<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1976/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1976.2018

Evidenčna številka:VSL00018875
Datum odločbe:19.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Polona Marjetič Zemljič (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Katarina Marolt Kuret
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - plačilo najemnine - vročanje - pravilna vročitev tožbe v odgovor

Jedro

Pisanja zamudne sodbe se mora sodišče prve stopnje lotiti tako, da najprej preveri, ali je tožba tožencu pravilno vročena v odgovor in ali gre za zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo. Če sta oba odgovora pozitivna, sodišče nadalje iz tožbenih navedb izlušči dejstva, ki jih kratko (v alinejah ali strnjeno) povzame, nato pa preveri dvoje: prvič, ali utemeljenost zahtevka (delno ali v celoti) izhaja iz teh dejstev, in drugič, ali ta dejstva morebiti nasprotujejo dokazom, ki jih je tožbi priložil tožnik sam, ali splošno znanim dejstvom. Preizkušanje nasprotja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbi priloženimi dokazi ne pomeni, da sodišče preverja utemeljenost tožbenih trditev niti sodišče dokazov ne ocenjuje, kot sicer to velja za pisanje sodbe, ki sledi kontradiktornemu postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 2.900 EUR iz naslova najemnine, 1.119,62 EUR iz naslova stroškov uporabe nepremičnine, 2.039,13 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo, da tožniku povrne 276,10 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija ugodilni del zamudne sodbe in kot bistveno navaja, da je bil šele s sprejemom zamudne sodbe seznanjen s predmetnim postopkom. Vročitev ni bila opravljena v skladu z določili ZPP, tožba je bila vložena proti toženi stranki z neobstoječim naslovom. Računov za električno energijo, dimnikarskih storitev in čiščenja greznice ni dolžan plačati, ker se ne glasijo nanj. Prav tako ni dolžan plačati nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj to med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, odločba FURS pa je bila izdana tožniku. Prvostopenjsko sodišče mu je neutemeljeno naložilo tudi plačilo zavarovanja nepremičnine. Zavarovanje je sklenila B. K. Ž., zato ni materialnopravne podlage, da ta račun plača on. Dalje mu je sodišče neutemeljeno naložilo plačilo računa M. J. B., s. p. Tožnik temu računu ni priložil nobenega primopredajnega zapisnika, ki bi izkazoval dejansko stanje ob prevzemu. Priložene fotografije dejanskega stanja ne izkazujejo. Sodišče bi moralo prav tako zavrniti račun J. O., s. p., saj je predrugačen in se poraja dvom v njegovo istovetnost. Tudi račun za menjavo ključavnice bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava zavrniti, saj je iz njega razvidno, da je bila storitev opravljena v času, ko je on še živel na tem naslovu. Popolnoma mimo dokazne podlage in v nasprotju z materialnim pravom je sodišče tožniku prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo. Tožnik za te trditve, razen kataloških cen, ni ponudil nobenih dokazov, sploh pa za tovrstno škodo ni podlage v najemni pogodbi. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela zamudne sodbe.

3. Tožnik je sicer vložil pravočasen odgovor na pritožbo po pooblaščenki, ki pa ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Glede na to, da je lahko po tretjem odstavku 87. člena ZPP v postopku pred višjim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 90. člena ZPP tožnikovega odgovora na pritožbo ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi tožbeni zahtevek. Sodišče zato v takem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, temveč le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja. Pisanja zamudne sodbe se sodišče (prve stopnje) torej loti tako, da najprej preveri, ali je tožba tožencu pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in ali gre za zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Če sta oba odgovora pozitivna, sodišče nadalje iz tožbenih navedb izlušči dejstva, ki jih kratko (v alinejah ali strnjeno) povzame, nato pa preveri dvoje: prvič, ali utemeljenost zahtevka (delno ali v celoti) izhaja iz teh dejstev (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP),1 in drugič, ali ta dejstva morebiti nasprotujejo dokazom, ki jih je tožbi priložil tožnik sam, ali splošno znanim dejstvom (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Preizkušanje nasprotja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbi priloženimi dokazi ne pomeni, da sodišče preverja utemeljenost tožbenih trditev niti sodišče dokazov ne ocenjuje, kot sicer to velja za pisanje sodbe, ki sledi kontradiktornemu postopku (8. člen ZPP).

