<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep II Cp 1112/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1112.2018

Evidenčna številka:VSL00016105
Datum odločbe:10.10.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), Suzana Ivanič Lovrin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:sosedsko pravo - prepoved medsebojnega vznemirjanja - prepovedane imisije - čebelnjak - zaščita pred vznemirjanjem - tožbeni zahtevek - pasivna legitimacija - lastnik - neposredni uporabnik

Jedro

Načeloma mora biti samemu motilcu prepuščeno, kako bo nedopustne vplive saniral oziroma odpravil. Izbira potrebnih zaščitnih ukrepov mu je prepuščena, hkrati je to tudi njegova obveznost. Povsem določen zahtevek je mogoč, če je prekomerne imisije mogoče preprečiti le na en način.

Negatorna tožba glede na določila 74. člena SPZ pride analogno v poštev tudi za neposredne posestnike, torej tiste, ki izvršujejo le neposredno dejansko oblast nad nepremičnino na podlagi omejene stvarne pravice (npr. užitkar, imetnik pravice stanovanja ipd.) ali obligacijske pravice (najemnik, zakupnik).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo spremenjenemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo odstranitev panjev s čebelami, ki jih ima postavljene na vzhodni strani parcele št. 160/70 k. o. X, ter mu v bodoče prepovedalo, da bi panje s čebelami postavil v bližino parcel 160/71 in 160/276 v isti k. o. tako, da bi čebele izletale iz panjev v smeri nepremičnin tožnikov parc. št. 160/71 in 160/276, ali preletale preko teh nepremičnin, ali da bi lahko kakorkoli motile in vznemirjale tožnika pri običajni rabi nepremičnin parc. št. 160/71 in parc. št. 160/276 k. o. X (v naravi stanovanjska hiša z vrtom). Naložilo mu je še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.889,86 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge iz prvega odstavka 138. člena ZPP1. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom toženčevih pravdnih stroškov z obrestmi.

Navaja, da sta tožnika zahtevala sodno varstvo po 73. in 75. členu SPZ2. Trdila sta, da čebele iz toženčevih panjev, obrnjenih proti nepremičnini tožnikov, izletajo ravno proti njuni nepremičnini (parc. št. 160/276 in 160/71), jo preletajo, rojijo, ju kot soseda ogrožajo in nadlegujejo, povzročajo prekomerne motnje oziroma ju vznemirjajo tako, da svojih nepremičnin ne moreta več normalno uporabljati skladno z njihovim namenom (se zadrževati in delati na vrtu in na terasi stanovanjske hiše). Navajala sta, da imata v najemu tudi del nepremičnine parc. št. 160/275 (sedaj parc. št. 160/284), ki je v lasti Mestne občine A. vendar se je tožbeni zahtevek nanašal izključno na varstvo lastninske pravice na parc. št. 160/71 in 160/276. V dokaznem postopku je bilo z izvedencem, izpovedbami toženca in njegovih prič dokazano, da čebele, ki jih je imel toženec v panjih na svoji parceli, ne ovirajo tožnikov pri uporabi njunih parcel št. 160/71 in 160/276 k. o. X.

Prvotni tožbeni zahtevek je bil uperejen na odstranitev panjev najmanj 100 m oziroma tako daleč, da čebele ne bodo izletale iz njih v smeri vtoževanih nepremičnin, ali kako drugače motile tožnikov pri običajni rabi teh nepremičnin. Tožbeni zahtevek je bil nedopusten, neutemeljen in neizvršljiv. Od toženca ni mogoče zahtevati konkretnih storitev. Izbira potrebnih zaščitnih ukrepov mora biti prepuščena domnevnemu motilcu. Izvedenec je ugotavljal zgolj vpliv čebel na sosednje – občinsko zemljišče - ter različne možnosti namestitve panjev na drugo lokacijo toženčeve parcele. Povečanih vplivov na vtoževani parceli tožnikov ni ugotovil. Zahtevek za odstranitev panjev s čebelami z oddaljenostjo 100 m od parcel tožnikov je neizvršljiv, ker toženčeva parcela ni dovolj velika. Sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe zahtevka (prav: tožbe) z razširitvijo (prepovedni zahtevek) in z nedoločnim (nesklepčnim) zahtevkom (ni jasno, kaj pomeni bližina parcel tožnikov) ter z zahtevo po izvedbi konkretno določenega dejanja (odstranitev panjev s čebelami). Zahtevati bi bilo mogoče le opravljanje čebelarske dejavnosti na način, da čebele ne bi prekomerno ovirale sosedov pri uporabi njihove nepremičnine.

