolutna narava lastninske pravice daje lastniku pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli posega v lastninsko pravico, še posebej takšnega, ki kaže na prilaščanje kakšne pravice na lastnikovi stvari. Toženka po (neprerekanih) tožbenih trditvah pot uporablja in si lasti pravico, ki je nima. Takšne trditve pa utemeljujejo ugoditev zahtevku na podlagi 1. odstavka 42. člena ZTLR.

Ker je pritožbeno sodišče ugodilo primarnemu zahtevku, se s pritožbenimi razlogi o podrednem zahtevku ni ukvarjalo.

O stroških:

Po spremembi sodbe je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela v pretežnem delu. S tistim delom zahtevka, ki je bil pravnomočno zavrnjen na podlagi sodbe II P 830/2002-49 v zvezi z odločbo I Cp 909/2008, niso nastali posebni stroški, zato mora toženka tožnici povrniti vse njene pravdne stroške (2. in 3. odstavek 154. člena ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnikov v spisu (list. št. 97, 120, 158 ter zapisnik pritožbene obravnave). Stroški odvetniškega zastopanja v prvostopenjskem in pritožbenem postopku znašajo 3025 odvetniških točk, povišano za 20% ddv (605 točk), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 1.666,17 EUR. Toženec mora tožnici povrniti še 302,63 EUR plačanih sodnih taks. Če toženka stroškov ne bo plačala v 15 dneh od prejema odločbe, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska dolžnih pravdnih stroškov.

------------------------------------------------------------------------

(1) Besedilo izjave, ki jo je toženka v podpis ponujala lastnikom in drugim stanovalcem se glasi: “Podpisani....., stanujoči.....v.....soglašam, da Z. K., uporablja parcelo št. 146/1 k.o. A. za dostop do svojega objekta na parceli št. 146/2, 146/3, 146/4. S podpisom te izjave dovoljujem, da sodišče opravi obravnavo in ogled na kraju samem brez moje navzočnosti.“

(2) Pravica je bila vknjižena isti dan, kot je bil vložen predlog.

(3) ZTLR je v tej zadevi treba uporabiti glede na prehodno določbo 268. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; v nadaljevanju SPZ), ker je bila tožba vložena 10. 12. 2001, torej pred uveljavitvijo SPZ.


Zveza:

ZZK-1 člen 243, 244. 244/3.
ZTLR člen 15, 42.
SZ člen 12, 12/3.
Datum zadnje spremembe:
27.05.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQzMTc4