<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep II Cp 673/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.673.2019

Evidenčna številka:VSL00029837
Datum odločbe:20.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Suzana Ivanič Lovrin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - vročilnica - podpis na vročilnici - nasprotje med dejstvi in dokazi - priznanje dejanskih trditev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obligatornost glavne obravnave - izjema od obligatornosti glavne obravnave

Jedro

Oviro za izdajo zamudne sodbe predstavlja že okoliščina, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Tožbi priložene sodne odločbe, na katere se sklicuje tožnica, namreč ne podpirajo njene tožbene navedbe, da je bila z revizijsko odločbo tožencu prisojena odškodnina znižana zgolj na znesek 21.321,61 EUR in mesečno rento 91,55 EUR (brez obresti).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju: tožencu) naložilo, da je dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) v roku 15 dni plačati 68.843,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.068,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2. Toženec je zoper zamudno sodbo vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da mu tožba s prilogami nikoli ni bila vročena v odgovor. V nasprotju z drugim odstavkom 139. člena ZPP1 mu je namreč sodišče sodno pisanje vročalo na naslovu, na katerem nima svojega stanovanja in ne prebiva. To dokazuje tudi potrdilo o prijavi stalnega prebivališča na drugem naslovu, z drugim naslovom pa sta bila tožnica in njen pooblaščenec tudi seznanjena v drugi pravdi med istima strankama pred istim sodiščem (III P 2519/2017). Oporeka tudi verodostojnosti vročilnice o vročitvi tožbe s prilogami. Trdi, da te vročilnice ni podpisal, kar dokazuje že primerjava spornega podpisa z njegovima podpisoma na vročilnici o vročitvi zamudne sodbe in na osebni izkaznici. V zvezi z ugotavljanjem pristnosti spornega podpisa predlaga imenovanje izvedenca grafološke stroke in izvedbo več drugih dokazov. Zamudni sodbi očita nezakonitost tudi zato, ker v tožbi navedena dejstva ne zadoščajo za zaključek, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, in ker so v tožbi navedena dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi. Trditev tožnice iz tožbe, da je tožencu na podlagi sodb sodišč prve in druge stopnje v zadevi P 1477/2016 neposredno izplačala odškodnino, je namreč v nasprotju s predloženimi dokazi. Izplačana zneska sta bila nakazana na račun pooblaščenca toženca, v tožničini trditveni podlagi pa ni trditev o dejanski in pravni podlagi, da je takšna izpolnitev po tretji osebi pravilna. Tožnica niti ni zatrjevala, da je tožencu obveznost izpolnila po tretji osebi, še manj pa je navajala okoliščine iz 280. člena OZ2. Ob tem poudarja, da splošno pooblastilo odvetniku za zastopanje v pravdnem postopku ne obsega tudi pooblastila za sprejem izpolnitve, razen glede prisojenih stroškov (95. člen ZPP). Pa tudi, če bi bila pravilna presoja sodišča, da je toženec prejel zneske iz naslova odškodnine in mesečnih rent, trditvena in dokazna podlaga ne omogočata zaključka, da je te zneske dolžan vrniti. Iz priloženih sodb sodišč prve in druge stopnje v zadevi P 1477/2016 je razvidno, da sta mu bili odškodnina in mesečna renta prisojeni zaradi telesne poškodbe in prizadetega zdravja. Tako prejeto odškodnino je v skladu s 195. členom OZ dolžan vrniti samo nepošten prejemnik, tožnica pa ni zatrjevala dejstev in okoliščin, ki bi dokazovala toženčevo nepoštenost, zato je tožbeni zahtevek nesklepčen. Nasprotuje tudi izračunu domnevno neutemeljeno izplačanega zneska. Iz primerjave priloženih sodb sodišč prve in druge stopnje ter Vrhovnega sodišča RS v zadevi P 1477/2016 je razvidno, da so v nasprotju z njimi tožničine navedbe, da je bila z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS II Ips 61/2018 odškodnina znižana zgolj na znesek 21.321,61 EUR in mesečno rento 91,55 EUR. Tožnica namreč pri svojem izračunu ni upoštevala, da z revizijsko odločbo odločitev o zamudnih obrestih od zneska prisojene odškodnine oziroma od zneska prisojene mesečne rente ni bila razveljavljena oziroma spremenjena. Upoštevaje revizijsko odločbo je torej mogoče zaključiti, da je v vsakem primeru utemeljena odškodnina v višini 21.321,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2010 do 10. 1. 2018, kar po izračunu v programu Vrhovnega sodišča RS za izračun zakonskih zamudnih obresti skupno znaša 35.015,30 EUR, k temu znesku pa je treba prišteti še zneske mesečnih rent v višini 91,55 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Nenazadnje toženec zamudni sodbi nasprotuje tudi zaradi obstoja litispendence. Trdi, da tožnica isti denarni znesek od njega vtožuje že v postopku pred istim sodiščem III P 2519/2017, o čemer naj se sodišče prepriča z vpogledom v navedeni spis. Ker meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o glavnem zahtevku, posledično oporeka tudi pravilnosti odločitve o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj zamudno sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma zavrne; podredno predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poleg tega naj se tožnici naloži plačilo vseh njegovih priglašenih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo argumentirano odgovarja na vse pritožbene navedbe in prilaga listinske dokaze. Meni, da so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne in zamudno sodbo potrdi, tožencu pa naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano zamudno sodbo, ker je po ugotovitvi, da toženec ni odgovoril na tožbo, zaključilo, da so izpolnjene še vse ostale predpostavke za izdajo zamudne sodbe, navedene v prvem odstavku 318. člena ZPP: 1. da je bila tožencu tožba pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Za pritožnika je sporen že obstoj pogoja iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP - to je pravilnost vročitev tožbe tožencu z opozorilom na posledice, če v roku ne bo podal odgovora na tožbo. Opozarja namreč, da mu tožba s pozivom k odgovoru nanjo ni bila vročena na pravilnem naslovu, ter poudarja, da podpis na vročilnici o vročitvi tožbe s prilogami ni njegov. V zvezi z navedenim je iz podatkov spisa mogoče ugotoviti, da vročilnica o vročitvi tožbe s prilogami podpisniku vročilnice ni bila vročena na naslovu iz vročilnice, temveč jo je ta (po prejemu obvestila o prispelem sodnem pisanju) osebno dvignil na pošti - glej tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP. Ker pa je toženec v zvezi z zanikanjem obstoja svojega podpisa na vročilnici o vročitvi tožbe predlagal določene dokaze (med drugim tudi postavitev izvedenca grafološke stroke), bi bil zaključek glede pravilnosti vročitve tožbe tožencu in s tem izkazanost pogoja iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP mogoč šele po izvedbi dokaznega postopka.

7. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru oviro za izdajo zamudne sodbe predstavlja že okoliščina, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica (glej 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP). Tožbi priložene sodne odločbe, izdane v pravdni zadevi P 1477/2016 Okrožnega sodišča v Ljubljani (glej zlasti revizijsko odločbo II Ips 61/2018 z dne 18. 4. 2018), na katere se sklicuje tožnica, namreč ne podpirajo njene tožbene navedbe, da je bila z revizijsko odločbo tožencu prisojena odškodnina znižana zgolj na znesek 21.321,61 EUR in mesečno rento 91,55 EUR (brez obresti).3

8. Dejansko podlago tožbe predstavljajo naslednje trditve:

- da je bila tožnica s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1477/2016 v zvezi s sodbo višjega sodišča I Cp 1041/2017 obsojena na plačilo denarne odškodnine v znesku 49.750,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2010 in na plačilo mesečne rente v znesku 213,61 EUR,

- da je 10. 1. 2018 tožnica tožencu izplačala prisojeno odškodnino v znesku 89.676,66 EUR ter 19. 1. 2018, 15. 2. 2018, 15. 3. 2018 in 13. 4. 2018 še mesečno rento v znesku 213,61 EUR,

- da je revizijsko sodišče s sodbo II Ips 61/2018 z dne 18. 4. 2018 navedeno pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek toženca, kolikor presega 21.321,61 EUR in mesečno rento nad 91,55 EUR,

- da zaradi odpadle podlage toženec dolguje tožnici razliko med plačano odškodnino v znesku 89.676,66 EUR in prisojeno odškodnino v znesku 21.321,61 EUR, torej 68.355,16 EUR, ter razliko nad plačanimi mesečnimi rentami v vsakokratnem znesku 213,61 EUR in dosojenimi mesečnimi rentami v znesku 91,55 EUR, torej mesečno 122,06 EUR, izplačano od januarja do vključno aprila,

- da to razliko predstavlja vtoževani znesek 68.843,00 EUR.

9. Iz sodb, ki jih je tožnica priložila tožbi in s katerimi je dokazovala naknadno odpadlo pravno podlago ter višino zahtevka, pa izhaja, da po sodbi revizijskega sodišča tožencu ni bil prisojen le glavnični znesek denarne odškodnine in rente, temveč tudi zamudne obresti. Iz revizijske sodbe tako izhaja, da za plačilo zneska obračunanih zamudnih obresti od zneska 21.321,61 EUR in mesečne rente v višini 91,55 EUR podlaga obstoji. Kolikšen je ta znesek in za katerega bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen, pa je dejansko vprašanje, s katerim se sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne ukvarja. Sodišče v takem postopku namreč ne izvaja dokazov, ampak le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja. Če ugotovi obstoj nasprotja med dejstvi in dokazi, ne izda zamudne sodbe, pač pa opravi glavno obravnavo.4 Na takšnem nasprotju namreč ni mogoče temeljiti teze o toženčevem priznanju dejanskih navedb tožeče stranke.

10. Že neobstoj enega od zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo že iz tega razloga in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, do ostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov pa se ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Razveljavitev zamudne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskem sodišču je nujna, ker pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo ne more odpraviti ugotovljene kršitve postopka in dopolniti postopka, hkrati pa zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (primerjaj prvi in drugi odstavek 354. člena ZPP). Po ugotovitvi, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za zamudno sodbo in s tem za izjemo od obligatornosti glavne obravnave, je prvostopenjsko sodišče tisto, ki prvo odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja ter ob upoštevanju načela kontradiktornosti.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

13. V novem sojenju naj se sodišče prve stopnje najprej opredeli do vseh tistih navedb in dokaznih predlogov obeh pravdnih strank, ki sta jih podali v pritožbenem postopku in do katerih se je glede na potek postopka še dolžno opredeliti.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
3 V pravdi P 1477/2016 je bil toženec tožnik.
4 Glej: Jan Zobec, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 121.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 142, 142/3, 142/4, 318, 318/1, 318/1-1, 318/1-4, 339, 339/2, 339/2-7
Datum zadnje spremembe:
07.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MjA1