Panji brez čebel, izletanje čebel proti drugi nepremičnini in preletavanje parcele ne predstavljajo imisij. Iz mnenja izvedenca izhaja, da se prekomeren vpliv čebel na sosednja zemljišča nanaša le na zemljišče Mestne občine A. in ne na nepremičnine v lasti tožnikov, saj je po njegovem mnenju oddaljenost sosednje hiše in terase (gre za parceli št. 160/71 in 160/276) zadostna, da ne more priti do neposrednega izletavanja v območje aktivnosti na terasi in ob hiši. Na ta del mnenja je tožena stranka opozorila v pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2017. Sodišče ga je prezrlo. V nasprotju z njim (bistvena kršitev določb ZPP) je sprejelo napačno materialnopravno odločitev, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker sta tožnika s tožbenim zahtevkom uveljavljala varstvo (le) na parcelah, ki sta v njuni lasti (160/71 in 160/276), na katerih ni prekomerni imisij, nista upravičena do sodnega varstva. Sodba je pomanjkljiva, ker se sodišče ni izjavilo o vseh toženčevih ugovorih (da ima čebele že 10 let, da ni prekomernih imisij na vtoževanih zemljiščih niti na občinski parceli, da je preletavanje čebel preko parcel povzročila tožeča stranka s svojimi ravnanji). Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Postavitev čebel v strnjenem naselju in številčnost panjev oziroma čebel ni nenavadno dejanje v Sloveniji. Tožba je bila vložena zaradi nagajanja zaradi drugega spora med pravdnima strankama, ki ga je potrdila priča Ž.

Vztraja, da čebele, čeprav jih toženec že leto in pol na lokaciji nima, ne otežkočajo uporabe parcel tožnikov. Opraviti bi bilo treba ogled terena in rekonstrukcijo dogajanja v času, ko so čebele aktivne (od pomladi do jeseni), ko bi jih toženec pripeljal nazaj na lokacijo, da bi se lahko nedvomno ugotovilo, ali res onemogočajo uporabo parcel tožnikov ali ne. Izvedenec je namreč opravil ogled v času, ko čebel na lokaciji ni bilo (ko zaradi zime niso več aktivne). Po prepričanju pritožnika bi ogled ob pravem času pokazal neresničnost tožbenih trditev in očitno neutemeljenost tožbenega zahtevka. Ker ogleda ni bilo, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

3. Tožnika sta odgovorila na pritožbo. Predlagata zavrnitev izpodbijane sodbe. Zahtevala povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev sodišča izhaja, da sta pravdni stranki soseda v strnjenem naselju. Zemljišči v solasti obeh tožnikov parc. št. 160/71 in 160/276 k. o. X (v naravi stanovanjska stavba z vrtom) in del zemljišča parc. št. 160/275 iste k. o., ki ga imata tožnika v najemu, meji s toženčevo sosednjo nepremičnino parc. št. 160/70 (v naravi stanovanjska stavba s pripadajočim zemljiščem). Na njej ima po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec postavljenih več čebeljih panjev, obrnjenih v smeri proti zemljišču tožnikov.

6. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da čebele iz tako postavljenih panjev izletajo proti nepremičnini tožnikov parc. št. 160/71 in 160/272 in ju preletajo, rojijo, ogrožajo in nadlegujejo sosede ter s tem povzročajo prekomerne motnje oziroma vznemirjajo tožnika, ki svojih nepremičnin ne moreta normalno uporabljati skladno z njihovim namenom. Z negatorno imisijsko tožbo sta zahtevala varstvo pred vznemirjenjem po 73. in 75. členu SPZ, in sicer po modifikaciji zahtevka z odstranitvijo spornih panjev s čebelami s sedanje lokacije ter po razširitvi sodbe še s prepovedjo nadaljnjih oziroma bodočih ravnanj, ki bi pomenila vznemirjanje njunih nepremičnin. Sprememba tožbe z modificiranim in razširjenim zahtevkom (za prepoved nadaljnjega vznemirjanja) je bila podana pred koncem glavne obravnave (184. člen ZPP) in jo je sodišče prve stopnje dovolilo ob pravilni uporabi 185. člena ZPP.

7. Ugotovljena obstoječa postavitev panjev s čebelami omogoča neposredno izletavanje čebel preko sosednjih površin na način, da se zaletavajo v ljudi pri opravljanju dejavnosti. Pritrditi je mogoče presoji sodišča prve stopnje, da taka postavitev čebeljih panjev ob sosednje nepremičnine predstavlja prepovedano imisijo, ki prekomerno otežuje krajevno običajno uporabo nepremičnin v strnjenem naselju, čeprav postavitev čebel v strnjenem naselju sicer ni nekaj neobičajnega. Krajevno običajno je glede na izvedeniško mnenje le pravilno urejeno oziroma postavljeno stojišče z ograjenim oz. omejenim koridorjem za izletanje čebel tako, da slednje ne morejo izletati preko sosednjih površin na način, da bi se lahko zaletele v ljudi pri opravljanju dejavnosti. Temu v obravnavanem primeru po ugotovitvah izvedenca ni zadoščeno. Pritožbeno naziranje, da panji brez čebel, izletavanje čebel proti drugi nepremičnini ali njihovo preletavanje niso prepovedana imisija, je zavajajoče in nepravilno. Prepovedana imisija ni postavitev praznega panja na toženčevo zemljišče, niti samo letanje čebel po zraku, pač pa toženčevo ravnanje: postavitev panja s čebelami ob mejo z usmeritvijo v sosednjo nepremičnino tako, da je čebelam omogočen izlet iz panja preko sosednjih nepremičnin, ki omogoča, da se lahko zaletajo v ljudi pri opravljanju dejavnosti.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozarjanje na nedoločenost in nepravilnost zahtevka (in izreka sobe), češ da je tožencu naloženo konkretno določeno dejanje za saniranje nedopustnih vplivov. Z negatorno imisijsko tožbo je dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja) kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij. Drži, da mora biti načeloma samemu motilcu prepuščeno, kako bo nedopustne vplive saniral oziroma odpravil. Izbira potrebnih zaščitnih ukrepov mu je prepuščena, hkrati je to tudi njegova obveznost. Povsem določen zahtevek, kot ga je v obravnavanem primeru postavila tožeča stranka (odstranitev obstoječih panjev s čebelami z vzhodne strani toženčeve parcele in prepoved bodočega postavljanja panjev s čebelami na isti način, ki bo omogočal izletanje čebel iz panjev v smeri nepremičnin tožeče stranke) je mogoč, če je prekomerne imisije mogoče preprečiti le na en način. Za tak primer gre po ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na izvedeniško mnenje, v tem primeru. Ugotovljenega izletanja čebel iz panjev, postavljenih na vzhodu toženčeve hiše in usmerjenih v sosednje nepremičnine, ni mogoče preprečiti drugače, kot s prestavitvijo panjev na drugo mesto. Kam oz. katero od (bolj primernih) možnosti, ki jih je ugotovil izvedenec, naj toženec izbere, v izreku sodbe ni določeno. Torej so ponujeni ukrepi za sanacijo prekomernih imisij, ki jih je predlagal izvedenec in jih je povzelo sodišče v razlogih sodbe, prepuščene tožencu.

9. Pač pa je treba pritožbi pritrditi, da je odločitev sodišča vendarle preuranjena.

10. Pravila sosedskega prava (73. člen SPZ do 91. člen SPZ) urejajo razmerja med lastniki sosednjih nepremičnin in rešujejo kolizije med lastninskimi pravicami na sosednjih in na drugih prostorsko povezanih nepremičninah. Določbe poglavja o sosedskem pravu, ki se nanašajo na lastnika, se smiselno uporabljajo tudi za neposrednega posestnika (74. člen SPZ). Neposredni posestnik, lastnik ali kakšna druga oseba (npr. zakupnik) je tisti, ki trpi posege s sosednjih nepremičnin in ki take posege s svojimi ravnanji tudi povzroča. Tako aktivno kot pasivno sta v primeru spora legitimirana oba: lastnik in neposredni posestnik3. Zaradi sosedstva ali medsebojne povezanosti nepremičnin morajo lastniki teh nepremičnin po splošnem pravilu 73. člena SPZ svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine (sosednje nepremičnine), se morajo izvrševati pošteno in v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine. Splošna prepoved medsebojnega vznemirjanja je (med drugim) konkretizirana v 75. členu SPZ, ki v prvem odstavku določa, da mora lastnik nepremičnine pri njeni uporabi opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Pravno varstvo pred prepovedanimi misijami se uveljavlja z negatorno tožbo. Slednja glede na določila 74. člena SPZ pride analogno v poštev tudi za neposredne posestnike, torej tiste, ki izvršujejo le neposredno dejansko oblast nad nepremičnino na podlagi omejene stvarne pravice (npr. užitkar, imetnik pravice stanovanja ipd.) ali obligacijske pravice (najemnik, zakupnik).

11. Izhajajoč iz navedenih materialnopravnih izhodišč in trditvene podlage tožeče stranke, ki je kot sosedsko zemljišče navajala tudi zemljišče, ki ga ima sama v najemu od Mestne občine A. je sodišče izvajalo dokazni postopek o zatrjevanih prekomernih vplivih čebel na vse nepremičnine, ki jih imata v posesti tožnika. Očitno je prezrlo, da se tožbeni predlog nanaša le na nepremičnine s parc. št. 160/71 in 160/276, ki sta v lasti tožnikov, kar pritožba utemeljeno izpostavlja. O legi ter uporabi lastnih in najetih nepremičnin tožnikov in prekomernih vplivih čebel nanje (izletavanje, zaletavanje v ljudi, preletanje, rojenje) je natančno izvedlo zaslišanje strank in sedmih s strani obeh strank predlaganih prič. Tudi izvedencu je naložilo, naj po opravljenem ogledu na kraju samem poda mnenje o morebitnih prekomernih motnjah pri uporabi vseh nepremičnin, ki jih imata tožnika v posesti4. Izvedenec je podal mnenje, da toženec ni postavil stojišč s čebelami tako, da ne bi izletavale preko sosednje parcele in da je možen direkten prelet v višini glave in zaletavanje v ljudi pri običajnih dejavnostih. V mnenju sicer ni navajal posameznih parcelnih številk. Vendar iz mnenja izhaja, kar pritožba upravičeno izpostavlja, da je oddaljenost hiše tožnikov in terase zadostna, da do neposrednega izletavanja v območje aktivnosti na terasi in ob hiši ne more priti. Tožena stranka je že na prvi stopnji razumela izvedeniško mnenje tako, da se ugotovljeno prekomerno motenje čebel nanaša le na uporabo zemljišč, ki jih ima tožeča stranka v najemu in ne na vtoževani nepremičnini (primerjaj pripombe tožene stranke na izvedeniško mnenje na red. št. 49). Sodišče se do teh, glede na postavljeni tožbeni zahtevek, pravno relevantnih pripomb v sodbi ni opredelilo. Njegove ugotovitve o prekomernih vplivih čebel na nepremičnine tožnikov (na teraso) so v nasprotju z mnenjem izvedenca. Ni jasnih ugotovitev niti razlogov, katere nepremičnine v posesti tožnikov so prekomerno obremenjene zaradi toženčevega ravnanja – usmerjanja čebel na sosednja zemljišča. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Podani sta očitani absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nakazuje se, da je tudi dejansko stanje o tem, ali so vtoževane nepremičnine obremenjene s prekomernimi imisijami s toženčevega zemljišča, še nepopolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. in prvi odstavek 355. člena ZPP), do drugih pritožbenih navedb (o ostalih prezrtih ugovorih tožene stranke) pa se ni treba opredeljevati. Nanje bo odgovorilo sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju.

12. Sodišče prve stopnje bo lažje in hitreje dopolnilo dokazni postopek z ugotovitvijo pravnorelevantnih dejstev, jih pravilno in popolno ugotovilo ter nato obrazložilo v sodbi, kot bi to storilo pritožbeno sodišče. Vse stranke in priče je že zaslišalo o tem, na katerih nepremičninah in v kakšnem obsegu čebele s toženčevega zemljišča prekomerno motijo uporabo vtoževanih nepremičnin. Pritožbeno sodišče bi moralo njihova zaslišanja ponoviti. Za natančnejšo razjasnitev dejanskega stanja bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazovanje z izvedencem. Če bo ocenilo, da je zaradi pravilne ugotovitve lokacije vtoževanih zemljišč in vpliva čebel nanje, potreben ogled na kraju samem, ga naj opravi skupaj z izvedencem. Tožena stranka je dokazni predlog z ogledom podala že v odgovoru na tožbo. Pri njem vztraja, sodišče pa ga za zadaj še ni o pravilo. Kraj sam, stranke, priče in izvedenec (primerjaj podatke o njegovem bivališču na list. št. 78 spisa) so bližje sodišču prve stopnje kot pritožbenemu sodišču. Dopolnjevanje dokaznega postopka na drugi stopnji bi torej stroškovno bolj obremenilo pravdo, kot ga bo ponovni postopek pred sodiščem prve stopnje. Hkrati ponovljeno sojenje ne bo povzročilo hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj med njima ni sporno, da čebele najbolj motijo sosednje nepremičnine v času paše (od pomladi do jeseni) in ne v času, ko o pritožbi odloča pritožbeno sodišče. Ponovno sojenje na prvi stopnji bo obema strankama omogočilo tudi pritožbeni preizkus novo ugotovljenega dejanskega stanja, kar vse so razlogi, da se pritožbeno sodišče ni odločilo za dopolnjevanje dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi.

13. V novem sojenju naj torej sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v zgoraj nakazani smeri. Pravilno in popolno naj ugotovi dejansko stanje o vplivu toženčevih čebel na vtoževane nepremičnine, odgovori na vse ugovore tožene stranke in o zadevi ponovno odloči. Pozorno naj bo tudi na pritožbene trditve, da je toženec v času sojenja čebele iz vtoževanih panjev že odstranil. Tudi o tem naj natančneje razišče dejansko stanje in se o odstranitvenem delu zahtevka določno opredeli, saj sedaj ugotovitev in razlogov o tem v sodbi ni. Če bo ugotovilo, da v času sojenja ni več panjev s čebelami, ki bi bili usmerjeni v vtoževane nepremičnine tožnikov, bo lahko ugodilo le prepovedanemu zahtevku. Pravdni stranki pa naj ponovno opozori tudi na možnost sporazumne rešitve zadeve glede nadaljnjih postavitev panjev s čebelami na toženčevem zemljišču, ki je sodeč po izvedeniškem mnenju možna tudi na način, da prekomerno ne obremenjuje nepremičnin tožeče stranke.

14. Odločitev o pravdnih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ni plačana niti v roku, ki ga določa sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
2 Stvarnopravni zakonik, Uradni list. RS, št. 87/2002 s spremembami
3 Primerjaj: Juhart in ostali: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 385, in Juhart in ostali: Stvarno pravo, GV Založba, 2007, stran 661 in 371.
4 Primerjaj sklep na red. št. 36, v katerem je izvedencu naložilo, naj poda mnenje, ali glede na konfiguracijo terena in postavitev objektov pravdnih strank čebele iz panjev, ki jih ima toženec za svojo hišo glede na krajevne razmere kakorkoli motijo tožnika pri uporabi njunih nepremičnin oziroma nepremičnin, ki jih uživata na podlagi pogodbe z Mestno občino A. (rojijo po drevju tožnikov, ju pikajo in motijo pri košnji zemljišč, motijo pri obdelavi in pobiranju pridelkov z vrta oziroma sadnega drevja, motijo pri sedenju tožnikov na terasi ob hiši, gibanju njunih vnukov in obiskov po njunih zemljiščih).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 73, 74, 75, 99
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 180, 180/1
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzMzYw