<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS Sodba Psp 287/2017
ECLI:SI:VDSS:2018:PSP.287.2017

Evidenčna številka:VDS00012855
Datum odločbe:07.06.2018
Senat:Nada Perič Vlaj (preds.), Edo Škrabec (poroč.), Elizabeta Šajn Dolenc
Področje:ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Institut:povrnitev stroškov zdravljenja - zasebnik - zasebna zdravstvena dejavnost - pravica do zdravstvenega varstva - samoplačniška storitev

Jedro

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do povrnitve stroškov zdravstvene storitve, ki je bila opravljena pri zasebniku (pri izvajalcu, ki opravlja zasebno zdravstveno dejavnost). Do tega vprašanja se je pritožbeno sodišče že opredelilo v več zadevah. Zavzeto je bilo stališče, pri katerem pritožbeno sodišče vztraja in sicer, da v primeru, če se pacient odloči izstopiti iz sistema javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva, v takem primeru zdravstvene storitve pacienti sami plačujejo. V tem primeru torej ne obstaja pravna podlaga, da se povrnejo stroški zdravljenja, ki je bilo opravljeno v zasebnem sektorju oziroma v samoplačniški ambulanti, s katero tožena stranka nima sklenjene koncesijske pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 9. 2. 2016 in št. ... z dne 13. 11. 2015 ter da se tožniku prizna pravica do povračila stroškov zdravstvene storitve opravljene 4. 9. 2015 v ambulanti A., s. p., B., v znesku 110,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2015 dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 2. 2016 in odločbo št. ... z dne 13. 11. 2015. Tožniku je priznalo pravico do povračila stroškov zdravstvene storitve, opravljene 4. 9. 2015 v ambulanti A., s. p., B., v znesku 110,85 EUR, ki ga mora tožena stranka izplačati tožniku iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 11. 2015 dalje (I. in II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 48,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2015 do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska od 5. 9. 2015 do 4. 11. 2015 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1, ko je zaključilo, da Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)2 in drugi področni zakoni ne vsebujejo omejitve, na podlagi katere bi bil posameznik upravičen do plačila storitev v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja le za storitve, opravljene pri izvajalcih v javni mreži, ter da je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 13. člena ZZVZZ, po kateri se z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v obsegu, ki ga določa ta zakon. Skladno z 51. členom Ustave RS ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva, vendar pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakonodajalec je bil s to določbo pooblaščen, da uredi pravico do zdravstvenega varstva in določi način njenega izvrševanja ter vzpostavi tudi določene ustavno dopustne omejitve. ZZVZZ je tako določil obseg in pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. V skladu s prvim odstavkom 78. člena ZZVZZ lahko vsakdo, ki mu je po tem zakonu priznana lastnost zavarovane osebe, uveljavlja pravice po tem zakonu. Glede na prvi odstavek 23. člena ZZVZZ se zavarovanim osebam obvezno zavarovanje zagotavlja v obsegu, ki ga določa ta zakon, med drugim tudi plačilo zdravstvenih storitev. Navedeni zakon sicer ne vsebuje člena, ki bi izrecno določal, da se v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko zagotavljajo le storitve opravljene pri izvajalcih v javni zdravstveni mreži (javni zdravstveni zavodi, zasebniki s koncesijo), ne pa tudi storitve, opravljene v zasebni dejavnosti. Potrebno pa je upoštevati, da je bil zakon sprejet že leta 1992, ko zasebna zdravstvena dejavnost še ni bila razvita. Ves čas pa je mišljeno, da lahko zavarovane osebe uveljavljajo zdravstvene storitve v breme obveznega zavarovanja le v primeru, ko storitve uveljavljajo pri izvajalcih v javni mreži. Vse to izhaja iz poglavja ZZVZZ, ki ureja odnose med ZZZS in zdravstvenimi zavodi ter zasebnimi zdravstvenimi delavci (63 - 66. člen ZZVZZ). Tožena stranka se pri tem sklicuje tudi na sodbo pritožbenega sodišča3. Plačila zdravstvenih storitev, ki gredo zavarovanim osebam v breme tožene stranke, izvaja tožena stranka, vendar ne direktno posamezni zavarovani osebi, temveč posredno preko financiranja programov zdravstvene dejavnosti javnih zdravstvenih zavodov ter zasebnih zdravnikov in zavodov, ki imajo koncesijsko pogodbo za opravljanje storitev za zavarovane osebe. Iz navedenih določb izhaja jasen namen zakona, da se zavarovanim osebam zagotovi plačilo zdravstvenih storitev le v primeru, ko te uveljavljajo pri izvajalcih, s katerimi ima tožena stranka sklenjene ustrezne pogodbe (izjema je le nujna medicinska pomoč in nujno zdravljenje). Da je stališče sodišča prve stopnje zmotno in nepravilno izhaja tudi iz sprejete sodne prakse4. Pritožbeno sodišče je odločilo, da zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov za zdravstvene - tudi zobozdravstvene - storitve, ki niso opravljene pri izvajalcu, s katerim ima zavod pogodbo. To izhaja tudi iz 257. člena oziroma sedanjega 254. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: POZZ)5. Tako tudi ni moč slediti navedbi sodišča, da obstaja pravna praznina glede omejitev financiranja. Tožena stranka nadalje opozarja na določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju: ZZDej)6, ki se nanašajo na financiranje izvajalcev, ki opravljajo zdravstveno dejavnost kot javno službo, medtem ko zakon določb o financiranju zasebne zdravstvene dejavnosti (to je zdravstvene dejavnosti, ki jo izvajajo izvajalci na podlagi dovoljenja in ne na podlagi koncesije), ne vsebuje. Tako je za zdravstvene zavode v 31. členu določeno, da se financirajo med drugim tudi po pogodbi z ZZZS, glede koncesionarjev pa je v 43. členu določeno, da se način financiranja opredeli v pogodbi o koncesiji. Iz navedenega izhaja, da se sredstva za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti zagotavljajo iz zasebnih sredstev, do sredstev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pa so upravičeni le izvajalci, ki opravljajo zdravstveno dejavnost kot javno službo. Pojem samoplačniška ambulanta izhaja iz pojma samoplačnik. Slednji pojem pa je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, in sicer je navedeno, da je "samoplačnik" kdor mora zdravstvene storitve plačati sam. Gre torej za splošno znan pojem, ki glede na gramatikalno razlago ne pušča nobenih nejasnosti. Glede na 9. člen Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP)7 ima pacient v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe pravico, da prosto izbere zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev v skladu s predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja. To pa pomeni, da pravica do izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev ni absolutna in ni neomejena. Tožnik se je sam odločil izstopiti iz sistema javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva, kjer zdravstvene storitve pacienti sami plačujejo. Posledica take odločitve pa je, da mora sam kriti stroške storitev, opravljenih pri zdravniku, ki nima sklenjene pogodbe s toženo stranko. V Sloveniji imamo uveljavljen sistem javne mreže in omejen krog izvajalcev, ki zdravstvene storitve izvajajo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sistem javnega zdravstva je ločen od zasebnega zdravstva. Za sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja je značilno, da država z zakonom določa vrsto in vsebino zdravstvenih pravic. Ker so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega zavarovanja že po naravi omejena, je nujna ureditev natančnega obsega storitev z določitvijo standardov in normativov. Omenjeno je bilo na podlagi 26. člena ZZVZZ urejeno v določba POZZ. V kolikor dogovorjena ureditev ni spoštovana in se ravna mimo standardov, ima takšno ravnanje za posledico, da je uporabnik takšne storitve kot je to tudi v tožnikovem primeru, dolžan storitev sam plačati. Tožena stranke se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da podzakonskega predpisa (POZZ) zaradi njegove protipravnosti ne more uporabiti in da sklicevanje na njegov 254. člen ni utemeljeno. Z vprašanjem plačila zdravstvenih storitev, opravljenih pri izvajalcih zdravstvenih storitev, ki niso vključeni v javno zdravstveno mrežo se je ukvarjalo tudi že Ustavno sodišče RS8. Ustavno sodišče navedene določbe 254. člena POZZ v delu, ki se nanaša na opravljene storitve v samoplačniški ambulanti, ni razveljavilo. Pobudnik je tedaj izpodbijal določbo 257. člena (sedaj 254. člen) POZZ, po kateri zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov zdravstvenih storitev, če so bile opravljene v samoplačniški ambulanti, to je pri izvajalcu, ki ni vključen v javno zdravstveno mrežo. Ustavno sodišče je razsodilo, da citirana določba POZZ izraža ločitev javne in zasebne zdravstvene dejavnosti in zato ni mogoče, da bi se zasebna zdravstvena dejavnost financirala iz javnih sredstev. Navedene določbe glede samoplačništva torej ni razveljavilo, temveč je bilo razveljavljeno le besedilo "niti do povračila stroškov zdravstvenih storitev, ki so bile opravljene na podlagi napotnice, izdane v tej ambulanti". Omenjeno pomeni, da si lahko zavarovana oseba kot izbranega zdravnika izbere tudi zdravnika, ki ni pogodbeni partner tožene stranke in ima t.i. samoplačniško ambulanto, vendar s tem ne more pričakovati, da bo lahko uveljavljala pravice v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj bi bilo to v nasprotju z veljavnimi predpisi. Ne sme pa plačati še vseh storitev drugih zdravstvenih delavcev, ki jih potrebuje (npr. storitve pri specialistu, h kateremu ga je napotil izbrani osebni zdravnik - zasebnik). Ustavna odločba torej ni posegla v obveznost zavarovanca, da mora kriti stroške zdravstvenih storitev, če so bile le-te opravljene v samoplačniški ambulanti. Omejitev pravice zavarovane osebe do financiranja stroškov zdravstvenih storitev zgolj pri izvajalcih, ki so vključeni v javno zdravstveno mrežo, izhaja že iz same zakonske ureditve, torej iz temeljnih norm in razlage ZZVZZ v povezavi z drugo zakonodajo. Tožena stranka oporeka tudi stališču sodišča prve stopnje, da je navedena ureditev oziroma omejitev pravice v nasprotju z Direktivo 211/24/EU. Ker v Sloveniji veljajo le nacionalni predpisi, tožnik ni diskriminiran v primerjavi z zavarovano osebo, ki se zdravi v tujini. Direktiva v četrtem odstavku 1. člena izrecno določa, da ne vpliva na predpise držav članic o organizaciji in financiranju zdravstvenega varstva v primerih, ki niso povezani z čezmejnim zdravstvenim varstvom. Do konkurence pravnih režimov pride samo v primeru mednarodnega elementa. V primeru, da ta ni podan, je potrebno uporabiti le slovensko pravo in ne prava EU. Podrejeno tožena stranka oporeka tudi odločitvi sodišča glede zakonitih zamudnih obresti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da se strinja z izpodbijano sodbo. Sodišče je namreč v veliki meri sledilo razlogom, ki jih je tožnik predstavil že v tožbi in v pripravljalnih vlogah ter na narokih za glavno obravnavo. Čeprav tožena stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pa je sporna le uporaba materialnega prava. Dejstva namreč med strankama niso bila nikoli sporna. Procesnih kršitev pa tožena stranka v pritožbi ni navedla. Tožena stranka sicer pritrjuje stališču sodišča in tudi trditvam tožnika, da ZZVZZ ne vsebuje izrecne določbe, po kateri bi bilo uveljavljanje zdravstvenih storitev v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja omejeno le na izvajalce zdravstvenih storitev v javni mreži. Navedenemu zakonu ni mogoče očitati zastarelosti, saj se je na podlagi spreminjajočih se družbenih okoliščin večkrat spremenil. ZZVZZ uveljavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne omejuje po statusu izvajalca zdravstvenih storitev. Glede sklicevanja tožene stranke na 63. do 66. člen ZZVZZ pa tožnik navaja, da navedene določbe ne pomenijo, da so zavarovane osebe omejene glede tega, pri kom smejo na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja prejeti zdravstvene storitve, saj gre za določbe, ki se nanašajo na razmerja med toženo stranko in izvajalci v javni zdravstveni mreži. Navedene določbe tako ne vplivajo na razmerje med zavarovano osebo in toženo stranko kot nosilcem obveznega zdravstvenega zavarovanja. Glede sklicevanja na sodno prakso tožnik navaja, da sodišče v sodbi Psp 214/2000 z dne 14. 2. 2003 ni uporabilo exceptio illegalis zoper 257. člen (sedaj 254. člen) POZZ. Do nezakonitosti in neustavnosti navedene določbe se sodišče tudi ni opredelilo, zato take odločitve ni mogoče šteti za ustaljeno pravno prakso oziroma precedens. V ZZDej je pojem javne zdravstvene službe praktično neopredeljen. Problematična je tudi navedba tožene stranke, da so do sredstev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja upravičeni izvajalci iz javne zdravstvene mreže. Tožnik nasprotno trdi, da do sredstev iz zavarovanja (zdravstvenega ali kateregakoli drugega) niso upravičeni izvajalci storitev, pač pa zavarovana oseba. Ta se zavaruje za zavarovalni primer (npr. bolezen, poškodbo). Transfer denarnih sredstev od nosilca zavarovanja k izvajalcu zdravstvenih storitev pa je treba razumeti kot mehanizem, s pomočjo katerega zavarovana oseba sredstva pridobi in istočasno uporabi za plačilo stroškov obravnave zavarovalnega primera, torej za zdravstvene storitve. Problematično je tudi utemeljevanje zakonitosti 254. člena POZZ. Glede pojasnjevanja pojma "samoplačniški" pa navedbe tožene stranke ne morejo izpodbiti jezikovne analize tožnika, kot jo je podal v tožbi oziroma pripravljalni vlogi. Prvi odstavek 9. člena ZPacP pravice do proste izbire zdravnika izrecno ne omejuje. Glede odločitve Ustavnega sodišča, ki jo navaja tožena stranka, se je tožnik že opredelil v svojih dosedanjih navedbah, na katere se v celoti sklicuje. Enako to velja tudi za stališče v zvezi z uporabo Direktive 211/24/EU. Če sodišče v 254. členu POZZ ne bi prepoznalo kršitve načela zakonitosti delovanja uprave in pravne usklajenosti pravnih aktov, potem bi bilo stališče, po katerem lahko zavarovana oseba zdravstvene storitve v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja prejema le pri izvajalcih v javnih zdravstveni mreži, v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Tako tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi omenja tožena stranka. Izpodbijana sodba vsebuje razloge, bistvene za odločitev o zadevi in se jo tako tudi da preizkusiti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki očitno med strankama tudi ni sporno, zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 2. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 11. 2015. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za povračilo stroškov zobozdravstvenih storitev po računu št. ..., v višini 159,00 EUR.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da je 3. 9. 2015 osebni zobozdravnik tožniku izdal napotnico št. ... za odstranitev modrostnega zoba. Zdravstvena storitev je bila opravljena 4. 9. 2015 v ambulanti A. s. p., B., torej pri izvajalcu, ki s toženo stranko nima sklenjene pogodbe za izvajanje zdravstvenih storitev. Tožnik je nato pri toženi stranki vložil zahtevo za povračilo stroškov zobozdravstvenih storitev po računu št. ... v višini 159,00 EUR.

