<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2057/2011
ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.2057.2011

Evidenčna številka:VSL0062707
Datum odločbe:23.11.2011
Senat, sodnik posameznik:
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:negatorna tožba - varstvo pred vznemirjanjem - obstoj lastninske pravice - solastnina

Jedro

Tožnik, katerega idealni solastninski delež na nepremičnini ni materializiran (solastne nepremičnine ne uživa in je nima v posesti), ne potrebuje varstva pred vznemirjanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sta zavrnjena zahtevka, s katerima tožnika od toženca zahtevata, da jima v večstanovanjski hiši S. izroči v posest: kletni prostor na levi strani obokanega podhoda, ki vodi desno iz glavnega na stransko dvorišče hiše (1. točka izreka); drvarnico na desni strani obokanega podhoda, ki vodi desno od glavnega na stransko dvorišče hiše (2. točka izreka). Zavrnjen je tudi zahtevek za odstranitev lesenih vrat, ki vodijo desno iz glavnega na stransko dvorišče (3. točka izreka) in zahtevek za izročitev ključa teh vrat (4. točka izreka). Stroški tožene stranke v višini 1.741,62 € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevkom ugodeno in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da Odločba Občinskega ljudskega odbora z dne 26.7.1960 določa, da je k stanovanju, ki je bilo v korist matere tožnikov izločeno iz nacionalizacije, odrejena tudi pravica uporabe pripadajočih drvarnic in kletnih shramb ter trajna pravica skupne uporabe stopnišča in podstrešja. Denacionalizacijska odločba tožnikov ne zavezuje, ker jima je bila udeležba v postopku onemogočena. Opozarjata na toženčevo priznanje, da je z gradbenimi posegi spremenil namembnost prostorov, ki so predmet tožbe. To je storil brez dovoljenja, saj se odločba UE Ljubljana z dne 7.1.2000 nanaša samo na odstranitev odvečnega materiala. Meni, da toženec na hčerko ni mogel prenesti skupnega prehoda na stransko dvorišče. Odločitev sodišča pomeni, da tožnika zoper toženčevo samovoljo (zaprtje prehoda, protipraven odvzem drvarnice in kleti) nimata nobenega pravnega sredstva. Dokazni postopek je potrdil, da je toženec še vedno dejanski upravitelj nad vsemi prostori. Na vratih je napis z njegovim imenom in priimkom, čeprav tu ne živi. Na obravnavi na kraju samem je toženec najemnici, ki je slučajno prišla, prepovedal, da bi sodišču in strankam omogočila vstop skozi sporna vrata. Iz najemničine reakcije je razvidna toženčeva odločilna vloga. Toženčeve navedbe, da je L.Ž. izvajala adaptacijska dela, je le-ta kategorično zanikala. V ostalem pa izpoved L.Ž. ni prepričljiva, saj ni izpovedovala konkretno. Drugega kot to, da ji je oče podaril stanovanje, ni vedela povedati. Njena izpoved potrjuje, da je solastnica samo na papirju, spornih prostorov pa nima v dejanski uporabi. Toženec na hčerko ni mogel prenesti več pravic, kot jih je imel sam. Vse to bi moralo sodišče ocenjevati skupaj z drugimi dokazi. Trditve tožencev glede vrat in prostorov, ki jih je zasedal kipar K., so se izkazale za neresnične. K. je zasedal le le en prostor v izmeri 1 m2, naprej pa še tri prostore. Leso, ki je te prostore ločila od ostalih, je zaklenil z žabico, vendar je vsem lastnikom oz. najemnikom v hiši dal ključ. Iz izpovedi K.Š. je razvidno, da je njena mama v stanovanju živela do leta 2000, predaja stanovanja je bila izvršena 22.10.2001. Tudi kipar K. je potrdil, da je Š. družina uporabljala klet ves čas, tudi še v sanacijskih časih v letu 1997. Drugi tožnik je izpovedal, da je drvarnico imel v uporabi najemnik njegovih pravnih prednikov (G.). Dokazni postopek je pokazal, da je klet vse do toženčevih samovoljnih in nezakonitih posegov pripadala, t.j. bila v zakoniti in pošteni posesti najemnikov tožnikov oz. njunih prednikov. Nedvomno je bila klet, ki je bila več kot pol stoletja v zakoniti in mirni posesti in uporabi najemnikov tožnikov oz. njunih prednikov, sestavni del stanovanja. V denacionalizacijskem postopku ni bila vrnjena sporna klet, ampak klet, ki je locirana v drugem nadstropju. Do vseh teh okoliščin se sodišče ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP. Dokazni postopek je pokazal da je bila solastna stvar med solastniki razdeljena, tako glede uporabe kot posesti. Izkazalo se je tudi, da je stvar kljub sklenitvi darilne pogodbe še vedno v dejanski oblasti toženca. Graja procesne določitve: sodišče ni ukrepalo zaradi preprečevanja ogleda; ni vpogledalo fotografij, ki jih je prinesla priča K.; na željo tožene stranke je preložilo glavno obravnavo, tožnikoma vloge vročalo tik pred obravnavo, ni upoštevalo uveljavljene prekluzije.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je odločitev oprlo na ustrezna materialna pravila. Odločitev je razumljivo argumentiralo. Sodba nima pomanjkljivosti, v njej ni nasprotij ali nejasnosti. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Številna dejstva, na katera opozarja pritožba, so povsem nepomembna, zato se prvostopenjsko sodišče do njih ni opredeljevalo in se tudi drugostopenjsko ne bo. V pritožbi zatrjevane procesne kršitve niso bile storjene. Dokaznega predloga z vpogledom fotografij, ki jih je prinesla priča K., ni predlagala nobena od strank, zato je sodišče ravnalo pravilno, da dokaza z vpogledom v fotografij ni izvajalo (212. in 213. čl. ZPP). Ostale procesne kršitve so zgolj navržene, premalo argumentirane, da bi jih pritožbeno sodišče obravnavalo.

Zahtevek iz 1. in 2. točke izreka je zavrnjen, ker tožnika izključne lastninske pravice na prostorih, ki jih zahtevata v posest in dostop do katerih naj bi jima bil z zaklenjenimi vrati oviran, nista izkazala. Predložila nista niti zemljiškoknjižnih podatkov niti listin, ki bi potrjevale, da sta izključna lastnika prostorov, ki jih zahtevata v posest. Z zaslišanjem prič in strank (tožnikov) sta uspela dokazati, da so njuni pravni predniki in njihovi najemniki sporna prostora uporabljali, zato je obsežna pritožbena graja dokazne ocene povsem nepotrebna. Vendar pa to dejstvo ne dokazuje lastninske pravice. Pravna podlaga za uporabo prostorov je lahko različna. Izključna lastninska pravica je zgolj ena od podlag, ki opravičuje uporabo in uživanje nepremičnine. Pogoj za uspešen lastninski zahtevek na podlagi 92. čl. Stvarnopravnega zakonika (nadaljevanju SPZ) je izkazana tožnikova lastninska pravica. Ker je tožnika nista izkazala, sta zahtevka na izročitev kleti in drvarnice utemeljeno zavrnjena. Zahtevek za izročitev drvarnice ne more biti uspešen tudi zato, ker drvarnica kot poseben prostor ne obstaja več in tudi površina, kjer se je nahajala, zaradi večjega števila drvarnic ni določena. Ker je običajno, da ima stvar v posesti lastnik (vsaj v posredni posesti), pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v zaključek, da tožnika tudi toženčeve posesti kleti in drvarnice nista izkazala. Dejstvo, da je posest nepremičnine od toženca prevzela obdarjenka, izhaja tudi iz 3. čl. darilne pogodbe z dne 30.8.2006 (dokaz B14). Tudi dejstvo, da toženec nepremičnine nima v posesti oz. dejanski oblasti, je razlog za zavrnitev lastninske tožbe.

S solastninsko pravico tožnika ne moreta uspešno utemeljiti svojega zahtevka na izročitev kleti in drvarnice v posest. Res je, da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu deležu (1. odstavek 66. čl. SPZ). Če se solastniki ne morejo dogovoriti glede uporabe solastne stvari, sodišče posreduje v nepravdnem postopku za ureditev razmerij med solastniki (112. do 117. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Tožnika tovrstnega posredovanja ne predlagata, ampak, sklicujoč se (med drugim) na solastninsko pravico, v pravdnem postopku zahtevata izključno posest teh dveh prostorov. To pa lahko dosežeta, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, samo z delitvijo. Solastnik jo ima vedno pravico zahtevati (69. čl. SPZ). Prvostopenjsko sodišče tožnika pravilno napotuje na nepravdni postopek, predviden z 2. odstavkom 70. čl. SPZ, specialna procesna določila pa so vsebovana v trinajstem poglavju Zakona o nepravdnem postopku. Argumentaciji prvostopenjskega sodišča, ki se sklicuje tudi na prakso Vrhovnega sodišča, ni kaj dodati.

Tudi zavrnitev zahtevka na odstranitev lesenih vrat in izročitev ključa je sodišče prve stopnje oprlo na ustrezno materialnopravno podlago. Zaradi darilne pogodbe je v toženčev pravni položaj vstopila obdarjenka L.Ž.. Vrata, katerih odstranitev (podredno ključ) tožnika zahtevata, ločujejo prostore, ki jih uporablja (oddaja v najem) L.Ž., od ostalih prostorov hiše. Od sklenitve darilne pogodbe z dne 30.8.2006 je L.Ž. tista, ki zaradi ločevanja prostorov, ki jih zaseda, od drugih prostorov hiše, tožnikoma onemogoča, da prideta do kleti in drvarnice oz. prostora, kjer je v preteklosti bila drvarnica. Ona je zato pasivno legitimirana za zahtevek zaradi prenehanja vznemirjanja. Pritožbeno sodišče soglaša, da napis na vratih ne dokazuje toženčevih stvarnih ali drugih pravic, ki bi utemeljevale stališče, da je on lastnik ali da ju on vznemirja oz. onemogoča dostop do njunih prostorov. Da bi toženec v teh prostorih živel, se ne zatrjuje. Že sama pritožbena trditev, da se toženec obnaša kot dejanski upravitelj z velikimi pooblastili (pritožbeno pojasnjevanje toženčevega sugeriranja najemnici, naj ne dovoli vstopa v prostore) navaja na sklep, da za oviranje prehoda iz glavnega na stransko dvorišče oz. do kleti in drvarnic toženec nima lastnega interesa ampak zasleduje tuj interes. Z zaklenjenimi vrati svojo izključno posest prostorov za vrati varuje L.Ž., ona oddaja te prostore v najem, zato je ona legitimirana tudi za zahtevek iz 3. in 4. točke izreka. Ker tožnika z zahtevkoma za izročitev kleti in drvarnice v posest nista uspela, bo tudi varstvo z negatorno tožbo (99. čl. SPZ) potrebno šele takrat, ko bosta oz. če bosta tožnika v delilnem ali kakšnem drugem nepravdnem dosegla, da jima L.Ž. dopusti uporabo ali souporabo (uživanje) prostorov, ki jih od drugih prostorov hiše ločijo sporna vrata. Dokler idealen solastninski delež v naravi ni materializiran, zaklenjena vrata ne predstavljajo tožnikovega protipravnega vznemirjanja in tudi ne opravičujejo varstva po 100. čl. SPZ.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 99, 100
Datum zadnje spremembe:
24.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYzMzQ2