<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep I Cpg 1983/2014
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CPG.1983.2014

Evidenčna številka:VSL0073465
Datum odločbe:13.01.2015
Senat, sodnik posameznik:Mateja Levstek (preds.), Andreja Strmčnik Izak (poroč.), mag. Damjan Orož
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:umik tožbe - odgovor na tožbo - pravdni stroški - prijava terjatve za plačilo pravdnih stroškov

Jedro

Po določbi 1. odstavka 188. člena ZPP je izrecno določeno, da je relevanten trenutek toženčeve „spustitve v obravnavanje glavne stvari“, trenutek odgovora na tožbo.

Odločilen trenutek za obveznost prijave je trenutek nastanka pravnih stroškov in ne šele trenutek nastanka terjatve za njihovo povračilo (3. točka 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP). 6. odstavek istega člena ZFPPIPP določa neizpodbojno domnevo, da če zahtevek za priznanje ne vsebuje zneska stroškov, velja, da upnik v stečajnem postopku teh stroškov ne uveljavlja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijani sklep se v II. točki izreka spremeni glede prvo tožene stranke tako, da se glasi:

Zaradi umika tožbe zoper prvo toženo stranko, se postopek v tem delu ustavi.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točke izreka in v III. točki izreka potrdi.

III. Pritožnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zaradi stečajnega postopka nad toženima strankama prekinjeni pravdni postopek nadaljevalo zoper prvo toženo stranko z dnem 10. 9. 2013 in zoper drugo toženo stranko z dnem 14. 6. 2014, (II.) tožbo zavrglo ter (III.) sklenilo, da se zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka zavrne.

2. Zoper II. in III. točko izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba zoper II. točko izreka je delno utemeljena, v preostalem delu pa je neutemeljena.

4. Pritožnik odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožbo kljub umiku zavrglo, izpodbija z navedbami, da ni prejel nobene vloge tožene stranke, s katero bi slednja umiku tožbe nasprotovala, prav tako pa naj bi se tožena stranka ne spustila v obravnavanje glavne stvari, zaradi česar njeno soglasje k umiku tožbe ni bilo potrebno.

5. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je prvo tožena stranka z vlogo z dne 22. 4. 2013 sodišče obvestila, da je bil nad njo s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, St 1260/2012 začet postopek osebnega stečaja. Na prejeto tožbo s pozivom, da nanjo odgovori, prvo tožena stranka (zanjo stečajna upraviteljica), ni odgovorila. Vlogo, naslovljeno kot odgovor na tožbo, je po upravitelju 23. 4. 2013 vložila drugo tožena stranka (prav tako v postopku osebnega stečaja). Res je sicer, da v vlogi tožbi vsebinsko ni nasprotovala, kar pa za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena. Sporno je namreč (le) vprašanje, ali sta se toženi stranki spustili v obravnavanje glavne stvari, zaradi česar bi bila potrebna njuna privolitev v umik tožbe (prim. prvi odstavek 188. člena ZPP).

6. Po določbi prvega odstavka 188. člena ZPP je izrecno določeno, da je relevanten trenutek toženčeve „spustitve v obravnavanje glavne stvari“, trenutek odgovora na tožbo. Tega je vložila le drugo tožena stranka, ki se je s tem „spustila v obravnavanje glavne stvari“. Navedeno pomeni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer, da je prvo tožena stranka nasprotovala umiku tožbe. Prvo tožena stranka na tožbo ni odgovorila, saj njena vloga z dne 22. 4. 2013, s katero je upraviteljica sodišče obvestila o začetku postopka osebnega stečaja nad prvo toženo stranko, niti formalno ne ustreza odgovoru na tožbo (in takega naziva vloga tudi nima). Na tožbo je odgovorila (in se s tem spustila v obravnavanje glavne stvari) drugo tožena stranka, kar pomeni, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bila za umik tožbe potrebna privolitev prvo tožene stranke, posledično pa je zato nepravilna tudi odločitev o zavrženju tožbe zoper prvo toženo stranko.

7. Navedeno pa ne velja glede odločitve zoper drugo toženo stranko. Tožeča stranka je tožbo zoper njo umaknila šele po tem, ko je sodišče prve stopnje tožbo že zavrglo. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo le en dan pred tem, ko je tožeča stranka tožbo umaknila tudi zoper drugo toženo stranko, za odločitev ne morejo biti relevantne. Ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, tožeča stranka tožbe zoper drugo toženo stranko (še ni) umaknila, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da z odločitvijo o zavrženju čaka oziroma, da počaka, če bo tožeča stranka tožbo morebiti umaknila, kot to zmotno meni pritožnik, saj za kaj takega ni nobene zakonske podlage.

8. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka stroškov te pravde ni prijavila v postopku osebnega stečaja nad toženima strankama, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da jih nosi sama oziroma, da se njena zahteva za povrnitev stroškov zavrne.

9. Po določbi 60. člena ZFPPIPP je kot odločilen za obveznost prijave terjatve trenutek nastanka pravdnih stroškov in ne šele trenutek nastanka terjatve za njihovo povračilo (prim. I Cpg 1485/2012). Pravica do povračila stroškov je terjatev, ki se nanaša na pravdne stroške, in nastane (praviloma) šele ob koncu postopka, ko o njej odloči sodišče na zahtevo stranke z odločbo, s katero se postopek pred njim konča (prim. četrti odstavek 163. člena ZPP).

10. Po določbi 151. člen ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in obsegajo (tudi) nagrado odvetnika, pri čemer vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP). Nagrada za postopek nastane s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek (ZOdvT, 3. del, ki se (med drugim) nanaša na pravdni postopek, opomba 3, točka (1)), kar je bilo v tej zadevi pred začetkom stečajnega postopka. Odločilen trenutek za obveznost prijave je torej trenutek nastanka pravnih stroškov in ne šele trenutek nastanka terjatve za njihovo povračilo (3. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP). Šesti odstavek istega člena ZFPPIPP določa neizpodbojno domnevo, da če zahtevek za priznanje ne vsebuje zneska stroškov, velja, da upnik v stečajnem postopku teh stroškov ne uveljavlja. Ker je torej terjatev tožeče stranke iz naslova pravdnih stroškov prenehala, saj je tožeča stranka v postopku osebnega stečaja ni prijavila, so pritožbene navedbe v smeri posebnosti postopka osebnega stečaja neutemeljene, saj uporaba določbe 60. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja ni izključena (prim. 383. člen ZFPPIPP).

11. Glede na navedeno je višje sodišče delno utemeljeni pritožbi ugodilo tako, kot to izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom (umik tožbe in ne zavrženje tožbe), zaradi katerega posebni stroški niso nastali, mora sama nositi pritožbene stroške.


Zveza:

ZPP člen 151, 188, 188/1. ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-3.
Datum zadnje spremembe:
29.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg0MzE3