8. V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do povrnitve stroškov zdravstvene storitve, ki je bila opravljena pri zasebniku (pri izvajalcu, ki opravlja zasebno zdravstveno dejavnost).

9. Do tega vprašanja se je pritožbeno sodišče že opredelilo v več zadevah9. Zavzeto je bilo stališče, pri katerem pritožbeno sodišče vztraja in sicer, da v primeru, če se pacient odloči izstopiti iz sistema javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva, v takem primeru zdravstvene storitve pacienti sami plačujejo. V tem primeru torej ne obstaja pravna podlaga, da se povrnejo stroški zdravljenja, ki je bilo opravljeno v zasebnem sektorju oziroma v samoplačniški ambulanti, s katero tožena stranka nima sklenjene koncesijske pogodbe. Pritožbeno sodišče je v zadevi Psp 153/2017 z dne 25. 5. 2017 posebej poudarilo, da ima skladno z določbo prvega odstavka 51. člena Ustave RS vsakdo pravico do zdravstvenega varstva, vendar pod pogoji, ki jih določa zakon. S takšno določbo je zakonodajalcu prepuščeno, da uredi pravico do zdravstvenega varstva in določi način njenega izvrševanja ter vzpostavi tudi določene ustavno dopustne omejitve. Na podlagi citirane ustavne določbe je ZZVZZ določil obseg in pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Med drugim je omenjeni zakon v 65. členu tudi določil, da nosilec za izvajanje storitev sklene pogodbo s posameznimi izvajalci. Nosilec na podlagi sklenjene pogodbe izvajalca storitev neposredno tudi plača. Glede na prvi odstavek 78. člena ZZVZZ ima vsakdo, ki mu je po tem zakonu priznana lastnost zavarovane osebe, pravico uveljavljati pravice po tem zakonu. Upoštevaje prvi odstavek 23. člena ZZVZZ se zavarovanim osebam obvezno zavarovanje zagotavlja v obsegu, ki ga določa ta zakon, med drugim tudi plačilo zdravstvenih storitev. Glede na 9. člen ZPacP ima pacient v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe pravico, da prosto izbere zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev v skladu s predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja. Zavarovane osebe lahko pravice iz zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo le na način in v postopkih, kot so določeni z zakonom. Upoštevaje navedene predpise je potrebno ugotoviti, da imamo v Sloveniji uveljavljen sistem javne mreže in omejen krog izvajalcev, ki zdravstvene storitve izvajajo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in da je sistem javnega zdravstva ločen od zasebnega zdravstva.

10. Navedeno sodbo je presojalo tudi Vrhovno sodišče RS, ki skladno s 109. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS)10 skrbi za enotno sodno prakso. S sodbo11 je revizijo, vloženo zoper sodbo Psp 153/2017 z dne 25. 5. 2017 zavrnilo. Tudi Vrhovno sodišče RS se sklicuje na določbi 50. in 51. člena ter 15. in 2. člena Ustave RS. V sodbi poudarja, da je zakonodajalec dolžnost ureditve pravic do zdravstvenega varstva realiziral med drugim tudi z vzpostavitvijo mreže izvajalcev javne zdravstvene službe, ki je financirana iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej javnih sredstev. V mrežo so vključeni tako javni izvajalci kot tudi zasebniki, ki imajo koncesijo. Na tej podlagi so zavarovanim osebam zagotovljene zdravstvene storitve, za njihovo izvajanje in za vzdržnost sistema pa je odgovorna država.

11. Upoštevaje že zavzeta stališča pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za pravno praznino, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pri presoji sporne zadeve je potrebno izhajati iz sistema javnega zdravstva, kot je urejen v že citiranih predpisih. Oseba, ki uveljavlja pravice pri zasebniku ne pa pri izvajalcih, ki so vključeni v javno mrežo (javni zavodi oziroma koncesionarji), v takem primeru sama nosi stroške opravljenih zdravstvenih storitev. S tem v zvezi za presojo zadeve ni odločilna uporaba 254. člena POZZ, kot je to obrazložilo tudi vrhovno sodišče v že citirani sodbi.

12. Tudi Direktiva 211/24/EU ne daje pravne podlage za povračilo stroškov zdravljenja v Republiki Sloveniji. Direktiva v 1. členu izrecno poudarja, da ureditev ne vpliva na zakone in predpise držav članic o organizaciji in financiranju zdravstvenega varstva v primerih, ki niso povezani s čezmejnim zdravstvenim varstvom, torej ne posega v nacionalno zakonodajo. Ker v sporni zadevi ne gre za čezmejno zdravstveno varstvo temveč so bile zdravstvene storitve opravljene v Sloveniji, je v tem primeru pri presoji potrebno uporabiti nacionalne predpise. Ker gre za različno pravno ureditev, pri čemer je odločilno, da v zadevi ni podan mednarodni element, v tem primeru tudi ni mogoče govoriti o neenakopravnem obravnavanju zavarovancev. Do konkurence pravnih režimov pride samo v primeru mednarodnega elementa, ki pa v sporni zadevi ni podan.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
2 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.
3 Psp 153/2017 z dne 25. 5. 2017.
4 Psp 214/2000 z dne 14. 2. 2003.
5 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.
6 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.
7 Ur. l. RS, št. 15/2008 s spremembami.
8 Glej opr. št. U-I-125/97 z dne 24. 6. 1998.
9 Psp 311/2001 z dne 16. 5. 2013, Psp 621/2009 z dne 10. 2. 2010 in Psp 153/2017 z dne 25. 5. 2017.
10 Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami.
11 Glej VIII Ips 273/2017 z dne 15. 5. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 23, 23/1, 65, 78, 78/1.
Zakon o pacientovih pravicah (2008) - ZPacP - člen 9.
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 51, 51/1.

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 254.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMDQz