<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba III Ips 115/2016
ECLI:SI:VSRS:2018:III.IPS.115.2016

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS00012873
Datum odločbe:13.06.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL I Cpg 1436/2015
Datum odločbe II.stopnje:30.08.2016
Senat:dr. Mile Dolenc (preds.), Vladimir Balažic (poroč.), dr. Miodrag Đorđević, Tomaž Pavčnik, Janez Vlaj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STATUSNO PRAVO
Institut:delniška družba (d. d.) - prepoved vračila vložka - prikrito vračilo vložka delničarju - korporacijsko pravni zahtevek - pasivna legitimacija tretjega - dejanski koncern - zagotovitev zavarovanja za obvladujočo družbo - nadomestitev prikrajšanja odvisne družbe - ničen pravni posel - pravni posel, ki nasprotuje prisilnim predpisom - dobra vera - slaba vera

Jedro

ZGD-1 v 545. členu ureja razmerje med odvisno in obvladujočo družbo in ureditev nadomestitve prikrajšanja. Zahtevek za nadomestitev prikrajšanja je predmet urejanja med odvisno in obvladujočo družbo. Odvisna družba do tretje osebe, ki pri škodljivem pravnem poslu sodeluje na tej pravni podlagi, nima nikakršnega zahtevka.

Enako velja za zahtevek družbe zoper tretjo osebo, ki temelji na 233. členu v zvezi z 227. členom ZGD-1. Vrnitveni zahtevek, ki je urejen v 233. členu ZGD-1, je korporacijskopravni zahtevek. Kot takega ga je mogoče uveljavljati le v razmerju med družbo in delničarjem. Ne gre za osebe, ki izplačilo prejmejo v zvezi z zasledovanjem svojega poslovnega interesa (na primer banke, ki zagotovijo posojilo v zameno za zavarovanje vračila posojenega zneska), kot je v konkretnem primeru tožena stranka.

Tožena stranka bi bila lahko v obravnavanem primeru pasivno stvarno legitimirana le na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava, ki urejajo ničnost pravnih poslov. Sklenitev pravnega posla, ki predstavlja prikrito vračilo vložka, je prepovedana v razmerju med družbo in družbenikom oziroma z njim povezano tretjo osebo. Sklenitev pogodbe o zavarovanju posojila kreditodajalcu ni prepovedana. Ker sklenitev pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev toženi stranki ni prepovedana, pogodba ni nična sama po sebi (drugi odstavek 86. člena OZ). V primeru, da je tožena stranka pri sklepanju pogodbe ravnala v slabi veri, pa je pogodba nična zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ). Če kreditodajalec ve za to, da je sklenitev takega pravnega posla nedovoljena, ker pomeni vračilo vložka delničarju, in kljub temu pogodbo o zavarovanju sklene, namreč tudi sam prekrši kogentne določbe ZGD-1.

Dobra vera se domneva, zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožeča stranka, ki toženi stranki očita slabovernost, tista, ki bi morala slednjo tudi dokazati. Dokazati mora, da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti, da je sklenitev spornega pravnega posla prepovedana (da je v nasprotju s prisilno določbo 227. člena ZGD-1). V primeru, da bi bile podane okoliščine, ki bi ji vzbujale dvom v dovoljenost sklenitve pogodbe o zavarovanju, bi morala tožena stranka preverjati ali pogodba o zavarovanju, ki ga je tožeča stranka zagotovila za obvladujočo družbo, predstavlja prepovedan pravni posel v smislu 227. člena ZGD-1. Ker se tožena stranka ukvarja s financiranjem kot profesionalno dejavnostjo, bi tak sum terjal njeno nadaljnje poizvedovanje. Obstoj dejanskega koncerna pa za tak dvom sam po sebi ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 3.511,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev, s katero je tožeča stranka zastavila vrednostne papirje za zavarovanje terjatve tožene stranke. Ugodilo je tožbenemu zahtevku za plačilo 266.128,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo v ugodilnem delu spremenilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

7. Tožeča stranka I., d.o.o. je bila s 30. 4. 2018 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi A., d.o.o. Iz sodnega registra izhaja, da se je ta družba preimenovala v N., d.o.o. Ker je tožeča stranka prenehala, je postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 205. člena ZPP prekinjen. V revizijskem postopku pa so bila pred prekinitvijo opravljena vsa procesna dejanja razen izdaje odločbe, zato je Vrhovno sodišče kljub prekinitvi odločilo o reviziji, na podlagi drugega odstavka 207. člena ZPP.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zastavi vrednostnih papirjev z dne 17. 6. 2010 za 17.005 vrednostnih papirjev z oznako I. Vrednostni papirji so bili zastavljeni za kredit, ki ga je tožena stranka odobrila družbi V., d.o.o. v višini 2,000.000,00 EUR. Vrednostne papirje je tožeča stranka zastavila neodplačno.

- Tožena stranka je vrednostne papirje 20. 1. 2015 prodala na javni dražbi za skupno 266.128,25 EUR.

- Tožeča stranka je z družbo V., d.o.o. in družbo Skupina V., d.d. v dejanskem koncernu. Edini družbenik družbe V., d.o.o. je namreč Skupina V., d.d. Delničar tožeče stranke z deležem 91,4897 % je prav tako Skupina V., d.d. Tožena stranka je za obstoj dejanskega koncerna vedela.

9. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in posledično vrnitev koristi. Med strankama je bilo sporno, ali je pogodba o zastavi vrednostnih papirjev za zavarovanje kredita družbe V., d.o.o., za katero tožeča stranka trdi, da predstavlja prikrito vračilo vložka v smislu tretjega odstavka 227. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), nična.

10. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da se s spornim pravnim poslom zmanjšuje vrednost premoženja tožeče stranke. Presodilo je, da je dokazno breme glede njene dobre vere na toženi stranki in zaključilo, da tega bremena ni zmogla. Zastavo vrednostnih papirjev je zato opredelilo za nično in tožbenemu zahtevku za vračilo koristi ugodilo.

11. Sodišče druge stopnje je zavzelo nasprotno stališče, in sicer, da so določbe, ki urejajo nadomestitev prikrajšanja zaradi škodljivih vplivov v dejanskih koncernih (545. - 548. člen ZGD-1) lex specialis nasproti določbam o prepovedi vračila vložka (227. člen ZGD-1). Pojasnilo je, da škodljivi vplivi obvladujoče družbe na odvisno družbo niso prepovedani, če obvladujoča družba odvisni nadomesti prikrajšanje. Nadomestitev prikrajšanja izključuje protipravnost. Presodilo je, da zastavna pogodba ni nična. Pojasnilo je, da tudi v primeru, da prikrajšanje ne bi bilo nadomeščeno, zahtevka ne bi mogla uspešno uveljavljati zoper toženo stranko kot tretjo osebo, saj pravila koncernskega prava pasivne legitimacije tretjih oseb ne predvidevajo. Kot podrejeni argument za zavrnitev zahtevka je zavzelo stališče, da se prepoved vračila vložka nanaša na delničarja in na družbo, na tretje osebe pa le v primeru njihove slabe vere. Presodilo je, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo napačno stališče, da je dokazno breme glede dobre vere na toženi stranki in zaključilo, da je bila dobroverna.

12. V reviziji tožeča stranka ponavlja svoje stališče, da je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe o prikritem vračilu vložka (227. in 233. člen ZGD-1). Nasprotuje tudi zaključku sodišča druge stopnje, da je bila tožena stranka pri sklepanju pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev dobroverna.

13. Družba I., d.o.o. je bila v času sklenitve spornega pravnega posla organizirana v obliki delniške družbe, zato zanjo specialna pravila o ureditvi prepovedanih vračil, ki veljajo za družbe z omejeno odgovornostjo (495. člen in 496. člen ZGD-1), ne pridejo v poštev.

14. V obravnavani zadevi se uporabljajo določbe ZGD-1, kakršne so veljale pred novelo ZGD-1D. 227. člen ZGD-1, ki ureja prepoved vračila vložkov, v tretjem odstavku določa, da je nedopustno zlasti plačilo za dajatve ali storitve delničarja ali z njim povezanih družb v višini, ki presega njihovo pravo vrednost, ne glede na to, ali je bilo plačilo dano delničarju ali z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu (prikrito izplačilo dobička). Na podlagi prvega odstavka 233. člena ZGD-1 morajo delničarji družbi vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju z določbami ZGD-1. Pod pogoji iz tretjega odstavka istega člena imajo pravico zahtevati vračilo tudi upniki družbe.

15. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka z družbo V., d.o.o., v korist katere je ustanovila zastavno pravico, v dejanskem koncernu. Že sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da bi v konkretnem primeru zagotovitev zavarovanja, ki ga je tožeča stranka dala toženi stranki za dolg družbe V., d.o.o., lahko pomenila prepovedano prikrito vračilo vložka. Tožeča stranka pa vračila vložka ne zahteva od povezane družbe (obvladujoče družbe), temveč od tožene stranke, kateri je tožeča stranka zagotovila zavarovanje za posojilo obvladujoči družbi.

16. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na določbo 545. člena ZGD-1, ki ureja razmerja v dejanskih koncernih in koncernski privilegij, in slednjo opredelilo za specialnejšo glede na določbe o prepovedi vračila vložka. Ob tem je pojasnilo tudi, da gre za določbe koncernskega prava, ki med pasivno stvarno legitimiranimi osebami za povračilo škode zaradi prikrajšanja ne predvidevajo tretjih oseb. Navedeno drži. ZGD-1 v 545. členu ureja razmerje med odvisno in obvladujočo družbo in ureditev nadomestitve prikrajšanja. To mora obvladujoča družba odvisni družbi nadomestiti, če jo pripravi do tega, da zase opravi škodljiv pravni posel ali da kaj stori ali opusti v svojo škodo. V nasprotnem primeru je tak škodljiv pravni posel prepovedan (prvi odstavek 545. člena ZGD-1). Vendar pa je zahtevek za nadomestitev prikrajšanja predmet urejanja med odvisno in obvladujočo družbo. Odvisna družba do tretje osebe, ki pri škodljivem pravnem poslu sodeluje na tej pravni podlagi, nima nikakršnega zahtevka.

17. Enako velja za zahtevek družbe zoper tretjo osebo, ki temelji na 233. členu v zvezi z 227. členom ZGD-1. Vrnitveni zahtevek, ki je urejen v 233. členu ZGD-1, je korporacijskopravni zahtevek. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, ga je kot takega mogoče uveljavljati le v razmerju med družbo in delničarjem. Tretje osebe, kot jih je po noveli ZGD-1I (ki se sicer za odločanje v obravnavanem primeru ne uporablja) treba razumeti v smislu prvega odstavka 233. člena ZGD-1, niso katerekoli osebe, s katerimi družba sklene prepovedan pravni posel. Gre za tretje osebe, ki prepovedano plačilo prejmejo za račun delničarja, za izplačila, ki jih družba izvrši tretji osebi po delničarjevem naročilu, ali za družinske člane ali druge z delničarjem povezane osebe1 oziroma za navidezne tretje osebe, ki so dejansko delničarji. Nikakor ne gre za osebe, ki izplačilo prejmejo v zvezi z zasledovanjem svojega poslovnega interesa (na primer banke, ki zagotovijo posojilo v zameno za zavarovanje vračila posojenega zneska), kot je v konkretnem primeru tožena stranka.

18. Vprašanje lex specialis določb, ki urejajo razmerja v dejanskem koncernu, nasproti splošnim pravilom o odgovornosti in ohranjanju vezanega kapitala tako za razmerje družbe do tretjih oseb ni relevantno. V nobenem primeru namreč tretja oseba na podlagi teh določb ni pasivno stvarno legitimirana za vrnitev prepovedanega plačila.

19. Tožena stranka bi bila lahko v obravnavanem primeru pasivno stvarno legitimirana le na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava, ki urejajo ničnost pravnih poslov. Ker trditve tožeče stranke, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, terjajo presojo utemeljenosti zahtevka tudi na tej podlagi, je Vrhovno sodišče presojalo zahtevek še s stališča uporabe določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

20. Nična je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ). Če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice (drugi odstavek 86. člena OZ).

21. Sklenitev pravnega posla, ki predstavlja prikrito vračilo vložka, je prepovedana v razmerju med družbo in družbenikom oziroma z njim povezano tretjo osebo. Sklenitev pogodbe o zavarovanju posojila kreditodajalcu ni prepovedana. Ker sklenitev pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev toženi stranki ni prepovedana, pogodba ni nična sama po sebi (drugi odstavek 86. člena OZ). V primeru, da je tožena stranka pri sklepanju pogodbe ravnala v slabi veri, pa je pogodba nična zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ). Če kreditodajalec ve za to, da je sklenitev takega pravnega posla nedovoljena, ker pomeni vračilo vložka delničarju, in kljub temu pogodbo o zavarovanju sklene, namreč tudi sam prekrši kogentne določbe ZGD-1.

22. V konkretnem primeru je predpostavka za ugotovitev ničnosti pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev torej slaba vera tožene stranke v trenutku sklepanja pravnega posla. Dobra vera se domneva, zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožeča stranka, ki toženi stranki očita slabovernost, tista, ki bi morala slednjo tudi dokazati. Dokazati mora, da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti, da je sklenitev spornega pravnega posla prepovedana (da je v nasprotju s prisilno določbo 227. člena ZGD-1).

23. V zvezi z dobro vero tožene stranke sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožena stranka vedela, da je tožeča stranka z družbama V., d.o.o. in Skupino V., d.d. v dejanskem koncernu. S tem dejstvom je tožeča stranka utemeljevala slabo vero tožene stranke. Navajala je, da bi tožena stranka že na podlagi tega, da je vedela za obstoj dejanskega koncerna, morala preveriti, ali je sklenitev pogodbe o zavarovanju prepovedana oziroma ali je tožeča stranka v zameno za dano zavarovanje od obvladujoče družbe prejela kakšno nadomestilo. Vendar pa to za slabovernost tožene stranke ne zadošča. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, zgolj dejstvo, da tožeča stranka z družbama V., d.o.o. in Skupino V., d.d. tvori dejanski koncern, še ne pomeni, da bi morala tožena stranka preverjati ali pogodba o zavarovanju, ki ga je tožeča stranka zagotovila za obvladujočo družbo, predstavlja prepovedan pravni posel v smislu 227. člena ZGD-1. Tožena stranka bi imela to dolžnost v primeru, če bi bile podane okoliščine, ki bi ji vzbujale dvom v dovoljenost sklenitve pogodbe o zavarovanju. Če bi obstajale kakšne okoliščine, ki bi pri toženi stranki lahko vzbudile sum, da pravni posel predstavlja prikrito vračilo vložka, bi bila dolžna preveriti, ali je sklenitev pogodbe o zavarovanju skladna s določbami ZGD-1.2 Ker se tožena stranka ukvarja s financiranjem kot profesionalno dejavnostjo, bi tak sum terjal njeno nadaljnje poizvedovanje. Trditev glede obstoja takih okoliščin pa tožeča stranka ni podala. Obstoj dejanskega koncerna za tak dvom sam po sebi ne zadošča. Tudi v reviziji tožeča stranka opisuje le okoliščine, ki se nanašajo na vedenje tožene stranke o obstoju dejanskega koncerna. Vrhovno sodišče zato zaradi odsotnosti trditev ni presojalo, kakšen vpliv ima morebitno vedenje tožene stranke o tem, ali je obvladujoča družba tožeči stranki dala ustrezno zavarovanje oziroma ali ji je prikrajšanje nadomestila, na veljavnost spornega pravnega posla.

24. Neutemeljeni so tudi očitki, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo navedb tožeče stranke glede neskrbnosti in slabe vere tožene stranke, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje in v odgovoru na pritožbo. Kot je bilo pojasnjeno, te navedbe ne utemeljujejo slabe vere tožene stranke. Sodišče druge stopnje jih ni prezrlo, temveč je v obrazložitvi svoje sodbe jasno pojasnilo, da zgolj dejstvo, da je tožena stranka vedela, da gre za dejanski koncern, ne zadostuje za njeno vedenje o prepovedanosti sklenjenega pranega posla. Očitek o zagrešitvi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan.

25. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, ko je zavzelo drugačno stališče kot pri odločanju o začasni odredbi, ki jo je predlagala tožeča stranka v tem postopku. Sodišče druge stopnje ob odločanju o tožbenemu zahtevku ni vezano na svoje stališče, ki ga je zavzelo ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe. Že zato absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

26. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 2.858,00 EUR stroškov odgovora na revizijo, 20,00 EUR stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 22 % DDV v višini 633,16 EUR, skupaj torej 3.511,16 EUR.

-------------------------------
1 Pravna teorija tudi v takih primerih zastopa stališče, da je za dejanskega prejemnika prepovedanega plačila treba šteti delničarja in ne tretje osebe ter da družba svoj korporacijski zahtevek naperi zoper delničarja. Glej dr. Aleš Kobal, Pravna narava zahtevka delniške družbe za vračilo prepovedanega vračila vložka, Podjetje in delo 2/2008, str. 210; mag. Primož Novak, Prepovedana plačila delničarjem v d. d., Podjetje in delo 1/2017, str. 57; Maša Daneu, Zahtevek družbe za vrnitev prepovedanih plačil, Podjetje in delo 3-4/2011, str. 464.
2 Na primer nelikvidnost obvladujoče družbe, ki bi jasno kazala na to, da regresnega zahtevka odvisni družbi ne bo mogla poravnati.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 227, 233, 233/1, 545, 545/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 86, 86/1, 86/2
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NzU0