6. Sodišče prve stopnje, ki zatrjevanih dejstev ni le prepisalo iz tožbe in ni zgolj preverilo njihovega morebitnega nasprotja predloženim dokazom, temveč je dejstva ugotavljalo in jih utemeljevalo na podlagi dokazne ocene tožnikovih listin, je torej zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki pa je, prvič, pritožnik sploh ne uveljavlja,2 in drugič, kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe.

7. Iz vročilnice, spete k list. št. 7, izhaja, da je toženec prejel tožbo s prilogami. Vročilnica je javna listina, ki v skladu z določbo prvega odstavka 224. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Iz konkretne vročilnice, ki je sestavljena v skladu z določbo 149. člena ZPP, izhaja, da je toženec kot naslovnik 14. 12. 2017 osebno prejel tožbo s prilogami, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Pritožnik niti ne trdi, da podatki v vročilnici niso pravilni, in prejema sodnega pisanja ne zanika. Glede na določbo šestega odstavka 139. člena ZPP se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Iz vsebine vročilnice izhaja, da je toženec v tistem času na naslovu vročanja dejansko prebival, prejema tožbe in prilog pa, kot rečeno, ne zanika, torej se na morebitne napake pri vročanju, četudi bi bile (pa jih pritožbeno sodišče ne vidi), ne more uspešno sklicevati. Prvi pogoj za zamudno sodbo je torej izpolnjen.

8. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se dejstva, ki jih je tožnik navedel v tožbi, pokrivajo s tistimi dejstvi, ki jih je v zvezi z ugodilnim delom zahtevka ugotovilo sodišče prve stopnje.3 Če je sodišče prve stopnje ta dejstva na podlagi listinskih dokazov celo ugotovilo, potem je logičen zaključek, da si zatrjevana dejstva in tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo, zato je za izdajo zamudne sodbe podan tudi pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.4,5 Zahtevki za plačilo najemnine, stroškov uporabe nepremičnine in odškodnine za premoženjsko škodo niso zahtevki, s katerimi stranke ne bi mogle razpolagati (1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mora torej le še preveriti, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zatrjevani sklop dejstev vodi v delno ugoditev tožbenemu zahtevku (pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP).

9. Glede odločitve o plačilu stroškov električne energije, dimnikarskih storitev in čiščenja greznice pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da računov za navedene storitve ni dolžan plačati, ker se računi ne glasijo nanj. Iz tožbenih trditev namreč izhaja, da se je toženec z najemno pogodbo z 8. 7. 2014 (in ta med pogodbenima, sedaj pravdnima strankama tvori materialno pravo) zavezal, da bo plačeval vse stroške, ki so vezani na uporabo predmetne nepremičnine, med drugim tudi stroške električne energije, enkrat letno čiščenje dimnika ter čiščenje greznice po Odloku Občine C. na tri leta, sorazmerno bivanju v hiši. Tožnik je tudi zatrdil, da toženec navedenih stroškov ni plačal, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožencu naložilo njihovo plačilo. Njegova obveznost izhaja iz 8. člena najemne pogodbe, ki jo je sklenil s tožnikom, zato je pravno nepomembno, na katerega od njiju so se računi dejansko glasili. Poleg tega je tožnik v tožbi navedel, da je račun Komunale za čiščenje greznice prejela nova najemnica, saj je toženec v hiši živel nekaj manj kot tri leta, na podlagi 63. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju C. pa je treba greznico sprazniti na tri leta, kar je tožnik storil pred toženčevo vselitvijo v hišo. V najemni pogodbi je bilo dogovorjeno, da je toženec dolžan plačati stroške čiščenja greznice sorazmerno bivanju v hiši, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je preračunalo celoten znesek za obdobje treh let za čas obdobja najema in odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 138,20 EUR, kar je ustrezen del, ki po pogodbi odpade nanj.

