<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC sodba Cp 488/2014
ECLI:SI:VSCE:2015:CP.488.2014

Evidenčna številka:VSC0003976
Datum odločbe:05.03.2015
Senat, sodnik posameznik:Darja Pahor (preds.), mag. Miran Pritekelj (poroč.), Nataša Gregorič
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:gradnja na tujem svetu - originarna pridobitev lastninske pravice

Jedro

Graditelj je lahko v dobri veri samo, če ne ve, da gradi na tujem svetu. Kako hitro pa se tožeča stranka sklicuje na nek dogovor ali soglasje za gradnjo na tujem svetu, ne gre za originarno pridobitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 977/2010 z dne 15. 10. 2014 zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem ker naj bi bila tožeča stranka lastnica do celote parcel št. 85/4 - stavba številka X v izmeri 73 m2 in številka 85/5 zemljišče 768 m2, obe k. o. Š., kot je to opredeljeno v Geodetskem elaboratu Geodetskega zavoda ... d.o.o. številka ... z dne 21. 2. 2014 kot sestavni del te sodbe. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da se ugotovi njena originarna pridobitev lastninske pravice na parcelni številki 85/3 k.o. Š., katere lastnik je v zemljiški knjigi tožena stranka. Tožnik je pridobljeno lastništvo na tej parceli utemeljeval na dveh pravnih temeljih, primarno na podlagi pravil o gradnji objekta na tujem zemljišču ob vednosti in soglasju njegovega lastnika, upoštevajoč 25. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), kasneje tekom postopka pa tudi na pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ), kar naj bi imelo za posledico pridobitev lastninske pravice ne le na zgrajenem objektu, ampak tudi na pripadajočem zemljišču, saj tako toženec kot njegova mati nista pravočasno uveljavljala svojih upravičenj. Podredno je pridobitev lastninske pravice utemeljeval z določbami o priposestvovanju, navajajoč, da ima tožnik nepremičnino s počitniško hišo “L.” v posesti v dobri veri več kot 20 let. Sodišče je kot materialnopravno podlago v konkretnem primeru uporabilo pravilo iz 418. paragrafa ODZ, ki določa, da če je kdo zidal z lastnim gradivom, a brez lastnikove vednosti in volje na tujem svetu, pripada zgradba zemljiškemu lastniku, pošteni graditelj pa sme zahtevati povračilo potrebnih in koristnih stroškov, medtem ko se z nepoštenim ravna, kakor s poslovodjem brez naloga. Če je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju, sme terjati le občno vrednost za zemljišče. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niti tožnik, ki je po lastnih trditvah objekt dobil v uporabo in razpolago okoli leta 1987, niti pred tem njegov pravni prednik (T.), nista bila dobroverna, kar pomeni, da zanju ni moč trditi, da nista vedela ali nista mogla vedeti, da objekt “L.” ni zgrajena na njunem zemljišču oziroma, da ni njun. Ob ugotovitvi neobstoječe dobrovernosti graditelja počitniške hiše T. je sodišče prišlo do sklepa, da po 418. paragrafu ODZ T. kot pravni prednik tožnika ni mogel z gradnjo na tujem postati lastnik hišice “L.”, posledično niti zemljišča pod in ob objektu, vse po izvedencu geometru opredeljeno kot nova parcela št. 85/4 in parc. št. 85/5. ODZ namreč ne dobrovernemu graditelju na tujem ni omogočal pridobitve lastninske pravice na podlagi določb gradnje na tujem, kot izhaja iz povzete dikcije tega paragrafa. T. kot pravni prednik tožnika sporne nepremičnine tudi ni mogel priposestvovati na podlagi uporabljenih pravil ODZ, saj je na podlagi določbe 1463. paragrafa ODZ, ki