10. Zmotno je tudi pritožnikovo stališče, da ni bil dolžan plačevati nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Skladno z 62. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Pri določitvi zavezanca je relevantna le okoliščina, kdo je neposredni (dejanski) uporabnik stavbnega zemljišča, to pa je bil v konkretnem primeru na podlagi tožbenih trditev toženec kot najemnik.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik računu ni priložil primopredajnega zapisnika in da svojih trditev glede premoženjske škode ni podprl z dokazi, pritožbeno sodišče še enkrat pojasnjuje, da ZPP izdaje zamudne sodbe ne pogojuje s predložitvijo dokaznih listin. Predložitvena dolžnost je namreč del strankinega dokaznega bremena, toda v procesni situaciji, ko mora sodišče izdati zamudno sodbo (318. člen ZPP), tožnik dokaznega bremena glede materialnopravno pomembnih dejstev (zaradi domneve, da toženec priznava tožnikove trditve) ne nosi.

12. Pritožbeno sodišče odločitvi sodišča prve stopnje pritrjuje tudi v delu, ki se nanaša na dolžnost toženca, da poravna stroške zavarovanja nepremičnine. Njegova obveznost izhaja iz določbe 8. člena najemne pogodbe, zato ni bistveno, kdo je nepremičnino dejansko zavaroval oziroma kdo je sklenil zavarovalno polico. Prav tako ne drži, da za premoženjsko škodo ni nobene podlage v najemni pogodbi. Toženec se je z najemno pogodbo zavezal, da bo najeto stanovanje vzdrževal s skrbnostjo dobrega gospodarja (9. člen pogodbe). Poleg tega se je zavezal, da bo takoj in v celoti na svoje stroške odpravil oziroma poravnal morebitno škodo na prostoru, napeljavi in opremi, ki bi nastala po njegovi krivdi. Ker tega ni storil, je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je dolžan tožniku nadomestiti nastalo škodo.

13. Na podlagi navedenega je, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo ugodilnega dela sodbe, višje sodišče pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo v skladu s 353. členom ZPP v izpodbijanem delu potrdilo.

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.

-------------------------------
1 Če utemeljenost zahtevka iz dejstev ne izhaja, pa je nesklepčnost odpravljiva, sodišče tožnika pozove k odpravi nesklepčnosti (drugi odstavek 337. člena ZPP), sicer pa tožbeni zahtevek brez nadaljnjega zavrne (tretji odstavek 337. člena ZPP).
2 Na relativno kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti – glej 358. člen ZPP.
3 Izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi proti zamudni sodbi sicer ni dopustno – drugi odstavek 338. člena ZPP.
4 Po vpogledu v fotografije (priloge A 26 – A 36) pritožbeno sodišče ugotavlja, da te ne nasprotujejo tožnikovim trditvam, da je toženec ob izselitvi iz najete stanovanjske hiše v njej pustil svoje nerabne stvari in da je bil del pohištva razbit.
5 Neutemeljene so pritožnikove navedbe, da je že iz datuma računa s 26. 6. 2017 jasno, da se ne more nanašati na zatrjevano storitev, saj ga takrat že več mesecev ni bilo v nepremičnini, in da je račun na prilogi A 18 predrugačen. Za zamudno sodbo je bistveno, da zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazi, pri čemer je nepomembno, kakšne narave oziroma kvalitete je predloženi dokaz. Tudi če je tožnik v dokaz svojih navedb ponudil dokaze, s katerimi teh navedb očitno ni mogoče dokazati, je zamudna sodba dopustna. Pomembno je le, da predloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim trditvam, kar je v konkretnem izpolnjeno. Tudi račun za menjavo ključavnice (priloga A 16) ni v nasprotju s tožbeno trditvijo, da je toženec v hiši živel do 26. 4. 2017, kot to zmotno uveljavlja pritožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne gre za račun v zvezi z izvedbo storitve po naročilu tožnika na predmetnem objektu, temveč zgolj za izkazovanje višine nastale škode.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 139, 318, 318/1
Zakon o stavbnih zemljiščih (1984) - ZSZ - člen 62
Datum zadnje spremembe:
15.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2NTk0