v zvezi s priposestvovanjem določa, da mora posest biti poštena je sodišče mnenja, da je potrebna dobrovernost osebe, ki uveljavlja priposestvovanje. Tega pogoja pa pravni prednik tožnika ni izpolnjeval. Dobra vera posestnika je eden od temeljnih pogojev za priposestvovanje po pravilih ZTLR, ko naj bi se priposestvovanje izteklo, kot tudi pred njim veljavnim ODZ. Tožnikova priposestvovalna doba, ki ni temeljila na zakonitem posestništvu, ki je začela teči po določbah ZTLR in bi morala po določbah ZTLR trajati 20 let, bi iztekla že z dnem uveljavitve SPZ, torej s 1. 1. 2003, nikakor pa s pretekom 10 let, ki jo šele SPZ predvideva za priposestvovanje dobrovernega lastniškega posestnika. Takšna uporaba predpisa bi namreč pomenila retroaktivno rabo sedaj veljavnega zakona. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so bili v zemljiški knjigi ves čas vpisani kot lastniki pravni predniki toženca in od leta 2008 pa toženec sam. Tožeča stranka tega zatrjevanega dejstva ni prerekala, zato ga je sodišče štelo za priznanega. Po zaključku sodišča gre za nadvse pomembno dejstvo, ki dodatno izkazuje, da tožeča stranka v svoji posesti hiške z zemljiščem od leta 1997 do 2003 ni bila dobroverna. Dobroverni posestnik je namreč le tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova, kar pomeni, da mora zmotno misliti, da je lastnik stvari. Če je vpisan nekdo drug, pridobitelj ve, oziroma bi to moral vedel, da še ni pridobil lastninske pravice. Sodišče je zato zaključilo, da tožeča stranka lastninske pravice na nepremičninah ni pridobila in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločiLo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi najprej izpostavlja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, po katerih po naravi predstavljata obe parceli počitniško hišo “L.” s funkcionalnim zemljišče,. Objekt je tožeča stranka pozidala okoli leta 1962 na zemljišču pravnih prednikov tožene stranke in z njihovim soglasjem. Prvo sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo predvsem iz razloga uporabe pravila 418. člena ODZ - 1813, pri čemer je kot ključni subjektivni element ravnanja tožeče stranke štelo, da je ta glede gradnje bila v slabi veri. Vedela naj bi, da je objekt pozidala na tujem svetu. Sodišče je ugotovilo, da niti tožnik niti njegovi pravni predniki T., glede gradnje objekta L. nista bila dobroverna. Zagotovo sta morala vedeti, da objekt ni zgrajen na njunem zemljišču in zato ni njun. Takšni pogledi sodišča na dejanske okoliščine, vezane na dobrovernost, so po mnenju tožeče stranke netočni in jih sodišče tudi preveč izpostavlja kot pomembne. Zato je posledično prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava na škodo tožeče stranke. Za pritožnika ni sporno, da je bil objekt pozidan na zemljišču toženčeve matere, ki je za gradnjo vedela in dala zanjo tudi odobritev. Kakor hitro pa lastnik poda soglasje h gradnji, obravnavana nedobrovernost nima več pomena, zlasti glede zavesti o lastništvu objekta samega, kot tudi zemljišča pri tistem, ki je objekt pozidal. To se kaže tudi v ravnanju tožnika z objektom in njemu pripodajočem zemljiščem po končani gradnji. Izkazano je, da je ves čas od leta 1962 do leta 2014 bila tožeča stranka ali T. kot njen pravni prednik posestnik objekta in zemljišča. To se je odražalo zlasti v tem, da so objekt uporabljali člani tožeče stranke. Nenazadnje, takšno lastništvo samega objekta je bilo s strani toženca ali njegovih pravnih prednikov vedno priznano, odprto pa je bilo le kakšna bo odmena s strani tožeče stranke za zemljišče. Ustrezno nadomestilo je bila tožeča stranka vedno pripravljena plačati, a se o njem toženec ni nikoli dokončno in določno izrazil. Vprašanje dobrovernosti, ne more biti ključna okoliščina, ki bi odločala o usodi tožbenega zahtevka, ker je sama gradnja potekala povsem odprto in v soglasju z lastnikom zemljišča. To je vplivalo na izbiro in uporabo materialnega prava, ki se je praktično zreducirala le na pravila bivšega ODZ. Striktna uporaba 418. člena ODZ v danem primeru ni pravilna, niti ne ustreza duhu spornega razmerja. Sodišče ugotavlja, da je sodna praksa v takšnih primerih uporabila analogijo s 25. členom ZTLR, a vseeno zaključuje, da je potrebno uporabiti pravilo 418. člena ODZ, ker so leta 1962 nesporno veljala pravila ODZ. V tem obdobju je tudi zasebna lastnina pridobivala na veljavi, zato ne moremo več na načelni ravni in niti konkretno uporabljati 200 let stara pravila ODZ. Po tem, ko je bil leta 1978 uveljavljen ZTLR, pa so sodišča dobila še dodatno podlago, da takšne in podobne primere rešujejo z analogijo določb novega zakona in v duhu novega časa. Vse kar je sodišče v dejanskem pogledu ugotovilo glede gradnje same, kako je potekala, kdo jo je vodil in s čigavim materialom se je zidala, daje sodišču jasno podlago, da bi lahko, če bi že uporabilo ODZ - člen 418, na tako ugotovljeni dejanski stan apliciralo le drugi odstavek 418. člena ODZ, seveda v korist tožeče stranke. Sodišče je tožečo stranko brez razloga obravnavalo kot nepošteno. Tisti, ki zida s soglasjem lastnika zemljišča, ne more biti nepošten. Ravnanje tožeče stranke pri gradnji je bilo skladno ravnanju po načelu vestnosti in poštenju. Tožeča stranka je kot sindikat želela svojim članom zagotoviti poceni oddih, zato je zgradila ustrezen objekt, vendar ob polni vednosti in soglasju zemljiškoknjižnega lastnika. Seveda se je možno vprašati, zakaj ni sledil zapis ustrezne pogodbe in vpis novega lastnika v zemljiško knjigo, vendar je vse to gledati iz vidika takratnih okoliščin, ko zlasti zemljiška knjiga niti približno ni imela takšne vloge, kot jo ima danes. Tožeča stranka je pri gradnji glede lastninskih aspektov morda ravnala površno, ni pa ravnala nepošteno, fravdolozno ali kako drugače. Vsi listinski dokazi dokazujejo to dejstvo, zato se tudi 418. člen ODZ ne more tolmačiti proti njej. Tudi v smislu 418. člena ODZ tožeče stranke ni mogoče obravnavati kot nepoštene, ali pa je zaključiti, da gre za primer, ki ga ODZ ne ureja in je zato potrebno uporabiti analogno kasnejše predpise ZTLR in SPZ oziroma splošna načela, kot je načelo vestnosti in poštenja v pravnem prometu. Če mati toženca kot lastnica zemljišča ni dala soglasja h gradnji, niti se ji ni uprla, potem mora takšno dejstvo imeti tudi stvarnopravne učinke v korist tožeče stranke. Sodišče tudi zaključuje, da vse korespondence med strankama oziroma R. Ž. dokazujejo, nedobrovernost tožeče stranke, zlasti pa dejstvo, da je bilo zemljišče v lasti Ž.. V tem kontekstu, ko je sodišče ocenjevalo vsak dokaz posebej, pa sodišče ni upoštevalo soglasja R. Ž. h gradnji in temu, da tej gradnji ni nikoli nasprotovala. Lahko zaključimo, da je do gradnje “L.” prišlo dogovorno, torej, da se je h gradnji pristopilo šele, ko je bilo dano soglasje R. Ž.. O gradnji obstaja konsenz med graditeljem in lastnikom zemljišča, zato to dejstvo vnaša popolnoma nove dimenzije v odnose pravdnih strank. Dejanske okoliščine tega primera so zato širše, kot jih obravnava 418. člen ODZ v prvem in drugem odstavku. Prvi se nanaša zgolj na skrito in fravdolozno gradnjo graditelja, drugi pa nedvomno na gradnjo brez dovoljenja lastnika zemljišča. V danem primeru pa govorimo o gradnji v soglasju z lastnikom zemljišča, zato bi se moralo po načelu analogije uporabiti določba ZTLR (25. člen). Prvo sodišče je zaradi obstoja domnevne nedobrovernosti tožeče stranke zaključilo, da ta lastništva parcel ni pridobila niti na temelju priposestvovanja, na katerega se je sklicevala. V 18. točki obrazložitve sodbe sodišča analizira ali v danem primeru obstajajo pogoji za priposestvovanje in domnevne nedobrovernosti ni mogoče ugotavljati na način, kot je to storilo sodišče. Nedobroveren posestnik je zato tisti, ki je vedel, ali je moral vedeti, da ni upravičen do posesti. Tožeča stranka je upravičenje do posesti obeh parcel izkazala, čemur ni nasprotovala tožena stranka. Tožeča stranka je imela dovoljenja za gradnjo, torej je bila upravičena do posesti. Še več, tožeča stranka se je upravičeno obnašala kot posestnik, ki ima stvar v posesti, kot da je ta njena. Tudi priposestvovani roki so bili izpolnjeni. Nedvomno se je posest tožeče stranke začela že leta 1962, ko je njen pravni prednik T., dejansko pa njen sindikat začel z gradnjo. Glede priposestvovanja se je po mnenju tožeče stranke zato tudi 20 letno priposestvovalno obdobje izteklo v letu 1982, oziroma z njegovim iztekom, saj je takrat nastopilo takoimenovano protiknjižno priposestvovanje. Pripomniti pa je, da naš sistem priposestvovanja nepremičnin ni povsem jasen, kar vodi v različne interpretacije zakonodaje in s tem različne rešitve položajev. Zato bi moralo sodišče ugotoviti, da se glede spornih dveh parcel mora dopustiti spremembo dejanskega stanja v pravno. Pri presoji dobre vere tožeče stranke bi se moralo sodišče opirati zgolj na dejanske okoliščine, kar dokazuje tudi konkretni sprejeti sodni primer (npr. v zadevi VSK I Cp 375/2004, VSK I Cp 184/2004, VS RS II Ips 374/95 in VS RS II Ips 561/92). Tožeča stranka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je na pritožbo odgovorila. Toženec se strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in trdi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ni pravilno naziranje tožeče stranke, da soglasje h gradnji nima več pomena glede zavesti o lastništvu objekta kot tudi zemljišča pri tistem, ki je objekt pozidal. Po mnenju toženca, kot je to v svojih vlogah že izpostavljal, soglasje za gradnjo predpostavlja zavest, da zemljišče ni od graditelja in konstituira njegovo nedobrovernost, ki posledično onemogoča uporabo katerega koli inštituta za originarno pridobitev lastninske pravice na stvari. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ugotovitve sodišča prve stopnje prepričljivo izhaja, da sta pravni prednik tožeče stranke T. in tožeča stranka vedela, da objekt ni zgrajen na njuni parceli in da zato nikoli nista bila dobroverna. Pravilno je, da je sodišče v skladu z institutom prepovedi retroaktivnosti uporabe za presojo spornega razmerja glede gradnje na tujem svetu uporabilo v času gradnje veljavni ODZ in ne ZTLR, ki je pričel veljati 28 let kasneje, ko je v skladu z načeli pravne varnosti, predvidljivosti in določenosti pravnih pravil. Po prepričanju toženca tudi ni pravilna pravna razlaga tožeče stranke glede 418. člena ODZ, na katerega se sklicuje tožeča stranka in ne daje pravnega zaključka, ki ga želi prikazati tožeča stranka. Poštenost je smiselno enaka pojmu dobrovernosti. To pomeni, da ni pošten tisti, ki zida, čeprav z vedenjem lastnika zemljišča na tujem zemljišču. Tudi v času veljavnosti ODZ je veljalo, da tisti, ki ve, da gradi na tujem zemljišču, je nedobroverni graditelj. Tisti, ki je vedel, da gradi na tujem zemljišču, ne more postati dobroveren, tudi če se lastnik gradnji ni jasno uprl. Graditelj je lahko v dobri veri samo, če ne ve, da gradi na tujem svetu. Kakor hitro pa se tožeča stranka sklicuje na nek dogovor ali soglasje za gradnjo na tujem svetu, ne gre za originarno pridobitev. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi pri obravnavanju pritožbenih navedb tožeče stranke je mogoče zaključiti, da je med pravdnima strankama nesporno, da se je gradnja objekta pričela leta 1962. Gradnjo je izvedel pravni prednik sedanje tožeče stranke na zemljišču, katero je bilo v lasti pravnih prednikov tožene stranke, kot to izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje ob dejstvu, da so bili ves čas v zemljiški knjigi vpisani kot lastniki do celote pravni predniki, nakar je lastnina prešla na toženčevo mater R. Ž., leta 2008 pa na toženca. Tožeča stranka pa v pritožbi prav tako navaja, da je pravni prednik zgradil ustrezen objekt, vendar ob polni vednosti in soglasju zemljiškoknjižnega lastnika. Tožeča stranka sama v pritožbi izpostavlja, da je do gradnje “L.” prišlo dogovorno, torej, da se je k gradnji pristopilo šele, ko je bilo dano soglasje R. Ž.. Dogovori oziroma pogodbe med graditeljem in lastnikom zemljišča, pa lahko izključujejo uporabo pravil o gradnji na tujem svetu in to v primerih, ko se v takšnih dogovorih oziroma pogodbah uredijo medsebojne pravice in obveznosti oziroma razmerja v zvezi z gradnjo na zemljišču. V takšnih situacijah je ob stvarnopravnih učinkih dogovora lahko nujno izključena uporaba pravil o originarni pridobitvi lastninske pravice na zemljišču, na podlagi gradnje (1). Dogovori med graditeljem in lastnikom zemljišča lahko, glede na njihovo vsebino in pravni značaj tudi avtomatično izključujejo dobrovernost graditeljev, da gradijo na svojem svetu. V spornem primeru gre za takšno situacijo, gre za skupni dogovor o gradnji, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da bi moral slediti le še zapis ustrezne pogodbe in vpis novega lastnika v zemljiško knjigo. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so pred gradnjo med takratnim lastnikom zemljišča in graditeljem potekali dogovori v smeri dovolitve gradnje, pri čemer bi takratna pravna prednica nudila takratnemu lastniku proti uslugo v obliki izgraditve električnega priključka in da bi nudila službo lastniku oziroma njegovemu sinu. Tudi iz izjave R. Ž., katero pritožbeno povzema tudi tožeča stranka, je razvidno, da so pred gradnjo potekali dogovori o zakupnini za uporabo parcele in za sklenitev kupoprodajne pogodbe za to zemljišče, kar vse pa kasneje ni bilo pravno urejeno. Dogovor o zakupnih pogodbah, o dovoljeni gradnji ter o usodi v gradnjo vloženih sredstev je v skladu z načelom o svobodi urejanja obligacijskih razmerjih. Gre za avtonomno svobodo in dopustno voljo pogodbenikov, ki pogodbenike veže glede vseh pravic in obveznosti, ki izhajajo iz konkretnega pogodbenega razmerja. Obstoj dogovora o gradnji izključuje uporabo pravnih pravil o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu (2). Za pridobitev lastninske pravice na stavbi na originaren način z gradnjo na tujem svetu je bistveno, da med graditeljem in lastnikom zemljišča ne obstaja nobeno pravno razmerje, ki bi dovoljevalo rabo ali užitek stvari. Če takšno razmerje med njima obstaja, potem pogojev za originarno pridobitev lastninske pravice ni (3). Glede na čas gradnje v zatrjevanem obdobju v letu 1962 je bilo treba v tej zadevi uporabiti pravila Občnega državljanskega zakonika, saj je ZTLR začel veljati šele 1. 9. 1980. Vendar niti ZTLR v 24. členu, niti pravno pravilo paragrafa 418 ODZ nista omogočala originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu za nedobrovernega oziroma nepoštenega graditelja. Sodišče prve stopnje pa je tudi po zaključku sodišča druge stopnje ob reševanju pritožbe tožeče stranke pravilno zaključilo, da niti tožnik, ki je po lastnih trditvah objekt dobil v uporabo in na razpolago od T. leta 1987, niti pred tem njegov pravni prednik T., nista bila dobroverna, kar pomeni, da zanju ni moč trditi, da nista vedela ali nista mogla vedeti, da objekt “L.” ni zgrajen na njunem zemljišču oziroma, da ni njuno. To izhaja že iz samih tožbenih navedb tožnika, ker sam zatrjuje, da je T. gradila na parceli Žlebnikovih, ob vednosti in z dovoljenjem lastnice R. Ž., kakor tudi iz različnih dopisov, poslanih s strani tožnika tožencu oziroma njegovi pravni prednici, iz česar izhaja njuna nedobrovernost, dodatno potrjena z izpovedbami prič. Te priče so namreč verodostojno izpovedale, da so pravzaprav vsi vedeli, čigavo je zemljišče, kjer je T. gradil počitniško hišico. Ob ugotovitvi neobstoječe dobrovernosti graditelja počitniške hiše T. je sodišče prišlo do sklepa, da po 418. paragrafu ODZ, T. kot pravni prednik tožnika ni mogel z gradnjo na tujem postati lastnik hišice “L.”, posledično niti zemljišča pod in ob objektu, vse po izvedencu geometru opredeljeno kot nova parcelna številka 85/4 in parc. št. 85/5. ODZ namreč nedobrovernemu graditelju na tujem ni omogočal pridobitev lastninske pravice na podlagi določb gradnje na tujem, kot izhaja iz določbe 418. paragrafa ODZ. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravna pravila ZTLR tako pritožbeno niso upoštevne in je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na uporabo določbe 418. paragrafa ODZ (ker bi uporaba določbe 25. člena ZTLR pomenila retroaktivno uporabo pravnega predpisa), o čemer pravilnosti se je že izrekla sodna praksa, kot izhaja iz prej citiranih sodnih odločb. S tem se sodišče druge stopnje pridružuje mnenju tožene stranke v odgovoru na pritožbo, kjer izpostavlja, da soglasje za gradnjo predstavlja zavest, da zemljišče ni od graditelja in njegovo nedobrovernost, ki posledično ne omogoča uporabo kateregakoli instituta za originarno pridobitev lastninske pravice na stvari. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravni prednik tožeče stranke T. in tožeča stranka vedeli, da objekt ni zgrajen na njuni parceli in da zato nikoli nista bila dobroverna. Tudi v času veljavnosti ODZ je veljalo, da tisti, ki ve, da gradi na tujem zemljišču, je nedobroverni graditelj, tisti, ki je vedel, da gradi na tem zemljišču, ne more postati dobroveren, tudi, če se lastnik gradnji ni jasno uprl. Graditelj je lahko v dobri veri samo, če ne ve, da gradi na tujem svetu. Kakor hitro pa se tožeča stranka sklicuje na nek dogovor ali soglasje za gradnjo na tujem svetu, ne gre za originarno pridobitev. Odločitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil 418. paragrafa ODZ o gradnji na tujem svetu so tako pravilne in je pritožba v tej zvezi neutemeljena.

6. Ob reševanju pritožbe tožeče stranke se sodišče druge stopnje pridružuje ugotovitvi in zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na obeh nepremičninah na temelju priposestvovanja, na katerega se je sicer tekom postopka na prvi stopnji podredno sklicevala tožeča stranka. Tudi v tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožeča stranka oziroma njen pravni prednik ni bil dobroveren. Tožeča stranka je imela dovoljenje za gradnjo, zato ni veljala domneva dobrovernosti, ki pa je osnovni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tudi priposestvovalni sistem ZTLR temelji na dobrovernosti, nato pa se v odvisnosti od pogoja zakonitosti posesti določi priposestvovalna doba, ki je pri tako imenovanem rednem priposestovanju, kot je v konkretnem primeru glede na trditve tožeče stranke znašala 20 let. Ob ugotovitvi neobstoječe dobrovernosti graditelja počitniške hiše T., je sodišče prve stopnje prišlo do sklepa, da po 418. členu paragrafa ODZ, pravni prednik tožnika ni mogel z gradnjo na tujem postati lastnik hišice “L.”, posledično niti zemljišča pod in ob objektu, vse po izvedencu geometru. ODZ namreč nedobrovernemu graditelju na tujem ni omogočil pridobiti lastninske pravice na podlagi določb gradnje na tujem svetu. Prav tako pravni prednik tožnika sporne nepremičnine tudi ni mogel priposestovati na podlagi uporabljenih pravil ODZ, saj naj bi jih pridobil na podlagi določbe 1463 paragrafa ODZ, ki v zvezi s priposestvovanjem določa, da mora posest biti poštena. Zato je sodišče prve stopnje mnenja, da je potrebna dobrovernost osebe, ki uveljavlja priposestvovanje. Tega pogoja pa pravni prednik tožnika ni izpolnjeval, saj je vedel, da gradi na tujem svetu. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je bila od leta 1987 tožeča stranka nedobroverna glede lastništva nepremičnin, saj se je pravna naslednica skušala dogovoriti glede odkupa sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila dolžnost tožeče stranke, da najkasneje ob samem prenosu upravičenj iz lastninske pravice leta 1987 preveri, ali je T. vpisana v zemljiško knjigo in tako s povprečno skrbnostjo dobrega gospodarja preveri vse okoliščine prenosa. Ob dolžnostnem vpogledu v zemljiško knjigo bi se lahko brez težav ugotovilo, da je zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine toženčeva pravna prednica in ne T., česar pa ni storila. Po zaključku sodišča prve stopnje gre za precej pomembno dejstvo, ki dodatno izkazuje, da tožeča stranka v svoji posesti hiše z zemljiščem od leta 1987 do 2003 ni bila dobroverna. V zemljiško knjigo so bili namreč ves čas vpisani kot lastniki toženec in njegovi pravni predniki. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je dobroverni posestnik le tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova, kar pomeni, da mora zmotno misliti, da je lastnik stvari. Če je vpisan nekdo drug, pridobitelj ve oziroma bi moral vedeti, da še ni pridobil lastninske pravice. Sodišče pa je na koncu še ugotovilo, da tožnik tudi po uveljavitvi SPZ, pa do vložitve tožbe ni izpolnil pogoja 10-letne priposestvovalne dobe (člen 43/II SPZ). Vsi zainteresirani so namreč vedeli, da se zemljiškoknjižno stanje počitniške hišice “L.” ne ujema z dejanskim, njeno dobrovernost pa zanika tudi prejeti dopis pooblaščenca toženca z dne 8. 9. 2009, iz katerega izhaja zahteva za plačilo za uporabnino zemljišča in predlog za sklenitev najemne pogodbe za vnaprej. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da so priposestvovalni roki bili izpolnjeni, tožeča stranka že ob sami gradnji na tujem svetu ni bila dobroverna. Takrat ni mogel začeti teči 20-letni priposestvovalni rok, ki naj bi se po mnenju tožeče stranke iztekel 1982 oziroma z njegovim iztekom. Sodišče druge stopnje se pridružuje pravilnim materialnopravnim razlogovanju sodišča prve stopnje, da priposestvovanje ni nastopilo ne po pravilih ODZ in tudi ne po pravilih ZTLR in tudi ne po pravilih SPZ.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, zavrnilo s to sodbo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih se je sodba izpodbijala in ne razlogi na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (člen 165 ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

-----

Op. št. (1): Primerjaj sklep VS RS II Ips 26/2013 z dne 3. 7. 2014.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 782/2005 z dne 28. 2. 2008.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 22/2007 z dne 26. 11. 2009.


Zveza:

ODZ paragraf 418.
Datum zadnje spremembe:
24.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5NzQ0